Slovenski politični analitiki - da o slovenskih politikih ne govorim - so pogosto podcenjevali zunanje zadeve. Nekoč se slovenski politiki - z izjemo Edvarda Kardelja, ki je bil v začetku (1948-1953) zunanji minister socialistične Jugoslavije - z zunanjo politiko bodisi niso hoteli bodisi niso mogli ukvarjati, ker je bila pač v pristojnosti Beograda in predvsem srbske politike. Potemtakem je logično, da Enciklopedija Slovenije sploh ne pozna gesla mednarodni odnosi, pozna pa denimo medrepubliške odnose. Kot je znano, je radovednost, ki jo je na področju zunanje politike - s poskusi povezav z italijanskimi, avstrijskimi in nemškimi deželami - pokazal Stane Kavčič, prispevala k njegovemu rušenju.

Mimogrede: slovenski voditelji se nekoč tudi niso kaj prida zanimali za morske zadeve, saj je menda nekdo, skoraj najvišji, med njimi menil, da »morje smrdi«. V skladu s tem sta mednarodno in morsko pravo dolgo časa ostala ob robu slovenskega akademskega zanimanja, kdor pa se je že hotel ukvarjati z njima, se je vpisal na zagrebško ali beograjsko univerzo.

Posledice takšne politične (in akademske) malomarnosti so se pokazale že pri izbiranju ekspertov za - v Piranski zaliv potapljajoči se - arbitražni sporazum o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Prejšnji teden se je navsezadnje izkazalo, da Slovenija Jerneja Sekolca ne more (noče?) nadomestiti z nobenim slovenskim strokovnjakom, ampak se je "naredila Francoza" in za slovenskega arbitra imenovala "spoštovanega gospoda" Ronnyja Abrahama, o katerem ni mogoče reči nič slabega, vendar seveda ne more poznati slovenskih razmer, predvsem pa je od njih neodvisen in bo potemtakem njegovo delo, če ga bo sploh mogel opravljati - razen da bo dobro plačano - tudi na neki način neodgovorno. Bo na račun spoštovanega gospoda, če mu spodleti, slovenska javnost sploh lahko kaj pripomnila, da o opevani odgovornosti sploh ne govorimo?

Pisec teh vrstic - iz bolj ali manj znanih razlogov, predvsem pa zaradi lastnega trdnega prepričanja - meni, da je prišel čas, ko se morajo Slovenci bolj zbrano kot zadnja leta ukvarjati z zunanjo politiko, mednarodnimi odnosi in diplomacijo. Čeprav bi se morali stante pede odreči hohštaplerski kandidaturi nekega bivšega predsednika in čeprav bi morali - morda v okviru kakšnega resničnostnega šova? - preskusiti znanje jezikov zunanjega pa še katerega ministra, bi si morali predvsem povrniti ugled v Evropski uniji in NATO, ki je načet tudi zaradi "soliranja" z Rusijo in zaradi brezbrižnosti do Ukrajine.

Kaj nam bodo pomagale tople malice in - razumljive - domače socialne podpore, če bosta Trst in Reka prehitela Koper, če Hrvaška ponovno razglasi zaščitno ekološko ribolovno cono in prepove slovenskim ribičem loviti ribe v Piranskem zalivu; če - bognedaj - Hrvaška priredi mornariške manevre v Savudrijski vali???

V času, ko hrvaško zunanje ministrstvo deluje kot uglašena vojska in ko njegovi diplomati obiskujejo vsa svetovna ministrstva in razlagajo, kakšno krivico jim povzroča Slovenija, se razglašeni slovenski MZZ ukvarja s podaljševanjem in skrajševanjem diplomatskih ali konzularnih mandatov, pri čemer podaljševanje definirajo kot skrajševanje, skrajševanje pa kot podaljševanje. (Piscu teh vrstic so recimo "podaljšali" mandat, ki naj bi po prepričanju ministra Erjavca trajal 29 dni, na eno leto, gospe Stabej pa so štiriletni mandat podaljšali za dve leti, nakar so ga skrajšali iz šestih na pet let.)

Poleg družinskih zgodb iz Erjavčevega kabineta, MZZ pretresa prisluškovalni škandal. Ob tem poslušalcu treh objavljenih telefonskih odlomkov zbuja začudenje predvsem to, da v njih ni nič novega ali neznanega; slovenski javnosti pa lahko zbuja začudenje predvsem retorika hrvaškega predsednika vlade, ki zbuja vtis, kot da je ravnokar prebral besedilo arbitražnega sporazuma in kot da je prisluškovanje slovenskim telefonom nekaj običajnega, kar "se ne komentira".

Hrvaški, pariški in drugi škandali so začasno odvrnili pozornost od glavnega problema slovenske zunanje politike, ki jo je prvi blagoslovil prejšnji predsednik republike in ki jo je nekaj dni nazaj pri Ruski kapelici v svojem govoru potrdil eden njegovih predhodnikov, ko je protestiral zoper politiko Evropske unije - katere članica je Slovenija - in posredno podprl rusko intervencijo na Krimu, v Donecku in Lugansku. Ta politika Sloveniji seveda ne more povrniti nekdanjega ugleda, saj je podobna podpori, ki je je bila nekoč deležna Sovjetska zveza, ko je intervenirala na Madžarskem ali v Češkoslovaški.

Obstaja možnost, da bo arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško (Pahor-Kosor 2009), potem ko je razpadel - ker ga Hrvaška po vstopu v EU in NATO, tudi zaradi slovenske lahkovernosti, očitno ne potrebuje - tudi propadel, kot se je nekoč (2001) zgodilo sporazumu Drnovšek-Račan. Za ta primer bi se morala slovenska (zunanja) politika zresniti in strezniti. Razlogov za opustitev Cerarjeve koalicije z Erjavcem in DeSUS je dovolj in preveč, vendar sama opustitev ne bi bila dovolj. Zdi se, da bi bila najboljša, tako rekoč edina rešitev velika koalicija, ki bi lahko - namesto tiste, ki jo ponuja Erjavec - izdelala novo strategijo zunanje politike. Slabe izkušnje s sporazumi od prvega (Drnovšek-Račan) do najnovejšega (Pahor-Kosor) navajajo k temu, da se obnovijo pogajanja, pri katerih bi Slovenija napovedala, da brez sporazuma o meji Hrvaška ne bo videla niti evra niti Schengena.

Čeprav primerjave z Grčijo v teh dneh niso najbolj popularne, bi se vendar lahko spomnili grške trdovratnosti v zvezi z Makedonijo in Ciprom, ki Grčiji ni prinesla sramote, ampak sloves odličnih pogajalcev in diplomatov.