Komentar

Kako se zlagati v vsakem stavku

Glavni razlog za težave pri sprejemu strategije za upravljanje s podjetji je treba iskati v tem, da ni še ene kategorije podjetij. Politične naložbe. To so tista podjetja, v katerih si posamezne politične združbe zagotavljajo svoje rente. Jasno, če bi to transparentno zapisali v strategijo, bi se jim zgodil narod. Zato je njihov edini način, da pač preprečijo sprejem strategije upravljanja z državnim premoženjem.

22.12.2014 23:50
Piše: Marko Pavlišič

Bolj se splača odplačevati dolg, kot ohranjati lastništvo, donos podjetij v državni lasti se giblje okoli ali pod 1 %. Foto: www.wikipedia.com

Primer Cinkarne Celje jasno pokaže vso bedo odnosa do okolja domačega lastnika. Ali bi nadzorne inštitucije bile tako blagohotne do Cinkarne, če bi le-ta bila že od nekdaj v tuji lasti? Ali bi tujcem pustili, da nam svinjajo?

 

Lansko leto je Bisnode ugotovil, da so podjetja z večinskim tujim lastništvom ustvarila četrtino celotnega dobička vseh podjetij v Sloveniji, pri čemer ta podjetja pomenijo 1,6 % vseh družb. In imajo 1,2-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega. In od tega imajo korist tudi tam zaposleni. Plače v podjetjih v pretežno tuji lasti so bistveno višje kot v tistih, ki so v pretežno domači lasti.

 

Marsikatero podjetje v slovenski lasti je delavce načrtno ogoljufalo z neplačevanjem prispevkov. Namesto plač so delavci dobili obljube. In ko so se končno lahko prijavili na zavodu, so še izvedeli, za koliko mesecev ali let imajo neplačanih prispevkov.

 

 

Mladine že dolgo ne berem več. Me pa občasno link v kakšnem tvitu zapelje na kakšen tamkajšnji prispevek in tako se je zgodilo tudi tokrat, ko sem naletel na uvodnik z naslovom Pogum. In ni mi bilo žal. Zakaj, razložim čisto na koncu, za začetek pa se posvetimo prvemu odstavku, ki si prav gotovo zasluži nagrado Lažnivega Kljukca. Poglejmo konkretne stavke.

 

“Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer, v javnosti začela razpadati.”

 

Tega, da bi zgodba o razumnem upravljanju državnega premoženja začela razpadati, si verjetno nekateri res želijo. Ampak ni. Tudi aktualna vlada poudarja, da je potrebno s procesom nadaljevati, res pa dodajajo še kakšen poetični pridevnik. In ne, nista nazadnje s tem prišla iz Bruslja Uroš in Alenka. Zadnji je s tem prišel iz Bruslja Miro, kar dokazuje tudi zadnji predlog strategije upravljanja državnega premoženja, ki je zaokrožil v javnosti.

 

“Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij.”

 

Da bodo takšni efekti prihoda trojke, je interpretacija avtorja. In res bi bil zelo vesel konkretnih citatov, ki dokazujejo trditev, da je kdorkoli, razen nasprotnikov privatizacije, javnosti razlagal, da je privatizacija potrebna zaradi izogibanja trojki. To je klasičen lažnivi konstrukt nasprotnikov privatizacije. 

 

“Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo.”

 

V prejšnjem stavku piše, da je privatizacija potrebna, da se izognemo trojki, se pravi pomoči, ki pride v kompletu s trojko. Da torej ne želimo pomoči in bomo svoje težave raje reševali sami. To sta tako predsednica vlade kot tudi njen predhodnik (ko je bil predsednik vlade, kasneje si je premislil) večkrat eksplicitno poudarila. Zakaj bi potem delali karkoli, da si pridobijo soglasje k nečemu, kar zavračajo?

 

“Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij.”

 

Zakaj piše "neformalno"? Zato, ker je avtorju jasno, da si je to laž kratkomalo izmislil, in je ne more nikakor podkrepiti z dokazi. Zato je bolj varno vnaprej povedati, da gre za nekaj, česar se tako ali tako ne da preveriti, torej raje niti ne sprašujte za dokaze. In znova vprašanje, zakaj bi si kdorkoli želel pridobiti soglasje za nekaj, česar si sploh ne želimo? Slovenija še ni zaprosila za pomoč in uradna politika si tega tudi ne želi. In vlade so očitno pripravljene storiti marsikaj za to, da jim za pomoč ni treba zaprositi, ne pa za to, da se pridobi soglasje za pomoč.

 

“Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.”

 

Laž, da gre za nemške interese, je seveda potrebno pojasniti, ker pač realnost ne sledi sliki, ki jo želi avtor prikazati, da za vsem skupaj stoji Nemčija in njihov interes. Nemčija je za takšen namen najbolj prikladna država. Misel, pokoriti so si želeli cel svet z orožjem (Hitler), ker jim to ni uspelo, sedaj nadaljujejo z ekonomijo (Merkel), gre rada v uho. In politiko Angele Merkel kritizira marsikdo, tudi ugledni ekonomisti v tujini (pri nas pa predvsem neugledni).

 

Ampak sedaj je že jasno, da je v primeru slovenske privatizacije to fikcija. Popolnoma jasno namreč je, da je od minulih prodaj bila dejansko le prodaja Aerodroma Ljubljana izvedena kupcu iz Nemčije. Helios, Fotona, Radenska, Mercator, vse to je šlo v ne-nemško lastništvo. In to nerodnost, ko te namreč ujamejo na laži o izvajanju nemških interesov, je pač najbolje pojasniti. Z novo lažjo, seveda. Kri se prikrije s krvjo. Laž z novo lažjo.

 

Vidimo, da se avtor v prvem odstavku tolikokrat zlaže, da je nadaljnje branje popolnoma odveč. In ja, z lažmi nadaljuje v popolnoma enakem tempu.

 

 

Zakaj vse te laži?

 

Ob tem si moramo jasno postaviti vprašanje, zakaj se zagovorniki nasprotovanja privatizacije ne poslužujejo več nekoč zelo poudarjenih razlogov, ki so vsi po vrsti že od nekdaj diskutabilni, vsekakor pa dajejo vsaj kanček upanja, da so ustrezni in ne gre za laž že v sami osnovi.

 

Zato, ker je realnost vse te argumente v celoti zavrnila. Poglejmo jih po vrsti:

 

“Domači lastniki podjetja bolje upravljajo, ker bolje poznajo tukajšnje razmere in trge.” Da temu enostavno ni tako, je popolnoma jasno. Lansko leto je Bisnode, kot so poročale Finance, ugotovil, da so podjetja z večinskim tujim lastništvom ustvarila četrtino celotnega dobička vseh podjetij v Sloveniji, pri čemer ta podjetja pomenijo 1,6 % vseh družb. In imajo 1,2-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega. In od tega imajo korist tudi tam zaposleni. Plače v podjetjih v pretežno tuji lasti so bistveno višje kot v tistih, ki so v pretežno domači lasti.

 

“Bolje, da vsako leto pobiramo dividende, kot da enkrat dobimo kupnino.” Seveda. Če so dividende dovolj visoke. Oziroma, če sploh so. Če imate na voljo, da danes iztržite s prodajo 100 mio EUR ali namesto tega dobivate vsako leto 10 mio EUR dividend, se res splača obdržati v lasti. Če pa dobivate na leto le 1 mio EUR dividend, ali pa sploh nič, se pa vsekakor splača prodati takoj. 1 % donos je namreč brez tveganja lažje dobiti drugje. Sploh, če smo zadolženi po obrestni meri višji kot 3 %. Bolj se splača odplačevati dolg, kot ohranjati lastništvo. Ali se splača pobirati dividende ali prodati, je stvar enostavnega izračuna in ne vere ali ideologije. Seveda pa je to tesno povezano s prejšnjo točko. Mimogrede, donos podjetij v državni lasti se giblje okoli ali pod 1 %.

 

“Domači lastniki ne odpuščajo in so na sploh bolj socialno čuteči.” Ob zgodbah Nafte Petrochem in Termoelektrarne Trbovlje je postalo jasno, da domači lastnik ni nobena garancija za delavce. Še več, marsikatero podjetje v slovenski lasti je delavce načrtno ogoljufalo z neplačevanjem prispevkov. Namesto plač so delavci dobili obljube. In ko so se končno lahko prijavili na zavodu, so še izvedeli, za koliko mesecev ali let imajo neplačanih prispevkov.

 

“Domača podjetja bolje skrbijo za okolje.” Na prvi pogled popolnoma logično. Dokler ne pride do namere nakupa s strani tujega lastnika, ki ga skrbi tudi okolje, in zato zahteva neodvisne meritve. In primer Cinkarne Celje jasno pokaže vso bedo odnosa do okolja domačega lastnika. Ali bi nadzorne inštitucije bile tako blagohotne do Cinkarne, če bi le-ta bila že od nekdaj v tuji lasti? Ali bi tujcem pustili, da nam svinjajo, tako kot to dopuščamo domačim podjetjem? Fino je, če je podjetje ekološko osveščeno, še bolje, če imamo delujoč nadzor. In za nadzor je precej bolje, če gre za lastnika, ki ni prijateljsko ali kako drugače povezan z nadzorniki.

 

“Gre za nacionalni interes.” Ta floskula se po navadi uporabi, ko nam zmanjka vseh ostalih argumentov. Pa naj bo, pripoznajmo jo kot popolnoma korekten argument. Argument, ki je na primeru pivovarske vojne in nato dogajanj okoli industrije pijač jasno pokazal, da ima “nacionalni interes” tudi svoje ime in priimek. In žep, v katerega bi nekdo želel v “nacionalnem interesu” tlačiti denar. In rezultat nacionalnega interesa je ogromna bančna luknja. Ter podjetja, ki ravno tako končujejo v tuji lasti. Če bi Radensko ali Fructal že v prvi fazi transparentno prodali, bi se morda znašli v rokah istih kupcev. Ampak bi bila iztržena cena zelo verjetno višja in povzročena bančna luknja precej manjša.

 

 

Ko zmanjka argumentov, je na vrsti demagogija

 

In ker so vsi ti nekoč kar precej opevani argumenti jasno propadli, je napočil čas, da se nasprotniki privatizacije zatečejo k lažem in demagogiji. Podjetja v večinski državni lasti so namreč vir njihovih rent. Še pomnite, kako je prvopodpisani peticije “Preprečite razprodajo!” bil član nadzornega sveta podjetja, ki je zašlo v takšne težave, da se ga je nato prodalo tujcem. In sedaj pod pritiskom tujega škornja posluje dobro, delavci imajo plače in plačane prispevke. In nikoli ne bomo izvedeli, koliko raznih svetovanj je iz teh podjetij končalo na podjetju EIPF d.o.o., katerega solastnik je omenjeni.

 

Saj se še spomnimo, recimo, kako so nam razlagali pred več kot enim letom, da je uspešna prodaja slovenskih menic prav gotovo povezana z obljubami o prodaji Telekoma izbranemu tujemu investitorju. Nemškemu seveda. In kasneje, ko je Slovenija prodala obveznice neznanemu lastniku, češ, da tokrat je pa sigurno v ozadju vezan posel s privatizacijo Telekoma. In se je po tem, ko se je razkrilo, da je bil kupec obveznic PIMCO, jasno pokazalo, da je šlo za laž in manipulacijo. In k takšnim lažem in manipulacijam se zatekajo interesenti svojega žepa, ker razumnih argumentov enostavno nimajo.

 

 

Žrtve apetitov so morda tudi vlade

 

Ob tem ne smemo pozabiti, da sta zadnji dve vladi padli tik pred sprejemom strategije upravljanja državnega premoženja. Obe vladi sta imeli strategijo v zaključni fazi, vendar ju je potem doletel predčasni zaključek mandata. Naj poudarim, gre za STRATEGIJO upravljanja in ne načrt in še manj seznam privatizacije. In portfeljske naložbe v strategiji se namerno, zlonamerno in znova lažno, predstavljajo kot seznam podjetij za prodajo. Portfeljska naložba je naložba, v kateri ima lastnik le ekonomski interes, za razliko od strateškega, kjer zasleduje država tudi ostale cilje in so tipično povezani z izvajanjem javnih služb. In ekonomski interes seveda lahko pokaže, da je v določenem primeru prodaja boljša rešitev, kot da ostaneš lastnik. Odvisno pač od že zgoraj omenjenega razmisleka glede prodajne cene in dividend.

 

Naložbe v strategiji so razdeljene med strateške in portfeljske. Glavni razlog za težave pri sprejemu strategije je treba iskati v tem, da ni še ene kategorije podjetij. Politične naložbe. To so tista podjetja, v katerih si posamezne politične združbe (niti ni nujno, da se prekrivajo s strankami) zagotavljajo svoje rente. Jasno, če bi to transparentno zapisali v strategijo, bi se jim zgodil narod. Zato je njihov edini način, da pač preprečijo sprejem strategije upravljanja z državnim premoženjem.

 

Cerar je novo strategijo upravljanja, ne prodaje, napovedal že za začetek tega meseca. Do sedaj razen v javnost pobeglega osnutka, ki je po poročanju medijev zelo podoben tistemu prejšnje vlade, še ni videti nobenega rezultata. Če pa še pred sprejemom strategije pade tudi Cerarjeva vlada, potem bo to že precej trden dokaz, da ne le prodaja, tudi razumno upravljanje državnega premoženja ni v interesu tistih z velikim, da ne rečem prevladujočim, vplivom.

 

 

Nič ni narobe, če imajo podjetja slovenske lastnike

 

Če ste do sedaj iz tega članka razbrali, da je domač lastnik - slab lastnik in tuj lastnik - dober lastnik, ste prebrali narobe. Še več, osebno bi takoj podprl zakon, ki bi ob prodaji državnih podjetij slovenskim kupcem priznal predkupno pravico. Se pravi, da ima v primeru prodaje podjetja v državni lasti slovenski lastnik ob enaki ceni in pogojih, prednost. In to bi omogočilo, da zagovorniki slovenskega lastništva ustanovijo Slovenski Holding, zberejo denar ter prehitijo tujce. Nekaj podobnega smo že videli v primeru prodaje založbe Mladinske knjige, vendar na koncu pobudniki akcije “Skupaj za knjigo” enostavno niso segli v žep, da bi podkrepili svoje besede.

 

Avtorju pamfleta v Mladini se seveda iskreno zahvaljujem. Jasno je namreč pokazal, da ne obstaja niti en sam samcat racionalen in razumen razlog proti privatizaciji. Če bi, ga bi v svojem pamfletu navedel. Pa se je namesto tega zatekel k lažem in nepreverljivim konstruktom. Verjetno vse v interesu lastnikov medijev, ki se po podatkih KPK-jevega supervizorja skrivajo za, kako ironično, tujimi podjetji, kot so KB1909-societa´finanziaria per azioni, Vega finanz S.A. in Transmedia S.P.A.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
13
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
9
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,895
02/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,404
03/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,314
04/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,769
05/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,252
06/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,287
07/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,020
08/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 753
09/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,403
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 5,605