Različne oblike socializma vključujejo sovjetski komunizem, kitajski komunizem, titoizem, narodni socializem, laburistične stranke, fabianizem (gibanje Društva Fabijcev v Angliji konec  19. stoletja, ki je zagovarjalo postopno in nenasilno uvedbo socializma, op. prev.), demokratični socializem, chavizem in tako dalje. Nekdo je dejal, da bi morali sem prišteti še Mussolinijev fašizem, čeprav je silovito obsojal italijanske socialiste in komuniste.

Vodilni princip revolucionarjev med naštetimi oblikami socializma je bil predvsem ta, da "cilj opravičuje sredstva". To pa je seveda pripeljalo do številnih umorov, zlorab človekovih pravic in podrejanja, da ne omenjamo zatiranja opozicije, izkrivljanja pravnih norm, dokončne kraje zasebne lastnine in vseh dnevnih manipulacij.

Strah je prevladujoče orožje za prisilno uveljavljanje socialnih sprememb. Množični poboji v okiru socialističnih socialističnih totalitarnih režimov – in sem vključujem tudi nacionalni socializem – so skupaj ocenjeni, da so terjali več kot 110 milijonov žrtev. V tej številki se zdi ocena 250,000 za Jugoslavijo majhna, četudi iz vseh grobišč, odkritih v Sloveniji, lahko upravičeno domnevamo, da je bilo v obdobju 1947–1989 teh žrtev še več.

Če že poboji niso bili nekaj dovolj groznega, pa bi moral od zagovarjanja socializma vsakogar odvrniti njegov gospodarski polom. Primerjajmo samo Severno in Južno Korejo ali Vzhodno in Zahodno Nemčijo pred unifikacijo. Ali pa Slovenijo in avstrijsko Koroško, ki se pred II. svetovno vojno nista tako razlikovali. Razlika v času socializma pa je bila tako zelo velika, da je ne moremo upravičiti z nobeno razlago.

Zdi se, da je nova levica pozabila na tri jugoslovanske bankrote med leti 1945 in 1990. Jugoslavijo sta vsakič znova rešila denar Zahoda, ki je prišel v kontekstu hladne vojne, in številčna emigracija jugoslovanske delovne sile na Zahod v šestdesetih in sedemdesetih letih. Verjetno je pritisk Zahoda, potem ko je dal SFRJ finančno pomoč, Jugoslovanom prinesel vsaj malo več svobode glede potovanj v primerjavi z drugimi komunističnimi državami. Potreba po trdih valutah, ki so jih prinašali tuji turisti, je Jugoslavijo odprla zunanjim vplivom. Devizna nakazila iz emigracije in turizem sta Jugoslavijo ohranjala nad vodo. Seveda pa je Zahod zamižal na obe očesi, ko je šlo za vprašanje enormne armade in tajne policije.

Potem sta tu Kuba in Venezuela, dve ekonomski katastrofi. Prav tako imamo stranke Ba’ath na Bližnjem Vzhodu, ki so imele socialistično ideologijo, kar je vodilo do vojaških diktatur.

Celo v deželah zmernega socializma so ekonomski kazalci slabi. Poglejte Fancijo ali Italijo – in celo Veliko Britanijo pod laburističnimi vladami. Tudi Švedska je na koncu skoraj bankrotirala in se je morala obrniti k desni sredini, da je potegnila gospodarstvo z roba propada.

Zakaj bi si torej nekdo želel socializem, je skrivnost. Tudi njegova najblažja oblika uničuje zasebno pobudo in v imenu enakosti nagrajuje lenuhe, marljive in delovne pa kaznuje, da torej sejejo semena lastnega neuspeha.

Zaradi tega pravim mladim, naj delajo za spremembe in se borijo proti nepravičnosti, birokraciji in klintelizmu, ampak naj obenem ne sledijo propadli proti socializma. Naj se borijo, da ohranijo resurse stran od rok vlade in jih obdržijo v rokah svobodnih ljudi, ki naj jih uporabijo kot želijo. To ni samo bolj demokratično, temveč je tudi bolj uspešno.

In zapomnite si, da cilj ne upravičuje sredstev. Civilizacija potrebuje napredek in spremembe na bolje, ampak ne z nezakonitimi dejanji ali totalitarizmom.