Če kaj potem je v Sloveniji legitimno sovražiti Hrvate. Sovražiti Hrvate je spravno dejanje, zaradi sovražnega govora navezanega na naše sosede vas ne bosta kolumnistično masirala ne Boris Vezjak ne Žiga Turk niti zaradi tega ne boste postali janšistični Majer, ki bi sprožil kakšne tematske proteste naprednega dela naroda.

To je seveda razumljivo, narod, ki mu pred očmi zaradi lastne nekompetentnosti razpadajo državne institucije, si ne more kaj, da ne bi iskreno sovražil sosede, katerega predstavniki kupujejo obubožana podjetja. V očeh povprečnega Slovenca se namreč prikazuje neprijetna prihodnost, v kateri je Slovenija pariferija Hrvaške. Ravno zato je zabavno spremljati, kako zelo ihtavo se slovenski mediji in javni prostor trudijo prenesti pozornost z vprašanja, kako je mogoče, da podjetja sosednje države s takšno lahkoto prevzemajo domača podjetja in histerizirajo vse po vrsti z zgodbami o zagrebški paradi in prisluškovalni aferi.

Če bi bili iskreni, bi namreč razumeli, da je s tem vse narobe. Prvič, vse je narobe s slovensko ekonomsko politiko, ki je pustila za seboj pogorišče, češprav je vseskozi trdila, da gre v smer samoupravno – solidarno - trajnostnega raja, in drugič, vse je narobe s slovenskimi institucijami. Povedano drugače, ni ravno, da nas s piranskim zalivom Hrvati »jebejo v glavo«, ampak smo institucionalni bedaki mi.

Prisluškovanje

Najprej naj čestitam Hrvatom, ki so našli špranjo, da navrtajo njim neljub izzid v zvezi z arbitražo. Pri tem ni potrebno zganjati lažne morale, da je poteza s prisluškovanjem in objavo prisluhov v medijih nekaj posebno moralno spornega. Vsaj ne za Slovenijo. Spomnite se, kako prisluhi iz slovenske policije redno letijo v Dnevnik (afera Lovše, kdorkoli?), ne pozabite na Veberkom in ko se spomnite še kakšnega primera, potem vam je jasno, da morate opustiti moraliziranje nad hrvaškim početjem.

Problema, ki bi morala skrbeti slovenske državljane in izhajata iz prisluškovalne veselice, sta dva. Prvič, prisluškovanca sta vrhunska bedaka. Kako sicer opisati dve osebi, ki o nekaterih zadevah striktno ne bi smela komunicirati tako kot sta, pa sta to vseeno počela. In verjemite mi, to sta morala početi neskončnokrat, natančno tolikokrat, da sta padla na radar. Da je kaj takega mogoče, je seveda posledica krjavlovskega ekipiranja v slovenskih institucijah. In drugič, SOVA je že leta obremenjena z reševanjem političnih zagat in vprežena v reševanje tajkunskih sporov in je zato popolnoma neoperativna šala, ko pride do reševanja problemov, vezanih na nacionalno varnost.

Povedano drugače, če so agenti Sove vpreženi v to, da pridobivajo kake informacije o tem, kdo je peder in kdo kocka, ali pa preverjajo, kakšni obtožni predlogi se pišejo na tožilstvu, potem je povsem jasno, da so popolnoma nekompetentni za tisto, čemur so namenjeni. Naj vam povem drugače, v državi imamo agente za nacionalno varnost, ki niso sposobni zagotoviti varnega prenosa informacij. Pa prosim ne moralizirajte, da je to, kar je počel bruseljski duo, ni moralno. Seveda ni, je pa očitno realno in še bolj očitno izvedeno na povsem amaterski način in brez ustrezne zaščite.

Torej? Hrvati si zaslužijo čestitke. Detektirali so retardirani blebetaški duo, dojeli, da je Sova ena sama gigantska varnostna luknja in izkoristili priložnost, da rezultat arbitraže potegnejo v svojo smer. To seveda ni konec celotne zgodbe. Naš duo bi lahko blebetal neskončno dolgo in v resnici ne bi padel na radar, če ne bi obstajal indic, da slovenska vlada nekako ve, kaj se dogaja in korumpira pot informacij do arbitražnega sodišča.

Kaj mislite, kako so prišli do indica? Upam si staviti, da je vse skupaj posledica nedavnega Erjavčevega blebetanja, da on ve, da bo odločitev arbitražnega sodišča v prid Sloveniji. Od tod dalje so hrvaški obveščevalci samo še lahko iskali komunikacijski kanal. Toliko o tem, kako odlično je, da se v Sloveniji sestavljajo vlade s takimi klovni kot je Erjavec, in kako brez posledic je vso medijsko napihovanje tega klovna in njegove senilne stranke.

Parada

Nekaj pred razkritjem prisluškovanja se je zgodila afera z odpovedanim paradiranjem slovenskih vojakov na prihajajoči obletnici Nevihte. Dežurni vladni teoretiki morale so nenadoma dobili kup argumentacij, s katerimi so skušali zakriti pravo bistvo odpovedi sodelovanja v paradi in to pravo bistvo je, da slovenski nacionalistični sentiment nikoli ne bi dovolil politično približevanje k izgradnji normalnih medsoseskih odnosov s Hrvaško.

Najprej slovenski javni prostor skrbi, kako bo tako miroljubna in hobitovska država poslala vojsko, da paradira po Zagrebu. Obstajali naj bi moralni zadržki. Ajde, odjebite s tem sranjem! Nazadnje ko smo preverjali, je bila slovenska vojska kot sestavni del NATO pakta prisotna v Afganistanu. V Afganistanu niso sedeli po kurbiščih in pili žganje, ampak so bili del vojaških operacij. In zdaj naj bi bila parada moralno sporna? Potem slovenske jogije, swamije in moralne teoretike skrbi samo dejanje paradiranja. To je še najman razumljiv argument, predvsem ker Slovenija, ne vem če veste, ima častno četo, ki je prisotna na vsaki državni proslavi in koraka po vsem mogočih obskurnih partizanskih veselicah.

Kaj točno delajo? Paradirajo in to vseskozi. Torej? Zdaj je nenadoma sporno, če se paradira v sosednji državi. Jaz osebno menim, da je oblačenje odraslih decov v načičkane uniforme in njihovo parodično montyphytonovsko korakanje cirkus dostojen govorov Luke Mesca, ampak trditi, da je vojaška parada enkrat moralno kul, drugič pa ne je pa rahlo...khm...nekonsistento.

In potem so tu še glavni argumenti »težkokategornikov« slovenskega javnega mnenja. Sporna naj bi bila operacija Nevihta in kljub oprostitvi Gotovine, Markača in Čermaka, ki naj bi bila posledica tehnikalij, madež z Nevihte ni izpran.

Ok, lepo po vrsti. Najprej: primer Gotovina, Markač, Čermak ni bil vezan na presojanje o Nevihti, ampak o delu Nevihte. Torej tudi če bi trojica ostala v zaporu, to še ne bi povedalo nič o legitimnosti te vojaške akcije. Razumem, da funkcionalna pismenost ni pogoj, da nekdo postane slovenski intelektualec, zato vas prosim, da si obiščete spletno stran haškega tribunala in sami preberete, kaj drži in kaj ne (http://www.icty.org/). Drugič, vsi trije obtoženci niso bili izpuščeni zaradi nekih tehnikalij in ostalih holivudskih pravljic, ampak zaradi tega, ker jim enostavno niso dokazali obtožb. To, da jim niso dokazali obtožb, pa ne pomeni tudi avtomatično, da so svobodni zaradi tehnikalij, krivi pa da še vedno so. Da se tako v Sloveniji razmišlja, pa seveda ni nič novega. Tretjič, operacija Nevihta je bila koordinirana z NATO paktom in posledica dejstva, da je vodstvo uporniških hrvaških Srbov zavrnilo plan Z4, vmes pa še za hobi reketiralo civilne cilje v Zagrebu. V tem kontekstu je težko govoriti hrvaški o zločinski združbi, ki je planirala etnično čiščenje in logično sprejeti tezo, da je šlo za zagotavljanje teritorialne suverenosti Hrvaške.

Verjetno razumete, da analogno prevzem mejnih prehodov RS s strani Teritorialne obrambe leta 1991 ni bil plan zločinske organizacije, ampak akcija zagotavljanja teritorialne suverenosti RS.

Tretjič, ker se v slovenski javnosti obnese blefirati in postavljati lažne trditve, ki se potem primejo kot resnica, velja povedati, da je zaradi vojnih zločinov v času operacije Nevihta (in še do decembra leta 1995) na hrvaških sodiščih v obravnavi preko 3000 primerov. To je seveda preko 3000 primerov več, kot na slovenskih sodiščih tistih v zvezi z vojnimi zločini iz časov med in po drugi svetovni vojni. Toliko še o eni moralni zgodbi v slovenski javnosti.

Potem je še ta silni argument, da o Nevihti res ni bilo dokazano, da gre za zločinsko akcijo, je pa vseeno moralno sporen odnos do srbske manjšine na Hrvaškem. Ta argument je seveda še kako resničen, vendar s slovenske strani popolnoma nesmiseln. Od kdaj se slovenska vlada zanima za probleme srbske manjšine na Hrvaškem? Je mogoče kdaj intervenirala pri Hrvaški vladi zaradi preprečevanja razpolaganja z lastnino hrvaških Srbov, ki so slovenski državljani? Se je kdaj udeležila Parostosa za Kninske Srbe? Je morda protestirala zaradi blokade ciriličnih napisov v Vukovarju? So morda dali pobudo, da se postavijo cirilični napisi v Paunovičih, Miličih in Žuničih, treh belokranjskih vaseh z avtohtonim krajišniškim srbskim prebivalstvom?

Seveda ne. Od kod torej ta pravica moraliziranja? So naši superodprti levičarji naredili kak protest pred hrvaško ambasado in zahtevali upoštevanje pravic Srbov na Hrvaškem? Ne? Potem to ne more biti nek validen moralen argument.

V Zagrebu na paradi res ne bo sil NATO pakta, ampak to je nepomembno, Hrvaška je v Nato paktu in NATO bo torej paradiral po Zagrebu in NATO pakt je ključno podprl operacijo Nevihta, zato ni posebne škode, če jih na paradi ne bo.

Kar vam hočem povedati, je sledeče: vsi kao pravni in moralni argumenti, zakaj ne na parado, so neumni in tako slabo argumentirani, da je postalo nedvoumno jasno, kaj se dogaja: jugočetniki iz slovenske vlade se vzpostavljajo na antihrvaškem sentimentu. Ta sentiment pa je neumen, ker nima ne cilja ne donosa.

Kratka ekonomska pravljica

Leta 1991 je obveljalo, da bomo tista usrana alpska Švica, ki bo odskočna deska za Balkan, slovenska podjetja pa bodo izvedla primarno akumulacijo kapitala na Balkanu. V stilu, naj se balkanjerosi streljajo med seboj in si kradejo zemljo, mi jim bomo pokradli podjetja. Kmečki družbi je ta zgodba sicer uspela, ostalim pa niti ne. Izid tega ekonomskega imperializma (ki ga sicer, kako zanimivo, večina Slovencev pripisuje Angeli Merkel in Nemcem), je v grobem sledeč: prebrisane slovenske vlade so menile, da bomo lepo nategnili hrvaške varčevalce LB, pa jih nismo.

Plačalo se bo vse in to z obrestmi. Hrvati so nam vrnili Elan, ultimativno skrahirano podjetje nacionalnega ponosa, ki se je odkupilo samo zato, da se nekaj let kasneje spet neuspešno išče novega kupca. Hrvati so prevzeli Mercator, zaradi katerega se je desetletje moralo prenašati implicitne in eksplicitne kršitve zakonodaje in gospodarski kriminal, prevzeli so Žito in nazadnje še ljubljansko borzo. Zakaj se je to zgodilo? Zaradi tega, ker so volivci vedno znova izbirali ekonomsko politiko uničevanja slovenskega kapitala in seveda ker nikogar razen Hrvatov ne zanimajo pritlikava slovenska podjetja.

Kaj vse so jugočetniki iz slovenske vlade povedali svetu

Prvič, da imamo sramotno zanič zunanjega ministra in popolnoma amaterske kljukce, vključene v proces arbitraže. Kar pomeni, da je povsem mogoče in z lahkoto manipulirati s slovensko zunanj politiko.

Drugič, da je Sova očitno samo še ekspozitura za pridobivanje informacij o političnih nasprotnikih ali pa za lansiranje informacij v medije tipa Dnevnik in Delo. To seveda implicira, da lahko kdorkoli od islamistov do mafijcev izkoristi varnostno luknjo v osrčju EU.

Tretjič, da je bila odcepitev Slovenije in Hrvaške kot teritorialno celovitih držav v resnici del zločinske organizacije in da je imel Miloševićev Beograd vseskozi prav, ko je trdil, da gre za dejanja, ki so naperjena proti Jugoslaviji. To prinaša bizarna odpoved sodelovanja na paradi v Zagrebu.

Četrič, da se namesto z razvitimi državami EU lahko primerjamo zgolj še s Hrvaško in ob tem razvijamo nacionalističn obsesije. Kar implicira zadnji stadij degeneracije te države.

Klap, klap, klap

Če še enkrat poženemo debato o tipičnih slovenski, nacionalističnih kategorijah, potem se vprašajte, kateri od obeh narodov je bolj debiliziran?

Meni se pri vsem tem zdi najbolj zanimivo, da smo v petindvajsetih letih prehodili pot od tega, da je bila naša ambicija alpska Švica, do točke, ko konkuriramo politično, pravno in finančno bankrotirani Hrvaški.

Pripis: Vsem državljanom Slovenije hrvaške nacionalnosti želim vse najboljše ob obletnici operacije Nevihta. Del uredništva, ki je nacionalno neobremenjen in ki vidi odcepitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 kot pozitivni premik v zgodovini bo obletnico obhajal 4. avgusta v Vukovarju, mestu heroju.