Skratka, ne glede na to, ali se kopate v kadi ali prhate pod tušem in s čim se zakajate, v Sloveniji nastopi dodatni zaplet: ko se delijo – kot bi dejal Hegel – ovce od koz, imamo v podalpskih dolinah prvo zagato že v tem, da na klasični politološki model dvojice progresistična levica-konservativna desnica sede na glavo obrnjena dvojica kapitalistična levica in socialna desnica. Če k temu dodate aktualno razmerje do privatizacije, potem lahko govorimo celo o konservativni levici in napredni desnici. In končno imamo za desert tu še kulturni boj, ki ga po svoje ovekovečata obe poosebljenji "bele/črne" in "rdeče" provenience: Janša in Kučan. Če ste zadnji teden spremljali Janševo petelinjenje in vabila Kučanu na neposredni duel, vas moram, če spadate med SDS-jevce, razočarati: Janša nikoli ne bo politično potolkel Kučana in desnica ne levice. Poglejmo, zakaj. 

Odgovor na zastavljeno vprašanje se ne skriva v nekakšni politični preferenci vašega kolumnista, temveč je strukturne narave. Običajna porazdelitev ustavnega loka političnega pluralizma je neke vrste ménage à trois: ena leva in ena desna stranka, vmes liberalci na sredini. V primeru dveh strank liberalce najdemo na notranjih robovih obeh, predvsem v časih gospodarskih kriz pa se lahko deli leve in desne stranke radikalizirajo in iz zmerne prelevijo v skrajno levico ali desnico. V Sloveniji je celoten spekter preferenc na vrednotni premici enakost-svoboda pomaknjen v levo in v prid enakosti: tako imamo skrajno levico (Združeno levico, ki zagovarja egalitarizem, avtoritarizem in komunizem s človeškim obrazom), zmerno levico (SMC, SD, DeSUS in ZaAB, ki zastopajo demokratični socializem, torej demokracijo in egalitarizem), nekje med sredino in zmerno desnico najdemo SDS in NSi (obe promovirata socialno državo, se pravi demokracijo in kapitalizem s človeškim obrazom, cepljen na krščanski socializem), prostor med zmerno in skrajno desnico pa je prazen. Tam, kjer bi na točki zmerne desnice običajno našli veliko desno-sredinsko stranko liberalnega kapitalizma, ne najdemo ničesar, kajti slovenski kapital se plodi, raste in umira v Kučanovem zavetju na levi. Za primerjavo, ki mi je blizu: v Avstraliji, denimo, je spekter preferenc pomaknjen v desno: ko govorimo o obeh glavnih strankah, bi lahko laburiste imeli za našo SDS, liberalce pa za NSi.

Vsakomur je celo v Sloveniji takoj jasno, da levica obstaja le, če obstaja desnica – kjer ni desnice, ni levice, pa tudi sredine ne. Tudi če za trenutek ne razmišljamo o možnosti večinskega volilnega sistema, ki bi v hipu izničil omenjeno anomalijo, slovenski volivci nimajo na izbiro niti sredinske liberalne stranke niti moderne konservativne desne stranke. Zakaj je temu tako, nam pomaga razumeti Dahlov diagram liberalizacije in participacije: Slovenija je za svoje izhodišče še koncem osemdesetih let imela model zaprte hegemonije, torej partijske diktature in avtoritarnega političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Le tri leta po prvih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 je cvetela poliarhija v smislu visoke stopnje demokratizacije in liberalizacije. Od tod so se nekatere bivše komunistične države razvile v smeri vključujoče hegemonije (Hrvaška, Rusija), Slovenija pa je z vladavino LDS dobila model oligarhije s politično konkurenco. To pomeni, da sicer imamo opozicijo (ki je le za kratek čas trikrat prekinila hegemonijo socialistične oligarhije), vendar sta stopnji liberalizacije v ekonomiji in demokratizacije v politiki na izjemno nizki ravni: vlada nam tovarišijski kapitalizem in vsemogočna država. 

To nas mora navesti k sklepu, da imamo v Sloveniji nepopolno uresničeno demokracijo, ki je omejena, nestabilna in z nizko stopnjo participacije. Tu vprašanje večinskega volilnega sistema in števila strank postane odločilno: znameniti ameriški politični teoretik Robert Dahl vztraja, da mora racionalna strategija razvoja liberalne demokracije omejiti število strank. Če obstajata vsaj dve stranki, ta omejitev ni v ničemer povezana z omejevanjem svobode, mišljenja, kritike in opozicije. Slovenska reciklaža množice levih strank je v nasprotju z demokratičnimi načeli in služi zgolj enemu cilju: skozi podtaknjeni kulturni boj do te mere kompromitirati opozicijske desno-sredinske stranke in njihove vodilne osebnosti, da te ne morejo več resno tekmovati na političnem trgu. Janez Janša je v tem smislu – deloma nameščeno in deloma upravičeno – s pomočjo režimskih trobil v javnosti tako razsuta politična znamka, da njegova stranka nikoli več ne bo mogla čez dobrih 20 %. Prav tako je NSi tako marginalizirana na obrobje, da ji je brez resnih posegov in okrepitev povsem nemogoče zlesti čez 10 %. Zdaj pa računajte: 20 % + 10 % = 30 %. Kak odstotek več ne spremeni dejstva: bogati nabor različnih levičarskih političnih identitet od skrajnih levičarjev do socialnih liberalcev bo v prihodnje vedno potolkel uborno desno sredino. Zato se lahko Kučan tako privoščljivo posmehuje Janši: you are dead meat!

Poleg tega je politika zgoščen izraz ekonomije: konkurenca v gospodarstvu, ki bi bilo večinsko v zasebni lasti, bi vzpodbujalo politični pluralizem. Ker imamo namesto tega državni kapitalizem z državno lastnino, ta struktura podpira socialistično oligarhijo od nekdanje LDS do današnje SMC. Ni razvite demokracije brez kapitalistične ekonomije z zasebno pobudo. Ni logično pričakovati odprto politično tekmovalnost s polnima levim in desnim krilom politike, če v ekonomiji prevladuje socializem. In po vsem tem ni čudno, da je slovenska politična kultura na las podobna italijanski pred letom 1990: sumničenja, strah, korupcija, nepotizem, nezaupanje, sovraštvo itd. Volitve so bitke, v katerih velja: če si ti zmagovalec, sem jaz poražen, če pa si ti poraženec, potem sem jaz zmagovalec. S političnim sodelovanjem namreč nihče ničesar ne dobiva, ampak zgolj izgublja. Od tod strategija brezkompromisnega spopada: nikoli ne sklepaj kompromisov in nikoli ne sodeluj, temveč naredi vse, da zmagaš. Smo žrtve tekmovanja dveh antagonističnih skupin, kjer je naš vodja heroj, vaš pa sovražnik. Gre za manihejstvo dveh sil dobrega in zla: mi smo dobro, zlo je drugi. Naj bo to Janša ali Kučan, velja, da bodo zmagovalci na volitvah nategnili in izkoristili poražene, kajti "beli" in "rdeči" dojemajo volitve kot boj na življenje in smrt med dvema zoperstavljenima načinoma življenja. 

Že zato potrebujemo krepko tretjo politično silo, ki bo v slovensko politično kulturo vnesla pojem sodelovanja: poti so različne, toda naši interesi so identični in tako prepleteni, da skupaj dobivamo in skupaj izgubljamo, ko nismo skupaj. V duhu kompromisa velja v političnem spopadu poiskati rešitev, ki koristi vsem. In če je kje najnižji skupni imenovalec, kjer se liberalci najdemo skupaj z zmerno desnico (in celo nekaterimi libertarnimi levičarji), je odpor proti skrbniški državi, ki ima za izhodišče maksimo, da državljani nismo sposobni razumeti in braniti svojih interesov - ne glede vprašanja privatizacije ne glede volilnega sistema.

Če želimo širiti svobodo, potem Slovenija potrebuje velike spremembe. Če se hočemo izviti iz boksarskega klinča med Kučanom in Janšo, kjer bo zmaga vselej na strani prvega, potem mora SDS najti novega prodornega voditelja, NSi končati z miselnostjo male stranke za zimske večernice, hkrati pa je treba oblikovati novo ponudbo slovenskim volivcem – novo liberalno stranko, ki bo navrgla manjkajoče odstotke za to, da v deželo spet pride nova politična pomlad. V nasprotnem bo Kučan car za zmeraj.