1. O krivdi državnih in drugih bank

Luka Mesec: "Državne banke niso ustvarile toliko izgube, ker so bile v državni lasti, ampak zaradi drugih razlogov. Prvi razlog je, da so jih med letoma 2005 in 2008 načrtno usmerjali v to, da so ustvarjale tajkune, namesto da bi ustvarjale delovna mesta. V tem času so tudi odstranili kapitalske kontrole, da so se lahko neomejeno zadolževale na odprtem evrskem trgu. Tretji razlog pa je, da so spodbujale naš mehurček v gradbenem sektorju. Zato so se banke zadolžile, ne pa zato, ker so državne. Izgube so proizvajale vse banke, v domači ali tuji lasti."

a.   Poslovni rezultati bank. V zadnjih devetih letih so banke v tuji lasti ustvarile 200 milijonov evrov dobička, domače pa 3,2 milijarde evrov izgube. Pri čemer so pravila Banke Slovenije, za katere se strinjam, da so upravičeno predmet kritike, veljala za vse banke. Politike Banke Slovenije so bile deležne tudi tuje banke. Kako gresta ti dve dejstvi skupaj z navedbami Luka Meseca? 

b.   Tajkunski krediti in državne banke. Njegova trditev, da so domače in tuje banke ravnale enako, ne zdrži preproste presoje. Na evrskem trgu so banke res pridobile poceni vire, vendar to ni bila glavna težava. Problem je, da predvsem državne banke denarja niso pravilno alocirale v gospodarstvu. Nihče jih ni prisilil k zadolževanju. Obstaja pa velik sum, da so delile tajkunske kredite prav zato, ker so bile državne. Ker jih je upravljala politika. Zakaj sicer ni bilo takšnih posojil v tujih bankah, ki se morajo strogo držati ekonomskih meril? Tam, kjer imate državno banko, politiko in s politiko tesno povezane pripadnike gospodarske elite, je največ možnosti, da bo nastal kupleraj na račun davkoplačevalcev in tudi delavcev. 

c.   Zaposlovanje v bankah. Res je, da so tudi tuje banke imele v izgubo v letih 2012 in 2013. Toda njihova izguba v teh dveh letih je bila v mnogočem posledica napačnega odziva Slovenije na krizo in s tem slabših gospodarskih razmer v Sloveniji. Poleg tega pa jih davkoplačevalcem ni bilo potrebno dokapitalizirati. To je ključna razlika. Tuje banke so ob tem v Sloveniji v letu 2014 zaposlovale 10 odstotkov več uslužbencev kot v letu 2005, domače banke so jih odpustile 8 odstotkov. 

2. O dobičkih in izgubah državnih podjetij 

Luka Mesec: "Podatki, ki jih imam jaz, so drugačni (odgovor predsedniku GZS Samu Hribarju Miliču na javni tribuni, op. a.). V letu 2013 so podjetja v državni lasti ustvarila 393 milijonov evrov dobička. Četrtina se je stekla v proračun, ostalo v investicije. Očitno se bova morala po okrogli mizi pogovoriti."

a.   Poslovni rezultat leta 2013. Državna podjetja, brez finančnega sektorja, ki so poslovala z dobičkom, so po uradnih podatkih Ajpesa v letu 2013 ustvarila 620 milijonov evrov dobička. Tista, ki so poslovala z izgubo, so ustvarila 770 milijonov evrov izgube. Kot celota so državna podjetja tako ustvarila 140 milijonov evrov neto izgube. Pri tem je upoštevanih več kot 600 državnih podjetij, ki so v neposredni lasti države, SDH, DSU, KAD, Modre Zavarovalnice, občin, bank in vse medsebojne navzkrižne primerjave med podjetji. 

b.   Kaj je dobičkonosni vir? Na podlagi kakšnih podatkov je Luka Mesec na javni tribuni dokazoval nasprotno, kot pa jasno kažejo uradni in javni podatki, ni jasno. Ni namreč navedel svojega vira. Predlagam, da nam zaupa, od kod mu podatki, in to javno pove. Ne v gostilni in ob gostilniških debatah.

3. O plusih in minusih privatizacije 

Luka Mesec: "Če prodamo 15 podjetij, ki so na seznamu, bi v državnem proračunu zbrali eno milijardo evrov. Dolga je kar 28 mrd EUR. Lahko dolg zmanjšamo na 27 milijard evrov. Koliko nam bo to pomagalo, si sliko ustvarite sami. Če prodamo vse državno premoženje, vključno z infrastrukturo, avtocestami, železnico, Luko Koper, potem morda zberemo po optimističnem scenariju deset milijard evrov, ampak nam še vedno ostane 18 milijard evrov dolga. Na vprašanje, kaj bomo prodali potem, vam jaz ne znam odgovoriti." 

a.   Moč države in anomalije. Samo tisti, ki se ne spoznajo dobro na ekonomijo, lahko tako primerjajo tovrstne podatke. Tudi sam se strinjam, da privatizacija vsega ni smiselna. Navsezadnje imajo vse članice EU kaj v svoji lasti. Zato ni cilj prodati vse, temveč zmanjšati vlogo in vpliv slovenske države v gospodarstvu, ker je ta prevelika. Slovenija je med tistimi evropskimi državami, kjer ima država izjemno velik lastniški vpliv na gospodarstvo. To pa povzroča številne anomalije, med njimi tiste, ki jih omenjam v prvi točki (o bankah).

b.   Ena milijarda ni malo. Poleg tega tudi ena milijarda evrov izkupička od prodaje 15 podjetij ni niti najmanj zanemarljiva, če vemo, da v Sloveniji na škrge sestavljamo proračun za leto 2015, s ciljem, da bomo dosegli manj kot triodstotni proračunski primanjkljaj in se s tem izognili hujšim časom. 

c.   Ne le denar, razvoj je ključen. Navsezadnje pa privatizacija ni kratkoročna, temveč dolgoročna poteza. Edini narodnogospodarski cilj ne more in ne sme biti izkupiček, čeprav je ta med najbolj pomembnimi, pogosto tudi upravičeno zelo pomemben. Pač pa mora biti cilj privatizacije predvsem pridobitev novih znanj in bolje plačanih delovnih mest, razdolžitev podjetij ... Takšna podjetja ne bodo več breme za državni proračun. Prodaja zasebnemu kapitalu bi prinesla hitrejšo gospodarsko rast, zato bi se preostanek dolga relativno, glede na BDP, hitreje zniževal. Ne smemo gledati samo absolutne ravni dolga. Dolg je potrebno gledati relativno (glede na BDP). S prodajo državnih podjetij lahko hitreje dosežemo višji potencialni BDP. 

d.   Država ni vsemogočna. Seveda vse to ob pogoju, da je privatizacija strokovna in pregledna. Že po zdravi kmečki pameti je jasno, da so v globalni ekonomiji v številnih panogah znanje, kadri in razvoj osredotočeni v tržnih nišah in jih obvladujejo ključna podjetja in z njimi povezane strokovne ustanove. Država, ki ima toliko različnih podjetij v svoji lasti in toliko bank v državni lasti, ne more več resno konkurirati.

4. O telekomih kot hruškah in jabolkah … Pardon, kot o hruškah in čevljih

Luka Mesec: "Pogosto slišimo, da naj bi privatizacija prinesla razvoj in tehnologijo v Slovenijo. Lahko pogledamo dva empirična primerna. Primer: slovenski in hrvaški Telekom. Hrvaški Telekom je bil prodan leta 2002. Slovenski Telekom je ostal v državni lasti. Kako sta se razvijali ti dve podjetji? Slovenski Telekom je obdržal približno število zaposlenih. Iz nacionalnega je postal regionalna sila. Slovenija pa je, če se ne motim, po razvitosti telekomunikacijskega omrežja tretja v Evropi. Nemški Telekom, ki kupuje tudi slovenski Telekom, je po prevzemu hrvaškega Telekoma odpustil polovico zaposlenih, z 11.000 v letu 2002 na 5.500 v letu 2014. Hrvaška infrastruktura zaostaja za slovensko za kakih 10 do 15 let. Širokopasovna omrežja in mobilni internet imajo v glavnem po večjih urbanih središčih. Medtem po otokih in na podeželju teh omrežij ni. Ker se investicije zasebnemu lastniku niso splačale. Ta scenarij zdaj grozi tudi slovenskemu Telekomu." 

a.   Za vzor vzel Tuđmanov Telekom. Primerjati hrvaški Telekom leta 2002 in slovenski leta 2015 je huje, kot če bi primerjali hruške in jabolka. To je tako, kot če bi primerjali hruške in denimo čevlje. Leta 2002 so na Hrvaškem minila komaj tri leta od smrti Franja Tuđmana. Prav Franjo Tuđman je primer ekstremnega vmešavanja politike v gospodarstvo. Svoje politične kadre je kot po tekočem traku zaposloval v državnih podjetjih. Zato tudi izjemno visoko število zaposlenih – kar 11.000. In zato visoko zmanjšanje števila zaposlenih na 5.500. Za primerjavo: slovenski Telekom zdaj zaposluje v Sloveniji okoli 3.500 uslužbencev. Hruške in čevlji.

b.   Pozabil na roaming. Pri čemer so seveda konkurenčne razmere na hrvaškem telekomunikacijskem trgu povem drugačne kot leta 2002. Hrvaška pa je zdaj članica EU in so se tudi podjetja morala prilagoditi regulatornim in konkurenčnim pravilom EU. Spomnimo se, da smo še pred tem plačevali enormne cene pri uporabi mobilnega telefona z dopusta na Hrvaškem. Zdaj denimo teh dobičkov za telekomunikacijska podjetja ni več. 

c.   Zamolčal reorganizacijo hrvaškega Telekoma. Hrvaški Telekom je določene dejavnosti tudi izločil iz skupine, kar pomeni, da vseh delavcev ni odpustil, ampak so delavci le zamenjali delodajalca. To je bilo skladno s strategijo družbe, da se osredotoči na osnovno dejavnost poslovanja. To počne vsako odgovorno podjetje.

d.   Pri moderni infrastrukturi zaostajamo. Glede infrastrukture pa se zdi, da se Luka Mesec zelo moti, ko omenja, kako dobri smo. To je  razvidno iz letnega poročila Telekoma Slovenije za leto 2013. Fiksna telefonija je prisotna v okoli 70 odstotkih gospodinjstev v Evropi. Slovenija je z okoli 80-odstotno penetracijo fiksne telefonije v gospodinjstvih v primerjavi z Evropo nadpovprečna. (vendar je potrebno opozoriti, da nekatera gospodinjstva kljub temu, da imajo fiksni telefonski priključek, tega sploh ne uporabljajo), medtem ko je pri mobilni telefoniji Slovenija pod povprečjem. Delež gospodinjstev, ki imajo tako fiksno kot mobilno telefonijo, je v Sloveniji višje v primerjavi z EU-27 in nasprotno je delež gospodinjstev, ki imajo samo mobilno telefonijo (ne pa tudi fiksne telefonije) v Sloveniji nižji kot je v EU-27.

Po drugi strani rast pametnih telefonov, pojav novih platform in cenovna politika ponudnikov vplivajo na povečano uporabo mobilnega interneta. Slovenija ima najnižjo, 2,7-odstotno penetracijo mobilnega širokopasovnega dostopa do interneta prek USB modemov in kartic, povprečje v EU-27 je bilo januarja 2013 devet odstotkov. Vodilna država na tem področju je Finska z 71-odstotno penetracijo. Po podatkih Evropske komisije je Slovenija po penetraciji širokopasovnega dostopa glede na prebivalstvo pod povprečjem EU-27, po rasti v penetraciji pa tik nad povprečjem EU-27. Slovenija je glede penetracije optičnega dostopa na gospodinjstva še vedno med vodilnimi državami v svetu in Evropi. V letu 2011 smo bili v evropskem merilu na petem mestu, konec leta 2013 pa na desetem. Torej padamo.

e.   Od kod podatek o bronasti kolajni? Spomnimo še enkrat na besede Luka Meseca: "Slovenija pa je, če se ne motim, po razvitosti telekomunikacijskega omrežja tretja v Evropi."

f.   Hrvaška: kruha ni, internet pa je. Ne gre prezreti dejstva, da je Hrvaška za infrastrukturo zaradi svojih zemljepisnih značilnosti bistveno zahtevnejša od Slovenije. Ne glede na to poskrbijo dobro za turiste. Pred dvema letoma sem letoval v zalivu Ljubljeva v Dalmaciji. Prva trgovina je bila oddaljena deset kilometrov, kruh so nam vsako jutro dovažali z dostavnim vozilom. Z dostopom do interneta pa nisem imel nikakršnih težav.

5. O Jelcinomaniji in Kroatizaciji

Luka Mesec: "Če bi držalo, da privatizacije prinaša razvoj in gospodarski razcvet, bi bila Jelcinova Rusija v 90. letih cvetoča država, ne pa, da bi izgubila 50 % BDP-ja. Hrvaška, ki je s privatizacijo kakih 20 let pred nami, pa ne bi imela v letu 2014 nižji BDP kot leta 1980." 

a.   Jelcinomanija. Simptomatično je, da Luka Mesec vzame za primerjavo najslabše primere in pri tem povsem zanemari celovit splet dejavnikov, ki so vplivali na te primere, ampak jih stigmatsko poveže le s privatizacijo. Zakaj je Rusija izgubila toliko BDP? Problem Jelcinove privatizacije je bil, da so bili kupci domači oligarhi, ne tuji ali drugačni domači zasebni investitorji, sofinancirale so jih, glejte zlomka, spet domače banke. To je bil temeljni problem. Prav zaradi tega moramo pretrgati sporno povezavo med takšnimi podjetji in bankami, kar je potrdil tudi sedanji guverner BS, dr. Boštjan Jazbec. Rusi so v 90. imeli tako velik padec BDP, ker niso izvedli potrebnih reform, ob rentništvu posebnih skupin (domačih menedžerjev), subvencioniranih kreditih, subvencijah za uvoz in drugih državnih spodbudah. 

b.   Kroatizacija. Problem Hrvaške je prav tako sam po sebi specifičen. Naprtiti krivdo za to privatizaciji sami po sebi je sporno. Posebno če se spomnete, da Hrvaška pod Tuđmanom niti približno ni vodila tržne ekonomske politike, ampak je zasledovala etatistično in docela anti-tržno maksimo koncentracije lastništva in vpliva v rokah dvestotih družin. Da sploh ne govorimo o netransparentnosti, ki se je ob tem redno pojavljala. Gospodarstvo je ob tem obremenjeno z davki, tekoči javno-finančni primanjkljaj je visok. Država pomaga podjetjem v škripcih, ki so pred bankrotom (ladjedelnice). Izvozniki so precej manj konkurenčni od slovenskih. 

A bolj kot to Mesečeve konstrukte razkrivajo prav viri, ki jih Luka Mesec povzema. Če poguglate, boste ugotovili, da je podatek o tem, da je hrvaški BDP realno nižji kot leta 1980, objavila ameriška raziskovalna ustanova Conference Board. Hrvaška ekonomista dr. Gusto Santini in dr. Sandra Bebek sta to ugotovila že prej. A kot razlog za to navajata makroekonomske in mikroekonomske pogoje za poslovanje na Hrvaškem, ne privatizacije. In hkrati jasno opozarjata: "Za razliko od Hrvaške so druge predmetne države, zlasti Češka, Slovaška, Madžarska in Poljska, izkoristile svojo zgodovinsko priložnost in nadoknadile zamujeno ob tranzicijskem prelomu in se bolj kakovostno umestile v globalno delitev dela."

c.   Hrvaške in slovenske banke. Po drugi strani je Hrvaška res prodala svoje banke tujcem že v preteklosti (90 odstotkov sektorja je v tujih rokah). Te banke izkazujejo visoko raven kapitala, morebitne stroške sanacije bank pa bodo nosili tujci. Mimogrede, pred nekaj leti sem se o razmerah v slovenskih bankah pogovarjal s hrvaškim bančnikom iz Privredne banke Zagreb, ki je zdaj v isti skupini kot Banka Koper. Ne bom pozabil njegovega vprašanja: "Kaj se je zgodilo z vašimi bankami? V devetdesetih letih so nam bile za vzor. Zdaj pa ne moremo verjeti, kaj se je zgodilo."

6. O državnem premoženju kot političnemu plenu

Luka Mesec: "Dva člana uprave v SDH bdita nad 11 milijardami evrov slovenskega premoženja. Vseh pet nadzornikov imenujejo koalicijske stranke. Tri člane bo imenovala največja vladna stranka SMC, enega DeSUS in enega SD. Zakaj je temu tako? Zakaj tam ni delavskih predstavnikov? Zakaj zaposleni niso vpleteni v privatizacijske postopke? Preprosto zato, ker SDH pri nas ni bil ustanovljen zato, da bi upravljal državno premoženje, ampak zato da bi ga razprodal."

a.   Avtogol. Se vam ne zdi, da se ta zgodba ponavlja? Kdo jamči, da ne bo tako še naprej, če ne bomo umaknili države in s tem politike od dobršnega dela gospodarstva? Argument Luka Meseca o političnem in širšem kupčkanju zainteresiranih skupin okoli državnega premoženja in na račun vseh zaposlenih, prebivalcev in davkoplačevalcev Slovenije je na mestu. 

b.   Slepa ideologija ali interesne skupine? A ti argumenti govorijo v prid, ne pa proti privatizaciji. Zato je jasno, da izza takšnih argumentov kuka slepa ideologija ali interesne skupine.

Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS