V tem spisu sem omenil nekaj splošnih in splošno dostopnih podatkov, npr. da je delež beguncev (tistih, ki morajo zapustiti domove zaradi življenjske nevarnosti, nasilja, vojne, kršitev človekovih pravic...) v veliki izseljenski skupnosti, ki naj bi štela preko 200 milijonov ljudi, okrog 16 milijonov ali 7,6 odstotkov. (Gre za ocene Svetovne banke oziroma Wikipedije za leto 2010).

Urednik vodilnega časopisa mi je čez nekaj dni poslal naslednje sporočilo:

Spoštovani,

Če prav razumem, je izhodišče vašega teksta podatek, da je med begunci / migranti slaba desetina tistih, ki so se na pot podali zaradi vojne oz. neznostnega nasilja, več kot devetdeset odstotkov pa jih je na pot odšlo zaradi ekonomskih razlogov.

Ocene s terena (makedonsko-grška meja), s katerimi razpolagam, so povsem drugačne. 90 odstotkov beguncev je po podatkih kolega ..., ki se je pogovarjal s stotinami beguncev, šlo na pot zaradi nasilja. Le desetina zaradi ekonomskih razlogov.

Ker vaš članek temelji na neidintificiranem podatku, ki ga tereni podatki hkrati zanikajo, v ...  ni objavljiv.

lep pozdrav

(podpis)

Sledil je moj kratek odgovor uredniku:

Vprašajte se, zakaj "begunci" hočejo v Nemčijo in Anglijo, ne bi pa ostali v Turčiji, Italiji, Franciji? Ali Rusija ali Srbija nista varni državi, kjer njihovo življenje ne bi bilo ogroženo. Zakaj ne bi ostali na Hrvaškem ali v Sloveniji?

Ne mučite se več z mojim tekstom, gospodje iz ozadja vas že opazujejo sumničavo. V demokratičnem socializmu smo objavljali tudi tekste, s katerimi se nismo strinjali. Morda pa vam vseeno ne gre za demokratični socializem?

Urednik je ponovno odgovoril;

Vaš tekst temelji na podatku neznanega izvora, ki je, kot sklepam po terenskih poročilih, povsem napačen. Menda se analize začnejo s podatki, katerih poreklo je znano.

Odgovoril sem tudi jaz:

Oglejte si wikipedijo, sicer pa nimate razen ideološkega nobenega odgovora na vprašanje ciljnih držav. Bosanci leta 1992 so prišli v Slovenijo, ker je bila najbližja mirna država. Novinarski intervjuji seveda še niso zanesljiv statisticen podatek.

Urednik je poslal še eno sporočilo - s citatom v angleščini, ki sem ga prevedel za potrebe tukajšnjega spisa:

Tudi vas vabim k branju wikipedije. Novinarska terenska ocena je bistveno bližje oceni ZN kot vašim podatkom. 

Ugotavljanje motivacije je kompleksno, vendar so mnogi migranti (62 odstotkov po oceni OZN iz julija 2015) vojni begunci, ki bežijo iz držav, med katerimi so Sirija, Eritreja in Afganistan. Izseljenci iz podsaharske Afrike bolj verjetno bežijo zaradi brezupne revščine in pomanjkanja služb, mnogi med njimi upajo na boljše življenje in možnosti zaposlitve.

Na podlagi tega, kar sva si povedala z urednikom vodilnega časopisa, moram ugotoviti naslednje. Predvsem ni upravičen urednikov očitek, da gre v mojem primeru za "podatek neznanega izvora". Moj podatek izvira iz istega izvora kot urednikov, le da sem jaz navajal iz članka "Selitve ljudi", ki razpravlja o migracijah v svetovnem merilu, urednik pa iz članka "Evropska migrantska kriza". Seveda dopuščam, da so podatki za različna leta različni in bi torej bilo mogoče, da se je delež beguncev - posebej med evropskimi izseljenci - povečal. Če evropski prištejemo ekonomsko emigracijo na prostoru nekdanje Sovjetske zveze ali iz Mehike v ZDA, so številke seveda povsem drugačne. V Evropi je priseljencev okrog 72 milijonov, na celem svetu pa menda 232 milijonov. Verjetno je danes razmerje med migranti in begunci (zaradi bližnjih vojn, morda tudi zaradi nejasne politike EU) v Evropi drugačno kot sicer v svetu. Vendar primerjanje svetovnih številk z evropskimi ni nič drugačno od primerjanja jabolk in hrušk.

In zdaj k stvari:

1. vodilni časopis in njegov urednik spadata med kritike zahodne civilizacije in še posebej evroatlantskega zavezništva, politični begunci pa se jima zdijo koristno dopolnilo k takšni kritiki;

2. za takšne kritike zahodne civilizacije je značilno, da slabo prenašajo stališča, ki so različna od njihovih lastnih ali narekovanih iz ozadja;

3. agencija OZN za begunce (UNHCR) navaja, da je danes po svetu 60 milijonov nasilno razseljenih ljudi, kar vključuje tudi tiste, ki so preseljeni v svojih lastnih državah;

4. t.i. begunska (bolje izseljenska) kriza zaenkrat ni podrla temeljnih načel Evropske unije, med katera spada tudi solidarnost; sploh pa ni podrla pravil in meril, ki po celem svetu veljajo za prehajanje meja;

5. nemški tednik Der Spiegel poroča, da je v letošnjih prvih sedmih mesecih 44 odstotkov beguncev prišlo iz Balkana - torej ne iz držav, kjer vlada vojna;

6. v enem letu je v Veliko Britanijo prišlo 636.000 priseljencev, med katerimi je za azil prosilo 25.000 priseljencev;

7. leta 2014 je Velika Britanija zavrnila 15.000 (61%) prošenj za azil;

8. reševanje izseljenske krize bo zahtevalo tankočutnost in dobro premišljeno politiko, v središču katere pa mora biti poleg solidarnosti tudi varovanje kulturne dediščine, narodne istovetnosti in razumnega gospodarstva, ki je utemeljeno tehnološkem napredku, tekmovalnosti in upoštevanju osebnih dosežkov (meritokracija).