V zadnjem času smo iz ust strojnega inženirja Simona Vrhunca in drugih stranskih igralcev na neskončnih tiskovnih konferencah za ubogljive novinarje ob razkritjih različnih afer slišali, da je Univerzitetni Klinični center Ljubljana (UKCL) vrhunska ustanova in da je bolnik njihova prva in glavna skrb. Na tem mestu se ponovno sprašujemo, zakaj bi morala resnično vrhunska univerzitetna bolnišnica, katere prva skrb so v resnici bolniki, ob vsaki priložnosti in na ves glas ponavljati, da je vrhunska ter da je njena prva v vrsti skrb za bolnike?!

V pomanjkanju vrhunskih bolnišnic v Sloveniji smo se za potrebe ustrezne primerjave obrnili na slovenske športnike. Ste kdaj slišali Tino Maze, da bi po osvojitvi kolajne v ciljni areni kričala v kamero:

"Jaz sem vrhunska smučarka, jaz sem vrhunska smučarka!! Moja prva skrb je smučanje!!"?

Ali ob vseh njenih kolajnah morda komu ni jasno, da je Tina vrhunska? Zakaj je vrhunska? Ker jih ima, kolajne in globuse namreč. In to ne z lokalne tekme na Pohorju, pač pa iz mednarodnih aren onstran Alp, kjer je se je pomerila z najboljšimi in prvimi med enakimi na svetu. To je objektivno merilo, da je Tina vrhunska športnica.

Indeks znanstvenega citiranja

Na znanstveno-raziskovalnem področju, ki naj bi bilo poleg odlične rutine prva skrb univerzitetne bolnišnice, so Tinine medalje v prenesenem pomenu članki dotičnih posameznikov, objavljeni v revijah z indeksom znanstvenega citiranja (SCI). Posameznik ima na normalni (moralni) strani Alp znotraj univerzitetne ustanove večjo vrednost, če je soavtor pri večjem številu takih člankov, še posebej pa, če je soavtor člankov z visokim indeksom citiranja. Zadnje je seveda bolj pomembno kot prvo. V normalni univerzitetni ustanovi z jasno postavljenimi pravili igre lahko prvi med enakimi postanejo le tisti, ki so v tem najboljši, torej imajo čim več, pa tudi čim večji SCI objavljenih člankov in so mednarodno umeščeni in priznani. Kajti samo ti ljudje so garancija za razvoj stroke in znanosti, za mednarodno prepoznavnost ustanove in posledično sodelovanje z drugimi elitnimi (mednarodnimi) centri. Obenem so tudi argument ustanove, da se lahko razglasi za vrhunsko.

Kako pa je na tej strani Alp? Je tako tudi v t.i. Univerzitetnem Kliničnem centru Ljubljana? Žal ne. Le v ustanovi, kjer nikoli ni bilo higieničnih pravil igre, ki je ugrabljena s strani zdravniško-dobaviteljske mafije, kjer mora strojni inženir, ki mu je verjetno po sili razmer znotraj neke druge organizacije trenutno dodeljena funkcija direktorja največje bolnišnice, ves čas ponavljati, da je "njegova" ustanova vrhunska, lahko pride do bizarne situacije, ko kar 85 % predstojnikov Kirurške klinike (11 od 13) – torej praktično celotno vodstvo najbolj poveličevane kirurške klinike v državi – predstavljajo posamezniki, ki so v vsej svoji karieri uspeli objaviti povprečno le po 15 člankov s SCI na posameznika!

Gremo na kirurgijo ...

V primerljivih univerzitetnih kliničnih centrih po Evropi (s katero se sicer blazno radi primerjamo, kajne?) imajo zdravniki začetniki toliko člankov objavljenih v revijah s SCI! Brez tega v resnih ustanovah sploh ne morejo pričakovati, da bi se lahko prijavili za začetniško delovno mesto, kaj šele proti koncu kariere vodili eno od klinik! Česa takega si nihče ne upa niti pomisliti, saj bi ga imeli za norca. Kaj smejali, krohotali bi se mu ob taki zamisli. Samo v bizarno izkrivljenem Kliničnem centru Ljubljana se lahko dogodi, da ima profesor tako elitne klinike, kot je KO za kardiovaskularno kirurgijo, prof. dr. Tomislav Klokočovnik objavljenih samo 18 člankov z SCI. Ob tem je profesor in predstojnik ter je imel v prejšnjih letih poleg vseh ostalih popoldanskih aktivnosti čas še za županovanje 115 kilometrov oddaljene Izole…

 Izola

Druga posebnost Kirurške klinike, kot smo ugotavljali minuli teden v prvem delu, je predstojnica KO za kirurške okužbe prof. dr. Dragica Smrke. Iz tabele, ki smo jo objavili, izhaja, da ima po podatkih PubMed objavljenih 33 člankov z SCI. Preračunano v naš indeks minimalne raziskovalne higieničnosti (IMRH)* bi jo to dejstvo moralo a priori uvrstiti v zeleno kategorijo, torej kategorijo najboljših (IMRH >3). Vendar se hudič skriva v podrobnostih: kar dve tretjini njenih člankov (21 od 33) je objavljenih v obskurnih hrvaških in bosanskih revijah, s SCI < 1. Kar 9 od 33 člankov, torej skoraj ena tretjina vseh in skoraj polovica tistih z indeksom <1, ima SCI pravzaprav nič! Torej nikakršne znanstvene vrednosti.

Larpurlatizem oziroma še slabše: formalno izpolnjevanje nizkih kriterijev za dosego nazivov in funkcij. Oprostite prof. Smrketova, ampak zato vas nismo mogli uvrstiti v kategorijo, ki bi vam po številkah (fasadi) ustrezala, pač pa smo vas bili glede na vsebino (za fasado jo je bolj malo), uvrstiti v najnižjo, rdečo kategorijo raziskovalnih luzerjev med predstojniki klinik t.i. Univerzitetnega Kliničnega centra.

Profesor Smrketova je eden od razlogov, da se sprašujemo ali je ta razvpiti univerzitetni Klinični center res Potemkinova vas. Žal lahko ugotovimo, da je pravzaprav celotno vodstvo Kirurške klinike razlog za to spraševanje. Zaboga, spoštovani profesorji, ali vam ni nič nerodno, ko gledate zviška na študenta medicine pri izpitu, ali bolnika v postelji med vizito, ko pa za vašim profesorskim nazivom stoji bore malo… In ja, Medicinska fakulteta, ali pri vas res ne pregledate, kakšne članke in kje je kdo objavil, preden ga promovirate v naziv profesorja?!

... in na interno kliniko 

Vendar pa to še niso največje anomalije. Po naših informacijah je še večja farsa v vodstvu Interne klinike, natančneje na oddelku za kardiologijo. Predstavlja jo "vodja" elitne enote, tj. Laboratorija za invazivno srčno diagnostiko Darko Zorman. Sogovorniki so nam razkrili, da gospod Zorman v vsej svoji karieri (je tik pred upokojitvijo) ni uspel opraviti niti magisterija, kaj šele doktorata znanosti, zaradi česar naj bi bil že vso svojo kariero tako zafrustriran, da je posledično oviral vse raziskovalce in vsakršno tovrstno dejavnost okrog sebe. Je sicer soavtor nekaj člankov, ki jih najdemo na PubMedu, vendar so ga na svoje članke po pripovedovanju dopisali drugi zato, da so v "njegovem" (po naših informacijah ga v svojem svetu sam dejansko tudi razume kot lastnega) Laboratoriju za invazivno srčno diagnostiko lahko opravili v miru svojo raziskavo.

 Srednjeveško zdravilo zoper kugo

Si predstavljate, da bi bil v normalni univerzitetni ustanovi onkraj Alp vodja tako elitne enote, kot je Laboratorij za invazivno srčno diagnostiko, človek brez doktorata znanosti in brez akademske kariere? To se lahko zgodi samo v izkrivljenem svetu "našega" Kliničnega centra. A zadeva je še kompleksnejša. Zorman ima seveda svojo vlogo in nalogo. Ptički vedo povedati marsikatero zgodbo v zvezi z njim, korupcijo z žilnimi opornicami, skrivnimi računi v Švici, izleti v Tuzlo, obstoju tiste videokasete in tako naprej. Na terenu imamo svoje vire in v uredništvo prihaja vedno več dokumentacije, zato smo se odločili Darka Zormana nekoliko bolje naštudirati in mu posvetiti celoten članek v bližnji prihodnsti. Saj si ga vendar ob koncu kariere zasluži, pa čeprav le na Portalu PLUS, ki je še vedno brez znanstvenega indeksa citiranja. Zanimivo bo tudi videti, katera imena bo s seboj potegnil v zgodbo, ki je še najbolj podobna slabi kriminalki…

Medtem pa javno sprašujemo njegovo nadrejeno, prof. dr. Koželjevo, do kdaj še misli dopuščati to sramoto na strani Interne klinike, ki ne sodi v 21. stoletje in ki upravičeno postavlja pod vprašaj univerzitetni status Kliničnega centra in njegove primerjave s Potemkinovo vasjo? Ali resnično nimate nikogar primernejšega, mlajšega, prodornejšega in predvsem s strokovnimi in znanstvenimi argumenti, da bi zamenjali sramoto po imenu Zorman ter oprali ime klinike, ki vam je bila zaupana v vodenje?!

Interna klinika, kot smo ugotavljali v prvem delu minuli teden, ima to srečo, da so njeni trije težkokategorniki, prof. dr. Matija Tomšič, predstojnik KO za revmatologijo, prof. dr. Jadranka Buturović-Ponikvar, predstojnica KO za nefrologijo in prof. dr. Marko Noč, predstojnik KO za intenzivno interno medicine, sami objavili več člankov z znanstvenim indeksom citiranja kot celotno trenutno vodstvo Kirurške klinike skupaj – in polovico od vseh, ki so jih do sedaj skupaj spravili vsi trenutni predstojniki Interne klinike!

Dan v življenju pacienta Janeza

Pa se vrnimo zdaj nazaj na začetek, k našemu pacientu Janezu Novaku, ki je po zagotovilih vrhunskega direktorja prva skrb te univerzitetne klinike. Prva noč je bila težka, ni je prespal. V sobo za tri so do večera sprejeli še dva stara in nepokretna bolnika. In čeprav so se preutrujene in v dežurstvu številčno podhranjene sestre trudile, kolikor se je dalo, sta dolga noč in intenzivnejša potreba nepokretnih bolnikov po negi terjala svoje.

V sobi je do jutra predvsem zaradi močno neprijetnih vonjav in pomanjkanja svežega zraka ostalim trem postalo precej neznosno. Vendar so potrpeli, saj so jim povedali, da ni prostora. Janez, do sedaj vedno zdrav, ni nikoli koristil nobene zdravstvene usluge, ni jemal zdravil, čeprav je vse življenje redno plačeval prispevke za zdravstvo. Z obema sosedoma je zjutraj družno bentil, da si na stara leta, potem ko nikoli ni nič zares izkoristili in vedno vse ob roku plačaval, ko končno koristi zdravstveno uslugo, česa takega res ni zaslužil. Pritožba prvi sestri, ki se je pojavila zjutraj, seveda ni zalegla, saj ni imela s čim pomagati.

"Oba nepokretna bolnika bomo skušali čim prej premestiti v bolj ustrezne sobe, samo da se postelje tudi tam spraznijo, ko bodo bolniki odpuščeni",  je naveličano dejala. Apatična, ker mora vsako jutro ponavljati iste besede. Razmišljala je že, da bi vedno ene in iste stavke enostavno posnela na kasetofon ter jih predvajala ob istih urah vsak dan novim bolnikom. Čeprav so ti po zagotovilih direktorja prva skrb bolnišnice.

Janez se je pozanimal pri sestri, kako bo potekal dan, ker si je želel čim prej ogledati novo okolico. Ker je bila sobna specialistka tisti dan na pomembnem kongresu v Portorožu, Janezovo stanje pa vseeno ne prehudo, mu je oddelčna sestra povedala, da se prvi dan ne bo dogajalo kaj posebnega. Janez je bil zadovoljen, saj je upokojenec in se mu nikamor ni mudilo. Počasi se je v majhni kopalnici umil in med ščetkanjem zob štel, koliko ploščic je že odpadlo v premajhnem stranišču. Pogled na strop mu je razkril star plastičen ventilator, ki po vsej verjetnosti že od Titove smrti leta 1980 ni več deloval. Je pa imel zanimivo floro na robovih, v smislu nekakšnih majhnih zelenih rastlinic.

Preden se je odpravil na ekskurzijo po orjaški stavbi UKCL, si je v plastenko želel natočiti vodo iz pipe, a ga je na njegovo srečo še pravi čas videla sestra, in mu povedala, da voda iz pipe žal ni pitna. Stara napeljava, saj veste. Pa afera s toplotnimi čistilinimi napravami, saj veste. Ponovno je razmišljala, kako bi rada imela te stavke na kaseti.

Dobro, si je rekel Janez in si na jetniški uniformi podobno pižamo navlekel zguljen, svetlomodri frotirast plašč, ki je zaščitni znak te vrhunske klinike, ter z belimi plastičnimi natikači oddrsal proti koncu hodnika. Večino dopoldneva je preživel tavajoč po instituciji, opazoval bogove v belem in se ob tem čudil, kako tarnajo, da jih je premalo, ko pa jih je vedno tako veliko na hodnikih. Opazoval je obrabljene lesene klopi, razcvetel linolej po vogalih, odpadajoč strop v pritličju, ko je nenadoma prišel do množice ljudi... Je to štrajk, delijo morda kaj zastonj? Zdelo se mu je zanimivo, dokler ni ugotovil, da gre pravzaprav za urgenco, kjer eden prek drugega sedijo, stojijo in ležijo bolniki in svojci vseh starosti, nekateri še nepregledani in izmučeni od prejšnjega dne. Boga milega, si je mislil, kaj takega pa še ne. Saj je kot na ruski fronti!

 Ranjenci z ruske fronte

Nekako se je prebil med desetinami ležečih in tarnajočih parov nog do drugega konca hodnika, medtem pa razmišljal, kako neki pride tukaj skozi invalidski voziček ali nezavestni bolnik, ki ga je potrebno oživljati. Raje je nehal razmišljati in se odpravil v trafiko po zalogo čtiva ter nazaj v sobo. Bolj izkušena soseda sta imela že izdelan scenarij za hlajenje bolniške sobe, v kateri je bilo 40 stopinj celzija.

"A klime nimamo?" je naivno vprašal Janez.

Sotrpina sta se zakrohotala: "He he, bodi vesel, da danes delujejo vsaj žaluzije in sva jih lahko spustila. Če boš dovolj dolgo tukaj, se boš naučil vseh trikov, kako pregurati v tem peklu. Še dobro, da imamo prijazne sestre, ki lepo skrbijo za nas."

Nato so vsi trije sredi belega dne, pri spuščenih žaluzijah in prižganih lučeh reševali vsak svoje križanke. In čakali na naslednji dan, ko naj bi prišli na vizito bogovi v belem.

Kako pa kaj druge klinike?

Vrnimo se k analizi dejanskega stanja. Podobne kot prejšnji teden v prvem delu smo tokrat prečesali še preostale klinike t.i. Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana. Uporabili smo enako metodologijo. Imena predstojnikov smo našli na uradni spletni strani bolnišnice. Članke, ki so jih objavili v revijah z znanstvenim indeksom citiranosti, smo preverili v medicinski zbirki PubMed.

Višino indeksa posamezne revije smo preverili na spletni strani researchgate.com. Iskali smo po naslednjih kriterijih: ((ime priimek[Author]) OR priimek ime[Author]) OR priimek 1[Author]. Pri gospeh z dvema priimkom smo iskalne kriterije razširili na vse možne kombinacije imena in obeh priimkov: (((((((((((ime priimek1 priimek2[Author]) OR ime priimek2 priimek1[Author]) OR priimek1 priimek2 ime[Author]) OR priimek2 priimek1 ime[Author]) OR priimek1 priimek2 i[Author]) OR priimek2 priimek1 i[Author]) OR ime priimek1-priimek2[Author]) OR ime priimek2-priimek1[Author]) OR priimek1-priimek2 ime[Author]) OR priimek2-priimek1 ime[Author]) OR priimek1-priimek2 i[Author]) OR priimek2-priimek1 i[Author].

Pogoja iskanja [Investigator] nismo vključili, ker ni originalno delo avtorja ali soavtorja in le umetno povečuje število zadetkov. Podatke smo analizirali z običajnim kalkulatorjem in z običajnimi osnovnošolskimi matematičnimi operacijami. Rezultate smo razdelili v skupine:

"Vsi članki" – absolutno število zadetkov v času od prvega članka z indeksom znanstvenega citiranja do danes,

"Prvi članek" – leto objave prvega članka z indeksom znanstvenega citiranja posameznega avtorja,

indeks minimalne raziskovalne higieničnosti (IMRH)*,

število člankov, objavljenih v letu 2014 (naključno izbrano leto),

"Prvi avtor**" – pri koliko člankih je posameznik prvi avtor,

"Zadnji avtor" – pri koliko člankih je posameznik zadnji avtor.

Članke smo nato glede na dosežene indekse znanstvenega citiranja revije, v kateri so objavljeni, razdelili v štiri skupine:

<1 – članki izrazito nizke znanstvene vrednosti,
1-5 – članki nižjega srednjega razreda,
5-10 – članki višjega srednjega razreda in
>10 – članki izrazito visoke znanstvene vrednosti.

Ostale klinike - poleg Interne in Kirurške - vodi 33 strokovnih direktorjev oziroma predstojnikov, kar je nekoliko več kot polovica vseh vodilnih ljubljanskega Kliničnega centra. Ti so v svojih karierah do sedaj po podatkih PubMed skupno napisali 1116 člankov, objavljenih v revijah z znanstvenim indeksom citiranja.

In samo šest težkokategornikov iz današnje tabele (prof. Vodušek, prof. Podnar, prof. Peterlin, prof. Batellino, prof. Avčin in prof. Strle) je soavtorjev pri skupno 640 člankih z znanstvenim indeksom citiranja! To pomeni, da so sami zagotovili več kot polovico vse kvote člankov preostalih klinik in skoraj toliko, kot celotno vodstvo Interne in Kirurške klinike skupaj. Čestitke! Vseeno nekaj stvari ni jasnih oziroma so tipično slovenske in bi bile lahko boljše. Vse v smislu zagotavljanja večjo propulzivnost in boljšega raziskovalnega okolja ter več raziskovalnega kisika, kar bi na dolgi rok generiralo več raziskovalnih učinkov in večjo mednarodno prepoznavnost.

Maršali, pediatri in politiki

Nevrološko kliniko vodi prof. dr. David B. Vodušek. Po številu člankov s SCI, pri katerih je soavtor, zagotovo sodi med težkokategornike (za razmere, kakršne so žal dejstvo v ljubljanskem kliničnem centru), čeprav je glede na leta objavljanja dobil "le" rumeno barvo po naši IMRH lestvici. Po raziskovalnih dosežkih je vsekakor primeren za vodenje klinike, glede na razsulo, ki se mu je zgodilo na kliniki med pisanjem člankov, glede na afero Ivan Radan, v kateri bi vsak higieničen predstojnik na drugi strani Alp iz objektivnih razlogov podal brezpogojen in takojšenj odstop, in glede na trajanje predstojnikovanja pa bi verjetno kazalo vseeno razmisliti o nasledniku.

Upravičeno se lahko sprašujemo – in s tem ne mislimo nič slabega o prof. Vodušku –, koliko vizije in elana ima še človek po toliko mandatih. Vzorec, ki se kar naprej ponavlja: maršalske funkcije. Vmes pa se zgodijo notranji razkoli med tistimi, ki se spopadejo za okolje, ki ga je predstojnik pozabil negovati. Predlog naslednika se ponuja kar sam, saj ima še bolj blestečo raziskovalno kariero, je mlajši in bi verjetno prinesel na kliniko nov zagon. To je prof. Simon Podnar, tudi raziskovalni težkokategornik ljubljanskega Kliničnega centra. Glede na to, da sta pod veliko člankov podpisana skupaj, sta verjetno dobra sodelavca in bi bil prenos predstojništva na prof. Simona Podnarja logičen tudi s tega vidika.

Prav tipična slovenska malomeščanska anomalija in značilna za to našo podalpsko vas pa se zgodi na Ginekološki in Pediatrični kliniki. Če zna kdo razložiti, s čim njuna strokovna direktorja upravičujeta svoji poziciji, bi to v uredništvu z veseljem radi razumeli! Razlog v primeru Pediatrične klinike najdemo le v zlizanosti s politiko, v primeru Ginekološke pa najverjetneje v logiki, da prof. Lukanoviću vodenje najbrž zaradi mehanizma naslednjega v vrsti "pripada". Zakaj dvomimo v to, da oba s svojo prisotnostjo zagotavljata prihodnost obeh strok? Ker na raziskovalnem področju nista pokazala prav veliko.

Prof. Kenda je po podatkih PubMed v 32 letih raziskovalne kariere soavtor pri le 32 člankih s SCI, prof. Lukanović pa v 26 letih le pri 15 člankih. Pri takih nizkih obratih gotovo nista garancija, da bosta kliniki aktivno gnala naprej, pač pa bosta verjetno več časa in energije posvečala varovanju svojih foteljev. Pri prof. Kendi tudi ni povsem jasno zakaj (začasno) znotraj svoje klinike vodi še službo za otroško kardiologijo. Prof. Kenda je namreč otroški nefrolog.

Zakaj so odstranili prof. Tomaža Podnarja, ki je uspešen kardiolog pediater? Ima to kaj zveze z nedavna razkrito afero s poročilom o otroški srčni kirurgiji, ki nikakor in nikakor ne ugleda luči sveta? Je vsebina tako nevarna za prof. Kendo, da raje kar sam drži roko nad službo, ki sicer ni njegovo strokovno področje?

Zlizanost s politikom Zoranom Jankovićem je tako malomeščanski razlog, da nekdo dobi in obdrži mesto predstojnika, da se v univerzitetni ustanovi kaj takega preprosto ne bi smelo zgoditi. Tudi zaradi takih anomalij se upravičeno lahko vprašamo, če ni vse skupaj res bolj Potemkinova vas. Kajti razlog za to, da ni ustreznejših predstojnikov, ni v pomanjkanju bolj uspešnih raziskovalcev. Na obeh klinikah se bolj primerna predstojnika s svojimi raziskovalnimi dosežki ponujata kar sama. Oba sta pravzaprav ne samo raziskovalna težkokategornika ljubljanskega kliničnega centra, pač pa za slovenske razmere prava dragulja. Prof. Borut Peterlin iz Ginekološke klinike je v 13 letih soavtor pri skoraj 100 člankih, ki imajo indeks znanstvenega citiranja. Prof. Tadej Batellino s Pediatrične klinike pa je v 21 letih soavtor pri 130-ih in od tega pri dveh v eni najbolj uglednih revij na svetu The New England Journal of Medicine! Kar je za močvirnato okolje ljubljanskega Kliničnega centra že skoraj misija nemogoče.

Predstavljajte si, koliko široka mora biti njuna mednarodna raziskovalna socialna mreža in kakšen potencial se skriva v tem. Samo ugibamo lahko, kaj bi ta dva profesorja naredila, če bi jima bilo zaupano vodenje the dveh klinik … In koliko je zamujenih priložnosti vsak mesec, ker ju ne vodita. Predpostavljamo seveda, da bi ju to zanimalo. Kar pa tudi ni nujno res, saj so zaradi politikantstva pri izbiranju strokovnih direktorjev, ki smo mu bili priča zadnjih 24 let in velikokrat tudi povsem nestrokovnih razlogih, zakaj je nekdo predstojnik (predvsem tam, kjer se vrti veliko denarja), so te funkcije posiljene in v moralnem smislu razvrednotene. Zdi se, da jih nekateri (čeprav brez pravih argumentov) zbirajo kot kositrne medalje.

Klavrno povprečje, a tudi deveterica vitezov

Pri preostalih predstojnikih manjših klinik ali vodij služb je, kot je razvidno iz tabele, v glavnem slika podobno klavrna kot na Kirurški kliniki. Posamezniki z zgolj nekaj ali 20 do 30 soavtorstvi (izvzemši nekaj mladih, ki so šele na začetku svoje kariere, pa so jim bile vodstvene funkcije verjetno zaupane, ker predstavljajo potencial), sicer pa ni vredno komentarja. Kriteriji so prenizki. Zdi se, da se večina raziskovalno udejstvuje le bolj na začetku kariere, da izpolnijo minimalne pogoje za karierne preskoke in naskoke.

In za konec, crème de la crème: akademski prof. dr. Franc Strle, strokovni direktor Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, je soavtor pri 179 člankih z znanstvenim indeksom citiranja! Je tudi soavtor pri 3 (!) člankih v reviji The New England Journal of Medicine in pri 3 (!) v reviji Lancet. Spoštovani akademik, spoštljiv poklon! Nadaljnji komentar ni potreben. Kot pri Tini Maze številke govorijo zase.

Za konec drugega dela lahko sklenemo, da ima t.i. univerzitetni Klinični center Ljubljana, ki ga vodi inženir Vrhunec, le 9 težkokategornikov (15%) med trenutnimi vodji klinik in oddelkov (ima jih seveda še nekaj, vendar ti trenutno žal nimajo upravljalske možnosti, zato jih ne omenjamo). To so profesorji, ki so svojemu zdravniškemu poslanstvu posvečali ogromno osebnega prostega časa, popoldneve, noči, vikende, se mnogokrat žrtvovali za znanost in odrekali svojo prisotnost družinam. Prepotovali so svet, da so se tudi mednarodno uveljavili, nabrali ogromno mednarodnih stikov in ustvarili široko raziskovalno mrežo. Predvsem pa so pisali. Veliko pisali. Vseh devet skupaj (od šestdesetih ali 15 %) je soavtorjev pri 884 člankih, objavljenih v revijah s strokovnim indeksom citiranja, kar je 47 % oziroma skoraj polovica od vseh člankov (1873), ki jih je objavilo trenutno 60-člansko vodstvo ljubljanskega Kliničnega centra.

Prof. Franc Strle, prof. Tadej Battelino, prof. Borut Peterlin, prof. David B. Vodušek, prof. Jadranka Buturović-Ponikvar, prof. Marko Noč, prof. Simon Podnar, prof. Matija Tomšič in prof. Tadej Avčin – spoštljiv poklon!

Devet vitezov okrogle mize

Samo predstavljamo si lahko, kaj bi lahko naredili s svojim potencialom ti vitezi okrogle mize ljubljanskega kliničnega centra, če bi seveda dobili v svoje roke – mizo.

Se nadaljuje …

Opomba:

*IMRH – indeks minimalne raziskovalne higieničnosti. Po mnenju uredništva je za nekoga, ki se odloči za akademsko kariero, higienični minimum, da povprečno objavi po en prispevek (rezultati študije, prikaz kliničnega primera, pismo uredniku, zanimiv slikovni material ipd.) na leto od začetka akademske kariere v reviji z znanstvenim indeksom citiranja, preverljivim v javni zbirki podatkov PubMed. Za začetek resne akademske kariere se šteje leto prve objave članka z znastvenim indeksom citiranja. Glede na IMRH smo posameznike razdelili v štiri skupine in jim dodelili barve rdeča, bela, rumena, zelena (glej legendo spodaj).