Ko poslušam evropske razprave o migrantih in beguncih, mi pride na misel sestanek med voditeljema Francije in Slovenije aprila 2001. Visoki francoski sogovornik je slovenskemu predsedniku vlade razkril, da - zaradi težavnih izkušenj z muslimani v Franciji - nasprotuje članstvu Turčije v EU, vendar bo podprl nemškega kolega, ki zagovarja članstvo Turčije, ker turški priseljenci večinoma glasujejo za njegovo stranko.

Voditelja sta seveda govorila o širjenju Evropske unije in o tem, da bi vanjo vključili novo državo. Podobna razprava danes zadeva Ukrajino pa seveda balkanske države. Državljani držav članic se svobodno premikajo, selijo... v okviru EU, znotraj schengenskega področja pa je gibanje praktično neomejeno, kot da gre za potovanje v okviru ene države.

1. Tridesetletna vojna in vestfalski sistem

Nekaj tednov bo tega, kar sem v korespondenci s sociološkim kolegom prebral kritično (pravzaprav zaničljivo) stališče do "vestfalskega sistema", tj. do ureditve, ki vse od tridesetletne vojne med katoličani in protestanti (1618-1648) pa do danes velja kot mednarodnopravna podlaga državne suverenosti nasproti naddržavni (univerzalni, cerkveni...) suverenosti. Pred tem sporočilom, ki je sovpadalo z begunsko krizo, ta pa je v tistih dneh dosegla enega svojih vrhuncev, kar lep čas nisem razmišljal o internacionalizmu, o naddržavnih idealih in o državljanih sveta.

V osemdesetih letih smo se Slovenci osvobajali od komunistične retorike in frazeologije. Nehali smo se slepiti, da napredni ljudje, npr. proletarci, nimajo domovine, in začeli smo se zavedati, da ne bomo preživeli, če ne določimo meja svojega sveta, svoje kulture, premoženja... V upanju, da bo v tem pogledu koristno, če si bomo vladali sami, smo si Slovenci postavili nacionalno državo.

S postavitvijo samostojne nacionalne države - ki je v Evropi tako rekoč pravilo - menda nismo pokazali nestrpnosti do drugih narodov. Na plebiscitu (1990) smo se po eni strani odločali za skrbno varovanje nacionalne istovetnosti, na referendumu (2003) pa po drugi strani za povezavo z narodi EU in NATO. Poleg Slovenije je naš svet tudi zahodna civilizacija, ki ima svoje značilnosti in svoje meje. Poleg drugega smo si prizadevali doseči demokracijo, gospodarski napredek in blaginjo.

Spopad med manjšinsko šiitsko in večinsko sunitsko islamsko skupnostjo, ki ju najbolj značilno predstavljata Iran in Savdska Arabija, v marsičem spominja na evropske vojne v 17. stoletju.[1] Nekateri komentatorji namigujejo, da je mogoče o zaostalosti muslimanskega sveta sklepati po muslimanskem štetju: po šiitskem koledarju naj bi bili letos leta 1394, po sunitskem pa leta 1436; vendar gre za bolj ali manj duhovito domislico, ki ji nasprotujejo nekatera zgodovinska in tehnološka dejstva.[2] V 14. ali 15. stoletju onstran krščanskega sveta ni bilo razvitejše civilizacije, ki bi ji kristjani napovedali vojno in kamor bi se hoteli preseliti.

Kot je v svoji najnovejši knjigi Svetovni red zapisal že Henry Kissinger, so (radikalna) islamska gibanja s svojo sveto vojno in svetovno napadalnostjo nasprotniki vestfalskega sistema, ki je nastal po tridesetletni vojni in ki je uveljavil suverenost držav. Na neki način je "premagovanje" državnih meja in državnih pravil povezano z bistvom islamskih gibanj, kot je, denimo, t.i. Islamska država Iraka in Sirije (ISIS).

2. Premagovanje državnih meja

Premagovanje državnih meja znotraj schengenske skupnosti je preprosto in pogosto celo neopazno. Tisti, ki smo nekoč cele ure čakali na Fernetičih ali na Škofijah, postanemo dobre volje, ko brez ustavljanja brzimo mimo modrih tabel z evropskim ozvezdjem. Kdor potuje v London ali kamorkoli zunaj schengenskega področja, bo moral potrpežljivo čakati v z železnimi pregradami ograjenem koridorju pred okencem, za katerim sedi strogi policijski uradnik, ki preverja potne liste, morda tudi vize.

K članstvu v EU spadata - razen izjemoma ali v času prilagajanja - tudi članstvi v schengenskem in evrskem območju. Vstopanje v schengenski sistem - tudi ko gre za priseljence ali begunce - spominja na vstopanje v ZDA. EU je na tem področju uvedla relativno stroge predpise in postopke. Evropski obrazci tistim, ki želijo vstopiti v EU, ponujajo omejeno izbiro.

Prosilci morajo izbrati enega od štirih odgovorov:

1. sem delavec,

2. sem študent,

3. sem raziskovalec,

4. želim se pridružiti svoji družini.

Poleg običajnih prosilcev, ki se morajo predstaviti evropskim organom pred prihodom, je seveda tudi veliko prosilcev za azil. V preteklih letih so številke prosilcev nihale med 200.000 in 400.000. Letos naj bi se na sredozemske obale zateklo 400.000 beguncev, Nemčija pa je napovedala sprejem do 800.000 prosilcev za azil.

V zvezi s temi številkami je treba povedati, da niso istovetne s številom beguncev, ki azil tudi zares dobijo. Mednarodne organizacije in Evropska unija imajo dolžnost poskrbeti za begunce, ki zapuščajo domove zaradi takšnega ali drugačnega preganjanja, politične ali verske diskriminacije, zaradi življenjske nevarnosti... Zanje države in organizacije skrbijo na različne načine, v vseh primerih jim zagotavljajo varnost, v mnogih primerih jim ponujajo provizorično ali trajno bivanje, tudi državljanstvo.

Bistveno pa je to, da države priseljevanja vse prosilce za vstop obravnavajo kot posameznike. Vsak priseljenec ali begunec je oseba, s katero se državne oblasti ukvarjajo posamič, upoštevaje posebne in osebne okoliščine.

V nekaterih primerih in mnogih razpravah pa se zdi, kot da ne gre za preseljevanje posameznih oseb, ampak za premagovanje državnih meja s pritiski in protesti, s političnimi zborovanji in medijskimi senzacijami. Množice priseljencev na mejah, med mejami, v pristaniščih, pred predori in na postajah zbujajo vtis, da se bodo državne meje zrušile, kot se je zrušil Berlinski zid.   

(se nadaljuje)