Začnimo pri Strategiji slovenske zunanje politike, ki le bežno zajema vprašanje beguncev in migrantov in sicer: na 31. strani se omenja, da bo zunanja politika RS zlasti prek delovanja diplomatskih predstavništev in konzulatov dejavno uresničevala migracijsko politiko RS. Pri tem bo – poleg vidika varnosti – posebej pozorna na spoštovanje človekovih pravic in prava, na mednarodne obveznosti RS ter mednarodno delitev bremen in odgovornosti, obveznost zagotavljanja zaščite in pomoči beguncem, na boj proti trgovini z ljudmi in nezakonitim migracijam, posebno kadar gre za ženske, otroke in druge ranljive skupine, ter na preprečevanje izkoriščanja tujih delavcev. Za učinkovito upravljanje migracij bo krepila sodelovanje na področju migracij in mobilnosti v okviru EU ter v dialogu s tretjimi državami.

To piše v strategiji, realnost pa je drugačna, ker se bomo z vprašanji beguncev soočili na našem ozemlju, ne pa na diplomatsko-konzularnih predstavništvih. Kako da tega nismo predvideli in smo pozabili na begunce in begunsko krizo, strategijo pa smo sprejeli pred kratkim? Upravičeno se zastavlja vprašanje, ali v strategiji drži, kar je zapisano in se nanaša še na druga področja, ali je še kaj pozabljenega in prezrtega.

Kvote so za blago, ne pa za ljudi

Na drugi strani pa si EU prizadeva za uvajanje sistema kvot, na podlagi katerega bi razporedili begunce po državah v določenem številu. Vprašanje je, ali ima EU sploh dušo oziroma ali jo je sploh kdaj imela. Verjetno najvišji predstavniki EU in številni birokrati mislijo, da smo v trgovini in da lahko s polic vzameš toliko in toliko beguncev, ki ti ustrezajo ali pa ne. Glede na vedenje EU je očitno, da je edino razumljiv jezik trgovine, ki pa ni ustrezen, ker nismo v trgovini in ne gre za blago, temveč za ljudi. Sistem kvot EU uporablja pri določanju uvoza blaga zunaj EU, kot je recimo sladkor, banane ipd.  Seveda ne smemo prezreti dejstva, da v sedanji begunski krizi hkrati poteka tudi trgovina z ljudmi in to izkoriščajo kriminalne strukture. To pa je nenehni izziv za varnostne organe.

Spet smo v Bruslju. Kakšna je politika EU do beguncev, čeprav v Bruslju raje uporabljajo besedo migrantov. Bruselj se ni zoperstavil gradnji Orbanovega zidu proti Srbiji, s katerim naj bi preprečil vstop beguncev, ki prihajajo preko Srbije v Madžarsko, potem nadaljujejo pot proti Avstriji in Nemčiji, temveč molčeče podpira gradnjo zidov. Bruselj pozablja, da je padel Berlinski zid, tako da ima veliko možnosti, da bo padel tudi Orbanov, bolgarski ali kakšen drugi zid, ki se morda že gradi oziroma se namerava graditi. V teh dneh sem v razpravi o beguncih v Državnem zboru slišal misel, ki pravi, da je rimski imperij, ko je začel graditi zidove, da bi se zaščitil pred barbari, začel propadati. Sporočilo je verjetno primerno tudi za sedanji aktualni trenutek.

Med begunci teroristov verjetno ne bo

Pogosto se v javnosti ustvarja vtis, da države pokažejo dobro voljo do reševanja vprašanja beguncev in migrantov, kar pa je njihova obveza po mednarodnem pravu in ni izraz dobre volje. Prepogosto se poudarja varnostni aspekt begunske krize. Na ta način se hočejo poudariti nevarnosti, ki prihajajo zaradi beguncev.

Pred kratkim je kolega Bakhtyar Aljaf povedal, da teroristi niso reveži in da imajo številne druge načine, da uresničijo svoje zamisli in načrte, vendar ne skozi begunsko krizo. Poudarjamo varnostni vidik, ko gre za vprašanje beguncev, hkrati pa smo spregledali, da je ne dolgo tega prišlo do vdora v varnostni sistem Republike Slovenije, na kar je avtor teh vrstic že prej opozarjal.

Ali mislimo, da bi se nam vse to dogajalo, kar se dogaja zadnjih nekaj let, brez vdora v varnostni sistem države. Ni naključje kaj se dogaja okrog DUTB (Slabe banke), Slovenskega državnega holdinga (SDH), privatizacije oziroma načrta, da se Slovenija podredi in obvladuje. Da ne govorimo o dogajanjih v zvezi z arbitražo med Slovenijo in Hrvaško. To ni naključje. Slovenija izgublja v substanci. Tudi v drugih državah so politiki in politične stranke sprte, ampak se ne dogaja to, kar se dogaja (v) Sloveniji. Ni naključje, da se poudarja neka (ne)zakonita zaposlitev na tožilstvu, na drugi strani pa Slovenija počasi izginja in se ukvarja sama s seboj.

Mislim da smo vsi skupaj na nek način zaspali in spregledali, kar se nam je zgodilo. Zbudili smo se z napačnimi mislimi, z mislimi na begunce in na varnostni vidik, povezan z njimi, pozabili pa smo na bistvena slovenska vprašanja, od katerih je odvisna prihodnost, morda celo obstoj naše države. Hkrati je slovenska družba pokazala zrelost, vključno z mediji, ko se je odzvala na poskuse sovražnega govora v javnosti v povezavi z begunci. Pri tem je pozitivno vlogo odigrala rimskokatoliška cerkev. Zloraba človeške tragedije v notranjepolitične namene tako, vsaj upamo, ostaja preteklost.

Begunci niso vzrok, ampak posledica

Begunci so posledica dogajanj, vzrok pa prepogosto poskušamo prezreti ali popolnoma ignorirati. Ali si zastavljamo vprašanje, kako je sploh nastala Islamska država, ali ima svoje pokrovitelje na Zahodu? Ali je možno, da 20.000 do 30.000 posameznikov, ki jih imenujemo teroristi, radikalci, skrajneži in džihadisti, obvladuje prostor enake velikosti kot Velika Britanija in ima bolje vzpostavljeno delovanje institucij kot države okrog nje? Ali sploh kdo uporablja pridevnik takoimenovana Islamska država? Ne. Sprejemajo je kot realnost, kot dejstvo. Ali je možno, da takšna tvorba nastane brez podpore kakšne od velikih sil? Ne. Vsaj v zadnjih sto letih se nič bistvenega na tem svetu ni moglo zgoditi brez volje velikih sil. Ali se zavedamo, da je morda Islamska država mišljena kot zatočišče za bolj radikalne muslimane z Zahoda?!

Zdaj se zastavlja vprašanje, kakšna je vloga naše države. Smo člani EU in zveze NATO. Ali smo morda vključeni, ali bolje rečeno, vpleteni v nekatera dogajanja mimo naše volje ali mimo naših interesov? Ustvarja se vtis, da vse bianco podpiramo, kar nam predlaga EU in NATO. Vsaj tako so delale vse dosedanje slovenske vlade. Bistveno bolj moramo biti aktivni znotraj EU in NATO in imeti izvirne ideje, predloge in rešitve.

Kakšna je politika EU do Turčije? Ali se sploh zavedamo kakšno breme je prevzela Turčija zaradi dogajanj na Bližnjem vzhodu? Ima okrog 2 milijona beguncev. Turčija je filter, ki onemogoča pretok beguncev na Zahod. Očitno je ta filter popustil. Morda je v najtežji situaciji Libanon, ki ima na svojem ozemlju, velikem približno kot 2/3 Slovenije, več beguncev kot domicilnega prebivalstva.

Ali smo se sploh kaj naučili o problematiki beguncev ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, ko smo zatočišče zagotovili številnim beguncem iz območja nekdanje skupne države. Zakaj po vsem tem še nimamo izdelanega slovenskega modela za reševanja begunskega vprašanja, ki bi lahko bil slovenski know-how za druge države? Namesto vlade so se na begunsko krizo prvi odzvali posamezniki in nevladne organizacije, ki pa bremena skrbi in pomoči za begunce ne zmorejo sami. Nosilec vseh aktivnosti in pomoči mora biti država, ostale organizacije in posamezniki pa ji pri tem pomagajo.

Spomnimo se, da je Sirija pred dvajsetimi leti sama imela dva milijona beguncev, predvsem iz Libanona, Iraka in Palestine. Veljala je za eno od najbolj varnih državah. Verjetno si niti v sanjah niso mogli predstavljati,  da bodo nekoč begunci. Obrača se kolo sreče. Ta usoda lahko prizadene vse, ne glede na (ne)predvidljivo prihodnost.

Zijad Bećirović je direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane.