Slovensko javno zdravstvo, bolje rečeno njegov močvirnati del, je doletela kuga svetopisemskih razsežnosti. Niso kobilice, niso žabe, pač pa novinarji. Zdravila zoper novinarje ni. Panika. Kaj pa zdaj? Če odmislimo ruski model, kjer se nadležne novinarje enostavno postreli, za umore pa obdolži mafijo, potem govorimo o civiliziranem soočanju s fenomenom novinarjev. Tudi Vladimir Putin se je kultiviral in z umori ruskih novinarjev nima nič. V slovenski zgodbi pa je vse skupaj še bolj sofisticirano in dostojno. Zoper novinarsko kugo, o kateri je minuli teden vzdihovala celo ministrica za zdravje, sta možni le dve rešitvi.

Prva je, prosto po Andrej Baričiču, preventiva. Ta gospod nas je novinarje že v prvih minutah tistega ponedeljka, ko si je vzel čas in prišel prevzeti posle od prijatelja in soseda z Bleda Simona Vrhunca (ter nato kot prvi ukrep odbrzel na dopust), profesorsko podučil, o čem naj in o čem naj ne pišemo. Druga je, prosto po ministrici Milojki Kolar Celarc, zgolj resignirano čudenje nad posledicami, kar potem v živo zveni nekako takole: "Neverjetni so, neverjetni..."

V dobi Simona Vrhunca UKC Ljubljana res ni bilo prizanešeno. Bivšemu generalnemu direktorju, sicer strojnemu inženirju in magistru ekonomije ter na podlagi izobrazbe in izkušenj, kot narekuje pogodba, sedanjemu pooblaščencu za informacijsko varnost (!?), so se "zgodile" številne afere. Ali pa je bil samo nespreten in smo ga novinarji prevečkrat dobili s spuščenimi gatami, njegovih predhodnikov pa pač ne. Je zato moral oditi?

Kako razmišljajo ugrabitelji države, je lepo opisal znani slovenski lobist in poznavalec ozadij Božo Dimnik, sicer drugi od treh mušketirjev slovenskega zdravstva (druga dva sta Janez Zemljarič in Borut Miklavčič): "Oče me ni kaznoval zato, ker sem kradel, pač pa zato, ker so me pri tem dobili".

V prevodu je ta misel zlata vredna, saj dejansko razloži navidezno kompleksnost naše tranzicije - kajti v resnici je zelo preprosto in utemeljeno na predpostavki, da krasti sosedova jabolka sicer ni lepo, ampak če te ne dobijo, ti je takorekoč že pol oproščenega...

Najbolj odmevne afere zadnjega časa ...

Afera Otroška srčna kirurgija: izraelski kirurg David Mishaly operira slovenske otroke brez licence, UKC Ljubljana mu plača po avtorski pogodbi okoli 1,7 milijona evrov, Mishaly ne izpolni obljube, da bo izučil dva domača kirurga za samostojno delo, 33 otrok v tem času (2007-2014) umre.

Direktor: Simon Vrhunec.

Neodvisno mednarodno poročilo, ki ga izrecno navaja za enega najbolj odgovornih za katastrofalen program, še vedno ni ugledalo luči sveta. Predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina, je sicer obljubil, da bo poročilo predstavljeno javnosti sredi septembra. September ima 30 dni, danes smo 15. Kje je poročilo, gospod Možina? Izmotavanje, da še niso vsi prevzeli pošte, ne pomaga. Obljubili ste, da bo predstavljeno, ne glede to ali ga bodo vsi prevzeli ali ne. Saj je poročilo tako ali tako dokončno. Ste mož beseda? Govorjenje, da bodo prekrita imena omenjenih zdravnikov in otrok, zdaj res nikomur več ne pomaga, saj dokument že nekaj časa kroži med novinarji.

Afera Zorman: skoraj dve leti so potrebovali posamezniki v UKC Ljubljana in časnik Finance, ki so imeli dovolj organizirane kraje davkoplačevalskega denarja preko prirejenih javnih razpisov in umetnega vzdrževanja visokih cen stentov dvornih dobaviteljev, da so cene končno padle za približno trikrat do štirikrat, v nekaterih primerih konkretno iz 1.400 evrov za posamezen stent na ceno pod 300 evrov, kakršne so bile takrat cene v tujini.

Pozor: s tem UKC Ljubljana privarčuje na letni ravni 2,5 milijona evrov, na enem samem materialu. To je enako četrtini izgube, ki jo je pridelal UKC v lanskem letu. Koliko različnih artiklov kupuje UKC Ljubljana, si lahko pogledate v tabeli, ki se razprostira na 474 ležečih A4 straneh, na spletni stranu UKC Ljubljana. Vsaka stran ima okoli 41 vrstic, torej UKC Ljubljana kupuje okoli 20,000 artiklov. Z znižanjem cen pri enem samem materialu UKC privarčuje enormnih 2.5 milijona evrov. Resda niso vsi artikli tako dragi. Vendar si lahko predstavljate, koliko bi lahko UKC Ljubljana privarčeval, če bi nabavna služba UKC Ljubljana takoj sledila istemu zgledu pri vsaj najdražjih artiklih, če ne celo pri vseh?

Ali drugače povedano, koliko se je zaradi negospodarnega ravnanja v 24 letih "izgubilo" davkoplačevalskega denarja? Kaj dela 70 zaposlenih v nabavni službi UKC Ljubljana, katerim bi morala biti prva skrb UKC Ljubljana in delovanje v duhu dobrega gospodarja, ni jasno. Če bi med 20,000 artikli našli samo še dodatne 3 in sledili zgledu z znižanjem cen pri stentih, bi UKC Ljubljana nemudoma izvlekli iz celotnega minusa.

Direktor: Simon Vrhunec.

Vodja Kateterskega laboratorija, kjer se je rabota dogajala, še vedno Darko Zorman. KPK in Specializirano državno tožilstvo imajo vse že 2 leti na mizi, pa nič. Še verjamete v slučaje? In še verjamete v bučke, da je UKC v minusu, ker niso s strani ZZZS dobili plačanih vseh obravnavanih bolnikov?

Afera Radan: dr. Radanu očitajo 24 kaznivih dejanj, med njimi tudi povzročitev smrti več svojih bolnikov. Dr. Radan čaka na sojenje in kot pravi gospod Baričič, nihče ni kriv, dokler mu ni krivda dokazana. Kljub temu je bil nemudoma odpuščen iz službe.

Direktor: Simon Vrhunec. Ki ne odstopi, pa čeprav ga ministrica Kolar Celarc k temu poziva vso pomlad.

Afera Medicoengineering: katastrofalna afera, ki je oškodovala UKC Ljubljana z bajeslovno preplačanimi operacijskimi mizami.

Direktor: Simon Vrhunec.

Ne samo da je bil zaradi tega pridržan in je bila opravljena hišna preiskava tudi na njegovem domu, kakor tudi pri njegovem šefu, bivšemu direktorju UKC Ljubljana in bivšemu šefu Službe državne varnosti iz nekih drugih časov ter prijatelju še enega visokega funkcionarja taiste službe, Titovega tajnika in strica Simona Vrhunca, Janezu Zemljariču, ne, Vrhunec se kot direktor javne ustanove celo pojavi v videospotu podjetja Medicoengineering. Razumi, kdor more.

Če dodatno upoštevamo še dejstvi, da je bil tudi oče Simona Vrhunca visoki funkcionar v Beogradu, mati pa zaposlena v bivši Skupščini SRS, je jasno, da se mu kljub vsem aferam ni skrivil niti en sam las. Še kdo verjame v neodvisnost sodstva, KPK, NPU in Specializiranega državnega tožilstva v tej filmski farsi?

Obdobje Simona Vrhunca bo ostalo v zgodovini UKC Ljubljana zagotovo kot eno najbolj črnih, vsaj kolikor je javnosti dostopnega in znanega. Kaj vse leži pod preprogami UKC Ljubljana in razpada v omarah, verjetno ne bomo nikoli v celoti izvedeli. Še posebej zdaj, ko je pooblaščenec za informacijsko varnost UKCL postal kar Simon Vrhunec. Ni kaj, res vrhunski spin!

Na delovno mesto, ki bivšemu generalnemu direktorju, sicer strojnemu inženirju z magisterijem iz ekonomije, glede na izobrazbo in izkušnje, tako vse skupaj interpretirajo v UKC Ljubljana, bojda pripada, ga je imenoval njegov prijatelj in blejski sosed Andrej Baričič.

Zakaj se sprašujemo, če je Andrej Baričič mati vseh afer UKC Ljubljana?

Gospodu A.B. je v manj kot enem mesecu padlo iz omar več okostnjakov, kot jih je njegov predhodnik in prijatelj pridelal v več letih. In kot boste videli v nadaljevanju, se najdejo novi in novi okostnjaki praktično vsak dan. A preden jih ponovno preštejemo, se vprašajmo naslednje: kako je Andrej Baričič pravzaprav sploh lahko postal v.d. direktorja UKC Ljubljana, na kar nas je opozoril eden od naših bralcev?

Namreč, gospod Tomaž Glažar, predsednik Sveta zavoda UKCL, je v izjavi za medije dejal, da je bil Andrej Baričič izbran zato, ker se je edini prijavil na razpis. Po javno dostopnih podatkih je bil zadnji razpis 18. marca 2015. Potekal je na skrivni lokaciji in ne kot običajno v Modrem salonu UKC Ljubljana. Bil je zaprt za javnost. Po njem je isti gospod Glažar povedal, da ni bil izbran nihče od kandidatov, ki so se nanj prijavili. Zakaj točno, ni navedel.

Kakorkoli, gospod Baričič je v svoj zagovor, zakaj je takoj po predaji poslov odfrlel na dopust, dejal, da če bi vedel, da bo "povabljen" za v.d. generalnega direktorja 1. aprila, si dopusta v ZDA ne bi plačal. Kaj sledi iz dosedaj povedanega. Da gospod Baričič ni kandidral na razpisu 18. marca. In da je bil za v.d. direktorja "povabljen", torej določen in potrjen in ne kot edini kandidat izbran na razpisu. Kajti po 18. marcu ni bilo nobenega javnega razpisa več. Ali pa je bil javni razpis očem javnosti skrit in je bil Baričič zato edini kandidat...

Se vam ne zdi, da ta zgodba konkretno smrdi?

Očitno je čas, da na UKCL pošljemo novo, že 50. vprašanje. In sicer Tomažu Glažarju, predsedniku Sveta UKCL. Torej, gospod Glažar: kako je bil Andrej Baričič lahko izbran kot edini kandidat, ki se je prijavil na razpis, če pa razpisa sploh ni bilo? Kako sploh lahko nekdo teoretično postane v.d. generalnega direktorja ali pa generalni direktor UKC Ljubljana, če pa je v statutu zavoda jasno zapisano (drugi stavek drugega odstavka 27. člena Statuta UKC Ljubljana, pod točko 3. Generalni direktor UKC:

"Generalnega direktorja imenuje in razrešuje Svet UKC s soglasjem Vlade Republike Slovenije. Imenuje se na podlagi javnega razpisa… "

Dodatno tudi 28. člen Statuta UKCL našteva pogoje v primeru, da razpis obstaja, na podlagi katerih je kandidat lahko izbran na javnem razpisu. Eden od pogojev se glasi, če predloži program dela in razvoja UKC Ljubljana. Nadalje, 29. člen predvideva, da Svet zavoda imenuje razpisno komisijo, ki pregleda izpolnjevanje pogojev s strani kandidatov ter opravi morebitne pogovore z njimi.

Za gospoda Glažarja že precej neprijetna situacija. Kajti vprašanj je več:

1. Kako je bil Andrej Baričič izbran na javnem razpisu v skladu s 27. členom statuta UKC, če pa razpisa ni bilo?

2. Kako je bil Andrej Baričič izbran na podlagi javnega razpisa, ki ga ni bilo, ob dodatnem neizpolnjevanju 28. člena statuta UKC, ki predvideva predložitev programa dela in razvoja UKC Ljubljana, če pa sploh ni predložil programa dela in razvoja UKC Ljubljana?

3. Kako je bil Andrej Baričič izbran na podlagi javnega razpisa, ki ga ni bilo, ob programu dela in razvoja, ki ga ni predložil in ob neizpolnjevanju 29. člena statuta UKC Ljubljana, ki predvideva pogovor s kandidatom, če pa je bil odsoten in v tujini?

Statut v.d.-jevstva sploh ne predvideva

Prosimo, da nam ne odgovorite, da se statut nanaša na izbiro generalnega direktorja in ne v.d. generalnega direktorja, ker glede na statut UKC Ljubljana očitno funkcija vršilca dolžnosti niti teoretično ne obstaja. Kar odpira dodatno pravno vprašanje za nazaj. Kako je bil lahko Simon Vrhunec dve leti v.d. generalnega direktorja in je zdaj njegov prijatelj in sosed Andrej Baričič prav tako na funkciji, ki je statut sploh ne predvideva?

Postavljamo 51. javno vprašanje, in sicer tokrat Pravni službi UKC Ljubjana, če nam lahko razloži, kako lahko UKC Ljubljana zaposli nekoga, za katerega delovno mesto sploh ni predvideno v temeljnem aktu zavoda, niti postopek izbire? Edini najbližji postopek izbire je za generalnega direktorja, kar pa glede na omenjene tri člene in pogoje v primeru Baričič tudi ni bilo izvedeno zakonito.

Ali je Andrej Baričič nezakoniti šef Kliničnega centra?

In kaj naredi ministrica Milojka Kolar Celarc, namesto da bi se spraševala o zgoraj naštetih pravnih vprašanjih in dvomih kot vrhovna predstavnica ustanovitelja javnega zavoda? Napove svoj obisk v UKC Ljubljana in pride fizično podpreti novega in najverjetneje nezakonitega šefa največje in vrhunske in univerzitetne bolnišnice v državi. Medtem ko se nujne seje odbora DZ za zdravstvo (zaradi nakopičenih afer in problemov) ni imela časa udeležiti.

Si predstavljate to indolentno obnašanje?! Na ministrski funkciji je eno leto, kot je zapisala resna novinarka Dela, Milena Zupanič, pa si je vzela čas za obisk ustanove prav zdaj?! C'mon, naključje?! Ali pa očitno poliranje javnega lika in dela najverjetneje nezakonitega šefa UKC Ljubljana? Podobno poliranju, kot si ga je nekaj dni pred tem za Sobotno prilogo privoščila ista Milena Zupanič, ki o UKC Ljubljana piše le v superlativih. Morda zato, ker njen sin študira medicino in se kot mati študenta, ki bo še kako potreboval na svoji poti pomoč marsikoga iz UKC Ljubljana, noče nikomur zameriti? Drugega odgovora sicer ne najdemo, saj izpod njenega peresa še nismo zasledili prispevka o aferah in okostnjakih, ki se valjajo že prav povsod v in okrog ljubljanskega kliničnega centra. Kot da bi bila zanje slepa in gluha.

Neverjetni so, neverjetni...

Vse je kot v pravljici. Kot dva maturanta na maturantskem plesu sta se sprehodila po hodnikih naše največje zdravstvene ustanove. Baričič, kot bi jo vabil na ples, ministrica pa ga zamaknjeno gledajo z velikimi očmi. Za njima pa stopajo Sergej Hojker kot ponosni oče, in dve gospe kot materi in teta. Ministrica je sicer obisk opisala kot prijeten pogovor.

Foto: RTV Slovenija

Da stvari vedno bolj smrdijo, ugotavljajo tudi člani Sveta zavoda, ki bodo verjetno kmalu spoznali, da ni vredno na tnalu nositi lastnih glav in odgovornosti zato, da podpirajo gospoda Baričiča. Če seveda v resnici še smejo razmišljati in delovati s svojo lastno glavo. Vsaj tako sledi iz izjave dveh članov sveta zavoda, ki jih je ujela novinarska kamera RTV Slovenija pred avlo UKC Ljubljana.

Gospa X je v zadregi odgovorila: "Hm, kaj bomo povedal'?"

In gospod Y ji je odvrnil: "Vsega nismo vedli, ne?"

Ali ste presenečeni z vsem dogajanjem, poslovanjem s kliničnim centrom, povezavami z gospodom Vrhuncem, je bilo naslednje vprašanje novinarke RTV Slovenija za Dnevnik. In odgovor: "Ja, seveda, ne, nad vsem smo presenečeni. Bomo vidl', kako se bojo stvari razvijale naprej."

Še bolj pomenljiva je izjava člana sveta zavoda (predstavnika mesta Ljubljane), gospoda Mira Gorenška, da če bi vedel za vse Baričičeve posle, ga ne bi podprl. In pazite na dikcijo njegovega zadnjega stavka: "Če bi bil trend tak, da ga je treba zadržat za direktorja, potem bom jaz prav gotovo odstopil!".

Ali drugače rečeno, gospod Gorenšek je povedal vse. Trend pomeni, da Baričič seveda ni bil ne imenovan, ne izbran, ne izvoljen, pač pa ustoličen, kot trdimo na Portalu PLUS že od samega začetka. Prišel je, da se ne bi nič spremenilo. Da bodo ostanki Službe državne varnosti lahko še naprej črpali in kradli denar slovenskih davkoplačevalcev s prirejenimi javnimi razpisi in umetnim vzdrževanjem visokih cen dvornih dobaviteljev na varno stran meje.

Kako se krog sklene, smo napisali že večkrat. Janez Zemljarič, bivši šef kliničnega centra in bivši šef Službe državne varnosti v ranjki državi, prijatelj drugega visokega funkcionarja SDV in Titovega tajnika, Marka Vrhunca, strica Simona Vrhunca, ki je prijatelj in sosed ter občasno v incestuoznih povezavah tudi poslovni partner Andreja Baričiča.

Še komu kaj ni jasno? Odtod tudi taka samozaverovanost, občutek moči in aroganca novega v.d. direktorja UKC Ljubljana.

Kronologija neke arogance

Preden predstavimo, če naše informacije držijo, najnovejšega izmed okostnjakov v omari Andreja Baričiča, za osvežitev spomina tale scenosled:

Andreja Baričiča "izberejo" za v.d. generalnega direktorja UKC Ljubljana na razpisu, ki ga očitno sploh ni bilo, v njegovi odsotnosti, ne da bi predstavil program ali vizijo, kar sta še dodatna pogoja za izbiro generalnega direktorja po statutu UKC Ljubljana. Torej je Baričič vodenje UKCL prevzel očitno nezakonito.

Ko si vendarle vzame čas, pride gospod Baričič na predajo poslov celo fizično, natrosi nekaj puhljic o tem, kaj vse bo naredil, kar naj bi bila predstavitev programa in vizije, ter nas novinarje poduči, o čem naj in o čem naj ne, pišemo.

Manj kot 24 ur kasneje je že na dopustu v ZDA.

Ko se vrne z zasluženega dopusta (prvi dan v UKC je bil očitno zelo naporen) zaposli svojega prijatelja in soseda z Bleda, bivšega v.d. direktorja UKC Ljubljana, Simona Vrhunca, strojnega inženirja in magistra ekonomije, glede na izobrazbo in izkušnje, kot predvideva pogodba, za pooblaščenca za informacijsko varnost.

Vmes se ima Andrej Baričič čas ukvarjati še s 5 podjetji v 3 državah, s katerimi je po javno dostopnih podatki v zadnjih letih obrnil 1,5 milijona evrov. Z enim od njih naj bi po poročanju medijev z državo v pičlih 9 mesecih zaslužil 290.000 evrov, torej za slovenske razmere bajeslovnih tisoč evrov na dan, ali vsak dan približno za približnoeno mesečno plačo medicinske sestre.

V katerih nadzornih svetih morda še vedno sedi, ne vemo, je pa zanimivo imel v preteklosti časa za najmanj štiri, in sicer nadzorni svet NLB, UKC Ljubljana ter Gimnazije Bežigrad in OŠ Prežihov Voranc.

V preteklosti naj bi poslovno sodeloval še z enim junakom slovenske tranzicije, Leonardom F. Peklarjem, za katerim je zaradi odtekanja denarja iz SCT in Telekoma Slovenije razpisana celo mednarodna tiralica. Včasih se mu je pri oceni posla lahko tudi zalomilo. Tako je ponudbo za HSE dvignil kar za desetkrat, konkretno iz 20.000 na 200.000 evrov.

Prijateljem zna priskočiti na pomoč. Tako je po poročanju spletnega portala pozareport.si z enim svojih podjetij za zbiranje denarja od staršev otrok, ki so plesali v plesni šoli Urška, priskočil na pomoč prijatelju, gospodu Prokofjevu, ki se je med drugimi zagrebel za ostanki nekoč uspešne plesne šole, ki pa so jo, zaradi boja za dediščino preminulega ustanovitelja, uspeli uničiti.

Vse to je uspel gospod Baričič očitno početi celo iz Dunaja, kjer je imel stalno prebivališče kot tudi zdravstveno zavarovanje. Se je morda izmikal plačilu davkov?

S Simonom Vrhuncem pa nista bila samo prijatelja in soseda, ampak tudi priložnostna poslovna partnerja. Tako sta, poleg svoje partnerke, na razpisu za svetovanje srednjemu menedžmentu UKC Ljubljana kot edina kandidata, vsak s svojim podjetjem, "kandidirala" na javnem razpisu UKC Ljubljana. Zmagal je gospod Baričič s podjetjem Gea College. Pogodbo je podpisal Simon Vrhunec.

Na začetku devetdesetih naj bi skušal s trikom priti hitreje do naziva magister in sicer tako, da bi nostrificiral slovensko diplomo v Avstriji, kjer diplomanti ekonomske fakultete ob končanju dobijo naziv magister.

Leta 1996 se je preizkusil tudi v politiki in sicer na listi Jelinčičeve SNS.

Na obzorju je očitno najnovejši okostnjak

Neimenovani vir nas je opozoril, da naj bi se Andrej Baričič pred kratkim udeležil zbora zaposlenih podjetja Adria Airways Tehnika, ki naj bi bil sklican zaradi organizacije notranjega odkupa podjetja, kjer naj bi bil pripravljen prispevati iz lastnega žepa manjkajočih 500.000 evrov. Po pripovedovanju bralca naj bi se Baričič tam pohvalil, da tak znesek zanj ni nikakršen problem. Novico še preverjamo. Če to drži, se najverjetneje sklene še en krog s prijateljem in sosedom, Simonom Vrhuncem, saj je bila ena Vrhunčevih prvih zaposlitev prav v Adrii Airways.

In medtem ko se zaradi pobalinstev Andreja Baričiča, ki mu ministrica Milojka zaupa, njej pa predsednik vlade ter zaradi nakopičenih afer in njihovih akterjev, ki so vsi najboljši in nihče za nič ne odgovarja ali celo odstopi, podoba največje bolnišnice v javnosti še naprej sesuva v prah, podobno kot sicer zaradi podobnih ostankov na filtru negativne selekcije na vseh nivojih države tudi država sama, zdravniki še naprej zapuščajo UKC Ljubljana. Prav te dni je kovčke spakiral srčni kirurg Jurij Matija Kališnik in se z družino odpravil v Nemčijo. Žalostno.

Važno je, da je gospod Baričič med pomembno razpravo v državnem zboru ganjen, da se ima čas igrati s karticami in kulijii. Morda ga bo kak poslanec enkrat le vprašal, ali je bil glede na Statut UKC Ljubljana Andrej Baričič za v.d. generalnega direktorja imenovan dejansko nezakonito. Kajti glede na ta statut je generalni direktor lahko izbran le na javnem razpisu, funkcije v.d. pa statut ne predvideva. Toda ministrice Kolar Celarc to ne zanima in gospodu Baričiču še naprej zaupa. Le kaj si o tej verigi zaupanja misli ministričin šef Miro Cerar?