V začetku leta 2011 smo imeli v AUKN prvi delovni sestanek z nadzornim svetom in Upravo Gen Energije. Po kratkem uvodu, predstavitvi poslovanja in projekta NEK2 (drugi "blok" jedrske elektrarne Krško, op. ur.) se je začel vsesplošni napad na projekt TEŠ6.

Najprej sem bil malo osupel, češ kaj pa imajo v Gen Energiji s TEŠ6, potem sem se čez čas (stvar je bilo namreč nadvse zanimivo poslušati) namuznil in, večinoma iz prepričanja, delno pa iz prirojene žlehtnobe, dejal približno takole:

"Gospodje, verjamem v nuklearno energijo, v vašo ekipo in v NEK2. Kaj lahko naredimo v AUKN, da bi vam pri NEK2 pomagali?"

Kot bi mignil se je nehal napad na TEŠ6 in o njem ne takrat ne kdaj kasneje ni bilo s strani Gen energije več nobenega govora. Zakaj vam to pripovedujem? Zato ker to po mojem lepo ilustrira, kako so predstavniki nuklearnega, plinskega in predvsem lobija obnovljivih virov energije videli v TEŠ6 ključnega konkurenta za omejene investicijske vire slovenske energetike. Če bo izgrajen TEŠ6, za nas ne bo nič ostalo. Pri aferi TEŠ6 je to bistvo problema, poleg kontrole nad pogodbami z dobavitelji seveda.

Pa začnimo z lobiji ..

Najprej plinski lobi. Alternativa TEŠ6 je bila 440 MW plinska elektrarna. Stala bi na območju tovarne aluminija v Kidričevem, napajal pa bi jo plin iz Južnega toka. Investicija bi bila bistveno manjša kot TEŠ (približno pol milijarde evrov), zato pa bi bila cena energenta bistveno večja, z njim pa tudi cena električne energije. Po drugi strani bi bila Slovenija popolnoma odvisna od uvoženega energenta. Kako to izgleda v sedanjih pogojih rusko-ukrajinske-evropske-ameriške plinske vojne, lahko vidite sami.

Ko sem leta 2009 kot direktor podjetja LTH Ulitki doživel ruski embargo plina in ko je grozilo ne samo, da se bosta ustavili tovarni s prek tisoč zaposlenimi, ampak da bo obstal tudi velik del evropske avtomobilske industrije, sem na lastni koži dojel, kaj pomeni energetska varnost. Ljudje, s tem res ni šale! Plin v pogojih plinske vojne in teh cenovnih nivojih ni resna opcija.

Nuklearni lobi. NEK je podaljšal dobo obratovanja in to je odvrnilo eksistenčno grožnjo za nadalnjega četrt stoletja.  Vendar pa priprava in gradnja nuklearke (tj. NEK2) traja več kot deset let, zato so nuklearci navajeni planirati na dolgi rok. Je pa tukaj še en vidik; v nobenem primeru (nova) nuklearka ne bi bila manjša od 1.000 MW, opcija pa je bila tudi do 1.600 MW. To pomeni, da tak objekt pokrije vse bodoče slovenske potrebe, velik del svojega potenciala pa bi vsaj v prvih desetletjih namenili izvozu. Če bi se za gradnjo odločili relativno hitro (recimo po letu 2000), potem za TEŠ6 ne bi bilo nikakršne potrebe. Tudi glede izvoza leta 2011, 2012 za NEK2 ni izgledalo slabo. Kot soinvestitorji in bodoči odjemalci se je pojavilo več kot 10 zainteresiranih partnerjev iz zahodne kot vzhodne Evrope. Več kot polovico investicije (približno 3,5 milijarde evrov) bi lahko pokrili z ugodnimi krediti exim bank dobaviteljev, polovico preostanka s tujimi vlaganji, ostalo bi kot vložek lahko prispevala Gen Energija. S trenutno krizo v elektroenergetskem sektorju v Evropi je tako projekt NEK2 kot katerikoli drug nov objekt postavljen pod vprašaj.

Lobi OVE. Tu pa gre zares. Za razliko od TEŠ in NEK2, ki jih slovensko elektrogospodarstvo lahko v principu sfinancira brez države, to pri OVE (obnovljivi viti energije, op. ur.) ne gre. Zakaj? Zato ker razen klasične hidroenergije te energetske vire ne poganjajo toliko sonce, veter in organski odpadki, temveč v največji meri denar – beri: subvencije (glej tabelo v uvodnem delu). Zato je zagotovitev državnega denarja absolutna stvar obstoja in preživetja tega lobija. Če bi bil končan TEŠ6, bi se lahko zgodilo ne samo to, da bi zmanjkalo denarja za subvencije, ampak še kaj hujšega - namreč da bi se v pogojih zadovoljive oskrbe z elektriko nekdo na oblasti vprašal, zakaj je sploh potrebno investirati v OVE. In kar je še huje, zakaj je potrebno vsako leto zmetati v subvencije za OVE (letno več kot 140 milijonov evrov) od tri do petkrat večjo vsoto, kot je vrednost energije, ki jo letno proizvedejo. Saj veste (prosto po Andersenu): dovolj je, da en nedolžen otročič – v pravem času - pove, da je cesar nag, pa se zruši celotna zgodba…

... tudi političnimi, seveda!

Do tukaj je stvar relativno normalna in enostavna. Ko pa te interese križate s slovenskimi regionalnimi, strankarskimi, ideološkimi in ne nazadnje dobaviteljskimi interesi, dobite neskončno prepleteno zgodbo. Da pojasnim. Menda splošno sprejeta resnica je, da SD in SDS podpirata TEŠ6. V praksi pa je to odvisno predvsem od tega, iz katere regije je poslanec, ki bo o tem odločal. Če je iz Posavja, bo za nuklearno energijo, če prihaja iz Šaleške kotline, pa za TEŠ. Če je stranka proti projektu, njen minister pa iz Šaleške doline, se lojalnost do stranke neha.

Podobno je z dobavitelji. Če dobavitelje kontroliramo mi, smo za projekt, če jih ne, je s projektom vse narobe. Tipična zgodba, ki po mojem mnenju in izkušnji to potrjuje, je pozicija stranke Zares do projekta TEŠ6. Da bi stranka, ki kontrolira ministrstvo za gospodarstvo (Matej Lahovnik, Darja Radić) in Direktorat za energetiko, ne imela vpliva na projekt za milijardo evrov? Za kaj smo se pa potem borili? Da bomo gledali, kako drugi služijo na projektu? Raje naredimo za več sto milijonov škode in sesujemo cel projekt, če je treba. Da bodo politični konkurenti vedeli za drugič! In pa zato, da se bo preusmerila pozornost. Da se ne bi kdo začel spraševati, zakaj bomo Slovenci v dveh desetletjih zmetali dve milijardi evrov subvencij za alternativne OVE, ki smo jih v Zares tako močno podpirali. Alternativne OVE (brez hidrocentral na Savi), ki bodo vse skupaj proizvedle tam okoli 1% električne energije.

Kako se je vse skupaj začelo? Kdaj se je odprla Pandorina skrinjica? Ne morem si kaj, da mi pri tem ne bi prišla na misel izjava dolgoletnega direktorja NE Krško Staneta Rožmana, ki je nekoč dejal: "S tem, ko smo energetiki prepustili odločanje o investiciji (TEŠ6) politikom, smo naredili največjo napako".

Kje je bila prva napaka? Ko smo v Janševem mandatu razbili enotni ELES, smo bistveno zmanjšali investicijski potencial ali, če hočete, kreditni potencial obeh stebrov. Enotni ELES bi bistveno lažje sfinanciral tako TEŠ kot elektrarne na Savi in NEK2, kot to lahko naredita bistveno manjša HSE in Gen energija. To pomeni, da ne bi bilo nikakršne potrebe po državni garancijah ali državni pomoči in s tem nobenih potencialnih problemov z državno pomočjo in EU.

Država pade v past

Kako je sploh prišlo do vprašanja državne garancije? V prvotni finančni konstrukciji za TEŠ6 je bil predviden bistveno višji delež lastnega financiranja. Bistven del oziroma teh 200 milijonov evrov bi morala prispevati Gen energija. Tu pa je nastal problem. Gen energija ni bila več del nekoč enotnega energetskega sistema (ELES), temveč HSE-ju konkurenčno podjetje, ki je imelo popolnoma drugačno poslovno politiko kot HSE. Politiko, ki se je osredotočala na nuklearno energijo in hidrocentrale, ne pa termocentrale na premog. In ko so nekega popoldneva na Bledu več ur prepričevali prvega moža Gen energije Martina Novšaka, naj privoli v 200 milijonsko investicijo v TEŠ6, je rekel: "NE".

In navsezadnje je imel prav. Obvezovala ga je na skupščini sprejeta poslovna politika in če bi dal soglasje, bi bil za to osebno (kazensko in materialno) odgovoren. Država kot 100% lastnik enoosebnega d.o.o. bi lahko hitro spremenila poslovno politiko ali dala obvezno navodilo. Ampak to bi pomenilo, da državni uradniki sprejmejo odgovornost! Eee, to pa oni zelo neradi počno. Raje so šli spreminjati že sprejeto finančno konstrukcijo TEŠ6. Namesto 200 milijonov evrov lastnih sredstev so se spomnili, da bi luknjo lahko pokrilo povečanje kredita Evropske investicijske banke (EIB) iz 350 na 550 milijonov evrov.

Kaj pa je dodatnih 200 milijonov za EIB? Drobiž! To je sicer res, res pa je tudi, da so v EIB profesionalci in denarja ne dajejo na lepe oči. Povečanje deleža kreditov v finančni konstrukciji oziroma zmanjšanje lastnih sredstev pomeni, da je riziko investicije avtomatično večji. Hkrati to pomeni, da se poveča finančna izpostavljenost EIB do projekta. Če sta riziko projekta in izpostavljenost kreditorja večja, potem morajo biti ustrezno večja tudi zavarovanja. Tako je prišlo do tega, da je EIB sedaj zahteval državno garancijo v višini 80% vrednosti kredita oziroma 440 milijonov evrov.

Bi se temu lahko izognili? Bi! Obstajale so namreč tudi komercialne ponudbe za kreditiranje projekta. Zakaj jih pa potem nismo vzeli in se izognili državni garanciji? Zato ker je bil kredit preko EIB z državno garancijo za kakšno odstotno točko in pol bolj ugoden. Pri stotinah milijonov evrov in desetletjih poplačila gre ta razlika kumulativno v desetine milijonov evrov in nenanzadnje bremeni poslovno uspešnost projekta.

V HSE so razmišljali približno takole. Mi smo v 100% državni lasti; če da država garancijo nam, jo da v bistvu sama sebi, hkrati pa jo (garancija namreč) nič ne stane (v resnici še mastno zasluži na proviziji). Se sliši logično? Tako bi razmišljal marsikdo od nas. Politika pa razmišlja drugače. In sicer približno takole: če potrebujete državno garancijo, moramo mi o njej odločati v parlamentu. Torej potrebujete naš glas. Če vam damo svoj glas, kaj bomo jaz imeli od tega?

In tu se odpre Pandorina skrinjica.  Ne gre samo za glas. Gospodje v HSE in TEŠ, vi boste naročili za več kot milijardo evrov blaga in storitev pri dobaviteljih. Mi pa dajemo soglasje v parlamentu za garancijo in držimo v roki ministrstva, ki dajejo soglasja od gradbenih del do naravovarstvenih soglasij. In (do pojava AUKN) tudi odločamo o tem, ali boste še imeli službo ali ne. To pa ni kar tako! Razumete sedaj, kaj je hotel povedati dolgoletni direktor NEK Rožman?

Tako se je začelo.

S časom je dobil TEŠ6 popolnoma svojo dinamiko in dimenzijo, ki konec koncev s samim projektom že ni imel nobene veze več. Spomnim se glasovanja o garanciji za TEŠ6 na komisiji državnega zbora jeseni 2011. Sedel sem zraven poslancev SDS. Neformalni šef skupine, poslanec Zvonko Černač, je svojim zmedenim kolegom, ki niso vedeli, kako naj glasujejo, na koncu svetoval takole: "Glasujte po svoji vesti."

Za kaj se je šlo? SDS je vseskozi podpirala projekt in mu navsezadnje dala zeleno luč v času, ko je imela predsednika vlade. Povsem logično bi bilo, da SDS sedaj podpre tudi garancijo. Vendar, če podpre garancijo, bo Zares sprožil referendum o TEŠ6, ki bi se poklopil z volitvami v državni zbor. Zares bi lahko ob referendumu in volitvah zajahal val morebitne javne zavrnitve TEŠ6 in se tako ponovno prebil v parlament. To pa spet ne bi bilo ugodno za SDS. Zato je SDS raje zavzela nevtralno držo in zavrnila podporo garanciji. Je**š TEŠ in milijardo evrov! Ko gre za naš politični obstoj, ni kompromisa! Pa naj gre za levico ali desnico.

Strankarski interes pred državnim. V vsakem primeru.

(Tretji in zaključni del trilogije o TEŠ6 bomo objavili v ponedeljek.)