Ena izmed značilnosti slovenske tranzicije je zagotovo izgradnja izjemno kompleksnih poslovnih imperijev, ki so tako silno prepleteni, da je potrebno neskončno potrpljenja in forenzičnega sledenja, da iz njih izluščimo lastniško strukturo. Nekateri imperiji so to počeli zaradi potrebe po izogibanju regulatorjem in zakonodajnemu okvirju, drugi zato, ker so želeli zamaskirati svoja politična, bančna in poslovna zavežništva, tretjim pa je imperij enostavno atrofiral.

Druga značilnost slovenskih tranzicijskih parapodjetjih je bil pohod v države bivše Jugoslavije. Doslej je prevladovalo mnenje, da so slovenska podjetja tam bodisi prosperirala bodisi izvajala poslovne goljufile (tj. prenesla domače vzorce poslovanja v bistveno slabše regulirana poslovna okolja), ali pa so bila izigrana v državah, kjer zakoni in regulative pomenijo še manj kot v Sloveniji.

Kot je za skupino piscev pod psevdonimom Kizo običajno, bomo pokazali povsem drugačno sliko in s tem večinoma zavrgli teze, ki spremljajo »slovenski pohod po Balkanu«.

V prvem tranzicijskem dosjeju vam bomo pokazali dvoje:

1. kako so se slovenska podjetja in banke poklonila kriminalni združbi Mila Djukanovića in kako so sodelovali pri legalizaciji denarja iz tihotapljenja cigaret in

2. kako so slovenska podjetja postala kapitalski partnerji Đukanovićevih satelitskih podjetij in skladov potem, ko se je zaključila primarna akumulacija kapitala in njegova legalizacija.

Že v prvem dosjeju vas bo pričakalo nekaj notoričnih imen slovenskega podjetništva in bančništva.

V drugem dosjeju vas čaka zgodovinski lok, ki se začne v zgodbah, ki jih je nekoč Ljerki Bizilj na nacionalni televiziji razložil Niko Kavčič in se konča v sedanjosti v Bosni in Hercegovini, ko so se vse mogoče naveze, ki jih glede na javnomnenjske fantazme sploh ne bi smelo biti, brez sramu razkrijejo.

V tretjem dosjeju pa vas čaka zgodba o tem, kako so Slovenci postali ključen del Đukanovićevega poslovno-finančnega imperija, ki je nastal na kapitalu iz naslova državnega kriminala, ki ga je izvajala Črna gora med letoma 1994 in 2001.

Slovenski krak Đukanovićeve kriminalne združbe

V Sloveniji ni neznano, da je bil Đukanović, ki je danes predsednik črnogorske vlade, del kriminalne združbe, ki je tihotapila cigarete v Črno goro, kar je služilo kot primarna akumulacija kapitala za njegov poslovni in interesni krog. Malo manj znano je, kdo vse je bil del kriminalne združbe, ki je imela lovke razpredene med ZDA, Nizozemsko, Švico, Slovenijo, Hrvaško, Črno Goro in Italijo. Še več, prevladuje mnenje, da je Đukanovićeva združba v Sloveniji za namene transporta instrumentalizirala slovenski oddelek črnogorske mafije. To je drži samo v manjšem delu, kajti ta združba je bila nepomembna, sestavljena iz navadnih vojakov, ki so bili potrošna roba. Pomembna je bila veliko bolj resna ekipa. Slovenija je bila pomembna iz treh razlogov:

- tranzit: nekdo je moral sodelovati v uradnem tranzitu, cigaret je bilo preveč, da bi jih v audijih vozili prek meje,

- finance: nekam se je moralo nakazati plačilo in

- nekdo je moral gotovino spravljati v legalen obtok in jo vgnezditi v slamnate posle.

Da zgodba o kriminalni združbi Mila Djukanovića v slovenski javnosti ni bolj odmevala, bolj odmevna, se morate seveda zahvaliti slovenskim medijem in njihovim lastnikom. O tem, da je to, kar sledi v našem dosjeju, resnično, pa lahko preverite tudi sami v obtožnici, ki jo je sestavilo italijansko pravosodje (vmes so seveda Đukanovića iz obtožnice izpustili, saj naj bi imel "politično imuniteto"). Obtožnico najdete tukaj.

Osumljeni kriminalec je bil pogost gost slovenske politike.

Za nelegalni transport cigaret (kasneje tudi droge, orožja in ljudi) prek evropskih držav je v Črni Gori skrbelo transportno podjetje Zetatrans a.d. (a.d. je okrajšava akcionarsko društvo, kar je ekvivalent slovenski delniški družbi, op. pis.), vendar ni bilo ekskluzivno v transportnih poslih, saj je po ugotovitvah italijanske policije in tožilstva del transporta do Italije šel prek Kopra in sicer tako, da je transport prevzelo transportno podjetje Danzas, ki je tedaj delovalo v Kopru. Kako je bilo to mogoče, je ravno tako smiselno kot vprašanje, kako je bilo mogoče, da se je pred leti odkrilo, da se vodilni italijanski mafijci dolga leta brez težav skrivali pred italijansko policijo na slovenskem Krasu in Obali. Boli to državo ku***, če v njej poslujejo mafijci.

Torej imamo prvo novo dejstvo: v Kopru je bilo mogoče leta natovarjati in v Italijo transportirati pretihotapljene cigarete. To seveda nekako spominja na Kavčičeve zgodbe, ampak verjemite, da to ni še nič. Če ste kliknili na povezavo do italijanske obtožnice in se lotili natančnega branja, potem ste zagotovo opazili, da je med finančnimi institucijami in podjetji, ki so služile za gnezdenje, pranje in legalizacijo s kriminalom pridobljenega denarja, tudi sledeča banka:

Račun podjetja Zetatrans, ki je opravljalo dejavnost tihotapljenja cigaret, je bil odprt tudi pri LHB a.g., podružnici NLB v Frankfurtu. In ne, ne govorimo o obdobju, ko je bila Slovenija del SFRJ, ampak o obdobju, ko je bila že samostojna država in pod Drnovškovo vlado (1994–2001) na poti v EU. Ste morda prebrali v slovenskih medijih, da je NLB-jeva LHB a.g. del obtožnice proti črnogorski tihotapski združbi? Mar menite, da LHB in NLB od 1994 do 2001 nista vedela, čigav denar prihaja na račun podjetja Zetatrans? Koprskega partnerja podjetja Danzas?

Veste, kako je po trditvah italijanske policije in tožilstva vse skupaj potekalo? Zetatrans je dostavil dostavil pretihotapljene cigarete (tudi prek Kopra in Danzasa) potem, ko sta na račun (tudi) franfurtske podružnice NLB nakazali denar Camorra in Sacra Corona Unita. Kdo sta ti dve »organizaciji«, vam bo najhitreje razložila Wikipedia.

Torej? V času Drnovškovega raja je državna banka NLB v svoji podružnici opravljala plačilni promet med italijanskimi in črnogorskimi kriminalci. In seveda, mi smo bili medtem tranzicijska zgodba o uspehu. Vam postaja morda bolj jasno, zakaj se nekaterih podjetij, v prvi vrsti državne NLB, ni moglo privatizirati?

Tisto, kar je pri vsem tem najbolj zanimivo, je to, da je LHB začela delovati kot banka, ki procesira mafijske transakcije. Marsikdo bi namreč pričakoval, da bo namesto računa pri LHB odprt račun pri Tržaški kreditni banki, ki jo je obvladoval Safti. Morda je bil pri tej tržaški banki račun celo odprt, ampak ta banka je dočakala svoj konec še predno je Đukanović končal s svojim poslovanjem. In ker se je Safti selil v goriško KB1909, NLB pa je to banko lastniško konsolidirala, je bila logična izbira, da se bo račun odprl na LHB.

Koliko je bilo vplačano pri LHB na račun Zetatransa? Kot sledi iz obtožnice, samo med letoma 1999 in 2000 preko milijon ameriških dolarjev. Torej, "niso vedeli" je pravljica, medijska tišina pa jasen znak mafijske narave te države. Nasprotno pa o tem niso imeli težav poročati črnogorski mediji, denimo podgoriški Monitor. Zanimivo, kajne?

Mimogrede, ali veste, kaj se je zgodilo z Zetatransom potem, ko so se posli končali? Kupila ga je Intereuropa. Kdo je bil takrat njen predsednik uprave? Andrej Lovšin. Bi vi kupili Zetatrans?

V spodnji infografiki vam prikazujemo prvi del slovenske zgodbe v Đukanovićevi akciji:

V zgornji infografiki se je pojavilo še nekaj, kar doslej nismo omenili in menimo, da ni ravno nepomembno. V obdobju, ko je potekalo tihotapljenje cigaret in je tekel denarni tok iz teh poslov tudi na LHB, se je, kot je omenjeno zgoraj, zgodila transformacija tržaškega Saftija v KB1909. Ključni mož te operacije je bil Jurij Detiček, ki je s svojim vplivom dosegel, da je NLB lastniško vstopila v KB1909, kar je tej banki omogočilo, da je začela normalno funkcionirati. V interregnumu je bil očitno dober LHB.

Jurij Detiček ni pomemben samo zato, ker je bil v nadzornem svetu KB1909, kasneje pa tudi v nadzornem svetu NLB in predsednik uprave dunajske podružnice NLB, ampak tudi iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je bil Detiček tudi v nadzornem svetu Petanovega DZS d.d. (izstopil je leta 2006), in to za nadaljevanje zgodbe sploh ni nepomemben podatek, in, drugič, če se spomnite dokumentarca s Kavčičem, potem se boste spomnili, da je za njim posnet kup zajetnih fasciklov, na enem je pisalo Milan Kučan, na drugem pa – Jurij Detiček.

Dobro, Đukanovićev šverc se zaključi, z njim pa se konča tudi zgodba iz Kopra, tranzit pretihotapljene robe preko Slovenije in uporabe LHB za sklepanje transakcij med Zetatransom ter Camorro in Sacro Corono Unito. In ves ta čas, sedem let naj ne bi noben regulator v Slovenji videl, kdo posluje z našimi podjetji in bankami?!

Sledi nova faza: legalizacija denarja. In tu spet nastopijo Slovenci.

Pušnik in Petan ali vama ni konca ne kraja?

Na Portalu PLUS smo vam pred meseci že predstavili zgodbo o podjetju GP Bosna, ki sta ga Bogdan Pušnik in Bojan Petan obkolila s svojimi in satelitskimi (beri: luksemburškimi) podjetji in ki se je končala z obtožnim predlogom na bosanskem tožilstvu. Vendar takrat nismo zgodbe razširili in kontekstualizirali v smeri, kot jo peljemo danes.

Bojan Petan in Bogdan Pušnik

Eden izmed ključnih elementov prevzema GP Bosna je bil privatizacijski sklad ZIF MI Group. V članku, ki ga najdete na zgornji povezavi, smo na Portalu PLUS pokazali, da je lastniška struktura precej slovensko usmerjena (več o tem v prihajajočem tranzicijskem dosjeju) oziroma blizu Pušniku in Petanu. V temu skladu pa kot lastnik sedi tudi podjetje Kvantum d.o.o. Sarajevo. Resnici na ljubo je te dni to podjetje v zadnjih vzdihljajih, ampak v času, ko se odvija naša zgodba, vseeno ni bilo nepomembno.

Kvantum d.o.o. je bil pri spočetju (in še nekaj let kasneje) v lasti Pušnika, vodil pa ga je Petanov someščan, brežičan Ramo Hadžajlić. O tem podjetju ni bilo kaj dosti slišati – razen tega, da so bosanski regulatorji Kvantumu, Hadžajliću in Pušniku kar dvakrat prepovedali trgovanje na sarajevski borzi zaradi suma manipulacije s cenami delnic. Kako točno so to počeli, seveda ne boste mogli prebrati v slovenskih medijih, zato vas usmerjamo na tole povezavo, kjer je objavljena lanskoletna odločitev bosanske komisije za trgovanje z vrednostnimi papirji. Ker namen tega dosjeja ni do potankosti opisati zgodbo o Pušniku (ki je vmes prenesel lastništvo Kvantuma na Hadžajlića), Petanu in Hadžajliću, bomo nadaljevali z Đukanovićevo kriminalno združbo.

Po poročanju bosanskega federalna.ba je leta 2002 (torej leto dni po obdobju, ki ga zajema italijanska obtožnica) na račun podjetja Kvantum prišlo 250.000 evrov. Denar je nakazalo podjetje Ikos Finance Company. Ponovni vpogled v že prej omenjeno italijansko obtožnico, natančneje v del, kjer je opisana finančna hobotnica kriminalne združbe, nam da sledeče:

Torej? Leta 2002 je Kvantum Pušnikov in leta 2002 je to podjetje prejelo denar, ki ima mafijske korenine. Ali zdaj razumete, da je slovenski del zgodba o Đukanovićevem poslovanju nekoliko globji in bistveno bolj depresiven, kot so vas prepričevali slovenski mediji?

Kot izhaja iz poročanja federalna.ba, je Hadžajlić zanikal vedenje o tem, kaj stoji za nakazilom, zato domnevamo, da tega ne ve niti Pušnik, kaj šele Petan, poslovni partner Kvantuma. Kdo bi sploh vedel, zakaj se zgodi četrtmilijonsko nakazilo, tak denar je drobiž, miloščina, zakaj bi se sploh pozanimali, kdo in zakaj ga je nakazal? Kdo bi si mislil, vsi trije so nehote poslovno sodelovali s kriminalno finančno hobotnico Mila Đukanovića.

In zdaj je slika takšna:

In ja, res je to je že druga infografika s Slovenci v Đukanovićevih poslih. Vendar pazite, v teh poslih ni nekih anonimnih pripadnikov črnogorske mafije v Sloveniji. Zaenkrat so tu prvoligaši: nekoč sodno, policijsko in politično rdeča slovenska prestolnica Koper, Intereuropa, NLB, LHB ter Pušnik, ki je bil v devetdesetih sinonim poslov z vrednostnimi papirji in nasplošno car careva, kot bi dejal Miro Senica.

Ste mislili, da je zgodbe konec? Še zdaleč ne, nismo niti blizu konca. Zdaj mora namreč nastopiti obdobje, ko se legaliziran denar pretopi v Đukanovićev poslovno–finančni imperij. In ta zgodba postaja vse bolj slovenska.

Za zaključek celotne zgodbe boste morali počakati, do tretjega dela tranzicijskega dosjeja. Tokrat sledi samo najbolj očitno.

Oj svijetla majska zoro, majko naša Crno Goro!

Iz italijanske obtožnice:

Po koncu tihotapljenja je bila Črna Gora pred dvema ekonomskima izzivoma: prvič, kako legalizirati malo morje denarja iz nelegalne trgovine s cigareti, drogo, orožjem in tihotapljenjem ljudi, in drugič, kako izvesti privatizacijo državnega premoženja, ne da bi Đukanovićeva klika izgubila ekonomsko moč.

Kot ste verjetno uganili sami, se je rešitev ponujala sama od sebe: organizirati slovensko različico PID-ov, DZU-jev in ID-ov ter z manipulacijami napolniti te tranzicijske spačke z denarjem iz kriminalne dejavnosti. Spet kot v času tihotapljenja se zdaj reinkarniran v poslovneža pojavi Veselin Barović, po domače Veskobar, ki ustanovi največji črnogorski privatizacijski sklad, imenovan FZU Eurofond. Sklad, ki ga, kako smešno, reklamira sam Đukanović z javnim vlaganjem svojega certifikata v to Barovićevo pošast.

Veselin Barović aka Veskobar in Milo Đukanović (Foto: www.kurir.rs)

Kdo je Veskobar? Lansko leto so pokopali v atentatu ubitega Radeta Rakonjca, nekdanjega telesnega stražarja Petanovega someščana, brežičana Željka Ražnatovića – Arkana, ki je bil znan tudi kot polkovnik Arkanove Srpske Dobrovoljačke garde. Pogreba se je udeležil "cvet srbstva in crnogostva", Arkanova sestra, stric zloglasnega Luke Bojovića, Arkanova desna roka iz časov jugoslovanskih vojn Borislav Pelević itd. Za nepoučene: zelo nevarna konstelacija na pogrebu zelo nevarnga lika. In na tem pogrebu je bil prisoten tudi Veselin Barović, Djukanovićev boter in ključni človek operacije tihotapljenje, danes pa prvi kapitalist in lastnik črnogorskega gospodarstva.

Če se vam to ne zdi nič posebnega, potem pomislite, ali je morda normalno, da bi leta 1962 na pogreb Charlesa »Luckyja« Luciana prisel tedanji direktor IBM Albert Lynn Williams?!

Torej? Imamo opravka z nekom, ki je osumljen mafijske ugrabitve države, vodenja ene največjih kriminalnih združb v zgodovini sodobne Evrope in ugrabitve večine črnogorskega gospodarstva, vse to z blagoslovom vrha države in ob asistenci sosednjih držav. Bi vi z njim poslovno sodelovali? Ne, če ste normalni. In da, če ste slovenski poslovneži. Naj vam razložimo prvi del slovenske povezave z Barovićem (drugi del prihaja).

Veselin Barović obvladuje Eurofond, največji privatizacijski sklad v Črni Gori, posledično pa obvladuje največji del ekonomije. Barović je Đukanovićeva zgodba o uspehu, saj je uspel pretopiti denar iz kriminalnih v legalne posle. In zdaj v igro vstopijo Slovenci.

Vzemimo primer strogo državnega črnogorskega podjetja Elektroprivreda Crne Gore a.d. Lastniki tega podjetja so črnogorska država in izbranci. Kdo so ti izbranci? FZU Moneta, FZU Mig, Zveza Bank in Barovićev FZU Eurofond. Zveza Bank iz Celovca?! Ali čutite kam pes taco moli? Saj veste, kaj je Zveza Bank iz Celovca, kajne? Nekoč finančna institucija Službe državne varnosti (SDV) v Avstriji, podobno kot Safti in KB1909 v Italiji in LHB v Nemčiji. Se še spomnite, kdo je pomagal kanalizirati denar med italijanskimi in Đukanovićevimi mafijci? LHB. Razlika je samo v tem, da je v času tihotapljenja obstajala povezava LHB – Barović, danes pa obstaja lastniška povezava izbrancev, imenovana Zveza Bank – Barović.

Okej, kaj pa FZU Mig in FZU Moneta? V FZU Mig vas pričaka Matjaž Gantar s KD d.d. in množico ciprskih in ostalih offshore satelitov. Za nameček je eden od solastnikov FZU Mig še Zveza bank iz Celovca. Lepo, kajne? Spomnite se še enkrat Kavčičevega intervjuja in si oglejte tisti del, v katerem govori, kako je UDBA/SDV idilično sodelovala s slovensko desnico v Italiji in Avstriji. Ta črnogorska relacija ni unikum, ampak zato je potrebno sestaviti še kak dosje.

Potem je tu še FZU Moneta z relativno skrivnostno lastniško strukturo, za katero vedo črnogorski mediji povedati zgolj to, da jo obvladujejo Slovenci. In seveda je skrivnostna, če tam gnezdi popolnoma neznano podjetje Sivent d.d. ter neznana fizična oseba Bojana Vinković.

Ampak korak dalje izvemo, da je solastnik podjetja Sivnet d.d. podjetje Intara d.d. Ta ima dva lastnika: spet neznano in obskurno podjetje M1 d.d. in  – pa saj ne moreš verjeti!?! – DZS d.d. Po bosanskem Kvantumu še enkrat Petan v navezi s črnogorsko kriminalno združbo? Neverjetno, kajne?

Da bo vsem jasno in nedvoumno, o čem govorimo: tole je prospekt družbe Sivent d.d. za leto 2008 objavljen na spletni strani ATVP, v njem pa poiščite lastniško strukturo. Tole pa je poslovno poročilo podjetja Elektroprivreda Crne Gore a.d., v katerem si lahko še enkrat poiščete strukturo lastništva. Saj razumete, kajne? Obe poročili sta iz leta 2008.

Kar boste videli, je sledeče: Bojan Petan je z DZS v črnogorskem državnem podjetju partner človeku, ki je obtožen za soorganizacijo in vodenje največje kriminalne združbe v Evropi v zadnjih nekaj desetletjih. Če hočete še bolj groteskno: Petan in DZS sta poslovna partnerja človeka, ki ne samo da legalizira mafijski denar, ampak je tudi sodeč po novicah iz medijev tudi tesen prijatelj vrhuške črnogorske in srbske mafije. In ne, nista se po naključju srečala v nekem tretjerazrednem črnogorskem podjetju, ampak v podjetju, v katerega smrtniki lastniško ne morejo vstopiti.

Mogoče mislite, da imamo shizofrenijo in vidimo stvari, ki jih ni?  A kaj porečete, če vam povemo, da se celotna skupina iz Elektroprivrede Crne Gore sreča še v enem masivnem paradržavnem črnogorskem podjetju? V podjetju Željeznice Crne Gore a.d. Je to zdaj spet serija čudnih naključij, ali pa gre kar za vzorec? Kaj mislite?

Dodamo naj samo tole: kaj mislite, kako dobro morate biti kapitalsko in politično povezani z elitami, da bi lastniško vstopili v Slovenske železnice? Torej? Če je Petan posredno v črnogorskem analogu, kaj mislite, kako zelo je povezan z Barovićem in Đukanovićem, in zakaj je tako zelo povezan?

Mogoče pa se v vsem motimo in je bil nesrečni Petan prisiljen svojo DZS spečati s črnogorskimi kriminalci samo zato, da je kupil tisto svojo komercialno televizijo. Mimogrede, v Đukanovićevi Črni Gori lahko kar tako, brez težav kupiš svoj čas drugo najbolj gledano televizijsko postaj. Malo morgen, bi rekli v tistih krajih.

Vsekakor pa velja dodati, da če je nedavno padla obtožnica proti Petanu v zvezi z Marino Portorož, potem so njegovi novinarski tlačani na Dnevniku čisto prezgodaj odpirali šampanjec. In v Črni Gori to vedo zelo dobro.

Ni še konec!

Če so omenjena slovenska podjetja in podjetniki prisiljeni pobirati drobtinice z Đukanovićeve mize, to še ne pomeni, da je slovenska povezava končana. Še več, v tretjem delu tranzicijskega dosjeja vam bomo predstavili ožjo Veskobarjevo ekipo in njegove Slovence. Tiste, o katerih slovenski mediji (še) niso poročali.

Kar ste doslej izvedeli, je to, da zgodba o črnogorskemu tihotapljenju cigaret ni ravno takšna, kakršna se je izoblikovala v slovenskem javnem mnenju. Ta zgodba namreč ni ekskluzivni problem Italije in Črne Gore, ampak je tudi problem Slovenije. In sodeč po italijanski obtožnici ter kapitalskih in poslovnih povezavah bi nas vse skupaj moralo močno skrbeti. Naj vam pojasnimo zakaj. 

Prvič, regulatorji so gladko spregledali mafijska nakazila na LHB/NLB in kriminalni tranzit v Kopru.

Drugič, bosanske zgodbe, kjer slovenski podjetniki poslujejo brez zadržka in kjer so vse podjetniške povezave transparentne, očitno za Slovenijo ne pomenijo ničesar. Nikogar v tej državi ne zanima, da je samo v Bosni in Hercegovini možna natančna identifikacija mrež, ki so v Sloveniji ekstremno zakrite in nikogar ne zanima, da so posli Slovencev v Bosni na meji legalnega.

Tretjič, nikogar očitno ne zanima dejstvo, da Slovenci nemoteno sodelujejo pri vseh fazah bizarnega poslovanja: od kriminalne aktivnosti, prek legalizacije umazanega denarja do ugrabljanja podjetij z umazanim denarjem.

Četrtič, vas skrbi, ker se je med 1994 in 2001 dokazano zgodilo tisto, kar je opisoval Niko Kavčič, da se je dogajalo od leta 1946 do 1954? Torej šverc cigaret in kanaliziranje denarja prek bank, dokler se ta denar ne pretopi v tajkunsko dominacijo nad podjetij.

Petič, ali se vam vsaj malce ne začenja dozdevati, da denar za  izgradnjo tajkunskih imperijev v Sloveniji morda niti ni prišel toliko iz paradržavnih bank, kolikor so te samo kanalizirale denar iz kriminalne dejavnosti v prevzemanje slovenskih podjetij.

Šestič, ali se vam ne dozdeva, da je zgodba Tošić – Šarić samo ponovitev Đukanovićeve operacije tihotapljenja cigaret? Ampak na čisto preveliki ravni, da bi jo lahko izpeljali amaterji iz sveta balkanske politike in gospodarstva. Če je temu tako, kaj mislite, kam se je vsedel denar?

S tem se zaključuje prvi del tranzicijskega dosjeja o slovenskih parapodjetjih na Balkanu. V drugem delu, ki sledi, bomo identificirali mreže, ki so v Sloveniji zakrite, v BiH in Črni Gori pa delujejo neovirano.

Za konec pa vam v razmislek ponujamo sledečo infografiko:

 Nadaljevanje prihodnji petek