Bistvo demokracije in s tem tudi civilizacije sta strpnost in dialog. Za demokracijo nas mora vedno začeti skrbeti, ko politiki govorijo stvari, ki zvenijo kot "zgodilo se je pred mnogimi leti", "tega nihče noče vedeti", "vsi dobro vemo", "nimamo časa za to" ali pa "nimamo denarja za to".
Za Magno Carto pravijo, da je leta 1215 prisilila angleškega kralja, da je sprejel temeljne pravice, toda njen pravi pomen je bil v tem, da je uveljavila načelo, da se spore ne rešuje z vojskovanjem, temveč z dialogom. Seveda so ob tem rasle zamere in vsake toliko je izbruhnilo tudi nasilje, vendar so se ljudje tega principa držali in takrat se je začela tudi demokracija ter delitev oblasti v Angliji. To je neposredno pripeljalo do sklica prvega parlamenta leta 1265 in uveljavitve vladavine prava, ki je bila celo nad kraljem.
Seveda je trajalo več stoletij in prilagajanj, da so zrele demokracije danes tukaj, kjer so. Od časa do časa je prišlo do regresij in določeni kralji so poskušali ponovno uvesti kontinentalni običaj o božanskih kraljevskih pravicah. Najbolj znan primer je Karl I., ki pa je končal na sodišču in so ga med angleškimi državljanskimi vojnami usmrtili.
Ker so v državljanskih vojnah zmagale parlamentarne sile, so načelo dialoga trdno uveljavili poleg vladavine prava. To je pripeljalo do t.i. Slavne revolucije (Glorious Revolution), v kateri so enega kralja zamenjali z drugim, bolj demokratičnim, in v naslednjem letu je bila sprejeta tudi Listina pravic (Bill of Rights). Precejšen del ameriške Deklaracije o neodvisnosti je dejansko prepis njenih določb.
Toda zakaj naj bi vse to zanimalo Slovence, ki živijo v zelo mladi demokraciji?
Morda pa jih, saj kaže, kako veliko časa potrebujemo, da vzpostavimo stanje tolerance in dialoga. Upajmo, da ne toliko kot v Angliji, kjer so bili na nek način pionirji in kjer so imeli veliko vzponov in padcev. Ustava se je spreminjala in razvijala, vendar je vedno ohranjala načela vladavine prava.
Najpomembnejša praktična stvar je ta, da če hočemo imeti dialog, potem morajo biti vse stranke pripravljene prisluhniti argumentom svojih političnih nasprotnikov, pa četudi se niti slučajno ne strinjajo z njimi. Prav tako je pomembno, da obvelja, da je največji greh laganje ali zavajanja parlamenta. Poleg tega mora biti na voljo mehanizem, če obstajajo stvari, ki zahtevajo, da se razkrije parlamentarni preiskovalni ali kraljevi komisiji popolna informacija in resnica. Posamezniku ali politični stranki ne sme biti dovoljeno, da bi blokirala tisto, čemur pravniki pravijo "postopek razkritja". Za demokracijo nas mora vedno začeti skrbeti, ko politiki govorijo stvari, ki zvenijo kot "zgodilo se je pred mnogimi leti", "tega nihče noče vedeti", "vsi dobro vemo", "nimamo časa za to" ali pa "nimamo denarja za to".
Kot je dejal že ameriški predsednik Lincoln, citirajoč iz evangelija: "Hiša, ki je sama proti sebi razdeljena, ne more obstati". Isto velja za demokracijo, če želimo, da je uspešna. Potrebujemo resnico, strpnost, dialog in spravo. Lincoln je imel prav in na žalost je potem v Združenih državah sledila državljanska vojna, toda po njej sta se morali zgoditi resnica in sprava.
Lekcija za marsikatero državo.