Intervju

Intervju z Bojanom Požarjem: Borut Jamnik bo v politiko vstopil tisti hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese

Ne glede na to, koliko abotnih razlagalcev slovenske ekonomije in politike je doslej že dobilo svojih pet minut v javnosti, Bojana Požarja niste mogli zaslediti v nobenem slovenskem mainstream mediju. Ne glede na to, koliko zgodb je že razkril, in ne glede na to, da v sebi nosi skorajda arhiv povezav med interesnimi skupinami, ki so ugrabile našo državo, se zdi, da Bojan Požar kot politični analitik sploh ne obstaja. Na Portalu Plus menimo, da Požarja enostavno morate brati, zato smo tudi z njim opravili intervju, ki je pred vami. 

09.04.2015 21:26
Piše: Uredništvo

Ko sem bil urednik Direkta, mi je Petan eksplicitno prepovedal vsakršno poročanje o tedanji državni sekretarki in visoki funkcionarki SDS Andrijani Starina Kosem, celo o njenem bratu, obsojenem morilcu, ki je takrat ždel v zaporu. Foto: Marija K. Oražem

Urednica Dnevnika Suzana Rankov celo sama govori, da padanje naklade ni njen problem. Kar je nenormalna pozicija. Če naklade pade, lastniki časopisa najprej zamenjajo odgovornega urednika. Tako kot nogometnega selektorja.

 

Na tistem "seznamu" je bil tudi Ivan Zidar. Srečanje z njim pa me je čakalo pri Žabarju, kjer je za najino kosilo rezerviral eno celo sobo, z natakarji vred. Tone Fornezzi - Tof pa je od njega dobil nalogo, da me je pripeljal tja. Toliko o dvornem humoristu Tofu.

 

Janez Markeš je sicer tipičen slovenski novinar, ki se je v nekem trenutku – milo rečeno prodal. Prehodil je pot od ekstremnega desničarja do radikalnega levičarja, in ker sodi po sebi, drugim novinarjem očita političnost. Markeša se ne moremo spomniti po nobeni novinarski zgodbi, pa naj se še tako potrudimo, najbolj znana zgodba o njem pa je ta, da je v času tajkuna Boška Šrota postal odgovorni urednik Šrotovega Dela. Pa še tam so ga potem zamenjali zaradi nesposobnosti.

 

Videl sem kako zadeve funkcionirajo na Delu, Slovenskih novicah, Dnevniku, in zato lahko mirno rečem, da na tak način ne želim nikoli več delati. To so prava legla in gnezda za novinarske povprečneže.  Vrnitev v Delovo ali Dnevnikovo hišo bi bil zame tako rekoč karierni in poslovni korak nazaj.

 

Golobič je znan po tem, da neposredno komunicira z izjemno malo ljudmi. Zaradi tega se dostikrat celo zgodi, da nekateri ljudje sploh ne vedo, da so njegovi kadri, ker z njim niso nikoli govorili neposredno, kadrovali pa so jih direktni Golobičevi vojščaki. 

 

Preigravalo se je več možnosti, zelo resno tudi ta, da predsednik Zaresa postane Danilo Türk. Ki pa je to zavrnil, zato je na koncu, hočeš nočeš, predsednik Zaresa postal Golobič. 

 

Če že, bo Borut Jamnik v politiko vstopil tistih hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način, prek politične moči in vzvodov, zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese.

 

Istim ljudem, delegatom, ki so bili zraven že na ustanovitvenem kongresu v Ljubljani, klika petih ali desetih vodilnih SMC-jevcev v Sežani ni dovolila niti spregovoriti.

 

Lahko vam tudi povem, in to iz lastnih izkušenj, da je Jamnik neizčrpen vir informacij, pa četudi gre za dogodke, pri katerih ni nikoli sodeloval. Vsaj formalno ne.

 

Preiskovalna komisija pod vodstvom Matjaža Hanžka, ki preiskuje projekt Teš6, je nastala na Golobičevo iniciativo. Teš6 je namreč velika bolečina Golobiča in stranke Zares, ker jih tisti, ki so ta projekt politično obvladovali, predvsem stranki SD in SDS, niso spustili zraven.

Bojan Požar je novinar, za katerega menimo, da ga ni potrebno predstavljati slovenski javnosti. Je pa nekaj reči vseeno pomembno povedati. Prvič, Požar je novinar s precej dolgo novinarsko kariero, za katero je značilno, da je, ne glede na politično ali rentniško pripadnost akterjev, neusmiljeno razkrival stranpoti slovenske tranzicije. Pa naj gre za poslovne, politične ali estradne afere in zgodbe iz ozadja. Drugič, Požar ni ravno priljubljen priimek v novinarski srenji, nekateri ga sovražijo, ker razkriva instrumentalizacijo medijev za potrebe interesnih skupin, ali pa mu enostavno zavidajo, da je preživel na trgu. Slednje nas pripelje na tretjo točko, ki jo velja omeniti: ne glede na to, koliko abotnih razlagalcev slovenske ekonomije in politike je doslej že dobilo svojih pet minut v javnosti, Požarja niste mogli zaslediti v nobenem slovenskem mainstream mediju. Ne glede na to, koliko zgodb je že razkril, in ne glede na to, da v sebi nosi skorajda arhiv povezav med interesnimi skupinami, ki so ugrabile našo državo, se zdi, da Bojan Požar kot politični analitik sploh ne obstaja. Na Portalu Plus menimo, da Požarja enostavno morate brati, zato smo tudi z njim opravili intervju, ki je pred vami.

 

 

Kaj danes po vašem mnenju še vedno drži pokonci vlado Mira Cerarja? Zdi se da kljubuje prav vsemu.

 

Pokonci jih drži predvsem preživetveni nagon. Nekje sem slišal sintagmo, da je Cerarjeva vlada preživetvena vlada, zato je preživetveni nagon verjetno res pravi termin za opis tega, kar se odvija. 

 

Ali je govora o preživetvenem nagonu politike ali interesnih skupin?

 

Politiki imajo sami po sebi močan preživetveni nagon. V nasprotju z nekaterimi novinarskimi kolegi, ki Mira Cerarja še vedno ne razumejo kot politika, sam nanj gledam prav kot na politika. Cerar je v resnici že zelo dolgo v politiki in tudi za končni korak, to je aktivni vstop v politiko, ki se je zgodil nedavno, se je dolgo in načrtno pripravljal. Dokazov za njegov skrbno načrtovani vstop v aktivno politiko je več.

 

Pred časom sem govoril z enim od najvidnejših slovenskih politikov, ki mi je povedal, da mu je Cerar ob neki priložnosti zaupal, da bo izkoristil prvo priložnost za vstop v politiko, potem ko je Borut Pahor postal predsednik republike. To so bile namreč politične ambicije Mira Cerarja. Toda Pahor je na predsedniških volitvah premagal Danila Türka in Cerar se je uštel. Bil je namreč prepričan, bo Türk dobil še en predsedniški mandat, po koncu drugega mandata pa bi se odprl prostor zanj oziroma za njegovo kandidaturo. Ko pa je na volitvah zmagal Pahor, je Cerar uvidel, da bo moral na predsedniško kandidaturo počakati vsaj še dva predsedniška mandata Boruta Pahorja. Zato se je Cerar odločil, da naslednje velike priložnosti ne bo izpustil. 

 

Njegov prvi naslednji resni premislek o vstopu v aktivno politiko se je zgodil s padcem druge Janševe vlade, ko mu je Alenka Bratušek ponudila mandatarstvo vlade s Pozitivno Slovenijo na čelu. Cerar bi to vzel, da postane premier, vendar mu je to odsvetoval Peter Jamnikar. Cerar je sprejel Jamnikarjevo obrazložitev, da nima smisla prevzeti funkcije predsednika vlade, če nimaš svoje politične stranke, ki bi stala za teboj. Cerar je ta argument sprejel, Petra Jamnikarja pa se je, kot vemo, kasneje odkrižal.

 

Vse to potrjuje, da je Cerar politik že dlje časa in je bil tudi predestiniran za vstop v politiko, poleg tega pa tudi ni tako naiven, kot morda deluje. Posamezne njegove poteze kažejo, da je celo zelo brutalen in brezkompromisen, ko je treba z nekom obračunati ali se koga znebiti. Zato je tudi pri Cerarju močno prisotna lastnost preživetvenega nagona.

 

Hkrati se mi zdi, da Cerar zaradi svojih karakternih lastnosti tudi zelo ustreza nekaterim lobijem. Posebno zdaj, po številnih zadnjih vladnih aferah, je še zlasti ranljiv in dovzeten za interese lobijev, prek katerih tudi ohranja svojo pozicijo. Vse to spet pomeni, da imamo opravka z vlado, ki ima močen preživetveni nagon.

 

Poleg tega ne pozabimo, da ima ta vlada izjemno močno zaledje v državnem zboru. Primer sprememb družinske zakonodaje je dovolj nazorno pokazal, da Cerarjeva vlada lahko pri odločilnih ideoloških vprašanjih znotraj parlamenta računa na bistveno večje število poslanskih glasov, kot sicer znaša tehnična sestava vladne koalicije.

 

 

Kaj vas je, kot političnega analitika, najbolj presenetilo pri SMC? To, da stranka na zunaj deluje kot kult? Morda to, da je SMC planirana politična akcija, ki pa jo izvajajo tretjerazredneži?

 

Glede na to, da že zelo dolgo spremljam politiko, moram reči, da zame nekih strahovitih presenečenj v zvezi s SMC niti ni. Je pa seveda nekaj malih presenečenj. Bil sem, denimo, na ustanovnem kongresu SMC, maja 2014 na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču. Tedaj se je celotna zadeva šele vzpostavljala, glavni organizator vsega skupaj pa je bil Peter Jamnikar.

 

Takrat smo med prisotnimi lahko zaznali navdušenje in celo vznesenost.

 

Potem so se zgodile predčasne parlamentarne volitve in je kopica ljudi, ki so določili začetke SMC, enostavno odpadla. Tudi na silo, z brutalnim političnim obračunom znotraj SMC, takoj naslednji dan po volitvah. To se ni zgodilo niti v Zaresu niti v Pozitivni Sloveniji. Enostavno odpadle. Jamnikar in še nekateri so bili po volilni zmagi Cerarja in SMC dobesedno nagnani.

 

Sledil je kongres SMC v Sežani, kjer pa je bilo vzdušje že popolnoma drugačno. Niso spremenili samo imena stranke. Istim ljudem, delegatom, ki so bili zraven že na ustanovitvenem kongresu v Ljubljani, klika petih ali desetih vodilnih SMC-jevcev v Sežani ni dovolila niti spregovoriti. Pa vem, da bi bili nekateri delegati, predvsem Primorci, dobro pripravljeni in motivirani za kongresne diskusije o drugem tiru in ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču. Kljub temu niso mogli in smeli govoriti. To, kako si je eni skupini uspelo prilastiti celo stranko, me je presenetilo. Člani te strankarske vrhuške so na sežanskem kongresu hvalili drug drugega, delegati pa so morali biti tiho. 

 

Drugo presenečenje pa je negativna kadrovska selekcija, ki je v SMC zbrala drugo ali tretjo ligo ljubljanske univerze. Kdo pa je, prosim lepo, v akademskem smislu prej že kdaj slišal za Simono Kustec Lipicer ali Erika Kopača?! Niti Milana Brgleza, sedanjega predsednika državnega zbora, ni nihče prišteval v slovensko akademsko špico.

 

Ampak očitno je na levici tako, da ko ena politična zasedba zamoči ali se izčrpa, takoj pride druga, že pripravljena za vstop v politiko. Nastanek SMC in kadrovanje vlade tako razkrivata tudi sistem delovanja levice in njenega političnega ozadja. Zato tudi utemeljeno trdim, da SMC ni neka avtohtona nova politična stranka, ampak le del leve politične strukture, ki se vedno znova obnavlja z vedno mlajšimi ljudmi in si znova in znova nadeva nova in nova imena.

 

 

Kriza je uničila cel kup interesnih skupin. Med nami ni več ne Šrotovega ne Kordeževega imperija, Valant polagoma izginja, Petan je skorajda v nepovratni finančni komi. Katere velike skupine pa so tiste, ki so preživele? Je stare fante slovenske tranzicije vzel konec?

 

Nekaj starih fantov, danes že seveda gospodov, še vedno dobro kroži po slovenskem gospodarstvu. Ne gre pa strogo ločevati starih in novih fantov, saj se imena, ki smo jim kljub medsebojnim frakcijskim in interesnim spopadom priča že leta in leta, v nemalo poslovnih epizodah kar lepo prelivajo.

 

Preživelo je kar nekaj imen, ki se pojavljajo na ostankih tajkunskih imperijev ali v drugačnih in novih vlogah. Tipičen primer je Borut Jamnik, prej dolgoletni prvi človek Kapitalske družbe, zdaj predsednik uprave Modre zavarovalnice. Torej paradržavne zavarovalnice, kjer je delovno mesto predsednika uprave zelo prijetno, saj ima trg zagotovljen po črki zakona. Vendar pa Jamnik ni zgolj šef Modre zavarovalnice, ampak je bistveno več, saj se praviloma pojavlja v ozadju vseh večjih kapitalskih zgodb, vezanih na privatizacijo velikih državnih podjetij. Borut Jamnik je tipičen predstavnik neke strukture ali lobijev, ki so doslej preživeli čisto vse. 

 

 

Od kod Borutu Jamniku vsa ta moč? Je to tako kot pri Cerarju posledica dolgoletnega planiranja ali procesa ali zgolj splet srečnih naključij? 

 

Ne, nikakor ne gre za splet srečnih naključij. Tudi pri Jamniku gre za skrbno načrtovano kariero. Morate pa vedeti, da je Jamnik tudi izjemno spreten in talentiran za zakulisne poslovno-politične operacije. To mu priznavajo tudi tisti, ki ga izrazito ne marajo. Lahko vam tudi povem, in to iz lastnih izkušenj, da je neizčrpen vir informacij, pa četudi gre za dogodke, pri katerih ni nikoli sodeloval. Vsaj formalno ne.

 

Jamnikov princip dela je precej podoben načinu dela Gregorja Golobiča. Oba zelo veliko delata z ljudmi, precej vlagata v kadre, tudi novinarje ali novinarke. Je pa Golobič veliko bolj ciničen. Jamnikova moč se skriva predvsem v nastavljenih ljudeh v upravah in nadzornih svetih, kar mu je uspelo sestaviti skozi leta in leta kadrovskih kombinacij. To je ključ njegove moči.

 

Še malo za šalo in malo zares. Na sceni se tudi govori, da se Jamnik boji edino nekdanjega pripadnika Službe državne varnosti, danes pa razvpitega lobista in poslovneža Draga Isajlovića. Menda ga je Isajlović enkrat že trdo prijel – tako ljubljanska urbana legenda.

 

Enako je počel Gregor Golobič, vendar on tudi v politiki. Je pa med njima ena pomembna razlika. Golobič je kadrovsko kombiniral prek svojih posrednikov, middlemanov. Golobič je namreč znan po tem, da neposredno komunicira z izjemno malo ljudmi. Zaradi tega se dostikrat celo zgodi, da nekateri ljudje sploh ne vedo, da so njegovi kadri, ker z njim niso nikoli govorili neposredno, kadrovali pa so jih direktni Golobičevi vojščaki. 

 

Jamnikovi ljudje pa zelo dobro vedo, čigavi so, kdo jih je nastavil, koga morajo poslušati in komu dolgujejo uslugo.

 

 

Verjetno govori Jamniku v prid tudi dejstvo, da nikoli ni, tako kot Golobič, prestopil praga politike.

 

V aktivno politiko res ni vstopil, čeprav vem, da ga politika zanima. Mogoče je bil kdaj že čisto pred tem, da postane pravi politik, in morda še išče primeren trenutek in primerno stranko. Verjetno pa se mu trenutno niti ne splača vstopiti v politiko. Če že, bo Borut Jamnik v politiko vstopil tistih hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način, prek politične moči in vzvodov, zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese.

 

Pred leti, denimo, se boste morda spomnili, se je govorilo o skupini mlajših, vendar zelo izpostavljenih poslovnežev, ki bi lahko sestavili novo levosredinsko stranko. To so bili Jamnik, Žiga Debeljak, takrat še predsednik uprave Mercatorja, Tomaž Berločnik, zdaj prvi človek Petrola, Aleksander Svetelšek, bivši šef uprave Petrola, in Tomaž Kuntarič, takrat predsednik uprave Soda, danes pa zaposlen v Gorenju. Vem, da so omenjeni gospodje resno razmišljali o politiki, drži pa tudi, da so potem ocenili, da njihova prava priložnost za vstop v politiko še ni nastopila.

 

Pri Gregorju Golobiču pa je treba vedeti, da si je vrnitev v politiko želel in hotel, ni pa želel postati predsednik stranke Zares. Tega ni načrtoval, on je želel stranko voditi, formalni predsednik pa naj bi bil nekdo drug. Preigravalo se je več možnosti, zelo resno tudi ta, da predsednik Zaresa postane Danilo Türk. Ki pa je to zavrnil, zato je na koncu, hočeš nočeš, predsednik Zaresa postal Golobič. 

 

 

Kolikšna sta, po vaših informacijah, danes Golobičeva moč in vpliv?

 

Velika. Tako v politiki kot večjih gospodarskih sistemih. Sta pa Golobičeva moč in vpliv dinamični kategoriji, kar pomeni, da Golobič svoje pozicije nekje tudi izgublja, drugje pa spet pridobiva in tako naprej. Gregor Golobič je vsekakor še vedno izjemno vpliven, je velik politični intrigant, ne bi pa mogel reči, da je najvplivnejši človek v državi. Daleč od tega. 

 

Pravzaprav takšnega ali enega najvplivnejšega človeka v tej državi sploh ni.

 

 

Ste lahko bolj konkretni, o čem govorimo, ko teče beseda o Golobičevem vplivu in dinamiki tega vpliva?

 

Naj opišem mehanizme njegovega vpliva na konkretnem primeru. Nekdanji minister za visoko šolstvo Jernej Pikalo je ob neki priložnosti priredil sprejem za vse bivše šolske minister. Prišel je tudi Golobič. Na sprejemu je takoj stopil do Pikala in mu dejal, da bi bil najprimernejši kandidat za novega direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) József Györkös, nekdanji vidni član stranke Zares. Potem se okoli tega nekaj časa ni zgodilo nič, Golobičevi ljudje so preventivno tudi razširili govorice, da sta Golobič in Györkös sprta, kar je sicer običajna Golobičeva praksa pri kadrovanju, da zabriše svoje sledi, dober mesec po nastopu Cerarjeve vlade pa je, ne boste verjeli, novi direktor te agencije res postal Golobičev varovanec József Györkös. Vmes sta se sicer zamenjali dve vladi, ampak Golobič je dobil svojega človeka na funkciji direktorja javne agencije, kjer se razdeli 90 odstotkov proračunskega denarja za slovensko znanost.

 

Ta dogodek in kasnejše imenovanje dokazujeta, da je penetracija Golobičevih ljudi na pomembnih državnih pozicijah naravnost odlična, čeprav Golobič in njegova stranka Zares na formalni parlamentarno-politični ravni pomenita manj kot nič. 

 

 

Kje iskati Golobiča danes?

 

Najdemo ga povsod. Zadnje čase ga videvamo že neokusno dostikrat kot gosta oddaj RTV Slovenija, kjer Golobič očitno vnovčuje svoje stare dobre medijske kanale. Kar zadeva parlamentarne politične stranke, ga najdemo v SMC, Združeni levici in Zavezništvu Alenke Bratušek.

 

Preiskovalna komisija pod vodstvom Matjaža Hanžka, ki preiskuje projekt Teš6, je nastala na Golobičevo iniciativo. Teš6 je namreč velika bolečina Golobiča in stranke Zares, ker jih tisti, ki so ta projekt politično obvladovali, predvsem stranki SD in SDS, niso spustili zraven.

 

Izjemno zanimivo je tudi, da se te dni, ko se bijejo veliki medijski spopadi zaradi privatizacije, v televizijskih debatah na strani fanatičnih nasprotnikov privatizacije pojavljajo dolgoletni tesni Golobičevi sodelavci, recimo Bogdan Biščak ali Andrej Rus. Kar po drugi strani kaže na to, da se je Golobič znašel v položaju, ki od njega zahteva, da v prve linije pošilja tudi najožji krog svojih ljudi. 

 

 

Nedavno nam je nekdo, ki je dolgoletni sopotnik slovenskih tranzicijskih zgodb, predstavil tezo, po kateri vzrok za ustavljanje privatizacije Telekoma Slovenije leži v strahu interesnih skupin pred morebitnim razkrivanjem gospodarskega kriminala, vezanega predvsem na poslovanje tega podjetja s hčerinskimi podjetji na Kosovu, v Makedoniji in Gibraltarju. Kaj menite o tej tezi? Ali je mogoče, da interesne skupine bolj kot izguba rent skrbi možnost padanja okostnjakov iz omar?

 

Dvomim. To pa zato, ker enostavno ne verjamem, da bi se novi lastniki, če bo Telekom Slovenije res prodan, spustili v kaj takšnega. Zakaj le, to škodi blagovni znamki in biznisu. Tega sploh ne potrebujejo.

 

Mislim, da se to ne bi zgodilo bistveno drugače, kot se je v primeru prevzema Mercatorja. Tudi pri Mercatorju se je na veliko napovedovalo, kako bodo padale strahovite ovadbe in odškodninske tožbe zoper Žigo Debeljaka, ko je prišel Mercator v roke Agrokorja in Ivice Todorića, pa se ni zgodilo nič – takšnega. Todorić je enostavno uvidel, da od tega ne bi imel nič, zakaj pa bi v tuji državi sprožal sodne procese zoper bivše direktorje, ki jih ni nastavljal on, ampak prejšnji lastnik.

 

Po moje gre za bistveno enostavnejše zgodbe. Posamezne interesne skupine skrbi, kaj se bo zgodilo z njihovimi rentami. Na kocki je marsikaj, lahko pride do strahovitih prelomov.

 

Ne pozabite, ko je Deutsche Telekom prevzel hrvaški Telekom, je takoj prišlo do velikega klestenja oglaševalskega denarja, menda za osemdeset odstotkov. Temu so potem sledila nova pogajanja za oglaševalski denar, na drugih, bolj tržnih, ne pa politično zlobiranih temeljih. Oglaševanje se je potem stabiliziralo nekje na slabih 50 odstotkih prejšnjega oglaševalskega proračuna.

 

Če bi se ali pa se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v Sloveniji in bi novi lastniki slovenskega Telekoma po prevzemu zmanjšali oglaševalska sredstva za, recimo, 80 odstotkov, bi nekateri mainstream mediji morda celo kolapsirali. Ena televizija, vemo, katera, pa bi takoj prenehala z informativnim programom.

 

Zato me ne čudi, zakaj se mainstream mediji tako upirajo privatizaciji.

 

 

Poleg Mermala, ki je z BTC preživel prevzemno zgodbo, je verjetno edini, ki mu je to uspelo, še Stojan Petrič, ki je prevzel Kolektor. Sicer je Petrič pod preiskavo NPU zaradi prevzema Etra 33, ki je bil ključen del lastniške zloženke okoli Kolektorja, ampak kakorkoli se obrača, Petriču je uspelo.

 

Jože Mermal je imel dve srečni okoliščini. Prvič, imel je srečo, da je postopek zoper njegov menedžerski prevzem BTC na tožilstvu v znano čudnih okoliščinah zastaral. In to tako, da je kasneje odstavljeni ljubljanski tožilec Milan Železnik tožilski spis založil v omari. In drugič, kar je bilo morda še pomembneje, Mermal se nikoli ni lotil takšnih ambicioznih podvigov, da bi osvojil Slovenijo, kot je to poskusil Boško Šrot. Strateško gledano, Mermal nikoli ni šel v spopad z drugimi frakcijami znotraj sistema. Edina Mermalova eskapada zunaj BTC je bila ta, da je bil predsednik košarkarskega kluba Olimpije. To je bil edini primer, da si je Mermal upal malo pokukati zunaj svojega malega mesta velikih nakupov.

 

Sicer pa je Mermal, politični gledano, izjemno discipliniran vojak. To dokazuje njegova lanska kandidatura na Listi Zorana Jankovića za ljubljanski mestni svet. Ko je potrebno, ubogljivo nastavi svoje ime in hrbet.

 

Pri Stojanu Petriču gre za podoben primer. Petrič sicer, v nasprotju z Mermalom, vedno figurira kot kandidat za najpomembnejše izvršne funkcije v državi. Omenja se kot morebitni predsednik vlade, bil je predsednik ekonomskega sveta vlade, ko je bila premierka Alenka Bratušek, do svoje zadnje kadrovske zgodbe, ko se je tudi javno ponujal za neizvršnega direktorja slabe banke (DUTB), kjer naj bi delal zastonj. Vendar pa nikoli ne dobi ali kako drugače ne prevzame nobene velike funkcije, kar pomeni, da niti Petrič ne poskuša osvojiti Slovenije. Tudi on se je, podobno kot Mermal z BTC, zadovoljil »samo« s tajkunskim prevzemom Kolektorja.

 

Je pa res, da v njegovem primeru ni še nič zastaralo, kriminalistične preiskave, ki potekajo zoper Petriča, so še vedno zelo aktualne.

 

 

Zelo ste znani tudi po tem, da znate zaznati in analizirati družinske povezave po različnih političnih in poslovnih omrežjih. V Sloveniji je zagotovo največ velikih in vplivnih družin na levici. Katere so po vašem mnenju družine, ki sestavljajo slovensko rdeče plemstvo?

 

Zelo zanimivo vprašanje, toda za konkretne odgovore je še prehitro. Predvsem zato, ker je nekatere zametke takšnih novih družin, kot pravite, rdečega plemstva, odplaknila finančna kriza. Ni nujno, da takšne družine iščemo samo v poslovnem svetu, nastajajo namreč tudi drugje.

 

Gregor Virant je bil recimo en tak, sicer ne preveč posrečeni poskus nastajanja novega plemstva, recimo druga politična generacija. Njegov širši družinski pedigre seže od Mihe Brejca do Zorana Jankovića. 

 

Zagotovo pa je prvi primer družine, ki se politično generira v drugi generaciji, Miro Cerar. On je v tem smislu popolno nasprotje svojih predhodnikov na čelu vlade, Boruta Pahorja ali Janeza Janše.

 

Pahor in Janša sta tipična politična samorastnika, oba tudi izhajata iz precej skromnih družin. Družinski pedigre Mira Cerarja pa je popolnoma drugačen. Cerar prihaja iz družbene elite, njegov oče je legendarni olimpionik, zdaj že pokojna mama pa je bila znana in vplivna pravnica ter političarka. Cerar je druga generacije te elite, on je torej že rdeče plemstvo, predestiniran in vzgojen za politika, tako rekoč dedič kakšnega pomembnega položaja v državi.

 

To ni nič posebnega na zahodu. Podobno kot Kennedyjevi v Ameriki. Ki so iz generacije v generacijo zasedali pomembne politične funkcije.

 

Mislim, da bodo nove slovenske pomembne družine šele nastajale, in zanimivo bo opazovati, kako se bodo v tem smislu razvijali Petričevi, Mermalovi, Cerarjevi in podobni …

 

 

Se vam zdijo slovenski tajkuni, ki odhajajo proti zaporu, patetični? Recimo, če bi bili na Japonskem, bi imeli tajkuni vsaj toliko časti, da bi naredili samomor. Nekoč vsemogočni lastniki države namesto tega delujejo kot pokveke brez časti in ponosa.

 

Hja, ti ljudje so vendarle preživeli desetletja nedotakljivosti, bili so The Untouchables (Nedotakljivi). Živeli so v časih, ko se jim preprosto ni moglo nič zgoditi. Če je takšnega nedotakljivega človeka na primer ustavil prometni policist, se je točno vedelo, da iz tega ne bo nič. Tudi če je bil policist morda poklicno blazno zagret in mu je odvzel vozniško, je bilo jasno, da bo vozniška naslednji dan prišla nazaj, postopek pa bo nekje anuliran. Potem pa so se nedotakljivi kar naenkrat znašli v zanje psihološko precej nenavadnem položaju, ko jim nikakor ni bilo jasno, kaj se jim dogaja, in zato do zadnjega niso verjeli, da bodo res obsojeni, kaj šele da bodo šli celo v zapor. 

 

Dolgoletna odvetnica Lucija Ušaj pravi, da se je svoje čase točno vedelo, koga se je lahko tožilo in koga ne. Bila so celo podjetja, ki jih nisi smel tožiti, kaj šele njihove direktorje, ki so kasneje postali tajkuni. Zato ni tako nenavadno, da so nekatere slovenske tajkune obsodbe in napotitve v zapor psihološko neverjetno šokirale.

 

In tudi tukaj se kaže ta enormna razlika v pojmovanju pravne enakosti med Slovenijo in normalnimi zahodnimi demokracijami. Celo vplivnemu senatorju Tedu Kennedyju je bilo povsem jasno, da se mora razčistiti njegova prometna nesreča, ki jo je povzročil z eno od tajnic in ljubic, sicer bi bila njegova kariera končana. Za slovenske tajkune pa je dolgo veljalo, da jim nikomur ni bilo treba polagati računov.

 

 

Kako naj si razložimo dejstvo, da so začeli tudi mainstream mediji razkrivati Petanove sheme? 

 

Sam si to razlagam kot spopad poslovno-političnih frakcij znotraj ene politične opcije. Če gremo v podrobnosti, lahko brez posebnega truda ugotovimo, kaj točno se dogaja in kdo so protagonisti pri javnem razkrivanju Petanovih zgodb. Medijski napadi na Petana, v zadnjem času predvsem na Pop TV, kjer so Petana doslej pustili pri miru, se časovno ujemajo z obdobjem, ko je z Novo Ljubljansko banko začel pogodbeno sodelovati Drago Kos, mož direktorice in odgovorne urednice informativnega programa Pop TV Tjaše Slokar. In kdo ima s poročanjem Petanovega Dnevnika velike težave? Janko Medja, predsednik uprave NLB.

 

Podobno velja za Delo. Delo in Dnevnik resda spadata pod isti politični dežnik, vendar sta še vedno konkurenčni medijski hiši.

 

 

Koliko možnosti dajete preživetju Petanovega imperija?

 

En del imperija bo zanesljivo preživel. Petan in fantje okoli njegovega imperija vseeno še obvladujejo določene mehanizme ter imajo verjetno še dovolj kapitala in povezav, da bodo skoraj zagotovo preživeli. Če že morda sami ne bodo obdržali celotnega imperija v svojih rokah, pa bo ta pristal pri prijateljskih lastnikih ali obvodnih podjetjih. 

 

Sicer se ti prijateljski lastniki hitro razkrijejo in so včasih prav fantastični. Recimo, primer takšnega obvoda: med lastniki KDD (Centralne klirinško depotne družbe) najdete tajnico ali računovodkinjo Mira Senice, za katero pa vsi vemo, da je glede na njene prihodke nemogoče, da bi bila lahko solastnica KDD. Kar pomeni, da ona služi kot obvod za skrito lastništvo Mira Senice. To je najmanj utemeljeni sum.

 

Nekaj podobnega se bo našlo tudi za Bojana Petana.

 

In če bomo, denimo, čez nekaj mesecev prebrali, da se je znotraj Dnevnika zgodil tako imenovani notranji odkup časopisa, morda tudi ob pomoči Delavske hranilnice, ki zdaj kupuje Delo, potem je zelo verjetno, da gre za Petanov obvod. Ni pa niti izključeno, da je eden od tihih lastnikov Petanovega Dnevnika tudi nekdo tretji, recimo Gregor Golobič. 

 

 

Ta teza o Golobiču kot tihem lastniku Dnevnika je bila že večkrat v javnosti, vendar bodimo realni, njeno testiranje je nemogoče. 

 

Res je. Ampak resničnost te teze bo pokazal čas. Zaenkrat na takšno sklepanje napeljuje uredniška politika časopisa. Na medijsko-politični sceni pravijo, da si uredniško politiko Dnevnika delita dva nadurednika, notranjo politiko Golobič, gospodarstvo pa Borut Jamnik.

 

Tega sicer ni mogoče dokazati, je pa to razvidno iz člankov, še posebno če nekoliko poznate zakulisje delovanja slovenskih medijev. 

 

Glede na to, da imam za seboj v tem smislu že zelo dolgo kilometrino, lahko precej natančno napovem, kdo od novinarjev, komentatorjev ali medijskih mnenjskih voditeljev se bo in kako se bo odzval na posamezno poslovno ali politično temo in tudi kaj bo objavil.

 

Pa ne samo v Dnevniku. Z 99-odstotno natančnostjo vam napovem, kaj bo v naslednji številki Mladine obdelal kolumnist Vlado Miheljak.

 

Veste, sam sem bil skoraj dve leti na Dnevniku, prej pa tri leta na Delu oziroma Slovenskih novicah in dovolj dobro vem, kako insajdersko funkcionira delovanje obeh medijskih hiš in generiranje zgodb. 

 

 

Ali bi držala trditev, da je Dnevnik Petanov vzvod za obračunavanje z njegovimi tekmeci?

 

Ja, to drži. Vendar ne gre samo za obračunavanje, ampak tudi za spletkarjenje, dvigovanje rejtingov in ponujanje raznih poslovno-političnih dogovorov. Morate namreč vedeti, da mediji oziroma njihovi lastniki dosegajo svoje tudi tako, da nečesa ne objavijo. In morate vedeti, da medij ne doseže svojega cilja samo tako, da nekaj objavi, ampak tudi tako, da nečesa ne objavi, torej zavestno zamolči.

 

Ravno pri Dnevniku je zanimivo to, da nekaterih imen, čeprav spadajo med ključne odločevalce na slovenski poslovni sceni, tam nikoli ne boste našli, ali pa boste našli zgolj tako, da jih novinarji povzdigujejo.

 

Pri tem je treba tudi vedeti, da Petan uredniško politiko svojih časopisov uporablja celo zelo brutalno. Ko sem bil urednik Direkta, mi je Petan eksplicitno prepovedal vsakršno poročanje o tedanji državni sekretarki in visoki funkcionarki SDS Andrijani Starina Kosem, celo o njenem bratu, obsojenem morilcu, ki je takrat ždel v zaporu, ker jo je Petan potreboval za svoje poslovne operacije. Na časopisu Dnevnik pa mu to verjetno ni bilo treba posebej naročiti, ker je bila Andrijana Starina Kosem takrat v zelo dobrih odnosih z urednico Poslovnega Dnevnika in kasneje odgovorno urednico Dnevnika Suzano Rankov in njeno novinarsko zaupnico Vesno Vuković, ki ju je Starina Kosem med drugim fino izkoriščala za svoje obračune med frakcijami znotraj SDS.

 

 

Kaj je po vašem mnenju nujen pogoj za spremembo medijskega prostora? Je to popoln bankrot mrež? 

 

Ja, to bi zanesljivo sprožilo spremembe. Ogromno bi se tudi spremenilo, če bi tako imenovane mainstream časopise prevzeli tujci in spremenili dosedanje poslovne modele.

 

Če pogledate strukturo in način pisanja člankov pri Delu in Dnevniku, vam hitro postane jasno, da se ta dva časopisa sploh ne borita za bralce. Če bi se, bi poročali drugače, predvsem pa ne bi molčali ob določenih stvareh, ki bralce seveda zanimajo, interesne skupine pa jih želijo prikriti. 

 

 

Skratka, ne bi imeli več opravka s Petanovim vestnikom?

 

Tako je. Na Dnevniku bi morali početi vse tisto, česar danes ne počnejo, predvsem bi se morali boriti za bralce, ne pa za ozke kapitalske ali politične interese. Veste, uredniška mentaliteta na obeh največjih dnevnih časopisih ni takšna, da bi se jim zdelo pomembno boriti za bralce.

 

Urednica Dnevnika Suzana Rankov celo sama govori, da padanje naklade ni njen problem. Kar je nenormalna pozicija. Če naklade pade, lastniki časopisa najprej zamenjajo odgovornega urednika. Tako kot nogometnega selektorja.

 

Jaz se z mojim portalom ali televizijsko oddajo vsak dan borim za bralce in gledalce, na Dnevniku in Delu pa jim to očitno ni potrebno.

 

Posledično to pomeni, da teh časopisov ne vodijo ekonomski interesi in bitka za bralce, ampak neki popolnoma drugi motivi. 

 

 

Vas slovenski mainstream mediji prav sovražijo, kajne?

 

Težko bi rekel, da me ravno sovražijo. Morda mi novinarji in uredniki iz mainstream medijev v bistvu bolj zavidajo, saj sem po drugi strani že več kot deset let verjetno najbolj bran novinar v državi. Številke že tako kažejo.

 

Ko je Delo oblikovalo svojo spletno stran, mislim da leta 2003 ali 2004, me je tedanja urednica spletnega Dela Erika Repovž prosila, naj svojo rubriko Bulvar prenesem na naslovnico spletnega Dela, da bo Delo bolj brano. In res je bilo tako.

 

 

Ampak ste praktično edini, ki leta in leta vztrajno razkrivate mehanizme delovanja Dela in Dnevnika ter načine, kako oba časopisa instrumentalizirajo interesne skupine. Zamišljam si, da obstaja ogromno urednikov in novinarjev, ki bi si oddahnili, če bi Požareport jutri enostavno nehal izhajati.

 

To je verjetno zelo res. Me pa zato sankcionirajo na drugačen način. Nikoli me ne bodo intervjuvali za sobotno prilogo Dela ali Dnevnika, me povabili v Odmeve ali kaj podobnega. To je pač cena, ki jo plačujem za svojo držo.

 

Sicer pa popolnoma razumem, da grem tistim, ki delajo v takšnih medijih, na živce, saj sem na nek način dobra ali slaba vest slovenskega novinarstva. Poleg tega tudi vem, da pri veliko novinarjih zbujam poklicno zavist, saj lahko izbiram teme po svoji presoji in imam pri žurnalizmu proste roke. Velika večina novinarjev enostavno nima teh pogojev, a si jih tudi ni pripravljena izboriti, vse to pa nemalokrat zbuja zavist in nevoščljivost.

 

 

Narediva miselni eksperiment. Recimo, da se jutri zjutraj zbudite kot urednik Dnevnika. Razumem, da je to grozljiva ideja, ampak vseeno, kaj bi kot urednik Dnevnika naredili?

 

Zanimivo vprašanje, sicer pa o tem še nisem razmišljal, čeprav sem pred časom dobil ponudbo za urednikovanje na Delu.

 

Časopis Delo bi zagotovo strahovito spremenil, z enim samim ciljem - da bo zanimiv za bralce. Poleg tega bi bilo Delo treba kadrovsko močno prenoviti in se znebiti umetno ustvarjenih novinarskih korifej, ki enkrat ali dvakrat na mesec objavijo neki tekst in za to dobivajo ne ravno slabo plačo.

 

Moram pa reči, da sem videl, kako zadeve funkcionirajo na Delu, Slovenskih novicah, Dnevniku, in zato lahko mirno rečem, da na tak način ne želim nikoli več delati. To so prava legla in gnezda za novinarske povprečneže.  Vrnitev v Delovo ali Dnevnikovo hišo bi bil zame tako rekoč karierni in poslovni korak nazaj.

 

 

Torej bi bilo bolje, da se vse te velike časopisne hiše enostavno zaprejo in štartajo na novo?

 

Verjetno res. Naj pojasnim. Če bi bil zainteresiran za nakup Dela in imel denar, bi kupil izključno blagovno znamko. Nič drugega. Brez vsakršnih zagotovil o prevzemu zaposlenih, prav nič me ne bi zanimala njihova poslovna stavba ali tiskarna.

 

Inercija v teh medijskih hišah je namreč prevelika in premočna, to so strahovito okostenele institucije, podobno kot RTVS. Zato je edina smiselna poslovna strategija kupiti blagovno znamko in začeti iz nič, z novo strukturo.

 

 

V čemu je smisel, da mainstream mediji nenehno sprašujejo po imenih stricev iz ozadja, če pa jih sami najbolje poznajo? Kakšno abotno novinarsko sprenevedanje je to?

 

Nedavno sem imel intervju z Denisom Kuljišem, res legendarnim hrvaškim novinarjem še iz časov bivše Jugoslavije. On je zelo lepo definiral, in to v tisti svoji sočni srbohrvaščini, da so oziroma da so bili mainstream mediji na območju držav bivše Jugoslavije mainstream zgolj v tem, da so varovali vladajočo in drugo elito. 

 

Zdaj pa moja izkušnja. Imam sicer kar dobro mnenje o legendarnem uredniku Slovenskih novic Marjanu Bauerju. Je pa dejstvo, da sem, ko sem prišel na Slovenske novice, od njega "prejel seznam" ljudi, o katerih se ne sme pisati. Na tem "seznamu" so bili politiki in gospodarstveniki, za nekatere se je kasneje tudi v praksi izkazalo, da so bili na nek način celo poslovni sodelavci Marjana Bauerja.

 

Ko sem v nekem članku omenil znano slovensko bančnico, sem še isti dan po objavi članka dobil telefonski klic z vabilom na kosilo s to bančnico. To kosilo je bilo zanimivo, pa ne zaradi tega, ker je bil za naju rezerviran cel separe, ampak zato, ker me je direktno vprašala, zakaj midva ne moreva sodelovati tako, kot ona sodeluje z Bauerjem. Nisem vprašal za podrobnosti, saj mi je tako itak vse povedala.

 

Na tistem "seznamu" je bil tudi Ivan Zidar. Srečanje z njim pa me je čakalo pri Žabarju, kjer je za najino kosilo rezerviral eno celo sobo, z natakarji vred. Tone Fornezzi - Tof pa je od njega dobil nalogo, da me je pripeljal tja. Toliko o dvornem humoristu Tofu. Zidar mi konkretno ni ničesar predlagal, mislim, da je hotel samo imponirati.

 

Uredniki slovenskih mainstream medijev so bili vedno močno zlizani s strici iz ozadja, kar je bilo tudi razumljivo. Brez stricev iz ozadja, predvsem Kučana, Golobiča, tudi nisi mogel postati urednik časopisa, kaj šele televizije.

 

Meni je to sicer uspelo, ko so me angažirali za urednika časopisa Direkt, na roko pa mi je šlo dejstvo, da sem bil pojem za rumeni tisk. Z Bojanom Petanom in Brankom Pavlinom sem se pogajal eno leto, ja, tukaj pa je delala tržna logika. Jure Apih, tedanji direktor Dela, mi je med temi pogajanji prihodke na Delu zvišal za točno 100 odstotkov, samo da bi ostal na Slovenskih novicah.

 

In se vračam na vprašanje. Seveda je tudi popolnoma jasno, da če te za urednika nastavijo strici iz ozadja, v mediju, ki ga vodiš, ne boš razkrival teh imen.

 

Je pa sprevrženo, da mediji sprašujejo, kdo so strici iz ozadja, saj dobro vedo, da teh imen na tak način ne bodo nikoli objavili.

 

 

In tudi če bi že nekdo začel naštevati imena, bi to verjetno izkoristili za relativizacijo naštetih imen.

 

Saj to se že dogaja. Spomnimo se izjav Milana Kučana ali Gregorja Golobiča, ki se v medijih norčujeta iz pojma strici iz ozadja.

 

Ali pa ko je Borut Pahor prvič omenil strice iz ozadja. Takrat so mediji napadli Pahorja, češ, kaj govori. Namesto da bi njegovo izjave vzeli kot iztočnico in strice iz ozadja potem tudi poimensko razkrili.

 

 

Gledano v retrospektivi, za katere vaše zgodbe in razkritja bi dejali, da so največja in najbolj odmevna? Ena je zagotovo afera Baričevič?

 

Afera Baričevič je prišla šele kasneje pa tudi ni prva, ki mi pride na misel. Prva odmevna politična afera je bila zagotovo afera Juri iz leta 2004. No, danes afera Juri morda ne bi bila nič posebnega in tukaj je dokaz, kako sem konkretno odpiral prostor medijske svobode.

 

Zgodbo smo takrat pripravljali skupaj z nedavno obsojenim fotografom Janijem Božičem in tedanjim novinarjem Slovenskih novic Mitjo Lomovškom. Od A do Ž, popolnoma po pravilih raziskovalnega novinarstva. Lomovšek se je poslancu in kandidatu za predsednika Združene liste (danes Socialnih demokratov) v kavarni Maxi tajno predstavil kot ljubljanski odvetnik, ki si Jurija želi v svingerskih orgijah. Vso operacijo smo morali deset dni, do objave, skrivati pred odgovornim urednikom Slovenskih novic Marjanom Bauerjem, saj mi je bilo jasno, da ta zgodba, če bi Bauer izvedel, kaj pripravljamo, ne bi bila nikoli objavljena. Še več, natančno sem vedel, koga bi Bauer poklical, kdo bi potem poklical mene in kako bi se zgodba zaustavila.

 

Po izbruhu afere pa me, zanimivo, niso napadli politiki, ker si tega niso upali storiti, so pa začeli z menoj obračunavati novinarji, ki so simpatizirali z Jurijem. 

 

Mi je pa afera Juri dvignila tržno ceno, kar sem lahko unovčil med pogajanji za prestop na Dnevnik. Potem so aferi Juri sledile številne nove zgodbe.

 

Afera Baričevič je bila res strahovito odmevna, hiter učinek pa je imela zgodba o Pavletu Ruparju, jeseni 2006, ki se je končala z njegovim odstopom s položaja poslanca in porazom na županskih volitvah v Tržiču.

 

Če se spomnite, je bil Rupar kot župan izjemno visoko pozicioniran znotraj SDS ter je bil eden od najglasnejših in najvplivnejših poslancev Janševe stranke. Z objavo v Direktu se je, da ne grem v podrobnosti, v nekaj dneh končala njegova politična kariera. Spomnim se kolegijev na Dnevniku, ko nihče ni verjel, da se bo to zgodilo, da je to sploh mogoče. Janez Janša je bil takrat predsednik vlade in na vrhuncu svoje politične moči. Ampak Rupar je padel.

 

Naj povem še eno zanimivost. Meni so najprej očitali, da sem Kučanov človek, to mi je takrat neštetokrat očital Janez Markeš, ko je bil še na Slivnikovem Magu. Zdaj mi taisti Markeš, trenutno zaposlen na provladnem Delu, rad očita, da sem človek Janeza Janše in Boruta Pahorja. In ravno pred časom, ko se je rolalo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije o Janši in spraševalo Janeza Janšo, kako si je plačal potovanje na otok Mauritius, sem se spomnil svojega članka v Slovenskih novicah, daljnega leta 2004, ko sem na podlagi vira prav jaz razkril ta famozni Janšev izlet na Mauritius. Znan vir, kasneje znani tajkun, je namreč videl Janšo na letališču in to sporočil dvema politikoma, ta dva pa meni.

 

Nekaj mesecev kasneje, prav tako leta 2004, ko je Janša prvič zmagal na parlamentarnih volitvah in nato postal predsednik vlade, je Bauer, to se dobro spomnim, dan po volitvah prišel k meni in mi dejal: Bojan, JJ je zmagal, zdaj bova morala paziti, kaj bova pisala.

 

Janez Markeš je sicer tipičen slovenski novinar, ki se je v nekem trenutku – milo rečeno prodal. Prehodil je pot od ekstremnega desničarja do radikalnega levičarja, in ker sodi po sebi, drugim novinarjem očita političnost. Markeša se ne moremo spomniti po nobeni novinarski zgodbi, pa naj se še tako potrudimo, najbolj znana zgodba o njem pa je ta, da je v času tajkuna Boška Šrota postal odgovorni urednik Šrotovega Dela. Pa še tam so ga potem zamenjali zaradi nesposobnosti.

 

Nekaj podobnega se je dogajalo z zdaj znanim novinarjem Dnevnika Primožem Cirmanom. Ko je bil pred leti na Delu, jaz pa na Slovenskih novicah, mi je nosil teme za članke, ki si jih sam ni upal objaviti na Delu.

 

Je pa takšne in drugačne dvoličnosti na slovenski medijski sceni toliko, da je lahko novinarsko srenjo pošteno sram.

 

 

Zakaj je Direkt tako zelo hitro odmrl? Ali ga Dnevnik ni želel imeti?

 

Dnevnik je v principu želel imeti Direkt, nekakšne svoje Slovenske novice, to sklepam po tem, kako dolgo in naporno sem se pogajal z Dnevnikom za svoj prestop, ne vem pa, ali so se na Dnevniku zavedali vseh dimenzij takšnega tabloida. Predvsem pa tega, da jaz nisem Marjan Bauer.

 

Zakaj sem tako hitro odšel? V nekem trenutku smo se znašli v položaju, ko sem z ekipo dvanajstih ljudi že po nekaj mesecih ustvarjal 70 odstotkov dosega časopisa Dnevnika, ki je imel takrat zaposlenih približno devetdeset ljudi in še kopico honorarnih sodelavcev. Potem sem začel znotraj Dnevnikove hiše pritiskati, da bi Direktu namenili več denarja, ampak Pavlina in Petana nisem mogel več nikamor premakniti. 

 

Na neki točki, ko so nameravali Direkt prenesti na Dnevnikovo hčerinsko družbo, sem Pavlinu postavil pogoje za moje nadaljnje sodelovanje. Takšne, za katere sem, zaradi svojih sodelavcev, mislil, da jih bodo sprejeli, a hkrati na skrivaj upal, da jih ne bodo. Delal sem po 14 ur na dan in zame je postal projekt fizično in psihično izjemno naporen, zaradi Dnevnikove hišne organizacije pa na velik del nisem imel nobenega vpliva. Pavlin je menil, da blefiram, in potem se enostavno nisva dogovorila. Nisem hotel podpisati nove pogodbe, zato smo se razšli.

 

Po mojem odhodu je šlo strmo navzdol in Direkt je usahnil. Zamenjali so dva odgovorna urednika, nov koncept Indirekta pa je hitro kolapsiral.

 

Kasneje so Direkt kakor prodali ekipi, ki sta jo vodila odgovorni urednik Indirekta Miha Štamcar in Franci Zavrl. Če bi meni, tako kot njima, ponudili odkup Direkta, in to po enaki ceni, kot je bil prodan, bi Direkt odkupil tudi sam. V ta projekt sem namreč resno verjel. Če bi takrat Direkt prevzel jaz, bi Direkt še vedno izhajal.

 

 

Zelo veliko ste se ukvarjali z estrado, zato me zanima sledeče: od česa ti ljudje živijo? Ne gresta namreč skupaj njihovo luksuzno javno življenje in dejstvo, da je slovenski trg po velikosti komajda v rangu večjega mesta in še precej šibek po kupni moči.

 

Nekaj ljudi na estradi je kar bogatih, eden izmed njih je zagotovo Jože Potrebuješ, frontman skupine Čuki in televizijski producent, ki tega niti ne skriva. Videvamo njegove izdelke, tu ni nobenih skrivnosti, od kod mu denar.

 

Verjetno pa me sprašujete za tisti del estradnikov, za katere se kar govori, da so medijske zvezde, recimo starlete, čeprav nihče ne ve točno, kaj počnejo, kako služijo denar in kako plačujejo položnice.

 

Takšnih je večina slovenskih manekenk, ki z modnimi revijami zaslužijo med 100 in 200 evri na mesec, preostalo pa jim prinaša siva ekonomija.

 

Ta je sestavljena iz zastonjkarske hrane in pijače na dogodkih slovenskega jet seta. Zadnjič sem bil na nekem športnem derbiju in videl kopico znanih slovenskih obrazov, ki so se tako basali s hrano, kot da niso že nekaj dni nič jedli.

 

Potem so tu obleke, čevlji, garderoba, večinoma sposojena ali podarjena.

 

Nato pa sledi najbolj brutalen način preživetja medijskih zvezd, predvsem tako imenovanih starlet. Ponujanje spolnih storitev ali prostitucija. Tega je res zelo veliko. Zadnjič smo v medijih lahko videli, da so v Romuniji odkrili celo skupino televizijskih zvezdnic in manekenk, ki so se prostituirale. Pri nas je zelo podobno. Če se zapeljemo do erotičnih klubov v Salzburgu, Gradcu ali Celovcu, bomo tam našli slovenska dekleta, ki tukaj veljajo za medijske zvezdnice.

 

Samo poglejte Facebook profile nekaterih znanih slovenskih estradnic, bodite pozorni na njihove selfieje v bikinkah, kopalnicah, napol gole … in vam bo jasno, da gre za trženje teles.

 

 

Za konec, kaj vam pravi vaša intuicija, katera bo naslednja velika zgodba?

 

Težko vprašanje, ker se zelo velikih novinarskih zgodb kot po tekočem traku dogaja že na dnevni bazi. Tempo je silovit, človek že težko loči, kaj je velika zgodba in kaj ne.

 

Še meni kot poznavalcu je težko ločiti. Na primer, pride zgodba o avtorskih honorarjih, odstopi ministrica Stanka Setnikar Cankar, sicer ne preveč pomembna ministrica znotraj vlade, potem pa se naenkrat pojavijo informacije o honorarjih ministra za finance Dušana Mramorja. Ko bi moral Mramor šele začeti prav pojasnjevati svoje honorarje, se že zgodi hišna policijska preiskava pri Alenki Bratušek in celo v prostorih sedanjega predsednika vlade Mira Cerarja. Ko se potem začne zapletati z Alenko Bratušek, se pojavi nova zgodba z ministrom za obrambo Jankom Vebrom, potem spet nekaj tretjega, v tem primeru z magisterijem nove ministrice za šolstvo Klavdije Markež.

 

Glejte, vsaj ena od teh zgodb je v rangu afere Juri in morda celo blizu afere Baričevič, ampak sledijo si druga za drugo v izjemno kratkem času, zato se zdijo manjše, kot dejansko so.

 

Posledica tega je, da na koncu niti novinarji ne vemo več, kaj je velika novinarska zgodba, kaj šele da bi lahko vse te zgodbe kot velike novinarske zgodbe doživljali tudi bralci ali televizijski gledalci.

 

Si predstavljate, kaj vse bi se zgodilo v Nemčiji, če bi policija potrkala na vrata pisarne kanclerke Angele Merkel in začela hišno preiskavo? Tam se te zgodbe ne bi tako zlahka rešili, pri nas pa je bila že po dveh dneh medijsko praktično pozabljena. Takšni primeri tudi kažejo, kako deformirana je slovenska medijska scena.

 

Lahko pa da bo v naslednjih mesecih razkrit en velik ljubezenski štirikotnik na vrhu stranke Stranke modernega centra in bo to spet res velika novinarska zgodba, ha ha ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,178
02/
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
Uredništvo
Ogledov: 2,738
03/
Komentar tedna: Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,807
04/
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
Igor Mekina
Ogledov: 1,834
05/
Neumni "Anschluss" poslanca Matjaža Nemca: Praznik "vrnitve" Primorske bi spremenil v praznik "priključitve"!
Marko Bidovec
Ogledov: 1,749
06/
Zakaj sem prepričan, da bo v "dvoboju" Žižek - Peterson poražen marksist Slavoj
Angel Polajnko
Ogledov: 1,595
07/
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
Tomaž Seljak
Ogledov: 1,477
08/
Žižek vs. Peterson: Kako se ne rokujemo na odru
Edvard Kadič
Ogledov: 1,264
09/
"Hrvati so se od nekdaj imeli za nekaj več, Slovenci pa trpeli za manjvrednostnim kompleksom"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,553
10/
"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank
Bine Kordež
Ogledov: 856