Veliko filozofov in razumnih ljudi objavlja prispevke in članke na temo kohabitacije, tj. sobivanja v prostoru. Velikokrat je zaslediti poziv k novemu orodju demokracije, ker sedanja prevladujoča oblika predstavniške demokracije tako pri nas kot v svetu ravno pri problemih prostora izkazuje nemoč in zagatnost.

Profesor na nizozemski univerzi Groningen, sociolog Frank R. Ankersmit, v enem svojih člankov o razvoju predstavniške demokracije napoveduje njeno hudo krizo, če ne bo sposobna vzpostaviti boljšega dialoga z neposredno demokracijo. Med drugim navaja:

"Današnji problemi ne postavljajo enega dela ljudstva proti drugemu,  kot je bilo v času t.i. desnice in levice in se je predstavniška demokracija izkazala za rešiteljico pred permanentno državljansko vojno; večina današnjih problemov učinkuje na vse enako, predvsem vsi skupaj smo kreatorji problemov in istočasno njihove žrtve! Situacija, v kateri smo se znašli, napoveduje, da smo prisiljeni transformirati predstavniško demokracijo v neko novo obliko, kajti v sedanji obliki ni več sposobna reševati teh problemov. To posebej velja za probleme kohabitacije!"

A vse podobne misli in pozivi kot da izzvenijo v prazno, ne primejo se niti oblastne, predstavniške elite, ne primejo se niti državljanov. Že Thomas Jefferson je zapisal:

"Le državljani imajo zadnjo besedo; in če mislimo, da niso sposobni izvajati kontrole oblasti z dovolj razumno presojo, zdravilo ni to, da jim zadnjo besedo vzamemo, ampak da jih izobrazimo".

Morda pa je arbitražna situacija s Hrvaško prišla ravno prav, da resno premislimo, kaj in kako z demokracijo, ki je ravno v tem primeru najbolj na udaru, najbolj zmanipulirana?!

Monopol nad resnico

Ker ne more o vsem - in tudi ne o sporu s Hrvaško - odločati zgolj oblastna elita, v tem primeru na obeh straneh meje, ki le bolj ali manj spretno manipulira z nacionalnim ponosom svojih državljanov, niti ne morejo o takšnih problemih odločati glas ulice, učinek drhali, izliti gnoj in frustracije po neštetih internetnih forumih. Ne more ne eno ne drugo, ampak moramo prej učvrstiti delovanje demokratičnega orodja soodločanja. To orodje je treba določiti tudi s preizkusi. Ne pa sedaj zaradi prenapetih nacionalistov ukinjati še tistega minimalnega, kar je na razpolago državljanom, tj. spletno komentiranje, ne dati vse še bolj v roke predstavniški eliti, ampak poskusiti postaviti novo, sveže, kasneje tudi od državljanov sprejeto in potrjeno novo orodje demokracije, ki bo omogočalo pravičnejše rešitve, jih preizkušalo in uveljavljalo. Posebej še na kritičnih točkah omogočanja kohabitacije, sobivanja v prostoru, npr. tudi ob meji s Hrvaško.

Verjamem, da je rešitev v smeri, kot jo svetuje že Jefferson (izobraziti državljane), mukotrpna, pot do nje dolgotrajna. Poskušati in še enkrat poskušati z orodji participacije in soodločanja državljanov! Da bo dovolj veliko število državljanov toliko izobraženih, da se bodo zavedli predvsem, kaj pomeni direktni prevod besede demokracija. In se bo dovolj veliko število državljanov takšno demokracijo tudi šlo.

Zato je napetost s Hrvaško ta hip morda še nerešljiva. Zato je morda najbolje, da jo zamrznemo za 99 let, in izobrazimo državljane. Na obeh straneh meje. O tem kaj je demokracija. O tem kaj pišejo razumni ljudje: da je potrebno preizkusiti in uveljaviti nova orodja demokracije, kjer bo prišlo do novega, svežega prepleta neposredne in posredne demokracije. Ki bodo omogočala reševanje najbolj zagatnih problemov in to so predvsem problemi sobivanja v prostoru, očitno najbolj na robovih, na mejah prostorov, označenih kot suverene države. Ko pa bo dovolj ljudi dovolj izobraženih, in upajmo da je teh 99 let dovolj dolga doba za to, pa poskusimo rešiti tudi ta problem.

Evolucija demokracije in sodelovanja

Do sedaj so se problemi meja med državami reševali le z diplomacijo, ki je, kot pravi znani rek, le podaljšek reševanja s silo, in je vse odvisno od tega, katera stran ima spretnejše diplomate, boljše tajne agente, in v podaljšku, če ne gre zlepa, več tankovskih divizij. Mejne spore so reševali tudi s sodišči, mednarodnimi ali arbitražnimi, ki pa stojijo in delujejo le tako, kot jim narekuje njihova simbolna podoba dame z zavezanimi očmi. Le redko so se problemi meje reševali z demokratičnimi orodji, z demokracijo. Ker jo še premalo poznamo, državljani smo premalo izobraženi v tej smeri. In situacija s Hrvaško je morda prišla ravno prav, da resno razmislimo o tem. In vsaj naredimo kakšen poskus v smeri, kot je že pred več kot dvema stoletjema svetoval Thomas Jefferson.

Niti najmanjšega dvoma ni, da veliki večini izvoljenih predstavnikov, tako poslancem državnega zbora, svetnikom državnega sveta in ostalim na pozicijah predstavniške demokracije (glej omembo tega paradoksa demokracije v mojem prejšnjem komentarju) ne bo všeč kakšen poskus na omenjeni Jeffersonov način. Tudi v razvitem svetu je novost, a podobne preizkuse delajo v Angliji, v Nemčiji, v ZDA, pa še marsikje. Že z enostavnim "guglanjem" jih najdete celo vrsto. Povsod so v začetku težave in zavračanja, predvsem s strani vseh izvoljenih predstavnikov. Povsod, kjer je zaznati takšne preizkuse, je na prvem mestu besedica transparentnost. Na drugem pa se pojavljajo ugotovitve in komentarji, kot na primer: konec zakulisnih dogovarjanj, the end of back room politics.

Najbolj pa je po svetu opazen sledeči fenomen: tako poslanci kot svetniki do sedaj niso izgubljali časa za t.i. "včerajšnje novice" oziroma "kaj so obljubljali pred svojo izvolitvijo". Koga pa sploh to zanima!? Saj se itak nihče ne spominja. In mediji, ki so preprosto tržno blago, se držijo tistega, kar prevladuje. In prevladuje še vedno: le koga zanima včerajšnja novica! Toda ravno s fenomenom spletnih forumov, posebej institucionaliziranih, tako imenovani virtualni spomin postaja resničnost! Problemi včerajšnjega dne niso pozabljeni. Stojijo pred očmi ves čas. Pred očmi vseh državljanov, ki jih zanimajo ali zadevajo. Dokler niso rešeni. A kako to resničnost, da se namreč to že dogaja, povedati državljanom Slovenije, jih prepričati, jih izobraziti?

Morda so situacije, kot je aktualni arbitražni konflikt s Hrvaško, resnično prilika, da tako slovenski kot hrvaški državljani, posebej vsi ob meji, ki si v veliki večini prav gotovo želijo le mirne kohabitacije, sobivanja v prostoru, naredijo korak k upoštevanju Jeffersonovega nasveta. Korak k demokraciji, ne pa le gledati to spakedrano igro predstavniške elite.

Morda se bo končno kdo od predstavniške elite le ojunačil. In pomagal državljanom k temu koraku.

------------------

Miha Burger je aktivni državljan in goreč zagovornik neposredne demokracije. V politiko ga je sicer nekoč zaneslo, a le posredno kot svetovalca Marjana Podobnika v drugi polovici devetdesetih. Takrat je tudi napisal knjigo SAJ SE ITAK NE DA NIČ NAREDITI … priročnik za tiste, ki želijo premagati ta stavek. Gospod Burger je pristaš Karla Popperja in Ivana Cankarja, za naš portal pa občasno napiše kak komentar.