Komentar

Hrvaška je že v osami. Tega ne ve ali pa si noče priznati. Oboje je slabo.

Hrvaška se je z enostranskim umikom iz arbitraže ujela v lastne zanke, kajti arbitražni sporazum je de facto tudi pristopna pogodba, s katero si je južna soseda pod patronatom Evropske komisije končno odprla vrata v Evropsko unijo, opozarja Zijad Bećirović, naš novi komentator in direktor uglednega Inšituta za balkanske in bližnjevzhodne študije s sedežem v Ljubljani.

06.08.2015 23:36
Piše: Zijad Bećirović
Ključne besede:   hrvaška   arbitraža   haag   zoran milanović   hdz

Ko pozorno preberemo arbitražni sporazum, se le 1-8, torej prvih osem členov nanaša na arbitražo, ostali členi pa se nanašajo na vstop Hrvaške v EU, tako da je to dejansko sporazum o vstopu Hrvaške v EU. Kaj pomeni odstop od tega sporazuma, ali je lahko to tudi odstop iz članstva v EU? Morda že kar avtomatičen?

Zapleti s hrvaške strani v zvezi arbitražnim sporazumom med Slovenijo in Hrvaško — in s tem posledično z Arbitražnim sodiščem v Haagu — imajo svojo zgodovino v zadnjih nekaj desetletjih. Hrvaške  težave s Haagom namreč izvirajo že od same ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY), namenjenega procesuiranju vojnih zločinov, storjenih na območju nekdanje skupne države. Čeprav je sprejela ustavni zakon za sodelovanje s Haaškim sodiščem, se je Hrvaška vrsto let izogibala sodelovanju. Vrhunec je bil, ko Haagu celo ni hotela izročiti hrvaških generalov, osumljenih vojnih zločinov. To je lahko delala in na takšen način pridobivala določene koristi od tovrstnih obstrukcij zaradi nesankcioniranja Varnostnega sveta OZN, ki ni uporabil svojih mehanizmov za neposredno kaznovanje oziroma discipliniranje. Pri arbitražnem sporazumu je bila "boter" EU, ki lahko izkoristi številne možnosti in priložnosti, da se arbitraža nadaljuje in dokonča.

 

Druga hrvaška težava s Haaškim sodiščem izhaja iz tožbe zoper Srbijo za domnevno storjeni genocid na Hrvaškem, na Meddržavnem sodišču v Haagu (ICJ), in kasneje iz nasprotne tožbe Srbije zoper Hrvaško na istem sodišču po istem vprašanju za domnevno storjeni genocid nad hrvaškimi Srbi, ki se posebej nanaša na vojaško-policijsko operacijo "Nevihta" (Oluja), izvedene pred natanko 20 leti, tj. na začetku avgusta 1995, v kateri je po ocenah ubitih več kot 2.200 in pregnanih s svojih domov več kot 220.000 hrvaških Srbov, predvsem z območja t.i. Kninske krajine.

 

 

Boleča izkušnja osame

 

Hrvaška je že od začetka nasprotovala sodelovanju z ICTY,  čeprav je kasneje s sodiščem tesno sodelovala; na koncu je najbolj znane hrvaške generale (Gotovina, Markač) njihovo državno vodstvo izročilo Haagu prav v času vladavine HDZ, dotlej zakletih zagovornikov hrvaških nacionalnih interesov. Skratka, Hrvaška je spreminjala stališča in kasneje pokazala kooperativnost v sodelovanju z ICTY. Kar je razumljivo, kajti prav zaradi Haaga in Tuđmanovega režima je bila država do prihoda Stjepana Mesića za predsednika Republike Hrvaške leta 2000 v osami, pravzaprav v de facto mednarodni izolaciji. Kar dokazuje tudi dejstvo, da se Tuđmanovega pogreba ni udeležil nihče od svetovnih voditeljev.

 

Če torej kdo dobro ve, kaj sta osama in mednarodna izolacija, potem je to zagotovo Hrvaška. Zdaj se spet poskuša pritiskati na ICTY v zvezi s prihajajočo razsodbo v zadevi Jadranko Prlić in ostali (hrvaško vodstvo t.i. paradržave HR Herceg-Bosna), ki bo po vsem sodeč obremenilna za Hrvaško zaradi njene vloge v vojni v Bosni in Hercegovini (1992-1995). Hrvaška ima bogate izkušnje glede plasiranja in servisiranja različnih informacij glede razsodb Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu (ICTY) kot tudi glede razsodbe na Meddržavnem sodišču v Haagu v sporu med Hrvaško in Srbijo v začetku tega leta. V slednjem so že mesec dni pred razglasitvijo sodbe srbski mediji javnosti poročali, kakšna bo — in na koncu se je ta plasirana informacija glede sodbe pokazala kot zelo natančna. 

 

Hrvaške izkušnje v primerjavi s slovenskimi glede izvajanja pritiskov, špekulacij in manipulacij so bistveno bogatejše . Zato tudi ni bilo presenečenje, da je Hrvaška zaradi prihajajoče razsodbe Arbitražnega sodišča iz Haaga poskušala pripraviti hrvaško javnost plasiranimi informacijami. Plasiranje takšnih (pol)informacij je oblika pritiska, s katerim se poskuša vplivati na Arbitražno sodišče, da odloči drugače, kot se omenja v objavljenih informacijah glede prihodnje razsodbe. Ko so torej v Zagrebu ocenili, da ta načrt ne bo uspel, so se odločili za odstop iz arbitražnega postopka. K tej odločitvi so dodatno prispevale prihajajoče jesenske parlamentarne volitve. Zaradi tega smo priče potezam hrvaškega premierja in voditelja SDP Zorana Milanovića kot klasičnega desničarja na kvazi socialdemokratski način. Temu je še dodatno prispevalo njegovo organiziranje vojaške parade v čast 20. obletnice vojaško-policijske operacije "Nevihta", ki je razkazovala vso hrvaško vojaško moč, čeprav je država na robu bankrota.

 

Zanimivo je, da največja vojaška sila na svetu, tj. ZDA ne organizira vojaških parad, Hrvaška in njej podobne države pa jih. Močnim se pač ni treba dokazovati.

 

 

Arbitraža = pristopna pogodba

 

Resnica je, da na Meddržavnem sodišču v Haagu in na arbitražnih sodiščih ni strogih pravil glede izdajanja informacij in zaradi tega se dogaja plasiranje različnih domnevnih informacij o prihodnjih sodbah in v zvezi s tem številne špekulacije. 

 

Ko pozorno preberemo arbitražni sporazum, se le prvih osem členov nanaša na arbitražo, ostali členi pa na vstop Hrvaške v EU, tako da je to dejansko sporazum o vstopu Hrvaške v EU. Kaj pomeni odstop od tega sporazuma, ali je lahko to tudi odstop iz članstva v EU? Morda že kar avtomatičen?

 

Premier Milanović ima tudi druge težave. Poleg nekomuniciranja s predsednico Kolindo Grabar Kitarović ima številne, ne le komunikacijske težave v lastni stranki. Z nekaterimi pomembnimi člani sploh ne komunicira, druge je vrgel iz stranke. Hrvaške jesenske volitve še vedno niso odločene in zaradi tega Milanović starta na desničarstvo, populizem in želi vstopiti tudi na desni politični pol. Dejansko gre za krizo identitete vodilne hrvaške vladne stranke. Kaj je dejansko danes hrvaški SDP? To je stranka, ki jo je Milanović precej privatiziral, ki jo nenehno uničuje in ki tava v puščavi, torej išče sama sebe – identiteto.

 

Podobne težave ima Hrvaška demokratična skupnost (HDZ), ki je svojo politiko začela kot hrvaško nacionalno gibanje za samostojno in neodvisno Hrvaško, zoperstavljeno komunizmu in Srbom. Komunizma ni več, Srbi niso uporniki, zato tudi ta stranka išče svojo novo identiteto. Novo pozicijo je našla v mešanici klerikalizma in z že omenjenimi programskimi usmeritvami.

 

Zaradi tega se na Hrvaškem upravičeno opozarja na nevarnost povezave med ostanki vojske, klerikov in mafije po vzoru latinskoameriških držav. Če se Hrvaška ne bo pravočasno odzvala na ta izziv, bo država pahnjena v še hujšo krizo. Hrvaška je na resni preizkušnji.

 

 

Nevarnost nove izolacije

 

Arbitražni sporazum oziroma arbitraža bo potekala, čeprav je arbiter Ronny Abraham odstopil. To ni nič nenavadnega, ker je hkrati predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) in glede na to, da je ena od stran (Hrvaška) v arbitražnem sporazumu napovedala, da se bo obrnila na ICJ, je to bilo logično dejanje. Bolj pomembno je dejstvo, da za arbitražnim sporazumom stoji EU in močne države, ker v njem vidijo model reševanja meddržavnih sporov v celotni regiji. Prav teh sporov s svojimi sosedi ima daleč največ Hrvaška in zaradi tega ne bodo dovolili, da ta država vsiljuje svoje rešitve in pravila vedenja v mednarodno pravno ureditev. Kakšen je trenutni mednarodni položaj Hrvaške, je najbolj pokazala vojaška parada v Zagrebu s skromno mednarodno udeležbo, posebej pa odsotnost najvišjih mednarodnih voditeljev in predstavnikov držav. Hrvaška je že v osami, samo tega ne ve ali pa noče priznati. Eno je slabše od drugega.

 

Več kot očitno je, da želijo v Sloveniji nekatere politične sile dogajanje v zvezi z arbitražo in s Hrvaško preleviti v predčasne volitve. Celo nekateri slovenski (mednarodni) pravniki bolj poudarjajo padec vlade in predčasne volitve, kot pa se dejansko ukvarjajo z vsebino arbitraže, čeprav je sedanja vlada arbitražo zgolj podedovala.

 

Hrvaška je v zadnja slaba tri desetletja toliko energije porabila s konfrontacijo s Srbijo, da je na koncu sama začela uporabljati isto matrico, kot jo Beograd uporablja desetletja. Gre za to, da ima v kritičnih trenutkih uradni Beograd za seboj Srbsko akademijo znanosti in umetnosti (SANU) in Srbsko pravoslavno cerkev (SPC). Uradni Zagreb pa ima po isti srbski matrici za sabo Hrvaško akademijo znanosti in umetnosti (HAZU) in Rimskokatoliško cerkev (RKC), ki je dejansko vključena v dogajanja okrog arbitraže. Zgodovina se ponavlja in ni (je) učiteljica življenja.

 

 

Hrvaška bo spet srečala Abrahama

 

Potrebno je razumeti pozicijo Ronnya Abrahama, da se kot predsednik Meddržavnega sodišča (ICJ) ne sme glede na pozicijo predsednika dodatno zapletati v arbitražo, ker je ena od (nekdanjih) strank v arbitražnem postopku napovedala, da se bo obrnila na ICJ. Verjetno je do njegovega odstopa prišlo po posvetovanju s slovensko stranjo. Če v prihodnje pride do tega, da se ena od stran v arbitraži obrne na ICJ, ni razlogov za njegovo izločitev iz postopka. Kot primer naj omenim nizozemskega sodnika, ime mu je Alphons Orie, ki je bil odvetnik obtoženca za vojne zločine Srba Duška Tadića na ICTY, kasneje je bil predsednik sodnega senata v zadevi Jovica Stanišić in Frenki Simatović, in trenutno je predsednik senata v sojenju Ratku Mladiću.

 

ICTY je ugotovil, da ni konflikta interesov zaradi tega, ker je prej bil odvetnik v primeru Duško Tadić. Tako da če kdo misli, da je na takšen način izločil iz reševanja vprašanj med Slovenijo in Hrvaško Ronnya Abrahama, se je grdo uštel. Očitno bodo Hrvati spet srečali Abrahama, in sicer ponovno na ICJ.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
7
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
13
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Kako razumeti volitve v Britaniji: Upor ogoljufane periferije proti levičarskim mestnim elitam
11
22.12.2019 23:59
Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,498
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,098
03/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,644
04/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,299
05/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,318
06/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,956
07/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,514
08/
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
Keith Miles
Ogledov: 813
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 822
10/
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
Angel Polajnko
Ogledov: 2,754