Borut Pahor naj bi zaradi poročil o nadzoru v diplomaciji zadržal podpisovanje ukazov o imenovanju novih veleposlanikov. Kot je bilo rečeno, naj bi Pahor nasprotoval imenovanju Aleksandra Geržine za veleposlanika v Zagrebu, namesto njega pa naj bi izbral aktualnega veleposlanika v Rimu Iztoka Mirošiča. Ta poteza aktualnega predsednika republike spominja na potezo njegovega predhodnika Danila Türka iz leta 2008. Bivši predsednik nekaterih podpisov - tudi ko je šlo za veleposlaništvo na Dunaju in za pisca teh vrstic - ni le zadržal, ampak jih je celo zavrnil, s čimer se je postavil za arbitra pri imenovanju veleposlanikov in razvrednotil pristojnosti zunanjega ministra (Samuela Žbogarja) in predsednika vlade (Boruta Pahorja). (Namesto pisca teh vrstic je na Dunaj takrat odšel Aleksander Geržina.)

Formalno in substancialno se vloga predsednika republike, ki po ustavi nima pravice izbirati veleposlanikov - kljub poznejšim spremembam zakona o zunanjih zadevah - ni spremenila. Tudi v Sloveniji - kot v drugih državah s parlamentarno demokracijo - naj bi bil predsednikov podpis zgolj formalnost.

Ko bi bilo nujno in ko bi to - v slovenski (zunanje)politični zmešnjavi - kaj zaleglo, bi se pisec teh vrstic, ki dobro pozna oba "kandidata" za položaj v Zagrebu, odločil za prodornejšega Mirošiča, ki ima le to napako, da je skupaj s Pahorjem botroval Arbitražnemu sporazumu, o katerem seveda nimam dobrega mnenja in ki je slovenski diplomaciji po vseh prejšnjih prinesel nove težave s Hrvaško. Toda o tem je bilo povedanega že skoraj vse.

Večji problem je drugje, npr. v tem, da je Pahor poleg tega, da je oklofutal Erjavca in Cerarja, oklofutal samega sebe oz. tistega Pahorja, ko je bil predsednik vlade (2008) in je brez omahovanja dopustil Türkovo lustracijsko mahinacijo. Če si je že dovolil takšno vsesplošno (samo)oklofutanje, bi Pahor nemara lahko naredil še kakšen dodaten korak. Lahko bi recimo - podobno, vendar v nasprotno smer kot Türk - predlagal ali pa kar določil spremembe zakona o zunanjih zadevah, ki bi izbrisale Türkove popravke (Lex Rupel).

Predsedniku bi morali dostaviti vse podatke o vzdržnosti slovenskega javnega dolga. Ko bi jih dobro pregledal in premislil, bi lahko nadaljeval s svojim ustvarjalnim odnosom do ustave. Volivci bi brez pripomb sprejeli odstavitev Karla Erjavca (ki je javno izjavil, da je imenovanje arbitra Ronnyja Abrahama zmaga za Slovenijo, z njegovim odstopom pa "nima nič"), navsezadnje pa bi lahko odstavil kar celo vlado, postavil novo vlado narodne rešitve in razpisal nove volitve.

Takšne zdravilne poteze bi lahko utemeljil z nujnostjo sprememb vsaj v pravosodju, zdravstvu, prometu in energetiki. Lahko bi spomnil na izjave ministra za infrastrukturo, da bo drugi tir med Koprom in Divačo potreben šele čez trideset let, in na izjavo ministra za gospodarstvo, da ničesar ne ve o računskih napakah v TEŠ 6.

Mimogrede: ko bi imeli učinkovito železniško povezavo med Ljubljano in Koprom, bi se mnogi namesto po cesti rajši peljali po tirih in bi bilo manj prometnih nesreč. In ko bi v TEŠ 6 postavili ljudi, ki znajo računati - vendar ne za lastne žepe - bi za elektriko plačevali pol nižje cene, tako kot Nemci, ki imajo sicer trikrat višje dohodke.