Uredništvo bi želelo pojasniti, kako smo se sploh lotili te nove trilogije. Naš sodelavec Vili Kovačič je v svojem prispevku na Portalu PLUS 23.8.2015 med drugim omenjal razvpiti projekt TEŠ6 in med njegove glavne protagonoste uvrstil tudi Marka Goloba, ki se je zaradi tega čutil prizadetega. Obrnil se na nas s predlogom, da bi sam napisal nekaj o tej zgodbi. Njegovo idejo smo na uredništvu sprejeli iz dveh načelnih razlogov.

Najprej zato, ker smo eden redkih, morda pa celo še edini medij v Sloveniji, ki dejansko verjame v načelo audiatur et altera pars. To pomeni, da ljudem, katerih interes je bil v medijih prizadet, omogočamo, da na zanje sporne navedbe odgovorijo. Na ta način jim dajemo možnost odgovora. Nobenega razloga ni, da za Marka Goloba to pravilo ne bi veljalo.

Drugi razlog je vsebinske narave. Z Markom Golobom smo se dogovorili, da doslej prvič in najbolj izčrpno, iz vseh zornih kotov osvetli primer TEŠ6, o katerem se zdi, da vemo vse, obenem pa se slovenski davkoplačevalci obnašamo, kot da nam je malo mar za orjaške stroške, povezane s tem projektom. V korespondenci med našim odgovornim urednikom Dejanom Steinbuchom je Marko Golob zapisal, da bi rad "ljudem pokazal ozadje in razložil stvari, ki jim jih ni povedal še nihče, predvsem pa ves projekt postavil v neko širšo perspektivo", in dodal, da ga je pri pisanju vodil še en motiv: v nekem trenutku je bil akter ali pa sopotnik te zgodbe, ki bo odločilno vplivala na slovensko gospodarstvo in politiko. Zaradi tega je njegov prispevek o TEŠ6 tudi pričevanje o nekem času iz prve roke, s stvarmi, ki še niso bile objavljene. Zaradi zajetne dolžine smo Golobov prispevek razdelili v tri dele.

***

Ni mi vseeno, kaj se dogaja s slovensko energetiko. In ni mi vseeno, kako se je zlorabil projekt TEŠ6 in kako je pri tem nastalo za približno 400 milijonov evrov škode. TEŠ6 je bil in je še pivot okoli katerega so se spopadli interesi slovenskih političnih klanov. Okoli tega kasneje. Najprej pa naj bralcem pojasnim, zakaj se je sploh začel graditi TEŠ6. Resnica je namreč umrla med prvimi, Slovencem pa bistvo in celovito ozadje projekta ni bilo nikoli zares pojasnjeno.

Zakaj sploh TEŠ6?

TEŠ (Termoelektrarna Šoštanj, op. ur.) je bistvena komponenta slovenske energetike. Ne samo zaradi približno  tretjinskega dela električne enegije (3,5 TWh), ki jo proizvaja, temveč predvsem zato, ker je ključni element slovenskega elektroenergetskega sistema, ki zagotavlja sekundarno regulacijo. Sekundarna regulacija pomeni skoraj trenutno (v minutah) prilagajanje proizvodnje električne energije porabi. Zato TEŠ oscilira med 40% in 100% obremenitve znotraj dneva.

Predstavnik Računskega sodišča je menda pred kratkim na televiziji omenil, da je problem TEŠ ta, da ne dela s polno kapaciteto. S tem je pokazal, da ne ve kaj dosti o poslu, ki ga revidira. To, da TEŠ ne dela s polno kapaciteto, je pogoj, da sploh lahko opravlja svojo bistveno funkcijo, tj.  regulacijo slovenskega elektro-sistema! Zaradi te funkcije so režim delovanja, zahtevana oprema in ne nazadnje ekonomika objekta specifični. TEŠ se optimizira znotraj HSE ali celo znotraj celotnega slovenskega energetskega sistema in ne samo kot samostojna enota. Pravi revizor bi moral to vedeti. Sicer je na nivoju  navadnega "bean counter" (preštevalca fižolčkov).

Bloka TEŠ4 in TEŠ5 sta bila že ob začetku prejšnjega desetletja dotrajana. Če je povprečna življenjska doba TE na premog približno 200.000 ur, jih ima TEŠ4 sedaj že prek 280.000, TEŠ5 pa prek 240.000 ur, kar je več kot 40% oziroma 20% čez življenjsko dobo. Samo izjemnemu vzdrževanju delavcev TEŠ in previdni politiki vodstva elektrarne se lahko zahvalimo, da oba bloka (in s tem slovenski elektroenergetski sistem) še vedno delujeta nemoteno.

Recenzenti projekta TEŠ, švicarski Pojri (plačala jih je Evropska banka za obnovo in razvoj, EBRD, ne šaleški lobi) je o TEŠ zapisal, "da se lahko operativni rezultati TEŠ primerjajo s katero koli  termoelektrarno v Evropi, TEŠ operational results could be compared to every termoelectric power plant in Europe".

Vendar pa dotrajanost blokov 4 in 5 ni bila edini razlog. Drugi bistveni razlog je bil pričakovani začetek 3. faze ETS, European Trading Scheme. ETS je ključni razlog, zakaj je celotna Evropa v obdobju 2000 do 2013 kot pobesnela gradila nove elektrarne na premog, skupaj kar 57. Samo v Nemčiji so jih v tem času zgradili 24 in so podobne tehnologije kot TEŠ6. Cena: več kot 45 milijard evrov.

ETS v bistvu pomeni trgovanje s CO2 kuponi. In če se je v 2. fazi ETS trgovalo na nivoju držav (kar je omogočalo kompenzacije na državni ravni), je 3. faza ETS zahtevala direktno individualno obremenitev "onesnaževalcev" s CO2. Predvidena obremenitev bi še posebej hudo udarila TE na premog. V projekcijah cen CO2 kuponov je bil ta strošek po svoji velikosti primerljiv s ceno energenta (premoga). Zato so nove tehnologije (ultra super kritična tehnologija pare – C cikel), ki so omogočale bistveno večje izkoristke (42% v primeru TEŠ6), zagotavljale ne samo manjšo porabo premoga, torej manjše onesnaževanje, temveč tudi bistveno manjše stroške CO2 kuponov. Ne pozabimo, rentabilnost TE na premog, za razliko od npr. nukleark je v večji meri odvisna od cene energenta in ne toliko od vrednosti same investicije.

Odločitev ob napačnem času

Predvidevalo se je, da bo cena CO2 kuponov rasla na dolgi rok. Zato je EBRD kot eden ključnih financerjev projekta zahteval, da se v kalkulacije cen (kot varnostno rezervo) vključi vrednost CO2 kuponov, ki je v času podpisa pogodbe (da o sedanjih cenah niti ne govorimo) za več kot 100% presegala vrednost CO2 kuponov na trgu. Ta razlika je, ko govorimo o profitabilnosti projekta, bistvena. Kljub temu je EBRD projekt podprl (po avtorjevih pogovorih v Londonu s predstavniki EBRD 2012 je bil to zadnji TE na premog, ki ga je podprla EBRD), saj je bila ekonomika projekta glede na predvidena gibanja cen električne energije pozitivna, kot visoko usposobljen je bil ocenjen tudi investitor (TEŠ).

Mimogrede, EBRD ni zahteval državne garancije.

V čem je torej problem, zakaj potem govorimo o nastali škodi?  Zato ker smo pogodbo podpisali v najbolj neugodnem času, ravno v času največjega nivoja cen opreme, tj. konec leta 2009. Zakaj so bile cene takrat na tako visokem nivoju? Zato ker je poleg Evrope, ki je zaradi 3. faze ETS pospešeno zamenjevala stare TE na premog z novimi, predvsem Azija doživljala pravi val investicij v energetske objekte. To je bil čas, ko je Indija doživljala obsežne redukcije elektrike in ko je Kitajska spuščala v obratovanje v povprečju po eno TE na premog na teden!

Kako to, da pogodbe nismo sklenili prej, saj smo točno vedeli, da bosta TEŠ4 in TEŠ5 konec desetletja že dotrajana? Za projekt so dali v TEŠ pobudo pravočasno, že leta 2001. Obravnavala ga je Ropova vlada, kasneje je projekt prevzela Janševa. Kje se je zataknilo? V času Janševe vlade je prišlo do restrukturiranja slovenske energetike ozirma razbitja enotnega sistema ELES (ki je imel podobno strukturo kot francoski EDF) na t.i. dva stebra,  HSE in Gen Energijo. Ideji je takrat močno nasprotovalo vodstvo ELES, predvsem njegov predsednik Jože Zagožen, ki je s tem prišel v spor z ministrom za gospodarstvo Andrejem Vizjakom.

Na začetku mojega mandata v AUKN (in ukvarjanja s TEŠ) mi je nekoč izjemno vplivna oseba v slovenski energetiki povedala naslednjo zgodbo: Zagožen je pripravljal TEŠ6, ki je bil še posebno pomemben za Šaleško dolino. Vizjak naj bi to vedel in naj bi z zadrževanjem že v bistvu dogovorjene pogodbe (rezervacija je bila sklenjena in plačana že leta 2007) z Alstomom skušal doseči, da bi Zagožen pristal na razbitje ELES. Medtem pa je vrednost strojnega dela (turbine, kotel itd.) projekta TEŠ6 narasla iz 620 na 840 milijonov evrov. Ne morem več v celoti preveriti te zgodbe (Zagožen je že med pokojnimi), čeprav osebno verjamem, da bi lahko bila resnična.

Tako naj bi nastalo prvih 220 milijonov evrov škode.

Pravih dilem nikoli ni bilo

Za časa Pahorjeve vlade je decembra 2009 – v času zgodovinsko najvišjih svetovnih cen opreme za TE na premog – kljub temu prišlo do podpisa pogodbe. Bi bilo bolje, da bi se odločili za obnovo blokov? Poglejmo si slednjo opcijo (pomagal si bom z analizo, ki jo je naredila nemška družba Evonic, ki poleg tega, da je z več kot 1,500 inženirji ena največjih tovrstnih organizacij na področju energetike v Evropi, upravlja, če se ne motim, tudi 8 TE na premog):

Obnova blokov bi stala 430 milijonov: 203 milijonov evrov Blok 4 in 227 milijonov evrov Blok 5. Izkoristek blokov 4 in 5 bi se povečal za komaj 2% točki na 34% (Blok 4) oziroma na 36% (Blok 5), življenjska doba pa bi bila s 150,000 urami za četrtino krajša od TEŠ6.  Problem s to opcijo je ta, da slovenska zakonodaja zahteva pri vlaganju v naravne vire BAT, Best Available Technology – najboljša razpoložljiva tehnologija, isto velja za evropske direktive; pri elektrarnah na lignit je to vsaj 42% - tako kot pri TEŠ6). Zakaj? Zato da naj se zagotovlja najučinkovitejša poraba neobnovljivih naravnih virov.

BAT je bil tudi obvezni pogoj za izjemno ugodno financiranje EBRD in EIB (Evropske investicijske banke). Z izkoristki pri 35% ne moreš dobiti ugodnega kredita. Zakaj? Zato ker je razlika med 35% in 42% ogromna. Teh 7% točk razlike v izkoristku pomeni, da iz vsake tone premoga dobimo eno petino več elektrike in da ustrezno plačamo manj kuponov za CO2. In s tem tudi za petino manj onesnažujemo ozračje. Manjša cena investicije v primeru obnove ni odtehtala manjše učinkovitost pri izrabi premoga. Še posebej, če upoštevamo, da življenska doba TE na premog presega 40 let.

V skladu z slovensko zakonodajo in smernicami EU ter slovenskimi zavezami za zmanjšanje izpustov do leta 2025 dileme pravzaprav niti ni bilo. Z obnovo ne moremo doseči zavez Evropi za zmanjšanje CO2. Kaj pa obnovljivi viri energije (OVE)? Kaj ne bi bilo bolje, da bi vlagali v čiste energije: solarno, vetrno, bioplinarne, hidroenergijo? Saj vendar to počne ves razviti svet? Poglejmo si primerjavo, ki so jo v HSE naredili jeseni 2011 za razpravo v državnem zboru:

Da bi proizvedli isto količino energije kot TEŠ6, bi morali leta 2011 investirati v fotovoltaične module 9,4 miljarde evrov, samo letne subvencije pa bi dosegle 900 milijonov evrov (v 15 letih garantirane podpore pa 13,5 milijarde evrov!). S tem, da so v HSE pozabili, da bi morali zaradi nezanesljivosti delovanja solarnih modulov (ponoči in ob oblačnem vremenu ne delujejo) investirati še v "back-up" , ki se zagotavlja tipično s plinskimi elektrarnami. Za ekvivalentno moč TEŠ6 to pomeni še dodatno vsaj pol milijarde evrov investicije (da letnih vzdrževalnih stroškov niti ne omenjam). In to velja bolj ali manj za vse oblike OVE (obnovljivi viri energije). Še vedno mislite, da so OVE alternativa TEŠ6?

Če zgornja argumentacija velja (z njo se bolj ali manj strinja velika večina elektroenergetske stroke), potem se je potrebno vprašati, zakaj se je sploh začela afera TEŠ6. Tukaj se začenja bolj zanimiv, ali če hočete bolj tragičen del te zgodbe.

O njem bomo spregovorili v naslednjem delu!