Andrej is back, vrnil se je. Univerzitetni klinični center Ljubljana ima vendarle spet direktorja, čeprav le vršilca dolžnosti. Torej so bile naše skrbi, da je gospod Andrej Baričič pogrešan, odveč. Vprašanje, ki se ponuja kar samo, pa je, ali vrhunska ustanova, kot je UKC Ljubljana, sploh potrebuje direktorja? In če ga, ali je oseba, kot je gospod Baričič, res primerna za takšen položaj?

Se še spomnite prispevka iz Financ z naslovom Baričič edini, ki mu plača direktorja UKC Ljubljana ni premajhna? V njem piše, da je šef Sveta zavoda UKCL Tomaž Glažar ob izbiri Andreja Baričiča za v.d. direktorja povedal naslednje:

"Bil je edini kandidat, ki je tudi izpolnjeval pogoje. V tako kratkem času je težko nabrati več kandidatov. Večina UKC ne želi voditi zato, ker je plača prenizka".

Kaj je s to izjavo zelo zelo narobe ?

Glede izpolnjevanja pogojev verjetno nima smisla izgubljati besed. Če je v naši moralno in finančno ubobožani državi možno prirediti javne razpise, potem se z lahkoto priredi tudi razpis za v.d. direktorja UKCL tako, da mu ustreza le en kandidat. Še posebej, če je potrebno zagotoviti na šefovskem mestu ustanove, kjer se je vseh 24 let (in verjetno v enakem obsegu in na enak način tudi prej) prek prirejenih javnih razpisov in z umetnim vzdrževanjem visokih cen za dvorne in preverjene dobavitelje kradlo na veliko.

To, da je bil nekoč direktor UKC Ljubljana Janez Zemljarič, sicer bivši šef Službe državne varnosti in človek, ki z zdravstveno mafijo nima nobene zveze, redni gost Simona Vrhunca in prinašalec "idej v zvezi z bolniki" je verjetno zgolj naključje. To, da je Simon Vrhunec nečak Marka Vrhunca, Titovega tajnika, bivšega visokega funkcionarja Službe državne varnosti in prijatelja Janeza Zemljariča, je verjetno tudi naključje. To, da je Andrej Baričič prijatelj in sosed Simona Vrhunca je verjetno - ja uganili ste - spet samo naključje.

Sama naključja, ki vodijo do edinega kandidata, ki se je prijavil na razpis za v.d. direktorja UKC Ljubljana. Celo to, da Simona Vrhunca funkcija (zgolj) v.d. direktorja UKC Ljubljana dve leti ni motila, sedaj pa se je (ob vseh nakopičenih aferah) nenadoma odločil, da jo kot v.d. ne želi več voditi, je verjetno novo naključje. In to, da je glede na govorice iz dobro obveščenih krogov Janez Zemljarič z diagnozo demenca varno "pospravljen" pod okriljem UPK Ljubljana v Polju, je spet eno neverjetno naključje.

Pazite, kako lepo se krog naključij sklene: Simon Vrhunec je zdaj svetovalec prijatelja in soseda z Bleda Andreja Baričiča.

Oh ta presneta naključja. Vse skupaj je bolj podobno skisanemu podalpskemu mleku.

Primerni in neprimerni kandidati

Na tem mestu postavljamo novo javno vprašanje Službi za odnose z javnostmi UKC Ljubljana: kakšni so bili oziroma so ustaljeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za v.d. ali direktorja UKC Ljubljana (ob tej priložnosti bi tudi radi ponovno opozorili to službo, da nam še vedno dolguje odgovore na 49 javno zastavljenih vprašanj)?

Obdobje, v katerem je UKC Ljubljana izbiral kandidate za mesto generalnega direktorja ni bilo tako kratko, zato je tudi drugi del izjave zavajujoč. Simon Vrhunec je opravljal funkcijo v.d. direktorja dve leti. V tem obdobju se je ves čas govorilo, da ga nobena Vlada ni mogla (si ga upala?) razrešiti. V zadnjih mesecih sta bila najmanj dva poskusa javnega razpisa za generalnega direktorja UKC Ljubljana oziroma njegovo v.d. različico, na katera se je prijavilo kar nekaj kandidatov, pa kakor nihče ni izpolnjeval pogojev. Zanimivo dejstvo, če upoštevamo, da UKC Ljubljana ni gostilna, ki išče šefa, pač pa največja bolnišnica v državi.

So se vsi ti kandidati prijavljali na blef?

Verjetno je v nizu neverjetnih naključij tudi dejstvo, da seje, na katerih so ugotavljali "primernost" kandidatov, niso potekale v Modrem salonu UKC Ljubljana, kot je to običajno, pač pa na nekih obskurnih lokacijah, ob čudnih urah, pri čemer je bil novinarjem in s tem javnosti vstop prepovedan.

Vas to spominja na neke druge čase?

Najbolj bizaren pa je tretji del izjave Tomaža Glažarja, češ da UKC nihče noče voditi, ker je plača prenizka... Ker če je to resnični vzrok problema, potem je rešitev na dlani: dvignite plačo generalnega direktorja na raven, kot se spodobi za tako veliko firmo, pa se bodo na razpis prijavili resni kandidati, sposobni menedžerji, morda celo kdo iz tujine (grrr, bognedaj!), ki jim bo prvi in osnovni cilj dejansko moralno in finančno spraviti v red UKC Ljubljana. Če je dovolj denarja za metanje skozi okno, bi se nekaj tisoč evrov moralo najti tudi za spodobno plačo, kajne?

Odgovor, ki nam ga bodo verjetno ponudili, je, da to ni možno, ker je UKC Ljubljana del javnega sektorja, ta pa je ujetnik socialistične uravnilovke plač in plačnih razredov in podobni bla bla bla, ki smo ga že vajeni. Spoštovani, ne imejte nas in javnosti za norca. Nizka plača je vzdrževana ravno zato, da na to mesto ne bi slučajno dobili nekoga, ki bi mu bil dejansko prvi cilj (poleg tega seveda, kar UKC Ljubljana stalno ponavlja, da so zanj v prvi vrsti bolniki) delati ZA ustanovo. Biti dober gospodar. Počistiti korupcijo. In ne imeti funkcije direktorja UKC Ljubljana za hobi ter v resnici služiti z drugimi posli in drugemu gospodarju in omogočati pranje denarja in krajo javnih financ.

Zakaj trdimo, da je Andrej Baričič virtualni hobi direktor?

Gospod je bil za v.d. direktorja kar v odsotnosti predlagan in potrjen s strani Sveta zavoda. Ne da bi se pojavil pred kako razpisno komisijo ali vsaj pisno predložil program vodenja največje slovenske bolnišnice, v kateri se ravno v tem času odvijajo najhujše moralne in korupcijske afere. Pa četudi je bil edini kandidat. Baje je v tujini urejal posle. Gospod ni imel časa. Si predstavljate?! In ja, kakšno je sporočilo javnosti glede stanja UKC Ljubljana, če se na razpis za tako elitno mesto prijavi dejansko samo en kandidat?

Niti ni šlo za debato za šankom, pač pa bi se lahko fantje o vsem tem kar po telefonu dogovorili:

"Ti, Andrej, a bi bil direktor klinca? Dej no, res nujno rabmo nekoga za premostitev. Te potrdimo na naslednji seji, ti pa kar ureji svoje posle..."

"OK, Tomaž, si bom vzel čas in pridem na predajo poslov. Kdaj je že?

Gospod Andrej si je dejansko vzel čas, se 10. avgusta fizično pojavil v UKC Ljubljana ter prevzel posle od prijatelja Simona. Kot se spodobi, sta si prijatelja izmenjala nekaj besed in se potrepljala po ramenih:

"Srečno, Simon, hvala lepa."

"Tudi tebi Andrej... Upam, da bo klinični center še naprej tako uspešen."

"Bo, bo."

Poleg kratkega in ganljivega nagovora, ki mu v UKC Ljubljana pravijo predstavitev programa (ki je umanjkala v času izbiranja kandidata za direktorja), v katerem je med drugim zagotovil, da bo skrajšal čakalne vrste (khm), nas je na hitro podučil tudi novinarje, o čem naj pišemo oziroma o čem ne. In potem manj kot 24 ur po predaji največje bolnišnice v državi novega direktorja že ni več. Ker je šel nazaj v tujino urejati posle. Katere? Kdo ve...

Kaj je bolj pomembno od vloge generalnega direktorja največje in vrhunske in univerzitetne bolnišnice v državi (kar bi za marsikoga in v normalnih pogojih moral biti vrh menedžerske kariere)? Tu počasi pridemo do odgovora, zakaj je bil Andrej edini kandidat, ki ga nizka plača ni motila.

Zakaj? Ker je ne potrebuje!

Ker ima dovolj drugih, očitno in glede na odsotnost pomembnejših poslov. 

A preden pogledamo podrobnosti, se vrnimo k manšetnim gumbom, ki jih je nosil gospod Baričič ob primopredaji? Temu lahko rečete trač, vendar niso nepomembni. Ker med drugimi vodijo do odgovora, zakaj mu nizka plača direktorja UKC Ljubljana ni pomembna (kakor tudi sama vloga glede na dosedanje obnašanje, ne).

 Manšetni gumbi s simbolom kolidža St. Hughes, Oxford

Nekateri so namigovali, če morda menimo, da je gospod Baričič član kakšne prostozidarske lože. Tega ne vemo. Iz priloženega se sicer zdi, da je prej del paradržave, ki upravlja z "državo". Je pa grb na manšetnem gumbu simbol elitnega angleškega kolidža St. Hughes, ki spada k univerzi Oxford. Kupite jih lahko za borih 22 angleških funtov na njihovem spletnem naslovu.

Kolidž St. Hughes obiskuje Baričičeva hči Hanna.

Ali je kolidž St. Hughes obiskoval Andrej Baričič? Tudi tega ne vemo in za današnjo zgodbo ni pomembno. Ga pa obiskuje njegova hči, gospodična Hanna Baričič. Hanna je očitno zelo nadarjeno dekle, ki je obiskovala elitno ljubljansko Gimnazijo Bežigrad in jo zaključila z mednarodno maturo. Hanni za uspeh seveda iskreno čestitamo.

Iz letnega poročila NLB, d.d. (2011)

Iz istega poročila za leto 2011 lahko razberemo, da je bil tega leta, torej v času šolanja Hanne na Gimnaziji Bežigrad, Andrej Baričič član Sveta Gimnazije Bežigrad. Naključje? Dodatno je bil istega leta tudi (še vedno) član Sveta Osnovne šole Prežihov Voranc, ki v Ljubljani velja za vrhunsko (in tudi mednarodno) osnovno šolo in iz priloženega lahko sklepamo, da je Hanna pred gimnazijo obiskovala prav to šolo. Če to drži, potem lahko gospodu Baričiču - poleg tega, da je sposoben opravljati nepregledno število funkcij - štejemo v čast, da je tudi skrben oče. Oče, ki šolanje in življenjsko pot svoje hčere nikakor ne prepušča naključju. Ali so manšetni gumbi z znakom univerze, ki jo trenutno obiskuje njegova hči, morda njeno darilo, ali pa gospod Baričič morda sedi tudi v svetu tega kolidža?

V letu 2011 je bil gospod Baričič član Nadzornega sveta NLB, član sveta Gea College, član sveta Gimnazije Bežigrad, član sveta OŠ Prežihov Voranc ter član Sveta UKC Ljubljana. Poleg vseh teh funkcij je imel in jih še vedno ima gospod Baričič dodatno še pet podjetij v treh državah. Je zdaj bolj razumljivo, zakaj nas skrbi, da je funkcija v.d. generalnega direktorja UKCL le njegov hobi? In zakaj ga nizka plača ne zanima?

Naši viri pravijo, da družina Baričič tudi sicer živi na precej visoki nogi. "High life on the high line", kot se pohvali Hanna Baričič na svojem Facebook profilu, kjer sicer pravi, da prihaja iz avstrijske prestolnice. Nobel, ni kaj!

Podjetnik s čudnim hobijem

Nikakor nimamo nič proti, če ima nekdo veliko denarja. Če je ta zaslužen pošteno, z veliko dela ali z unovčenjem dobre ideje, če so odvedeni vsi davki od prihodkov doma in v tujini, potem ni s tem seveda nič narobe. Ne gojimo nobene zavisti. Edino vprašanje, ki ga imamo in ki se zdi glede na vse do sedaj napisano precej na mestu, je sledeče: zakaj zaboga bi si gospod, ki ima pet podjetij v treh državah in poleg tega sedi še v nadzornih svetih različnih podjetij ter šol doma, za nameček nakopal na glavo še tako pomembno službo, kot je vodenje največje bolnišnice v državi. Posebej v časih, ko je v največjem moralnem in finančnem razsulu v svoji zgodovini in zahteva ne enega celega človeka, pač pa celo več njih. Mu je dolgčas?

Gospoda Baričiča je zmotilo, zakaj nas novinarje zanima njegova podjetniška žilica. Nas pa moti celotna zgodba. Pojdimo po vrsti: že poročilo NLB iz leta 2011 navaja, da je gospod Baričič direktor svetovalnega podjetja ASC v Londonu. Kot je razvidno iz spletnega portala companycheck.co.uk gre za podjetje Advanced Solutions Consultants Limited. Isti iskalnik dodatno prikaže še drugi zadetek, torej drugo Baričičevo podjetje v Angliji, International Chairmen's Forum Limited.

Če pogledamo za trenutek naprej, ugotovimo, da sta obe podjetji registrirani na istem naslovu v Essexu:

Z obemi podjetji je gospod Baričič v 10 letih obrnil okoli 150.000 angleških funtov, kar je približno 200.000 evrov v gotovini, podjetji pa imata v sredstvih še dodatnih 150.000 funtov, torej približno 200.000 evrov. So bili slovenski davčni upravi odvedeni davki od dobička v tujini?

Isti portal pokaže tudi, da ima gospod Baričič tudi nekaj (stalni naslov?, dodatno podjetje?) registriranega v Avstriji, natančneje na Dunaju.

Domači posli gospoda generalnega

Gospod Baričič ima v Sloveniji registrirani še dve dodatni podjetji, Globe Ljubljana d.o.o. in Glabo, družba za storitve d.o.o. Kaj jima je skupnega?

1. Obe podjetji sta registrirani na istem naslovu, Žaucerjeva ulica 15, 1000 Ljubljana. Ali je to domači naslov družine Baričič ne vemo, vsekakor pa gre sodeč po "uličnem pogledu" googlove Zemlje za spalno naselje nekje na ljubljanskem Viču, vsekakor pa ne za kakšno poslovno četrt.

2. Obe podjetji sta aktivni in nimata zaposlenih.

3. Direktor obeh podjetij je Andrej Baričič. Pri podjetju Globe je zastopnica njegova življenjska sopotnica, gospa Mateja Vrankar.

4. Po javno dostopnih podatkih se je na podjetju Globe, ki je registrirano za poslovno in podjetniško svetovanje, od leta 2004 do 2013 obrnilo za okoli 840.000 evrov. Veliko svetovanja torej. Glede na podatke Supervizorja je od tega za 300.000 evrov iz naslova poslovanja z državo, konkretneje za svetovanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

5. Podobno se je po javno dostopnih podatkih na podjetju Glabo, ki je, uganili ste, tudi registrirano za poslovno in podjetniško svetovanje, od leta 2004 do 2006 obrnilo za približno 220.000 evrov. Še več svetovanja, torej.

Če povzamemo doslej navedene posle gospoda Baričiča, potem je samo s poslovanjem dveh podjetij v Angliji in dveh v Sloveniji v zadnjem desetletju obrnil približno milijon in pol evrov.

Zgodbe še ni konec...

Samo nekaj dni v službi, pa se je sedanji v.d. direktorja že zapletel v še eno novinarsko afero in lastno zanko. In ta je prava tempirana bomba. Kot je poročala novinarska kolegica z nacionalke Breda Štivan Bonča, sta v letu 2009 Baričič, takrat direktor Gea College s svojim in lepša polovica Mateja Vrankar s svojim podjetjem kot edina kandidata "kandidirala" pri UKC Ljubljana (ki ga Baričič danes tudi vodi kot direktor) za nekakšno svetovanje srednjemu menedžmentu.

Mateja Vrankar (Foto: Finance)

Posel v vrednosti 12.000 evrov, je bil sklenjen s podpisom prijatelja in soseda z Bleda, Simona Vrhunca. Ki je danes Baričičev svetovalec. Kaj je pri tem poročanju nadvse zanimivo? Prispevek, ki je bil objavljen na spletni strani RTV Slovenija, je naslednji dan čudežno izginil... Naj ugibamo: zgodil se je klic.

Klic, ki je bil reakcija na razkritje še ene škandalozne tranzicijske mahinacije: ker je današnji v.d. generalnega direktorja UKC Ljubljana Andrej Baričič leta 2009 s prijateljem in s sosedom z Bleda in današnjim svetovalcem, takrat pa generalnim direktorjem UKC Ljubjana Simonom Vrhuncem sklenil svetovalni posel med UKC Ljubljana in svojim podjetjem, medtem ko je bil istočasno član sveta in nadzornik poslovanja UKC Ljubljana (!).

Prispevek, ki je čudežno izginil, smo shranili v uredništvu in si ga lahko ponovno preberete tule:

 Članek, ki je izginil s spleta...

Gospod Baričič, kako se lahko zjutraj pogledate v ogledalo, ko pa ste na uvodnem govoru ob nastopu direktorske funkcije obljubili:

1. da boste ustanovo vodili po moralnih in etičnih načelih,

2. da ji boste povrnili zaupanje državljanov in ugled in

3. da ne bo več škandalov?

Naš odgovor je, da ste škandal glede na zgornjo zgodbo kar vi sami, in to že na začetku. Zato vas pozivamo, da nemudoma odstopite in tako prepustite priložnost nekomu drugemu, da uresničil vaše visokodoneče besede. Zaradi te zgodbe kot tudi zaradi osebnih zank okrog Simona Vrhunca in Janeza Zemljariča ste si vso kredibilnost zapravili že na začetku. In zaradi vašega obnašanja se potrjuje teza, da ljubljanski UKC v trenutnem organizacijskem pogledu in v praksi sploh ne potrebuje direktorja. Stvari so v tej ustanovi šle tako daleč, da direktor tako in tako nima vpliva na dogajanje, ker se je vzpostavilo preveč samostojnih pašalukov. Dokumente lahko štemplja tudi tajnica.

Ali je torej Andrej Baričič primeren za v.d. generalnega? Če odgovarjamo s strani potrebe po moralni, organizacijski in finančni prenovi UKC Ljubljana, potem je odgovor absolutno NE. Če pa gledamo s strani potrebe po vzdrževanju statusa quo, potem je odgovor DA.

"Srečno, Simon, hvala lepa..."

"Tudi tebi, Andrej...Upam, da bo klinični center še naprej tako uspešen."

"Bo, bo..."