Po 25 letih samostojne poti se zdi, da zopet stojimo pred breznom, takšnim, ki je botroval našemu izhodu iz Jugoslavije in nenazadnje njenemu razpadu. Protesti se vrstijo, plače upadajo, služb ni, brezposelnost raste, ker država rabi denar, gredo cene kvišku, na porazne razmere pa nimamo odgovora in čakamo, da s tem norim limbom prekine realnost šele v točki, ko se tako več ne bo dalo. Takrat bo katarza.

Ključna razlika med tedanjim in sedanjim časom je v tem, da smo takrat lahko skupni imenovalec naše enotnosti postavili malo višje in kot Slovenci iz Jugoslavije skoraj dobesedno zbežali ter težave pustili za seboj, onkraj meje. Tokrat pa nimamo več kam bežati. Niti pred kom. Prišel je čas, ko je naša prihodnost odvisna od tega, kako bomo razčistili sami med seboj in s seboj. Zato je dobro razčistiti osnove in se zavedati vsaj stvarnosti in logike. Brez hitrega in odločnega ukrepanja v pravi smeri smo obsojeni na dolgotrajno hiranje in životarjenje.

Vsesplošna nerazgledanost, maloumje, mitomanska ideološka blaznost in populizem so mašila razuma Slovencev

Razumljivo je, da kdo rajši verjame tistemu, kar bi rad, da bi bilo res, in ne tistemu, kar ve, da je res, pa si ne želi, da bi bilo. Ne pristajamo prav radi na neljuba spoznanja. Vsesplošna slovenska nerazgledanost, v povezavi s tem pa predajanje populizmu, je zelo primeren teren za razvoj takšnih neumnosti in fantazem. Sploh če to ulomimo z ideološko, rdeče–belo demagogijo, ki z realnimi težavami, verjemite, nima nič. Takrat Slovenci več ne artikuliramo slišanega, ampak le še skandiramo in privzamemo vsakršno neumnost iz ust pripadnikov skupine, ki ji pripadamo sami. Nasprotno je, ko govori nasprotni breg – nikoli in za nič na svetu mu ne bomo dali prav. Si predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi Kučan Janši prepovedal da skoči v prepad (ali obratno)? …prisluhnil mu prav gotovo ne bi. Bi pa zanesljivo nasprotoval.

Neumnosti, ki ogrožajo naš obstoj

Iz tujine naj prinesejo denar, ki so ga pokradli, pa bodo javne finance rešene. Kako neumen je ta argument, bi prišlo do izraza, če bi minister za finance na začetku leta rekel: "Super. Regres javnega sektorja in 12. (zadnja redna) plača sta rešena. Prvo polovico počrpamo ob polletju, drugo pa ob koncu. Če ne bomo zbrali dovolj, se vprašajte, ali ste predlagali pravo stvar." To bi bilo vzgojno in tudi učinkovito. Veliko bolj kot flancarjenje na koncu pa nova zadolžitev nemočnih in nič krivih. Če ni bilo predloga naj pade vlada. Če je bil predlog napačen naj »padajo glave«, sicer do rešitve ne bomo prišli.

Povejmo sicer, da je ta demagogija namenjena izvajanju interesa krivih. Tistih, zaradi katerih smo, kjer smo. To je namreč mehanizem, ki omogoča nadaljevanje paše posvečenih na državnem gospodarstvu. Tistem, ki ga Slovenci tako radi zalivamo z denarjem in rešujemo vsakič, ko ga tenkočutni branilci slovenstva zavozijo.

Javni sektor ječi pod varčevanjem. V zadnjih treh letih je privarčeval že celo milijardo. To je ever-green sporočilo Branimirja Štruklja, Dušana Semoliča in druščine, deluje pa zaradi splošne nevednosti ali pa kar ignorance, če želite. Zavedajoč se dejstva, da je od nastopa krize pa do danes službo v gospodarstvu izgubilo že približno 90.000 zaposlenih, medtem ko se je javni sektor celo povečal, je že kaplja čez rob. V zasebnem sektorju namreč zares tenko piskamo. A populistična in demagoška pokvarjenost sindikatov se tu ne ustavi. (Ne, tokrat ne ciljam na to, da sindikati nikoli niso stopili v bran nategnjenim delavcem. Jim bomo pač neoliberalci, če sindikatom to ni v interesu.) Vprašajmo se, kako je možno, da v javnem sektorju tako požrtvovalno in čutno varčujejo, če pa zanje vsako leto namenimo več denarja? 

To gre tako, da Semolič, Štrukelj in/ali sindikalna druščina za neko naslednje obdobje izpogajajo abnormalno višanje prejemkov svojih varovancev (beri: zahtevata povečati naš strošek), ko pride do potrebe po "varčevanju" pa, glej kako dobrohotno – umakneta z mize samo tisto, kar jima nikoli ni pripadalo – odpovesta se abnormalnemu višanju plač svojih varovancev, medtem ko v gospodarstvu odpuščajo in nižajo plače. In ne. Sindikati ne pozabljajo da je potrebno imeti ves čas novo takšno železje v ognju pa zato puščajo pravzaprav kar isto. Plehko? Ne. Zgolj otročje neodgovorno in lopovsko pokvarjeno, predvsem pa politično in oportuno.

Da tu varčuje le gospodarstvo, ki, bodimo realni, zagotavlja plače za javni sektor, pomeni le to, da zažiramo substanco. Ob takšni politiki so novi in globlji prihodni rezi nekaj tako normalnega kot gravitacija. Perverzija tega, da varčujejo tisti, ki financirajo druge, medtem ko slednji ne, je zgolj češnja na vrhu te sprevrženosti.

A pokrovko s piskra vrže dejstvo, da Semoliča, Štruklja in kompanije ne gane katastrofa javnih financ, ki lahko blaži vse manj težav obubožanih. To jih ne gane, ker od njih sindikati nič nimajo. Ne članarine ne podpore na protestih saj več nimajo niti za avtobus. Briga sindikate za javne finance, ki pomenijo našo socialo. Briga jih, kako težko to plačajo tisti. Oni hočejo denar za svoje. Obnašajo se kot hunte na pohodu brez da bi se zavedali da skrunijo svetinjo, ki jo negujejo – socialno državo. (V resnici gre za socialni blef, ki smo ga že videli pri partijski nomenklaturi ali nadrasi Jugoslavije a o tem kdaj rugič sicer jih je pa Tito dobro podkoval saj mu je uspevalo o enakosti in solidarnosti klaftrati ravnim kar iz svojih dvorcev, jaht, zasebnega vlaka itd. ki so mu ga kupili ti ki jim predava medtem ko je z buržuazijo zmerjal veliko revnejše – carski nateg!)

V javnem sektorju so tudi dobri delavci, ki opravijo goro koristnega dela, javni sektor stori tudi kaj koristnega. Ta klasičen ne-argument razumemo, ker smo že prevečkrat poslušali o požrtvovalnosti policistov, zdravnikov, gasilcev idr. (kot da smo v zasebnem sektorju vsi leni in prevaranti v teh javnih službah pa matere Tereze). Tu gre v okviru reševanja stvarnih težav seveda za apel na našo čutnost – kako poceni in nevarno. Težava je le v tem, da če našo čutnost pošljemo v obe skrajnosti in jo izenačimo z indeksom 0 ali pa 100, to ne bo rešilo nobene naše težave – nimamo denarja, konec. Morda delajo dobro, morda ne. V tem trenutku to ni bistveno, tako kot ni bistveno, ali je boljši Mercedes ali Ferrari, če lahko za avto odštejemo le 2.000 evrov. Predvsem za to gre. Naj pokažejo, kako vse to plačati, pa se bomo lahko pogovarjali naprej, če ne bo denarja pa naj ostanejo brez tako kot vegradovci. Sicer ne gre. Ponižujoče je poslušati, kako utemeljujejo svojo pravico(!) – biti naš strošek. Zato povejmo jasno: zaposlitve v javnem sektorju ne izhajajo iz pravice tistih, ki so tam zaposleni. Ne izhajajo niti iz morebitnega dejstva, da ta, ki bi ga odpustili, dela dobro. To je v gospodarstvu jasno še nepismenim. Gre za dejstvo, da se tega ne da plačati. Zato naj se v javnem sektorju vprašajo, ali imajo rajši interno solidarnost in si družno znižajo plače ali pa naj odpuščajo. Upajmo, da jim to ne bo postalo jasno šele, ko bomo na robu propada ali pa vojne. (Ker pa se zavedajo pomembnosti svojega dela za obstoj države pa lahko zanjo, glede na to, da si v tem trenutku ne more privoščit plačat nič manj kot obstanka, delo opravijo prostovoljno.)

V Jugoslaviji sta se cedila med in mleko. Glede na dejstvo, da smo šli iz Jugoslavije z zavidljivo visokim referendumskim konsenzom, nas današnje težnje opredeljujejo kot zbegane bebce. Navdihujemo se nad razmerami, ki smo jih obsodili (Še pomnite tovariši? Ker so nas pokopale.). Smo bili neumni takrat, danes ali smo pač (še) vedno? 

Ker tudi starejšim niso več točno poznane okoliščine in dejstva, na podlagi katerih so se sami odločili, da se tega ne gredo več, jih spomnimo, kaj jih je motilo. Začnimo v letu 1979, da ne bi kdo očital zares signifikantnega propada po letu 1987. Zgolj v letu 1979 so se stroški življenjskih potrebščin zvišali za 21 %. Zgolj junija 1978 je inflacija znašala 150 %, leto za tem pa je porasla za kar 250 %. Življenjski standard je s tem strmoglavil in prav nič rajskega niso občutili prebivalci, ko so se spopadli s pomanjkanjem goriva in se vozili le še vsak drug dan ali pa z redukcijo elektrike, zaradi česar je bila Jugoslavija v mraku še celo brez goriva. Romantično je verjetno bilo, a kako to prenese gospodarstvo nam ni treba posebej opisovati. 

Veste zakaj se spomnite »Kakva meni plata takva tebi vrata!«? Zato ker se v resnici spomnite tudi delavskih protestov, ki so se vrstili v delavsko - rajski Jugoslaviji, ker t.i. delavski razred po več kot 4 mesece ni prejel plače. Serija jih je bila. Tako je bilo tudi v Zastavi od koder izvira hec. Delavci niso dobili plače že 5. mesec, zato so narobe sestavljali avtomate za dvig in spust stranskega stekla in hudomušno pripisali svoje.

Spomnimo dalje. Kavo, olje in detergente se je dobilo v omejenih količinah, na bone, ker superiorno gospodarstvo ni bilo sposobno proizvesti niti mila. Po kavbojke, ženske nogavice, meso in drugo smo hodili v Avstrijo, kjer smo pred celovškim KGM-jem srečevali vse daljne in bližnje prijatelje, ki jih doma nikoli nismo videli – super je bilo, na mejah pa sicer malo zoprno, ko so ti po avtu iskali kavo in preštevali gotovino katere namen si moral znat natančno pojasnit. Zoprno je le, da se ne zavedamo, da je Avstrija danes za nas dražja, medtem ko je bila proti gnilemu Jugoslovanskemu gospodarstvu celo cenejša! Kljub astronomski razliki v standardu. To lahko ponovno dosežemo. Le DDV dvignimo na 50 %, pa bo. 

Naj bo dovolj naštevanja. V Jugoslaviji so namreč vsi vedeli, da je težava ravno gospodarstvo (in za to obstajajo dokazi). Zato smo lahko danes, ko odgovor na naše gospodarske težave iščemo v instrumentariju Jugoslavije, le še ovce in bebci. In to sploh ne samo zaradi naštetega. Tudi zaradi tega, ker smo tranzicijo iz socializma v kapitalizem prepustili bivšemu vrhovnemu partijskemu vodstvu, ki so ga učili, da je kapitalizem prevara, trg pa kraja, danes pa se čudimo, da smo se znašli v krajah in prevarah. Pa zgolj to so izvedli, kar so jih učili pravoverni komunisti! In seveda: bravo Luka Mesec! Drži. Einstein je imel prav in pravilno ste ga citirali. Zgolj razumeli niste. Res je neumno početi isto in pričakovati vsakič drugačen rezultat. Jasno ni le, zakaj tega ne uvidite sami, ko predlagate socializem. 

Zares smo na pravi poti nazaj v Jugoslavijo. Drži.

Naši bedi je kriv prostotržni imperialni kapitalizem, ki ne gleda sočloveka, ampak kapital. Slednje je vsaj tako neumno kot recimo besedna zveza: počasi dirjati. Ste recimo kdaj slišali, da bi levo usmerjeni sindikati kdaj protestirali zaradi česa drugega kot vprašanj, povezanih z denarjem? Prosim. Kdo je torej pohlepen? Nas res uničuje to, da se sami pehamo za zaslužkom ali to, da se nekdo drug peha za tem, da bi vse večji del zaslužka pobasal zase? Na katere argumente se sklicujejo slednji? Na nacionalno gospodarstvo, na socialni standard itd. Je torej kriv kapitalizem socialistov?

Težava je v tem, da je propagandizem prejšnjega sistema, ki se je napajal na sovraštvu, v prvi vrsti do Američanov in vseh ostalih, ki niso z nami, prešel v interpretacije in argumentacije realnosti. Zato recimo nikoli ni potrebno utemeljiti, zakaj je prosti trg slab ali pa česa so krivi Američani (Niti osebnostnih lastnosti sistemov in stvari kot sta kapitalizem in prosti trg, ki naj bi bila pohlepna in izkoriščevalska in še kaj vam ne bo potrebno pojasnit. Takšna pač sta, kajne?). Mentaliteta kakršna vlada v teh krajih ne zahteva takšnega napora. Zadošča degradacija na raven psovke. Zadošča lajna in ponavljanje. Ko bomo vsi 100-krat izgovorili "Američani so neoliberalni imperialni prasci", bodo to za večino res. Zakaj je tako, pa bo, če sem slikovit, vedel le tisti, ki je s to akcijo začel in instrumentaliziral neumne slovenske ovce v svoj prid, ker mora morda omejiti konkurenco zaradi lastnih interesov ali pa gre za notranje politične potrebe. Kaj je boljšega kot blejanje dveh milijonov ovc v tvoj interes? Mi sami pomagamo našim krvnikom izvrševati njihov interes na naš račun, pa še zahvalijo se nam ne! Lahko se pa tudi z menoj ne strinjate in z Bavčarjem in Šrotom družno točite solze, ker gresta proti zaporu, ker sta branila Slovenijo in slovenstvo – prava Slovenca kajne? Lahko se ne strinjate z menoj pa greste povprašat tudi Mencingerja, kako v drugo zastavlja privatizacijo in če se je kaj naučil iz prve, ki jo je utemeljil in smo jo ravno poplačali z dokapitalizacijo bank. Mimogrede: tisti, ki so nas zavozili, še vedno upravljajo z našo usodo in nam pametujejo in jim ob našem malodušju ni potrebno polagati računov. 

Po državnih podjetjih, ki večkrat potrebujejo našo pomoč, se enormno krade. Zato naj bodo zavezana po Zakonu o dostopanju do informacij javnega značaja, čeprav poslovni podatki niso nikjer javni. Ta trditev kaže, kako Slovenci vselej poizkusimo vse drugo prej kot tisto, kar je prav in kar moramo, četudi ob tem nastaja škoda – briga nas. 

Ker ima pri nas vlada vpliv na 2/3 gospodarstva, si lahko mislimo, koliko je v takšnem vodenju posla in koliko politike. To je razlog za neučinkovito vodenje teh podjetij. Jasno. Kjer ni lastnika, ki bi skrbel za lastnino ali pa gre za "španovijo", vsi le grabijo, odgovornost do tega, kar ni ravno moje, pa ima vsak sam jasno razdelano. Seveda je jasno, da je problem v skupni lastnini, s katero upravlja vlada. Itak. Ampak vladi ni do presekanja te popkovine, ki njihovim izbrancem in klikam dovajajo eliksir življenja. Lažje je priznati, da to je težava in novinarjem spisati novo določilo, po katerem naj oni postanejo preiskovalci brez preiskovalnih pristojnosti, izpostavljeni gnevu užaljenih premožnih prevarantov. Ni nam jasno niti, da novinarji niso tožilci, in ni nam jasno, da so poslovni podatki opredeljeni kot "poslovna tajnost", iz katere izhaja tudi konkurenčna prednost. Jasno "nam" je samo, da podjetij ne damo iz rok, ker potem vlada več ne bo usmerjala njihovih finančnih tokov, slovenija pa bo klecnila na kolena in še nižje – v grob. 

Da ta podjetja životarijo, s tem pa zagotavljajo nizke plače, malo delovnih mest, bedne pogoje dela, ob tem pa navržejo nizke dividende in plačajo mizeren davek, odgovornih ne gane. Ne gane jih, da bi na pogorišču teh podjetij lahko zraslo kaj zelo uspešnega, kar bi sicer pod drugimi lastniki ponujalo boljše plače in prijetnejše delovne pogoje. 

Tujci nam denar posojajo, da nas zasužnjijo. Če nam ga ne posojajo, je pa tako zaradi tega, ker nas izsiljujejo in so za nas prasci. Tu povejmo najprej, da mi denar vzamemo, ko tako odločimo mi. Ne ko nam ga v roke porine Marklova ali pa Draghi. 

Prav pobalinski smo. Nič kaj spodobni. Najprej trošimo dobesedno prek vseh meja, ob tem se upiramo varčevanju in se deremo, da nas kapitalisti že ne bodo izsiljevali z varčevanjem in da imamo pravico in celo dolžnost zaradi vrtcev, policajev, gasilcev idr. trošit 4,5 BDP za stvari, ki nam jih plačajo drugi. Torej. Po tej logiki imamo pravico trošiti tisto, česar nimamo, tisto, kar imajo drugi, če pa bi nas pri tem kdo oviral in se pritoževal, ga bomo nadrli, da je neotesan barbar, ki nas zasužnjuje, izkorišča in pohablja. Morda bi se komu to zdelo smešno, če bi bral v Alanu Fordu. Tja takšne zadeve namreč spadajo. Zato je žalostno in smešno hkrati, ko poslušamo takšno govorjenje od odraslih. 

Zato bodimo jasni. Evrsko področje nam pomaga, ker so se nategnili z nami in nas vzeli medse. Zdaj jim drugega več ne ostane, saj niso razvili mehanizma za brcniti take, ki »imajo pravico trošit tuje« iz te skupine. Verjetno jim je pošteno žal, ko poslušajo naše retardirane debate o tem, kakšni prasci so, ker nam ne dajo več denarja, za nameček pa hočejo posojeno kar nazaj!

V Evropsko družino brez omejevanja pretoka kapitala in delovne sile smo šli, ker so bili to naši ideali. Zato je – zopet – noro poslušati, da je potrebno naše gospodarstvo varovati pred tujci (čeprav ga v resnici najbolj varujemo z davki, ki odbijajo vsakega poštenega poslovneža). Zakaj smo potem rinili v skupnost s to vrednoto? Smo jih res hoteli samo nategniti in smo si ta prost pretok razlagali enosmerno? Rešitvi sta dve. Prva je, da smo šli v odkriti nateg, kar za nas ne bi bilo in ni čudno. Druga rešitev pa je, da so nas naši čutni gospodarstveniki samo malo nategnili, medtem ko smo mi v njihov rog trobili pesmi o rdečih zvezdah. Super je sklic na solidarnost, če je potrebno ljudem vreči nekaj peska v oči. In veste, kaj je še bolje? To da kritično javnost označiš z neko propagandistično psovko, ki je lahko sicer primitivna in brezpomenska tako, da je samoumevna. Recimo tako kot to, da so Američani zlobni sami po sebi (in še smeti nam z avionov stresajo na glavo!). Temu služi tudi očitek neoliberalizma. Če ne verjamete, poglejte, kaj so t.i. neoliberalci predlagali od leta 2000 dalje, in to primerjajte s tem, kar še danes vemo, da je nujno, tako kot ne pozabite primerjati tega z elementi, ki so sesuli Jugoslavijo. Ampak neoliberalci pa že nimajo prav ker so neoliberalci.

Subvencije za tista podjetja, na katerih Slovenija stoji in z njimi pade. Ponazorimo s primerom. Imamo elektrarno. Ta ne da nič več elektrike. Celo od zunaj jo mora dobiti, da lahko v njej delujejo računalniki in razsvetljava. Zato se Slovenci odločimo poslati elektriko v to elektrarno, čeprav bi jo morali dobiti iz nje. Enako je s podjetji, ki jih subvencioniramo. Ta obstajajo zato, da zagotavljajo zaslužke in plače in ne zato, da jih pobirajo. Gospodarstvu se pomaga s krediti, s subvencijami zgolj ljudem. Če nihče ne vidi možnosti, da bi še kdaj prišel do popačila kredita, ki ga je dal nekemu podjetju – le zakaj bi vskočila država s subvencijo? Naj vas potolažim še z eno primerjavo. Ne bojte se propada podjetja. Nobenega. Ta obstajajo, dokler med nami obstaja potreba po storitvah ali proizvodih tega podjetja. Mi nimamo kruha zato, ker imamo pekarne, ampak imamo pekarne zato, ker rabimo kruh. In si ga lahko tudi privoščimo. To je bistvo. In to jasno postavlja vladne stratege na laž, ko trdijo, da je vsa podjetja potrebno reševati tudi takrat, ko trga že davno več nimajo. V prevodu: od njih nočemo več kupovat; mi smo trg. No – za koga peči kruh, če ga nihče ne je? Peči tak kruh, pomeni subvencionirati tamkajšnje zaposlene za nekoristno in drago delo, ki bo rezultiralo v hrani prašičev.

Dragi bralci. Nesmislov in neumnosti, na katere pristajamo vsak dan, je še veliko več. Glede na razmere, v kakršnih se nahajamo, ne moremo več iskati odgovora v iskanju pravega politika. V demokraciji smo. Izbiramo rešitve. 

Rešitev bo, če bo, prišla samo od nas in samo, če bomo znali ločiti realnost od mitomanije in samo, če bomo znali o rešitvah debatirati, ne le racionalno ampak tudi spoštljivo in v duhu iskanja rešitve. Čas je, da vklopimo možgane, zavihamo rokave, če bo potrebno pa nadenemo še boksarske rokavice. Parazitov je ogromno.

Dragi bralci, v prihajajočem letu 2015 si in nam želim, da bi razčistili predvsem sami s in med seboj. Naprej bo vse mnogo lažje predvsem pa možno. Srečno!