Tretji del sage o balkanskih poslih slovenskih tranzicijskih tajkunov smo končali pri sumljivi prodaji podjetja Elektroprivreda Crna Gora (EPCG) italijanskemu A2A, kjer je bila za transakcijo pooblaščena borznoposredniška hiša Monte Adria Broker Diler Damjana Hoste. To se je zgodilo leta 2009. No, čez nekaj let pa se je nedvoumno izkazalo, da je bila celotna privatizacija EPCG identična privatizaciji Telekoma Črne Gore (kjer je kot borznoposredniška hiša spet sodelovala Hostina Monte Adria Broker Diler). Torej koruptivna, saj je bilo očitno, da so Italijani ponudili nekaj, zaradi česar so Črnogorci zavrnili višjo ponudbo grškega konzorcija.

Italijani so se namreč strinjali, da del denarja od prodaje položijo kot depozit na umirajočo Prvo banko. Kako je to razveselilo tedanjega direktorja uprave Kazimirja Živka Pregla, ne vemo, vemo pa, da je razveselilo tiste, ki so pri banki imeli kredit ali pa so bili njeni lastniki. In to so bili, kako neverjetno, prav tisti, ki so Italijanom prodajali EPCG. Skratka, kolo so plesali črnogorski kriminalci in slovenski finančni čudežni dečki.

Kako se je zapletlo

Damjan Hosta je v tej epski privatizaciji igral sledeče vloge: bil je vodilna upravljalska in lastniška figura v privatizacijskem skladu FZU Trend, ki Italijanom prodaja delež v EPCG. Potem je bil posrednik pri prodaji EPCH s svojo borzno posredniško hišo, pa solastnik Prve banke Crne Gore (kamor gre denar iz privatizacije) in tudi nekdo, ki ima težave z vračanjem kredita taisti banki. Ali vidite shemo? Čutite, kako teče denar in kako nekdo prosperira? Ali si med branjem naštevate, koliko konfliktov interesov, kršitev zakonodaje in regulacij je pri tem nastalo?

Damjan Hosta (Foto: Vijesti)

Tu nastopa tudi KD Group. Ti prodajajo EPCG Italijanom in počakajo, da se denar od privatizacije vrne v Prvo banko, ki so jo predhodno reševali tako, da so jo preko FZU Mig pomagali stabilizirati z depozitom, težkim 2 milijona evrov. Saj se še spomnite njihove sheme, kajne? Dajo depozit, za katerega dobijo 7% (!!!) obrestno mero in istočasno dobijo 1,5 milijonov evrov kredita po 6,5% obrestni meri. Ja, prekleto grda šala! Človek bi mislil, da so se v vseh teh letih naučili vsaj malo bolj elaboriranih shem.

Podobno vloge ima udbovska Zveza bank iz Celovca, zvesta in zdaj že tradicionalna spremljevalka shem, ki jih izvaja KD Group. O DZS d.d. pa danes nič kaj dosti, ker vas to še čaka (in to z lepim presenečenjem, kajti Bojan Petan očitno ne posluje s tretjerazrednimi regionalnimi kriminalci). Bodite pa pozorni na to, da čeprav so Slovenci razpršeni od Veskobarjevega Eurofonda do Monete, sta bila dva glavna igralca s kremenitim slovenskim poreklom FZU Mig in FZU Trend.

Igro seveda vodita tihotapca cigaret Milo Đukanović, ki v imenu predsednika vlade prodaja EPCG in v imenu samega sebe s prodajo rešuje svojo Prvo banko, ter Barović, ki je istočasno solastnik Prve banke, njen največji dolžnik ter preprodajalec deleža EPCG.

Ne pozabite, da je ob vsem tem EPCG, tako kot so Djukanović, Barović in Hosta, solastnica Prve banke, kar dela celotno privatizacijo še bolj ogabno. Takole izgleda celotna shema "tovarišijske" privatizacije EPCG:

Ni pa še konec, ker so naši dragi Slovenci ob tej privatizaciji skuhali še ekstra sranja, ki so tako slovenska, da bolj ne morejo biti. Monte Adria Broker Diler je bil izbran kot posrednik med A2A in vlado Črne Gore v privatizaciji EPCG z možnostjo, da si mali delničarji lahko izberejo svojega posrednika. In so si, 11% lastniki: FZU Moneta, FZU Mig, FZU Atlas Mont, FZU Trend so se odločili, da bo njihov posrednik River Financial Trading ltd. iz Londona. Problema, ki sta nastopila, sta bila sledeča: prvič, gre za podjetje, ki obstaja samo na papirju in temu primerne so bile njegove storitve čista papirnata fikcija herojev energetske privatizacije. Ravno zaradi tega so črnogorski regulatorji dobesedno znoreli, saj je bilo jasno, kaj so naredili; z izgovorom, da plačujejo posredovanje pri poslu, so iz kupnine potegnili 4 milijone evrov v tujino, poskusili vzeti denar zase in nategniti manjše delničarje fzu-jev.

In drugič, Hosta, ki je ves čas hodil po tenki liniji Đukanovićevega potrpljenja, je skorajda že malo pretiraval. Kot Monte Adria Broker Diler je posredoval pri privatizaciji, medtem ko je za prodajo, ki jo je izvedel preko FZU Trend (ki je bil pod kontrolo) uporabil posrednika iz Londona, ki ne obstaja in ga plačal za storitev posredovanja pri privatizaciji, ki ni obstajala. Hočete bolj jasno izraženo domnevo, ki kroži na podgoriški finančni ulici? Hosta je z Monte Adria Broker Diler delal za Đukanovića in Barovića, za svoj piskrček pa si je izmislil shemo s posrednikom, ki ne obstaja. Oziroma drugače napisano: Slovenci so v poslu kraje izvedli še svojo interno lopovsko epizodo.

Aleš Musar ali od Bosne prek Slovenije do davčnih oaz

Ob vsem tem se je zgodila še ena shema, ki v ta dosje pripelje novo in ne ravno majhno ime: Aleš Musar. Ta gospod je bil nekoč pomemben finančnika Aktive Group oziroma slovenskega oligarha Darka Horvata. Ko je denar od privatizacije EPCG zalil FZU Moneta (spomnite se, tam se je skrival Petan z DZS d.d.), se je rodilo upanje malih delničarjev (tj. tistih, ki niso bili Slovenci), da se bo ta privatizacijski sklad konsolidiral in nadaljeval s finančnimi transakcijami v Črni Gori.

Aleš Musar (Foto: Mediaspeed)

To pa se nekako ni zgodilo, saj je denar začel, po mnenju črnogorski regulatorjev in manjšinskih delničarjev tega fzu-ja, odtekati v bizarne naložbe. Recimo v bosanski privatizacijski sklad ZIF Invest Nova Bjeljina pa DUF Kapital Invest, v poslovne prostore v Ljubljani, v podjetje AG d.d. (glej tole povezavo), nekoč Agrogorica, Plama - Pur d.d. (glej tale članek v Pimorskih novicah) itd.

Običajno portfeljske naložbe sledijo donosu, ker pa smo še iz časov slovenske privatizacije navajeni, da privatizacijski skladi ne vlagajo v donosne investicije, ampak v podjetja, iz katerih lahko potem izčrpajo denar na svoje zasebne račune, se za trenutek zaustavimo pri črnogorski tezi, kaj točno se dogaja.

Vse zgoraj omenjene "superinvesticije" povezuje zdaj že znani Petanov partner iz Sivnet d.d. Tomaž Lahajner in nekoč Horvatov tesni sodelavec Aleš Musar. Oba sedita v upravnem odboru črnogorske Monete, ki je odkupovala delnice bosanskega privatizacijskega sklada iz Bjeljine, kjer je direktor Musar in kjer se lastniško in finančno pojavlja in izginja Musarjev ST Hammer d.o.o. Podobno je s podjetjem Kapital Invest d.o.o. Oba akterja sta preko Monete skočila na AG d.d. in Plama Pur d.o.o., kjer so lastniške povezave med Črno Goro in Slovenijo naravnost facinantno incestuozne. In na koncu tega dela verige je v resnici hobotnica, imenovana AG d.d., kjer kot lastnik sedi - kaj drugega kot luksemburško podjetje SKGB Fund Tiger Danube.

Da ne bo kakšnega nesporazuma, pojasnimo še, kaj se skriva za drugim krakom lastniške verige, ki štarta v Črni Gori in se kotali preko Slovenije z zastavo ST Hammer d.o.o, s katerim upravlja Musar. Tole je izsek iz letnega poročila tega podjetja, še iz časov, ko so prijetno gnezdili v Črni Gori (in BiH):

Iz zgornjega spiska je pomembno podjetje MM Alpha Investment d.o.o. Zakaj? Ker je solastnik AG d.d. Z manj besedami vam hobotnice, ki sta jo v FZU Moneta spletla Lahajner in Musar ne znamo opisati.

Kdo so lastniki, tega podjetja, ki izrisuje hobotnico in za katero Črnogorci vztrajno trdijo, da je shema za uničevanje njihove ekonomije? Seveda podjetje iz britanske davčne oaze v Jerseyu:

Logično, če ima prvi del FZU Monete Lahajner luksemburškega solastnika, zakaj Musar ne bi imel jerseyjevskega. Davčna oaza je davčna oaza! Glava hobotnice je v Črni Gori, lovke se stegnejo preko Bosne in Hercegovine v Slovenijo, zaključijo pa se v davčnih oazah Luksemburgu in na Jerseyju in tam zna biti tudi Monetin denar od zgoraj opisanje privatizacije EPCG. Neprecenljivo. Musarju reže kruh poslovno sodelovanje z Veskobarjem.

Črnogorska razlaga tega, kar ste prebrali, je sledeča: slovenska naveza prejema provizijo za upravljanje s privatizacijskim skladom, karkoli pa je zdravega denarnega toka, se sproži proti podjetjem, ki so lastniško in upravljavsko povezani z ekipo, ki privatizacijski sklad upravlja. Ko je denar v hobotnici, pa počasi odteka preko off shore ventila v zasebne žepe upravljavcev FZU Moneta. To pa je slovenska zgodba, kajne?

Na vas je seveda, da ugotovite, katera različica je prava. So šli denarni tokovi od privatizacije tudi v fascinantno donosne naložbe tipa Plama Pur d.o.o.,  AG d.d. in razne bosanske privatizacijske sklade ter poslovne prostore v Ljubljani, kot trdijo Musar, Lahajner s kompanijo (in verjetno tudi Petanov Dnevnik), ali pa res, tako kot trdijo Črnogorci, da ta denar prek Luksemburga teče na njihove račune. Naj vas vas malce motiviram, Hostin FZU Trend je svoj čas, za lep denar hotel kupiti podjetje Quercus d.o.o., ki naj bi se ukvarjalo z nepremičninskimi posli, pa jim tega črnogorski regulatorji niso dovolili, ker so posumili, da gre za shemo praznjenja privatizacijskega sklada in odtekanja denarja na zasebne račune. Spet tako čudovito slovensko! 

In tam je verjetno končal tudi denar iz naslova privatizacije EPCG. Žalostno.

Epilog neke umazane črnogorske privatizacije

Epizoda z EPCG ima celo množico epilogov, ker kaj hočemo, v tej zgodbi je bilo ogromno shem in igralcev. Prvič, Vasilije Milićković je v imenu malih delničarjev EPCG vložil kazensko ovadbo zoper Republiko Črno Goro, A2A in Monte Adria Broker Diler zaradi oškodovanja malih delničarjev, do katerega je prišlo, ker naj bi bila zaradi korupcije sprejeta nižja odkupna ponudba za delnice EPCG. Primer danes lebdi nekje na poti med tožilstvom in sodnim sistemom Črne Gore.

V slovenskem prevodu: vsi zgoraj omenjeni Slovenci so sodelovali v poslu, ki je pod sumom korupcije. Monte Adria Broker Diler že drugič, pri čemur je bila korupcija dokazana (in kazni izrečene s strani ameriškega SEC) na primeru privatizacije Telekoma Črne Gore.

Drugič, shema s denarnim tokom od privatizacije, ki se je zaustavil v Prvi banki, je v obravnavi pri Centralni banki Črne Gore kot eklatantni primer kršenja bančnih regulativ. Primer stoji. Prevod: naši dragi poslovneži so izvajali shemo, imenovano menjava dolga za udeležbo v fraudulentni privatizaciji.

Tretjič, A2A dolguje Črni Gori 50 milijonov evrov neplačanih davščin, nobena izmed ekstra investicijskih obljub, ki so bili kakor razlog za izbiro Italijanov in ne Grkov (ki so obljubili več) ni bila izpolnjena, kar še enkrat potrjuje, da je šlo za koruptivni posel. Saj ne rabite prevoda, kajne?

Četrtič, slovenska kombinacija z izbiro dodatne borznoposredniške hiše, neobstoječe River Financial Trading ltd. se je končala z razsodbo, da so vsi skupaj oškodovali delničarje svojih privatizacijskih skladov z izplačilom 4 milijonov evrov papirnatemu podjetju za papirnato storitev posredovanja pri prodaji delnic EPCG. Ter seveda, da morajo ta denar vrniti nazaj v sklade. Posebno slabo se je zadeva končala za Damjana Hosto, ki so ga po tej zadnji shemi črnogorski delničarji Trenda dobesedno izpljunili iz lastniške strukture.

Petič, problem največjih dolžnikov (in hkratnih lastnikov) Prve banke ni bil rešen. Barović in Prva banka so danes na sodišču in prav zanimivo bo videti, kakšno shemo pripravljajo zdaj in kateri Slovenci bodo sekundirali. Hostin problem, torej problem borznega posrednika, dvojnega lastnika (EPCG in Prve banke) in dolžnika se ni razrešil, namesto tega je Hosta iz petnih žil potegnil še eno shemo, o kateri boste še brali, in namesto srečnega konca doživel razpad sistema.

In šestič, vsi slovenski lastniki fzu-jev, so si omislili še interno kombinacijo prelivanja denarja iz naslova privatizacije EPCG preko povezanih podjetij do off-shore podjetij, od koder sled denarja izgine. Kot prevaja podgoriška finančna ulica: "omastili" so se. Posledica? Seveda je ne bo.

Toda zgodba o privatizaciji EPCG ima še en razplet, na katerega nihče ni računal in ki kaže, da bo eskaliral v enega izmed največjih finančnih škandalov zadnjih let: Đukanović, Barović in Hosta so nategnili nič manj kot prvega Putinovega oligarha Olega Deripasko. In na tej točki se zdi, da so naredili korak predaleč; korak, ki jih lahko stane vsega. Kaj točno so naredili, boste izvedeli prihodnji teden v novem razkritju na Portalu PLUS.

Epilog za Hosto

Hosti, enemu najtesnejših sodelavcev Barovića, se na koncu račun ni izšel in vsaj danes se zdi, da bo za svoje početje plačal zelo zajeten račun, verjetno s podpisom črnogorske paradržavne mafije. Kljub shemam, ki jih je potegnil, je bilo denarja premalo, da bi odplačal kredite in preživel. Ko ni mogel več finančno dihati, je s Preglovo Prvo banko izvedel sledeče: banka je konvertirala njegove dolgove v lastniški delež v Monte Adria Broker Diler, kar se zgodi konec leta 2009.

Toda ker se fant ni dal, je izpadlo, da je bila mafijska banka v resnici samo slamnati lastnik njegovega podjetja, ravno tako kot je banka nekoč servisirala Darka Šarića in Veskobarja. To parkirišče je trajalo do leta 2010, ko naj bi njegov sklad FZU Trend zanj odkupil Monte Adrio Broker Diler. S tem pa je bil prestopljen balkanski rubikon na Zeti in sledil je izgon Hoste, njegove ekipe in njegovih shem.

Danes je Hosta vabljen na črnogorsko sodišče, ker kot fizična oseba ni vrnil kredita v znesku 42 tisoč evrov Prvi banki. Paralelna tožba teče proti njegovemu botru Veskobarju, ki je po vsej verjetnosti padel v nemilost Đukanovićeve kamarile. Spisek vsega, kar Hosto še čaka pred črnogorskimi sodišči, je osupljiv, naj omenimo samo privatizacijo EPCG, preprodajo Rudnika boksita Nikšić a.d., afera Berane, afera Brskovo itd. več o tem si lahko preberete sami v črnogorskem časniku Monitor.

Kaj je bil Hosta v resnici v Črni Gori, je težko reči, nagibamo pa se k temu, da je bil finančni eksekutor, uporaben do točke, ko so na sceno vstopili večji fantje.

Epilog III. dela tranzicijskega dosjeja

Tokrat smo vam prikazali dvoje. Prvič, najožje operativno jedro črnogorske kriminalne zdužbe, ki prihaja iz Slovenije in, drugič, potrudili smo se vam čim bolj natančno predstaviti, kako se je vse skupaj pričelo. Natančneje, kako se je izvajal proces posiljevanja tranzicije za namene legalizacije denarja, ki je prišel ali iz naslova nelegalnega trgovanja s cigareti ali pa s kokainom. Vse to se lahko zaokroži z eno samo poanto: slovenska ekonomska politika rdečih direktorjev, certifikatnih skladov in gradualizacije ima res občudovalce in posnemovalce, samo da ti ne vodijo ekonomske politike običajnih držav, ampak so čisto navadni paradržavni mafijci. In Črna Gora je prvi dokaz, da je bila naša privatizacija mafijska.

Kot zadnji dokaz vam ponujamo tole infografiko:

In dva izseka iz različnih dokumentov. Prvi je iz italijanske obtožnice proti Đukanoviću in ostalim,

drugi pa je iz izredne revizije mafijske Prve banke, ki je bila opravljena leta 2008:

Zakaj vam to kažemo? Zaradi zgodovine, ker če niste mogli spremljati trikov udbovskih bank, ste jih zdaj prvič lahko prebrali. Infografika vam kaže, da je bil projekt akumulacije kapitala s pomočjo kriminala in njegovo legalizacijo v črnogorski privatizaciji poslednji veliki projekt starih udbovskih bank, ki je bil izpeljan v slogu Kavčičeve vzporedne ekonomije.

Safti alias Tržaška kreditna banka se je pojavil zgolj kot kanalizator vstopa v Črno Goro, o čemur smo pisali v prvem dosjeju. Zveza bank Celovec, nekoč finančna hrbtenica koroških Slovencev, se je polagoma, a vztrajno pretopila v ekskluzivno banko starih fantov, ki je, kot že ves čas pišemo, stopila na stran finančne podpore črnogorskemu paradržavnemu kriminalu in je danes v zadnjih vzdihljajih. LHB pa je, kot je razvidno iz obeh zgornjih izsekov, sodelovala pri posredovanju denarja med črnogorskimi tihotapci cigaret in italijansko mafijo kot tudi pri reševanju mafijske Prve banke. Tako kot Safti je danes pokojna tudi LHB. Zato trdimo, da je bila Črna Gora zadnji veliki projekt udbovskih bank.

In da ne bo dvomov, govorimo o bančnih poslih slovenskih bank, kjer je v jedru poslovanja sledeča struktura:

Mogoče mislite, da pretiravamo in da gre samo za slabo izbiro poslovnih partnerjev? Če je temu tako, zakaj so potem vsi akterji naših zgodb - skupaj z mainstream mediji - izbrisali celotno Črno Goro iz svojega poslovnega življenjepisa?

Mi pa še nismo pri koncu. Prihajata še dve ekstremni zgodbi. V naslednji bo v naš tranzicijski dosje vstopil največji ruski oligarh Oleg Deripaska. In obljubljamo vam, zgodba bo zanimiva.

(Članek posvečamo vsem tistim, ki so bili doslej direktorji Generalne policijske uprave RS in jim hkrati sporočamo, da se jim ni potrebno vznemirjati, ker niso opravljali svojega dela in sestavljali dosjejev. Jih bomo kar mi namesto njih. Generalna policijska uprava naj se raje še naprej ukvarja s storitvami, ki jih izvaja za svoje politične botre.)