Ni bilo smiselno, da bi se vrnil z dopusta, ki je bil že vnaprej plačan in organiziran, je na začetku tedna povedal Karl Viktor Erjavec, ki se mu vsake toliko na daleč vidi, da prihaja iz Gorenjske, čeprav je rojen v Belgiji. Po nekajdnevi negotovosti je zunanji minister, podpredsednik vlade in šef upokojenske stranke Desus ponovno v središču dogajanja, ki ga je sprožila simultana objava nedovoljene komunikacije med zdaj že odstopljenima Jernejem Sekolecom in Simono Drenik minulo sredo v zagrebškem Večernjem listu (ki je, mimogrede, v lasti avstrijske medijske korporacije Styria Medien AG) in srbskem časniku Kurir (ki ima s Styrio sklenjeno pogodbo o strateškem partnerstvu v Adria Media Group). Usklajenost torej nikakor ni naključna.

I.

Za Erjavca, ki se ga je skozi leta prijel vzdevek "Teflonski Karl", bi se arbitražni fiasko, do katerega je sicer prišlo zaradi nezakonitega prisluškovanja slovenskemu sodniku in diplomatki, lahko slabo končal, kajti kot zunanji minister je vendarle objektivno odgovoren tudi za ravnanja svojih podrejenih. Očitno je sestanek s premierjem Cerarjem minil v pragmatičnem duhu, obenem pa ni mogel obiti zunanjepolitičnih posledic, ki bi jih morebitni Erjavčev odhod - tj. zamenjava ali odstop - brez dvoma imel, saj bi bil interpretiran kot priznanje krivde, česar pa si Slovenija v trenutni situaciji ne more privoščiti. Tudi sedanja koalicija je neke vrste talka upokojenske stranke oziroma njenega predsednika Erjavca. brez težav si lahko predstavljamo pogovor med Mirom Cerarjem in njegovim zunanjim ministrom, ki se je na vrhuncu afere, nič kaj izvirno poimenovane Pirangate, elegantno potuhnil nekje v francoskih Alpah.

Moja zamenjava bi pomenila odhod Desusa iz koalicije, bi se glasil najverjetnejši Erjavčev stavek. Če se bodo razmere dramatično poslabšale in bi se postavilo vprašanje moje odgovornosti, potem morda lahko naredimo kompromis in se umaknem kasneje, ko se prah poleže, nadomesti me nekdo nevtralen, jaz pa prevzamem nek drug resor, bi morda predlagal Erjavec in se nadejal, da bo premier razumel njegovo sporočilo. In to je vedno isto, v vseh vladah po letu 2000, ko je Desus integralni del vsakokratne koalicije, bodisi leve bodisi desne, saj je vseeno.

To sporočilo je kot mantra: ni je vlade brez upokojenske stranke.

II.

Predpostavimo lahko, da Cerarja ni posebej presenetilo Erjavčevo taktiziranje, ki bi mu v kakšnem manj sofisticiranemu jeziku rekli čisto navadno izsiljevanje. V tem trenutku so na prvem mestu interesi države zaradi zelo konkretne zaostritve odnosov s Hrvaško, ki je po vstopu v EU samo čakala na priložnost, da sabotira arbitražo in se spet zateče v status quo, v katerem je po letu 1991 počasi, meter za metrom pridobivala manevrski prostor, kajpak v škodo Slovenije.

Da gre za zelo resne razmere, dokazuje tudi soglasje parlamentarnih strank, med katerimi ni večjih razhajanj, čeprav po drugi strani ohranjajo zelo normalno raven komunikacije in s tem dokazujejo, da imamo v Sloveniji tudi v napol izrednih razmerah visoke demokratične standarde, ki jih ne ogrožata nacionalizem ali agresivna politična retorika rimskokatoliške cerkve. Na drugi strani pa reakcije hrvaške vlade, zlasti opozicijske HDZ in njenega šefa Tomislava Karamarka - zanj je general Blagoje Grahovac v nedavnem intervjuju za Portal PLUS dejal, da bi se moral znajti za zapahi - ter še posebej t.i. civilne družbe, kamor poleg upokojenih profesorjev mednarodnega prava prištevamo tudi hrvaško cerkev, znano po svojih radikalnih stališčih, močno odstopajočih od nove doktrine papeža Frančiška, kažejo na to, da zle sile, ki so po Balkanu divjale na začetku devetdesetih, še niso del preteklosti.

III.

V takšnem kontekstu je usoda Karla Erjavca v tem trenutku relativno varna, saj uživa varstvo objektivnih okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova (za)menjava razumljena kot znak popuščanja, mehčanja ali, kot že rečeno, celo priznanja krivde. Morda je prav zaradi tega v teh dneh (kar skoraj ne more biti slučajno) precej močno odjeknila novica o zlorabah položaja in davkoplačevalskega denarja, ki si jih je privoščila naša pariška veleposlanica Veronika Stabej, sicer znana po svojih izbruhih jeze, težavnih odnosih s podrejenimi in tudi po preklinjanju, kar se sicer za prave dame ne spodobi.

Zanimivo je, da je ministrstvo za zunanje zadeve vse skupaj javno razkrilo šele zdaj, in sicer na podlagi odločbe informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik, ki je primer preučevala nadpovprečno dolgo. Na Mladiki so sicer vse skupaj poskušali pokriti z oznako zaupnosti, saj so v sporno prakso veleposlanice Veronike Stabej, ki se konec avgusta predčasno vrača v Ljubljano, vpletena še nekatera druga imena, predvsem vodja Erjavčevega kabineta Vlasta Vivod, s kateri je minister Erjavec v idiličnih odnosih. Razkritje zlorab na ambasadi v Franciji sicer ponovno odpira vprašanje Erjavčeve odgovornosti, obenem pa mu cirkus s Stabejevo lahko celo koristi, saj preusmerja pozornost z arbitraže, kjer so njegovi prstni odtisi še bolj otipljivi. Če drži teza, da je v tem primeru medijsko razkritje kavbojskega razpolaganja z javnim denarjem, ki si ga je dovolila veleposlanica v Parizu, v resnici po volji zunanjega ministra, potem nenadoma ni več tako nemogoča teza, da je "Teflonski Karl" v slovenski politiki takšen talent in mojster preživetja, da bi bržkone preživel celo odstavitev zaradi objektivne odgovornosti za arbitražni polom in se vrnil nazaaj na politični oder kot kandidat za bodočega predsednika vlade.

Erjavca res ni za podcenjevati. On je politični maratonec, ki ga ustavi le ključ v ključavnici.