Komentar

Kako se zlagati v vsakem stavku

Glavni razlog za težave pri sprejemu strategije za upravljanje s podjetji je treba iskati v tem, da ni še ene kategorije podjetij. Politične naložbe. To so tista podjetja, v katerih si posamezne politične združbe zagotavljajo svoje rente. Jasno, če bi to transparentno zapisali v strategijo, bi se jim zgodil narod. Zato je njihov edini način, da pač preprečijo sprejem strategije upravljanja z državnim premoženjem.

22.12.2014 23:50
Piše: Marko Pavlišič

Bolj se splača odplačevati dolg, kot ohranjati lastništvo, donos podjetij v državni lasti se giblje okoli ali pod 1 %. Foto: www.wikipedia.com

Primer Cinkarne Celje jasno pokaže vso bedo odnosa do okolja domačega lastnika. Ali bi nadzorne inštitucije bile tako blagohotne do Cinkarne, če bi le-ta bila že od nekdaj v tuji lasti? Ali bi tujcem pustili, da nam svinjajo?

 

Lansko leto je Bisnode ugotovil, da so podjetja z večinskim tujim lastništvom ustvarila četrtino celotnega dobička vseh podjetij v Sloveniji, pri čemer ta podjetja pomenijo 1,6 % vseh družb. In imajo 1,2-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega. In od tega imajo korist tudi tam zaposleni. Plače v podjetjih v pretežno tuji lasti so bistveno višje kot v tistih, ki so v pretežno domači lasti.

 

Marsikatero podjetje v slovenski lasti je delavce načrtno ogoljufalo z neplačevanjem prispevkov. Namesto plač so delavci dobili obljube. In ko so se končno lahko prijavili na zavodu, so še izvedeli, za koliko mesecev ali let imajo neplačanih prispevkov.

 

 

Mladine že dolgo ne berem več. Me pa občasno link v kakšnem tvitu zapelje na kakšen tamkajšnji prispevek in tako se je zgodilo tudi tokrat, ko sem naletel na uvodnik z naslovom Pogum. In ni mi bilo žal. Zakaj, razložim čisto na koncu, za začetek pa se posvetimo prvemu odstavku, ki si prav gotovo zasluži nagrado Lažnivega Kljukca. Poglejmo konkretne stavke.

 

“Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer, v javnosti začela razpadati.”

 

Tega, da bi zgodba o razumnem upravljanju državnega premoženja začela razpadati, si verjetno nekateri res želijo. Ampak ni. Tudi aktualna vlada poudarja, da je potrebno s procesom nadaljevati, res pa dodajajo še kakšen poetični pridevnik. In ne, nista nazadnje s tem prišla iz Bruslja Uroš in Alenka. Zadnji je s tem prišel iz Bruslja Miro, kar dokazuje tudi zadnji predlog strategije upravljanja državnega premoženja, ki je zaokrožil v javnosti.

 

“Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij.”

 

Da bodo takšni efekti prihoda trojke, je interpretacija avtorja. In res bi bil zelo vesel konkretnih citatov, ki dokazujejo trditev, da je kdorkoli, razen nasprotnikov privatizacije, javnosti razlagal, da je privatizacija potrebna zaradi izogibanja trojki. To je klasičen lažnivi konstrukt nasprotnikov privatizacije. 

 

“Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo.”

 

V prejšnjem stavku piše, da je privatizacija potrebna, da se izognemo trojki, se pravi pomoči, ki pride v kompletu s trojko. Da torej ne želimo pomoči in bomo svoje težave raje reševali sami. To sta tako predsednica vlade kot tudi njen predhodnik (ko je bil predsednik vlade, kasneje si je premislil) večkrat eksplicitno poudarila. Zakaj bi potem delali karkoli, da si pridobijo soglasje k nečemu, kar zavračajo?

 

“Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij.”

 

Zakaj piše "neformalno"? Zato, ker je avtorju jasno, da si je to laž kratkomalo izmislil, in je ne more nikakor podkrepiti z dokazi. Zato je bolj varno vnaprej povedati, da gre za nekaj, česar se tako ali tako ne da preveriti, torej raje niti ne sprašujte za dokaze. In znova vprašanje, zakaj bi si kdorkoli želel pridobiti soglasje za nekaj, česar si sploh ne želimo? Slovenija še ni zaprosila za pomoč in uradna politika si tega tudi ne želi. In vlade so očitno pripravljene storiti marsikaj za to, da jim za pomoč ni treba zaprositi, ne pa za to, da se pridobi soglasje za pomoč.

 

“Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.”

 

Laž, da gre za nemške interese, je seveda potrebno pojasniti, ker pač realnost ne sledi sliki, ki jo želi avtor prikazati, da za vsem skupaj stoji Nemčija in njihov interes. Nemčija je za takšen namen najbolj prikladna država. Misel, pokoriti so si želeli cel svet z orožjem (Hitler), ker jim to ni uspelo, sedaj nadaljujejo z ekonomijo (Merkel), gre rada v uho. In politiko Angele Merkel kritizira marsikdo, tudi ugledni ekonomisti v tujini (pri nas pa predvsem neugledni).

 

Ampak sedaj je že jasno, da je v primeru slovenske privatizacije to fikcija. Popolnoma jasno namreč je, da je od minulih prodaj bila dejansko le prodaja Aerodroma Ljubljana izvedena kupcu iz Nemčije. Helios, Fotona, Radenska, Mercator, vse to je šlo v ne-nemško lastništvo. In to nerodnost, ko te namreč ujamejo na laži o izvajanju nemških interesov, je pač najbolje pojasniti. Z novo lažjo, seveda. Kri se prikrije s krvjo. Laž z novo lažjo.

 

Vidimo, da se avtor v prvem odstavku tolikokrat zlaže, da je nadaljnje branje popolnoma odveč. In ja, z lažmi nadaljuje v popolnoma enakem tempu.

 

 

Zakaj vse te laži?

 

Ob tem si moramo jasno postaviti vprašanje, zakaj se zagovorniki nasprotovanja privatizacije ne poslužujejo več nekoč zelo poudarjenih razlogov, ki so vsi po vrsti že od nekdaj diskutabilni, vsekakor pa dajejo vsaj kanček upanja, da so ustrezni in ne gre za laž že v sami osnovi.

 

Zato, ker je realnost vse te argumente v celoti zavrnila. Poglejmo jih po vrsti:

 

“Domači lastniki podjetja bolje upravljajo, ker bolje poznajo tukajšnje razmere in trge.” Da temu enostavno ni tako, je popolnoma jasno. Lansko leto je Bisnode, kot so poročale Finance, ugotovil, da so podjetja z večinskim tujim lastništvom ustvarila četrtino celotnega dobička vseh podjetij v Sloveniji, pri čemer ta podjetja pomenijo 1,6 % vseh družb. In imajo 1,2-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega. In od tega imajo korist tudi tam zaposleni. Plače v podjetjih v pretežno tuji lasti so bistveno višje kot v tistih, ki so v pretežno domači lasti.

 

“Bolje, da vsako leto pobiramo dividende, kot da enkrat dobimo kupnino.” Seveda. Če so dividende dovolj visoke. Oziroma, če sploh so. Če imate na voljo, da danes iztržite s prodajo 100 mio EUR ali namesto tega dobivate vsako leto 10 mio EUR dividend, se res splača obdržati v lasti. Če pa dobivate na leto le 1 mio EUR dividend, ali pa sploh nič, se pa vsekakor splača prodati takoj. 1 % donos je namreč brez tveganja lažje dobiti drugje. Sploh, če smo zadolženi po obrestni meri višji kot 3 %. Bolj se splača odplačevati dolg, kot ohranjati lastništvo. Ali se splača pobirati dividende ali prodati, je stvar enostavnega izračuna in ne vere ali ideologije. Seveda pa je to tesno povezano s prejšnjo točko. Mimogrede, donos podjetij v državni lasti se giblje okoli ali pod 1 %.

 

“Domači lastniki ne odpuščajo in so na sploh bolj socialno čuteči.” Ob zgodbah Nafte Petrochem in Termoelektrarne Trbovlje je postalo jasno, da domači lastnik ni nobena garancija za delavce. Še več, marsikatero podjetje v slovenski lasti je delavce načrtno ogoljufalo z neplačevanjem prispevkov. Namesto plač so delavci dobili obljube. In ko so se končno lahko prijavili na zavodu, so še izvedeli, za koliko mesecev ali let imajo neplačanih prispevkov.

 

“Domača podjetja bolje skrbijo za okolje.” Na prvi pogled popolnoma logično. Dokler ne pride do namere nakupa s strani tujega lastnika, ki ga skrbi tudi okolje, in zato zahteva neodvisne meritve. In primer Cinkarne Celje jasno pokaže vso bedo odnosa do okolja domačega lastnika. Ali bi nadzorne inštitucije bile tako blagohotne do Cinkarne, če bi le-ta bila že od nekdaj v tuji lasti? Ali bi tujcem pustili, da nam svinjajo, tako kot to dopuščamo domačim podjetjem? Fino je, če je podjetje ekološko osveščeno, še bolje, če imamo delujoč nadzor. In za nadzor je precej bolje, če gre za lastnika, ki ni prijateljsko ali kako drugače povezan z nadzorniki.

 

“Gre za nacionalni interes.” Ta floskula se po navadi uporabi, ko nam zmanjka vseh ostalih argumentov. Pa naj bo, pripoznajmo jo kot popolnoma korekten argument. Argument, ki je na primeru pivovarske vojne in nato dogajanj okoli industrije pijač jasno pokazal, da ima “nacionalni interes” tudi svoje ime in priimek. In žep, v katerega bi nekdo želel v “nacionalnem interesu” tlačiti denar. In rezultat nacionalnega interesa je ogromna bančna luknja. Ter podjetja, ki ravno tako končujejo v tuji lasti. Če bi Radensko ali Fructal že v prvi fazi transparentno prodali, bi se morda znašli v rokah istih kupcev. Ampak bi bila iztržena cena zelo verjetno višja in povzročena bančna luknja precej manjša.

 

 

Ko zmanjka argumentov, je na vrsti demagogija

 

In ker so vsi ti nekoč kar precej opevani argumenti jasno propadli, je napočil čas, da se nasprotniki privatizacije zatečejo k lažem in demagogiji. Podjetja v večinski državni lasti so namreč vir njihovih rent. Še pomnite, kako je prvopodpisani peticije “Preprečite razprodajo!” bil član nadzornega sveta podjetja, ki je zašlo v takšne težave, da se ga je nato prodalo tujcem. In sedaj pod pritiskom tujega škornja posluje dobro, delavci imajo plače in plačane prispevke. In nikoli ne bomo izvedeli, koliko raznih svetovanj je iz teh podjetij končalo na podjetju EIPF d.o.o., katerega solastnik je omenjeni.

 

Saj se še spomnimo, recimo, kako so nam razlagali pred več kot enim letom, da je uspešna prodaja slovenskih menic prav gotovo povezana z obljubami o prodaji Telekoma izbranemu tujemu investitorju. Nemškemu seveda. In kasneje, ko je Slovenija prodala obveznice neznanemu lastniku, češ, da tokrat je pa sigurno v ozadju vezan posel s privatizacijo Telekoma. In se je po tem, ko se je razkrilo, da je bil kupec obveznic PIMCO, jasno pokazalo, da je šlo za laž in manipulacijo. In k takšnim lažem in manipulacijam se zatekajo interesenti svojega žepa, ker razumnih argumentov enostavno nimajo.

 

 

Žrtve apetitov so morda tudi vlade

 

Ob tem ne smemo pozabiti, da sta zadnji dve vladi padli tik pred sprejemom strategije upravljanja državnega premoženja. Obe vladi sta imeli strategijo v zaključni fazi, vendar ju je potem doletel predčasni zaključek mandata. Naj poudarim, gre za STRATEGIJO upravljanja in ne načrt in še manj seznam privatizacije. In portfeljske naložbe v strategiji se namerno, zlonamerno in znova lažno, predstavljajo kot seznam podjetij za prodajo. Portfeljska naložba je naložba, v kateri ima lastnik le ekonomski interes, za razliko od strateškega, kjer zasleduje država tudi ostale cilje in so tipično povezani z izvajanjem javnih služb. In ekonomski interes seveda lahko pokaže, da je v določenem primeru prodaja boljša rešitev, kot da ostaneš lastnik. Odvisno pač od že zgoraj omenjenega razmisleka glede prodajne cene in dividend.

 

Naložbe v strategiji so razdeljene med strateške in portfeljske. Glavni razlog za težave pri sprejemu strategije je treba iskati v tem, da ni še ene kategorije podjetij. Politične naložbe. To so tista podjetja, v katerih si posamezne politične združbe (niti ni nujno, da se prekrivajo s strankami) zagotavljajo svoje rente. Jasno, če bi to transparentno zapisali v strategijo, bi se jim zgodil narod. Zato je njihov edini način, da pač preprečijo sprejem strategije upravljanja z državnim premoženjem.

 

Cerar je novo strategijo upravljanja, ne prodaje, napovedal že za začetek tega meseca. Do sedaj razen v javnost pobeglega osnutka, ki je po poročanju medijev zelo podoben tistemu prejšnje vlade, še ni videti nobenega rezultata. Če pa še pred sprejemom strategije pade tudi Cerarjeva vlada, potem bo to že precej trden dokaz, da ne le prodaja, tudi razumno upravljanje državnega premoženja ni v interesu tistih z velikim, da ne rečem prevladujočim, vplivom.

 

 

Nič ni narobe, če imajo podjetja slovenske lastnike

 

Če ste do sedaj iz tega članka razbrali, da je domač lastnik - slab lastnik in tuj lastnik - dober lastnik, ste prebrali narobe. Še več, osebno bi takoj podprl zakon, ki bi ob prodaji državnih podjetij slovenskim kupcem priznal predkupno pravico. Se pravi, da ima v primeru prodaje podjetja v državni lasti slovenski lastnik ob enaki ceni in pogojih, prednost. In to bi omogočilo, da zagovorniki slovenskega lastništva ustanovijo Slovenski Holding, zberejo denar ter prehitijo tujce. Nekaj podobnega smo že videli v primeru prodaje založbe Mladinske knjige, vendar na koncu pobudniki akcije “Skupaj za knjigo” enostavno niso segli v žep, da bi podkrepili svoje besede.

 

Avtorju pamfleta v Mladini se seveda iskreno zahvaljujem. Jasno je namreč pokazal, da ne obstaja niti en sam samcat racionalen in razumen razlog proti privatizaciji. Če bi, ga bi v svojem pamfletu navedel. Pa se je namesto tega zatekel k lažem in nepreverljivim konstruktom. Verjetno vse v interesu lastnikov medijev, ki se po podatkih KPK-jevega supervizorja skrivajo za, kako ironično, tujimi podjetji, kot so KB1909-societa´finanziaria per azioni, Vega finanz S.A. in Transmedia S.P.A.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Prvo desetletje po Drnovšku
13
22.02.2018 22:39
23. februarja 2008 je umrl eden najopaznejših slovenskih političnih voditeljev v zadnjem stoletju. Janez Drnovšek je vstopil v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Polemika o Crnkovičevih "steklih psih": Ruplov post scriptum v zvezi z desnico
13
20.02.2018 09:46
Če smo resni, si moramo zastaviti vprašanje, ali so bili - glede na to, kar piše Crnkovič - desničarjiWinston Churchill,Charles ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kazenski bataljoni Evropske unije
5
15.02.2018 22:39
Kaznovalna miselnost v Evropski komisiji in Evropskem parlamentu me spominja na nekdanje kazenske bataljone, piše naš britanski ... Več.
Piše: Keith Miles
Korak k demokraciji (2): Išče se junak med politiki, ki se bo zavezal, da bo, če pride na oblast, omogočil nadzor nad to oblastjo
9
14.02.2018 23:45
Miha Burger nadaljuje z drugim delom svoje trilogije o nujnosti spremembe obstoječega sistema oblasti, ki je demokratičen samo ... Več.
Piše: Miha Burger
In memoriam Uroš Šušterič, 1924-2018
7
13.02.2018 23:33
Uroš Šušterič je bil legenda. Poslednji še živeči častnik kraljeve jugoslovanske vojske, vojvoda Ravnogorskega gibanja, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O argumentih proti zvišanju plač javnega sektorja
4
12.02.2018 01:12
Visoka pričakovanja in zahteve za dvig plač javnega sektorja so razumljivo sprožile tudi veliko nasprotovanja. Tako smo lahko ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pes, zastava, dve čarovnici in degenerirana umetnost
43
09.02.2018 23:15
Tudi letos je 8. februar upravičil svoj nesrečni sloves praznika kulture, utemeljenega na dnevu pesnikove smrti. V skoraj že ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spretnost, naivnost in cinizem*
9
08.02.2018 22:41
Nova epizoda v slovensko-hrvaški nadaljevanki o arbitraži se je zgodila 6. februarja 2018 v Strasbourgu, glavna junaka sta bila ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Dvig minimalne plače: 25 evrov več najslabše plačanim verjetno ne bo pokopalo slovenskega gospodarstva
3
04.02.2018 22:58
Predlog povečanja minimalne plače za 4,7 odstotka je seveda sprožil pričakovane reakcije. Pri tem mogoče še najbolj presenečajo ... Več.
Piše: Bine Kordež
Poskus z nevednostjo: Kratek esej o čivkanju
10
02.02.2018 22:26
Nevednost je mati neuspehov, pomot, pravosodnih zmot, predsodkov, propadlih držav, stečajev podjetij, strahov, špekulacij, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nova desnica in kolektivne kulturne pravice pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji
16
02.02.2018 00:18
Kljub temu, da je odstop Ljudmile Novak včeraj zasenčil skupno tiskovno konferenco srbske in slovenske premierke, nečesa ne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali bi se zdravili v bolnišnici, kjer so več kot polovico nabav izvedli nezakonito?
13
31.01.2018 23:00
Revizijsko poročilo Računskega sodišča glede nezakonitih postopkih nabave medicinskega materiala v ljubljanskem Kliničnem centru ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Šest let "turbofolk diplomacije": napake, zmote, hvalisanja in druge katastrofe Karla Erjavca
16
30.01.2018 18:23
Svečka na torti slovenske zunanje politike je Erjavčeva izjava, da se -če bo prišel vLjubljano- ne namerava srečati s ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pohujšanje v dolini šentlorjanski ali zgodba o tem, kako je Facebook zjebal Faka
12
28.01.2018 23:47
Da si je Jakov Fak premislil, potem ko se je nanj na Facebooku spravilo nekaj retardiranih nacionalistov, ni presenečenje. Ima ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako sem se iz mame, ki sina priganja k učenju, spremenila v mamo, ki ga od učbenikov odganja
11
25.01.2018 23:04
Naša sodelavka je na svojem blogu Kje vas čevelj žuli objavila gostujoči zapis mame devetošolca, ki se je na primeru svojega ... Več.
Piše: Marjana Škalič
O priznanju palestinske države
16
22.01.2018 20:28
Slovenska razprava o priznanju Palestine je namenjena slovenski notranji politiki in nima nobene zveze z zunanjo politiko. Ki pa ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
“Vsi smo v blatu, le da nekateri izmed nas gledajo zvezde”
14
20.01.2018 12:03
Srečnega konca namreč ni na vidiku - ne v odnosih med spoloma, ne v družbenih, delavskih,ekonomskih, socialnih in političnih ... Več.
Piše: Ariana Ferfila
O fantu, ki ni šel v srednjo šolo, ampak se izobraževal doma in sprogramiral simulator vesoljskih poletov
12
18.01.2018 22:31
Če se bodo ob branju prispevka naše sodelavke Marjane Škalič morda komu orosile oči, je to dober znak. Ni še vse izgubljeno, ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Zakaj so ideje o prepovedi Janševe SDS utopične in celo v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča
23
18.01.2018 00:30
Letošnja predvolilna kampanja bo brutalna, najbolj brutalna doslej, pravijo ljudje iz ozadja. Gre namreč za ekonomski nadzor nad ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse kaže, da lahko edinole ustavno sodišče razreši kvadraturo volilnega kroga
4
14.01.2018 23:59
Državnozborske volitve se nezadržno bližajo in ustavno sodišče zna v naslednjih mesecih usodno poseči v debato o ustreznosti ... Več.
Piše: Zoran Božič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Pop TV prodan brez soglasja varuha konkurence?! Dragan Šolak s pomočjo Mira Cerarja naredil medijski "biznis" stoletja!
Uredništvo
Ogledov: 2.792
02/
Polemika o Crnkovičevih "steklih psih": Ruplov post scriptum v zvezi z desnico
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.512
03/
Insajdersko pismo: Slovenska vojska bi že čez dve ali tri leta lahko "prenehala obstajati"!
Igor Mekina
Ogledov: 1.941
04/
Kazenski bataljoni Evropske unije
Keith Miles
Ogledov: 1.878
05/
Korak k demokraciji (2): Išče se junak med politiki, ki se bo zavezal, da bo, če pride na oblast, omogočil nadzor nad to oblastjo
Miha Burger
Ogledov: 1.389
06/
Prvo desetletje po Drnovšku
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.211
07/
Šolstvo v krizi: Zakaj poučevanje in vzgoja ne moreta biti ločena
Marjana Škalič
Ogledov: 1.601
08/
In memoriam Uroš Šušterič, 1924-2018
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.181
09/
Kako so kriptovalute za špekulante danes to, kar so bile zanje delnice pred dvajsetimi leti
Uredništvo
Ogledov: 768
10/
Po patrijah še boxerji: Slovenija od koruptivnega proizvajalca kupuje drage osemkolesnike - in to brez javnega razpisa !
Igor Mekina
Ogledov: 2.204