V odboru imajo vladne stranke namreč 10 glasov, opozicija pa 7, pri čemer na SDS pridejo štirje člani, medtem ko imajo Združena levica, Nova Slovenija in razpadlo Zavezništvo Alenke Bratušek po enega. Tudi predsednik odbora, nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar (Desus) ni nobena garancija, da se bo kaj prelomnega zgodilo, saj ga je bilo že kot ministra strah zdravstvenega lobija. Težko je verjeti, da je zdaj spremenil mnenje in se je pripravljen izpostaviti, kajti konec koncev gre za medijsko izjemno občutljivo temo, kjer so zakulisni interesi zaradi milijonov evrov na javnih razpisih še kako konkretni in neizprosni.

Mediji in novinarski lakaji

Doslej je bila edina strategija UKC Ljubljana ta, da so neprijetne zadeve skrivali, pometali pod preprogo ali enostavno ignorirali. Portalu PLUS še vedno niso odgovorili na 49 javno zastavljenih vprašanj, zato bomo vodstvo UKCL prisiljeni prijaviti informacijski pooblaščenki.

Klinični center se je v stiski že večkrat posluževal tudi uslug prijateljskih novinark in novinarjev, ki so po potrebi priskočili na pomoč s kakšnim sluzastim intervjujem. Praksa, ki bi jo morda še preneslo kako interno bolnišnično glasilo, namenjeno povzdigovanju lika in dela generalnega direktorja in drugih članov vodstva. Precej težje je razumeti, da na takšno ponižujočo, hlapčevsko vlogo pristane medij, ki velja za resnega in kredibilnega.

Nismo si še opomogli od "spontanega" sobotnega intervjuja v Delu z vršilcem dolžnosti generalnega direktorja UKC Ljubljana, ki ga je kot v posmeh realnosti pripravila novinarka Milena Zupanič, v njem pa uvodoma zgroženo ugotavlja, da "ne mine dan, da ne bi bil (Andrej Baričič, op. ur.) negativno obravnavan v medijih". No no, brez skrbi, v Delu zagotovo nikoli ni bil in verjetno tudi ne bo, vsaj dokler bo UKCL "pokrivala" ta novinarka, ki zaradi specifičnih družinskih okoliščin - kar je javna skrivnost - o razmerah v tej bolnišnici ne more sproščeno in svobodno pisati. Morda bomo ob prvi naslednji priložnosti razkrili, zakaj konkretno ne more profesionalno izvrševati svojega novinarskega dela.

Sobotni intervju je zaradi odkrite naklonjenosti gospodu Baričiču po svoje že kar kičast. Vprašanja, kot so "Se tudi kot v.d. generalnega direktorja UKC vozite v službo s kolesom", nikoli ne izpadejo resno. Kvečjemu v stilu tiste znamenite kozerije iz prejšnjega tedna o Baričičevih plesnivih blejskih paradižnikih, ki jo je, kot smo ugotovili, za Portal PLUS napisal kar Andrej Baričič osebno. In ko taisti Andrej neodvisni novinarki časnika Delo odgovarja, kako je vožnja s kolesom njegova osnovna skrb za zdravje, bi morali vsi dobiti solzne oči. Še dobro, da kmalu opozori na dejansko ozadje gonje proti njemu in neosnovane nujne seje odbora za zdravstvo, na kateri po njegovem opozicija ne bo postregla z nobenimi dokazi. To ozadje naj bi bile "le objave s spletnih portalov in iz medijev, ki niso prvovrstni ali drugovrstni". Če je s tem mislil tudi naš medij, potem je gospod v.d. generalnega pljunil v lastno skledo, saj je na Portalu PLUS še pred enim tednom objavil svoj prispevek, ki nam ga je sicer nesebično posredovala piarovka UKCL Lucija Mak Uhan.

Baričič se lahko skrije pred Kendo

Toda živčnost gospoda Baričiča, ko gre za današnjo sejo odbora za zdravstvo, je v resnici nepotrebna. Kajti njegov življenjepis poslancem v tem trenutku ne pomeni veliko, saj so ključni škandali in nerazčiščene stvari v zvezi z UKCL povezane s preteklostjo. Posebej dve aferi, ki sta izbruhnili letos. Primer Ivan Radan, ki v priporu čaka na pravico do poštenega sojenja, kar je le drugo ime za razmere na nevrološki kliniki, ter mednarodno poročilo o programu otroške srčne kirurgije, za katerega Zdravniška zbornica Slovenije še vedno ni ocenila, da so izpolnjeni vsi procesni pogoji za javno predstavitev.

Baričič je torej v tem trenutku nepomemben, četudi njegovo "na horuk" imenovanje predstavlja sistemsko napako in bi si zaslužilo vsaj resno obravnavo na vladi ob prvi priložnosti. Na uredništvu Portala PLUS smo sicer prepričani, da bi ga moral Svet UKCL po hitrem postopku razrešiti, saj glede na javno dostopne in razkrite podatke o njegovem poslovnem delovanju pač ni oseba, vredna javnega zaupanja. Prav to pa je in bo za Klinični center, ki letno razpolaga s proračunom v višini astronomskih 430 milijonov evrov, v prihodnjih mesecih bistveno, če bo ustanovitelj želel povrniti zaupanje pacientov in davkoplačevalcev vanj.

Bistveni fokus odbora za zdravstvo bi moral biti torej usmerjen proti Rajku Kendi, ki ni le dolgoletni (od 2009) predstojnik Pediatrične klinike, pač pa tudi "mastermind" Kliničnega centra. Ravno Kenda je bil nesporedno povezan z navarnim programom otroške srčne kirurgije, o katerem je po dosedanjih ugotovitvah izrednega strokovnega nadzora ves čas vedel dovolj, da bi lahko ukrepal, vendar ni. Še več, kljub nespornim dejstvom in opozorilom ni naredil nič in je raje vzdrževal status quo.

Rajko Kenda, o katerem bi morali poslanci na odboru za zdravstvo konkretno razpravljali, saj je edini od t.i. stare garde še vedno na položaju, je pred leti tudi politično deloval, in sicer kot goreč podpornik ljubljanskega župana, vendar je bila to njegova legitimna odločitev, ki je sporna samo toliko, kolikor je na Magistrat hodil med delovnim časom. Tisto pa, kar ni stvar moralne presoje, je neprimerno resneje in se tiče njegovega profesionalnega dela, za katerega je mednarodno Poročilo o programu otroške srčne kirurgije na več mestih ugotovilo, da je bilo pomanjkljivo in neustrezno.

Na 56. strani Poročila med drugim piše:

"Dr. Kenda ima kot predstojnik Pediatrične klinike, pod katero sodi tudi otroška kardiologija, enega najvišjih vodstvenih položajev. Po razgovoru z dr. Kendo ostaja komisiji nejasno, zakaj so se organiziranost dejavnosti otroške srčne kirurgije in dogovori z dr. Mishalyjem tako dolgo obdržali, kljub zelo jasnim znakom, da je taka ureditev ohranjala v dejavnosti otroške srčne kirurgije razmere, ki niso bile varne in so bile celo nevarne."

Mednarodno poročilo, ki bi ga člani odbora za zdravstvo morali videti, je do Kende zelo kritično, saj mu očita, da je kot del vodstva UKCL vedel za vse nepravilnosti, vendar ni ukrepal, da bi stanje popravil. Še bolj indikativen pa je zaključni stavek v Poročilu, ki se nanaša na Kendo: da namreč komisija od njega ni dobila jasnega odgovora, kako to, da kot predstojnik Pediatrične klinike ni mogel že veliko prej ustaviti takega načina dela, ki ni bilo varno...

Kako to, da gospod Kenda po vseh odkritih nepravilnostih še vedno ostaja na položaju? Če ga mednarodno Poročilo o otroški kardiokirurgiji obravnava kot enega ključnih krivcev za to, da se nevarni program ni ustavil, je legitimno zastaviti vprašanje, če bo kot predstojnik Pediatrične klinike sploh kdaj odgovarjal za svoje napake.

Morda je pa to prva velika priložnost za novega v.d. generalnega direktorja UKC Ljubljana in občasnega sodelavca Portala PLUS Andreja Baričiča, da se izkaže in ukrepa še preden se v vse skupaj vmešajo poslanci in prek njih zelo verjetno še politika...