Kar nekaj ljudi me je resno vprašalo, zakaj Portal PLUS v zadnjih tednih tako forsira odnose s Hrvaško in toliko piše o arbitraži. Celo naše ukvarjanje s škandaloznimi okostnjaki iz omar UKC Ljubljana razumejo, češ da je tam toliko svinjarije, da je v nekaj letih ne bo možno počistiti. Menda ima Klinični center sklenjenih več zelo problematičnih svetovalnih pogodb z nekdanjimi politiki in visokimi državnimi uradniki, ki ta denar razumejo kot nekakšno rento. Kot nekaj, kar naj bi jim pripadalo. Tudi tega se bomo na Portalu PLIUS kmalu lotili, brez skrbi. Gre za javne podatke, zato jih bomo od vodstva UKC Ljubljana zahtevali tudi prek informacijske pooblaščenke, če bo potrebno. Verjetno bo, kajti če bomo na rep stopili pravim ljudem, se bodo na to odzvali agresivno, morda celo z grožnjami in drugimi oblikami pritiska.

A če se vrnemo k arbitraži in odnosom z južno sosedo; to področje je trenutno alfa in omega slovenske politike, odgovarjam vsem tistim, ki me sprašujejo, čemu temu vprašanju namenjamo tolikšno pozornost. Meja na morju ni le vprašanje naše suverenosti, temveč tudi predstavlja tudi našo (ne)sposobnosti urejanja potencialnih konfliktov s sosedami in domnevnimi zaveznicami. Zato se mi zdi ukvarjanje s slovensko diplomacijo, zunanjim ministrstvom, Karlom Erjavcem, Borutom Pahorjem in vsemi drugimi, ki so zaslužni za arbitražo, še kako potrebno, celo nujno.

Popoln razpad sistema!

Včeraj sva po telefonu govorila z enim izmed slovenskih diplomatov v tujini. Opozoril me je na nekaj zelo pomembnega v zvezi z afero Pirangate. Nekaj, kar sem dejansko spregledal, pa ne bi smel. Predvsem ne bi smeli tisti, ki so plačani zato, da skrbijo za interese naše države. Gre pa sicer za odstop Simone Drenik in Jerneja Sekoleca, ki je – o tem sem na tem mestu že pisal – seveda pomenil tudi njunu avtomatsko priznanje krivde. Toda kolega ambasador me je opozoril na strahotno napako, ki jo je zagrešila slovenska vlada oziroma Mladika v zvezi s tem: do tega odstopa namreč sploh ne bi smelo priti, kajti nezakonito pridobljeni "dokazi", če prisluškovanje sploh lahko tako imenujemo, nimajo prav nobene pravne veljave. Poleg tega je ob današnji tehniki možno ponarediti kar koli, tudi domnevni telefonski pogovor.

Napake, ki je bila storjena, se ne da več popraviti. Morali bi biti tiho, ignorirati medijske objave domnevno nedovoljene telefonske komunikacije med slovenskim arbitrom in agentko, ne komentirati ničesar in namesto tega v akcijo poslati tožilstvo in policijo, da odkrijeta, ali je šlo za kaznivo dejanje, storjeno na ozemlju pod slovensko jurisdikcijo, ter ga, če je šlo, tudi ustrezno kazensko preganjati. A namesto proaktivne, agresivne poteze, s kateri bi država zaščitila svoje institucije in preprečila nezakonito prisluškovanje svojim državljanom, smo dobili ponižno priznanje krivde in zdaj bo dejansko obveljala interpretacija o nemoralnem, etično spornem obnašanju Slovenije na arbitražnem sodišču, zaradi katerega je druga stran(ka) v postopku protestno izstopila iz procesa in ga s tem de facto prekinila, tj. končala.

Zaradi tega ne bodo pomagale nobene jeremijade, še manj pa utopično razmišljanje o nadaljevanju arbitraže z novimi sodniki, če pa je Hrvaška uradno sporočila, da ni več stranka v postopku.

Precedenčna zvijača

Po pravni poti – to je zdaj jasno – mejnega vprašanja s Hrvaško ne bomo rešili. Ta država ima namreč z vsemi svojimi sosedami, razen Madžarsko, podobne konflikte, zato bi bila rešitev morske meje s Slovenijo v vsakem primeru zanjo, tj. Hrvaško, precedenčna. Občutek, da je prikrajšana oziroma da je popustila, bi zmanjšal njeno pogajalsko težo vis-a-vis Bosne in Hercegovine (Neum, reka Una), Črne Gore (rt Prevlaka) in seveda Srbije (Donava).

Prav nič nam ne pomaga zvoniti po toči. Morska meja s Hrvaško bo bodisi po sredini Piranskega zaliva bodisi ne bo uradno določena še dolgo, kar pomeni, da se vračamo k neprijetnemu status quo, ki tam velja že skoraj četrt stoletja. Z vsemi (ob)mejnimi incidenti, šikaniranji državljanov in ribiškimi spori.

Negativna selekcija ueber alles

V mednarodni politiki smo potegnili ta kratko, kot se temu reče. Nacionalisti, ki ne vidijo dlje od konice svojega nosu, bodo seveda ves gnev usmerili na južne sosede in trdili, da so nas na grd, podli način prevarali. Toda v resnici je čisto vseeno, kaj so naredili, kajti Hrvaška je vse, kar se je zgodilo, počela v imenu svojih strateških interesov, ki jih z Zagrebu prekleto resno in odgovorno zastopajo. Hrvaška je za razliko od nas, ki smo včasih podobna karikatura od države kot virtualni projekt NSK (Neue Slowenische Kunst), resna država, s katero pač ni šale.

Če bi iskali razloge za poraz v mejnem sporu, potem je najbolj pošteno, da jih iščemo pri sebi, torej v Ljubljani. Je zunanje ministrstvo odpovedalo? Bržkone je, toda obenem so odpovedale tudi še nekatere druge institucije in službe, zadolžene za obrambno interesov države, ki bi morali biti za diplomacijo nekaj svetega. A če pogledamo samo afere okoli nekaj najbolj škandaloznih osebkov, ki so v zadnjem času kot ambasadorji predstavljali Slovenijo v tujini, nam gre lahko na bruhanje. Od kje se jemljejo ti kadri, kdo jih pošilja na tako izpostavljene položaje, če pa je jasno, da imamo opravka s kleptomani, goljufi, ponarejevalci ali pa povsem nesposobnimi uradniki, ki niti jezika države gostiteljice ne znajo. Ja, tudi takšne primere poznamo in morda bomo naslednjič začeli naštevati njihova imena in priimke!

Mladiko vodijo amaterji

Realpolitik je tista, v imenu katere bi morala delovati Mladika. A je ob vseh nakopičeni negativni selekciji, nepotizmu, drobni korupciji in več kot očitni lenobi ter nesposobnosti seveda iluzorno pričakovati, da se bo kdo resno ukvarjal s tem. Strateški interesi države, torej tisto, kar Henry Kissinger imenuje realpolitik, izvira iz koncepta takšnega vodenja zunanje politike, kot ga je na začetku 19. stoletja razvil avstrijski državnik vojvoda Metternich, o katerem slovenski šolski učbeniki še vedno vedo povedati le vse najslabše. Kdor je mislil, da smo se socialistične patetike že znebili, bo zelo razočaran.

Pogovor s kolegom, ki službuje v pomembni evropski državi, se je končal precej pesimistično, vsaj zame. Kajti čeprav sem slutil, da je naša diplomacija v zelo slabem stanju in da mora biti propad arbitražnega procesa po naravi stvari le logična posledica več let trajajočega samodestruktivnega obnašanja naše države, me je vseeno šokirala njegova ocena, da je zunanja politika po manj kot četrt stoletja samostojnosti popolnoma kompromitirana in uničena. Ob tem raje ne pomislim na možnost, da se napetost s Hrvaško preseli na mednarodni parket in iskanje zavezništev, kjer bo Slovenija doživela dva tako močna udarca, da si ju ne bi smeli želeti niti tisti, ki sanjajo o odstopu Mira Cerarja, politični smrti Karla Erjavca ali dokončni kompromitaciji predsednika Boruta Pahorja (ki bi si zaslužil nekaj ostrih, kritičnih besed na svojo vlogo pri arbitraži in imenovanju arbitra Sekoleca oziroma agentke Drenikove!). 

Mislim na signale, ki prihajajo iz dveh smeri, pri čemer so oboji v sporu med Zagrebom in Ljubljano bolj naklonjeni prvemu. Slovensko soliranje v nekakšnih "posebnih odnosih" z Rusijo bo – če že ni – razjarilo predvsem Američane, ki so leta 2009, tako je razkrival Wikileaks, že močno pritiskali na Pahorja in njegovo vlado zaradi blokade hrvaškega vstopa v EU in NATO. Nobenega razloga ni, da se zgodba ob poudarjanju prijateljstva in bratstva z Rusijo ne bi ponovila in bo moral premier Miro Cerar ponovno na "konzultacije" na ameriško veleposlaništvo. Že grožnja, da bi se ZDA v primeru opredeljevanja odločile podpreti Hrvaško, se zdi dovolj resen signal, ki bi negativno vplival predvsem na ceno denarja v primeru slovenskega zadolževanja, da o višjih obrestih na dolgoročne državne obveznice, privatizacijo in tuj kapital sploh ne govorimo.

Najbolj zahodna ruska gubernija

Nič manj prijeten, morda zgolj za odtenek manj neposreden "ukor" lahko zaradi koketiranja z Rusijo, zapiranja trga za privatizacijo in negativnega odnosa do tujega kapitala ter sumljivega povzdigovanja komunistične ideologije na državni ravni prileti z Bruslja. Slovenija je namreč članica Evropske unije in naj bi tako tudi obnašala. Vendar se je v zadnjem času večkrat pokazala v čudni luči, kar ustvarja vtis, da je evropska ideja pod Alpami zgolj kamuflaža, za katero se skrivajo totalitarni popadki, nostalgija za socializmom in celo oboževanje fašistične ikonografije. Nastop skupine Laibach v Severni Koreji v čast enemu najhujših zločincev med diktatorji je v tem pogledu zgolj logična svečka na torti slovenskega iracionalizma.

Ni čudnega, če se je zaradi povzdigovanja odnosov z Rusijo in kritik skupne varnostne in zunanje politike Unije že pojavil vic o tem, da Janez Janša na volitvah 2018 sicer lahko prepričljivo zmaga, vendar mu niti 51 odstotkov ne bo prineslo oblasti, saj Vladimir Putin takšnega volilnega rezultata nikoli ne bi priznal….