V prejšnjih dveh delih tranzicijskega dosjeja Balkan smo pokazali, da so stare mreže ponovno vzpostavile povezave in vstopile v akcijo tihotapljenja cigaret ter legalizacije in pranja denarja iz tega posla. Morda je bil kdo presenečen, ker so slovenske podjetniške in finančne mreže ponovile tisto, o čemur je pričal Niko Kavčič nekaj desetletij kasneje v samostojni Sloveniji. Morda je bil kdo presenečen, ker se je tako zelo iskalo zgodbe o prekupčevanju z orožjem, našlo pa cigarete. Vendar je vsaj za nas najbolj presenetljivo to, da je Kavčičeva paralelna ekonomija še vedno med nami in v odlični kondiciji.

Kako je izgledala nadgradnja zgodbe o tihotapljenju cigaret, smo vam pokazali v dosjeju Šarić, v katerem smo razkrili, kako so črnogorski mafijci uporabili slovenski privatizacijsko – tranzicijski know- how za namene legalizacije in pranje denarja, ki se ga drži kokain.

V pričujočem, tretjem delu dosjeja vas čaka sestop v brutalno realnost slovenske tranzicije. Če smo vam v dosjeju o Šariću obljubili, da na Slovenijo ne boste mogli več gledati tako, kot ste doslej, vam tokrat obljubljamo, da se vam bo ta država zagabila, saj je očitno, da je Slovenija tranzicijska zmagovalka zgolj samo še v kriminalnem svetu. Naj povemo bolj natančno: izkazalo se je, da slovenski tranzicijski model finančnih piramid lahko cenijo in s pridom uporabljajo samo kriminalne združbe.

V tem dosjeju vas čaka nekaj več o Slovencih, ki so tvorili najožji poslovni krog prvega tihotapca cigaret Veselina Barovića in njegovega botra Mila Đukanovića. Natančneje vam bomo predstavili primer privatizacije Elektroprivrede Crne Gore a.d. Na svoje lastne oči se boste lahko prepričali, kako zelo fraudolentno je bilo prav vse, česar se je ekipa lotila. Tokrat boste tudi prvič brali, kako se je privatizacija odvijala v Sloveniji. Slovenska tranzicija je namreč matrica za črnogorsko, razlika je zgolj ta, da so bile črnogorske metode dela premalo prefinjene, da jih ne bi opazili.

V naslednjem, tj. četrtem delu, ki bo objavljen prihodnji teden, vas čaka še nekaj bolj šokantnega: v dosje bo vstopil nihče drug kot ruski oligarh Oleg Deripaska.

Privatizacija Telekoma CG,  ponovno

V drugem delu tranzicijskega dosjeja smo vam predstavili zgodbo o Kazimirju Živku Preglu, ki je v slovenskem javnem prostoru niste mogli zaznati. Na kratko: pokojni politik in ekonomist je svoje zadnje dneve preživel kot direktor uprave Prve Banke Crne Gore a.d., ki je v lasti družine Đukanović in je prala in legalizirala denar narkokralja Darka Šarića in tihotapskega barona Veselina Barovića "Veskobarja". Še več, nedavno so proti pokojnemu Preglu v Črni Gori napisali obtožnico zaradi korupcije v primeru prodaje črnogorskega Telekoma madžarskemu Telekomu (kaj se je tedaj dogajalo, smo vam natančno predstavili v prvem delu dosjeja).

Vendar pa tedaj nismo povedali celotne zgodbe. Zgodba o privatizaciji črnogorskega Telekoma ima namreč še dodatno, slovensko ekstenzijo. Pregl, ki je s pomočjo svojega off shore podjetja posredoval pri toku korumpirane gotovine od madžarskega Telekoma do Đukanovića, je kmalu zatem postal direktor uprave Prve banke Crne Gore. V tej mafijski banki poleg ostalih težkokategornih lastnikov najdete še liliputanski delež Monte Adria Broker Diler a.d.

Pregled lastniške strukture te borznoposredniške hiše pokaže, da je bila do nedavne lastniške dekapitacije v lasti podjetja Mabo, ta pa je bil v celoti v lasti Slovenca Damjana Hoste. To seveda veste, če berete slovenske medije in niti ni tako presenetljivo. Bolj presenetljivo je sledeče: Monte Adria Broker Diler je bila borznoposredniška hiša, ki je vodila prodajo črnogorskega Telekoma madžarskemu. Kar ste prebrali, je sledeče: eno največjih privatizacij v Črni Gori so izpeljali Slovenci, ali če hočete drugače, v slovenskem kraku zgodbe o privatizacijski korupciji (v katero se je vključil tudi ameriški SEC) niso prisotni samo Pregl s svojimi tržaškimi prijatelji iz IFIN ter NLB, temveč še nek tretji lik.

Kompletna shema konkretnega primera je takšna (rdeči del infografike je dodatek tistemu, kar ste že videli v drugem delu dosjeja Balkan):

V infografiki je izrisana tudi povezava med Euromarket banko in NLB ter NLB in Prvo banko. Prvi del povezave že poznate, saj je Euromarket banko (ki je maslo tržaških Slovencev, SKB in Soroša) skorajda takoj po razkritju korupcije prevzela NLB in jo vključila v NLB Montenegro. Za drugi del povezave pa vas prosimo, da potrpite do konca tega dela dosjeja. Zdaj je namreč potrebno pojasniti, kdo je Damjan Hosta, kako je postal tako vpliven in močan, da lahko posreduje pri največjih Đukanovićevih poslih, kdo so tisti, ki sestavljajo njegovo omrežje, in kateremu delu črnogorskega omrežja pripada.

Kako je Damjan Hosta prišel do Črne Gore, ne vemo niti nas ne zanima. Prvobitna akumulacija črnogorskega kapitala je bila narejena s pomočjo tihotapljenja cigaret. Ta denar se je potem preko privatizacije prelil v črnogorsko različico slovenskih pidov in omogočil nastanek črnogorskih tajkunov. Prvi in navečji izmed njih je bil Veselin Barović "Veskobar". Človek, ki ga italijanska obtožnica označuje kot glavnega operativca v  operaciji tihotapljenja cigaret. Njegov privatizacijski sklad FZU Eurofond je imel prav vse: politično zaledje pri Đukanoviću, največ zbranih privatizacijski certifikatov, enormno količino denarja iz naslova kriminalne dejavnosti, ni pa imel slavnega slovenskega know-howa. In tu je v igro vstopil Damjan Hosta, ki je v prvem desetletju tega stoletja postal, poleg Bosanca Boiše Šotre, glavni finančni operativec Veskobarja.

Ko je bil Veskobar na višku finančne moči in ko je v svojih rokah držal večino črnogorske ekonomije, je njegova slovenska mreža izgledala takole:

Najprej Damjan Hosta. Na primeru privatizacije Telekoma Črne Gore smo že pokazali, da njegova vloga ni bila zanemarljiva (več o ostalih primerih v nadaljevanju). Njegova borzno posredniška hiša je bila izjemno pomembna v času, ko je črnogorska kriminalna združba legalizirala denar prek privatizacije. Toda to še ni točka, ko se Barović in Hosta srečata lastniško. To se zgodi v podjetju Alpha Invest a.d. Ali kot pokaže centralni register podjetij Črne Gore www.crps.me:

Za nadaljevanje zgodbe pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bil Hosta s prijatelji lastniško in upravljalsko močna figura tudi v privatizacijskem skladu FZU Trend. Ta sklad je bil enostavno povsod in vedno zraven, ko je črnogorska paradržavna kriminalna združba izvajala pohod po črnogorskem gospodarstvu.

Okej, se vam ne zdi nič takega, da je Slovenec podjetniški partner zloglasnega Veskobarja? Se vam ne zdi, da zdaj pa je res nekam preveč Slovencev nagnetenih okoli črnogorske kriminalne združbe, da bi samo zamahnili z roko in rekli: to je samo naključje?! Se vam ne zdi, da se dogaja nekaj nenavadnega? Da povsod in iz vseh špranj gledajo Slovenci? Se vam ne zdi čudno, da so bile epizode črnogorskega tihotapstva in privatizacije na dolgo in široko opisane v slovenskih medijih, nihče pa ni omenil, kako zelo nepogrešljivi so bili Slovenci za Barovićevo in Đukanovićevo tajkunsko kariero?

Potem je tu Živko Pregl, direktor uprave Đukanovićeve Prve banke, v kateri je bil solastnik Barović. Še več, Barovićevo noro zadolževanje in nevračanje kreditov je to banko skorajda pahnilo v propad, zato je jasno, da je bil vse prej kot nek anonimni portfeljski lastnik. Saj veste, kaj je glavno vprašanje: kako je mogoče, da nekdanji podpredsednik zadnje vlade SFRJ, direktor uprave Mercatorja in predsednik nadzornega sveta SKB ni vedel, da upravlja z banko, ki si jo lastijo osebe, obtožene kriminalne dejavnosti?

Hosti in Preglu sledita še dva Slovenca, ki sta imela to srečo, da sta lastniško vstopila v sam Barovićev "PID", imenovan FZU Eurofond. To sta v Sloveniji neznana Rok Čampa in Roman Drašler. Kako je bilo mogoče vstopiti v Barovićev "PID", je nejasno. Čeprav Slovenca sedita tam z majhnimi deleži (pa ne ravno nepomembnimi), se postavi vprašanje, zakaj in od kod.

Bolj kot Rok Čampa in Roman Drašler je pomemben Barovićev partner Peter Drašler, lastnik podjetja Akcija d.o.o. Ali kot pokaže črnogorski register poslovnih oseb:

je povezava med Barovićem in Drašlerjem izjemno tesna. Tako tesna, da bolj ne more biti, saj se lastniško srečata v podjetju. Morda vas moti etični vidik sodelovanja z ljudmi, osumljeni organiziranja največje kriminalne združbe v zgodovine moderne Evrope, morda pa se tudi sprašujete, kaj sta Drašler in Hosta delala, ko je Barović igral veliko igro prehoda v legitimne posle z denarjem, pridobljenim s tihotapljenjem cigaret.

Zadeva je še bolj depresivna, ker tu je še Barovićev Euroinvest, v katerem je lastniško spet Peter Drašler, za povrh pa je 10% lastnik tega podjetja borznoposredniška hiša (BPH) Ilirika d.d. Slednja pa ni ravno tako obskurna kot imena, ki ste jih prebrali doslej. Seveda lahko verjamemo mitološkim izgovorom, ki se valijo po ljubljanski finančni ulici, da če si hotel delati posle v Črni Gori, si pač moral do Barovića. Lahko pa se povprašamo tudi sledeče: ker so bili to vendar posli legalizacije denarja iz kriminala, kaj ima lahko s tem BPH Ilirika d.d.?

Ni še konec, še nekdo je tu. Lastnik podjetja Hectas d.o.o. Kaj ima Hectas z Barovićem? Ker so slovenski mediji vsaj tako odlični cenzorji, kot so bili učinkoviti sežigalci udbovskih arhivov, vas moram po resnico napotiti na črnogorske medije. Saj se spomnite, kako so vsi slovenski mediji pozabili na Preglovo črnogorsko epizodo, kajne? Še enkrat več, gremo čez enako epizodo. Zato si preberite tole. Kaj zdaj? Vam povem, kdo je Ladimir Brolih?

Ladimir Brolih

Podjetnik Brolih, ki je svoj čas poskušal srečo pri propadli stranki Zares, je šestega avgusta letos postal direktor uprave Aerodroma Maribor. Izvolite, preberite si v Petričevem Delu. In ne, Anuška Delić v Ozadjih ni popisala kompletnega življenjepisa Ladimirja Broliha, tako kot vam ni napisala kaj dosti o Prvi banki. Kako Brolih predstavi svojo poslovno pot, si pa lahko preberete s spletne strani odmirajoče politične stranke Zares, kjer se predstavi. Verjamem, ni lahko pojasniti, da si hkrati ugleden poslovnež in partner zloglasnega Veskobarja. Domača naloga za vas, dragi bralci, je preveriti, kdo je lastnik Aerodroma Maribor.

Če vam ni mar za prebiranje črnogorskih medijev, potem bo naslednji izpis iz črnogorskega registra podjetij povedal precej:

Še bolj pa vam bo jasno, o čem teče beseda, če vam povemo, da je bil Brolih skupaj z Barovićem in Hosto udeležen v poslovnem projektu Siti Park Bijelo polje, ki je danes eden izmed spomenikov kreditno financiranih poslovnih katastrof v Črni Gori.

Zdaj, ko ste spoznali Veskobarjeve Slovence, se lahko spustimo v globino in preverimo, kaj so skupaj počeli. Še prej pa spodnja infografika, povzeta po črnogorski spletni strani Eurofondinsajder, ki je napovedala sistematično vojno Veskobarju in ga razkrinkava na vsakem koraku:

Infografiko velja brati na sledeči način: večji je krog, večji je vpliv posameznega podjetja/fizične osebe v Barovićevi mreži. Sami lahko razberete, kako pomembna sta v tem omrežju Akcija d.o.o. in Alpha Invest d.o.o., podjetji, kjer Slovenci gnezdijo skupaj z Barovićem. Nečesa pa še ne veste: podjetje Fjord, ki je očitno masivno pomemben del mreže, je bil v ključnem obdobju slovensko obarvan in vpleten v "črnogorski posel stoletja" z ruskim oligarhom Olegom Deripasko. Ampak prihranimo to za naslednji članek.

Zgornjo mrežo pa si lahko tolmačite tudi na sledeči način: privatizacijski afterparty po veliki zabavi z Barović – Đukanovićevim švercom cigaret.

Zdaj, ko smo vam pojasnili, kdo vse se giblje okoli Veskobarja, in ko vam je menda postalo jasno, da Slovenci v Črni Gori niso ravno nepomembnen dejavnik, je čas, da pokažemo mehanizem, ki so ga Slovenci verižno uporabljali v tej državi in to na primeru ene največjih privatizacij, privatizacije Elektroprivrede Crne Gore a.d.

Privatizacija Elektroprivrede Crne Gore a.d.

Če želite spoznati metode dela Barovića, ostalih črnogorskih paradržavnih kriminalcev in Slovencev, je verjetno daleč najboljši primer privatizacija Elektroprivrede Crne Gore a.d. Tam namreč najdete vse: od goljufanja pri izbiri najboljšega prevzemnika, prek koruptivnega prelivanja denarja in oškodovanja delničarjev privatiziranega podjetja ter proračuna Črne Gore, pa vse do majhnih finančnih goljufij. Pri vsem tem vam bo postalo nedvoumno jasno, da gre za delovanje koordinirane kriminalne združbe.

Elektroprivredo Crne Gore a.d. (EPCG), največje energetsko podjetje v Črni Gori, ste že spoznali. O njem smo pisali v prvem delu tega tranzicijskega dosjeja, ko smo pokazali, kako so Slovenci poslovali z Đukanovićem, oziroma ko smo se spraševali, kako je mogoče, da so lahko vstopili v tako pomembno podjetje. Spomnimo, v nekem trenutku so v tem podjetju sedeli DZS d.d. (preko FZU Moneta; čaka pa vas še presenečenje, kdo sedi tam), KD Group d.d. (FZU Mig) skupaj z Zvezo bank Celovec (ki se pojavi še v FZU Atlas Mont). K tej ekipi, ki smo vam jo že predstavili lahko dodamo še zgoraj omenjeni FZU Trend, ki se je v tistem času identificiral s Hosto, Veskobarjev Eurofond in večinsko lastništvo države Črne Gore. Slednje – glede na to, kako stvari v tej državi potekajo – lahko razumemo tudi kot zasebni privatizacijski sklad Mila Đukanovića. Vsi ti superposlovneži so, kot smo vam že pokazali, leta 2008 že lastniško gnezdili v EPCG. Vse je bilo pripravljeno za privatizacijo.

Na predvečer privatizacije so bili zgoraj omenjeni privatizacijski skladi lačni denarja, saj so bili masivno zadolženi, predvsem pri Đukanovićevi Prvi banki, ki je v 2008 tudi prišla v resne težave, ne samo zaradi pranja denarja za švercarje cigaret in distributorje kokaina, ampak tudi zaradi nevrnjenih kreditov črnogorskih paradržavnih kriminalcev in njihovih slovenskih partnerjev. In še zadnja pomembna informacija: v Prvi banki, ki jo je upravljal Pregl, je gnezdila tudi EPCG. V teh okolišinah se je na začetku letu 2009 začela privatizacija EPCG.

Na privatizacijski tender sta se prijavila dva poslovna subjekta, zainteresirana za nakup deleža EPCG (na koncu je vlada Črne Gore skupaj z ostalimi delničarji prodala 43,7% tega podjetja), in sicer italijanski A2A S.p.A. in konzorcij dveh grških podjetij Golden Energy One Holding Public Power Coorporation. Italijani so ponudili 8,4 evra za delnico EPCG, Grki pa 11,1 evra.

Izbrani so bili, kljub nižji ponudbi Italijani. Uradno pojasnilo je bilo, da so pri A2A ponudili še dodatne investicije v črnogorsko elektrogospodarstvo. Kot se je izkazalo kasneje, seveda niso ponudili ničesar, še manj karkoli izvedli. Na koncu pa so ostali dolžni še 50 milijonov evrov neplačanih davkov (podatek je iz konca 2014). Italijani so seveda Đukanoviću in ostalim res ponudili nekaj posebnega in neprecenljivega, ampak o tem malo kasneje.

3.9.2009 je črnogorski Svet za privatizacijo potrdil prodajo EPCG Italijanom. A2A javno objavi ponudbo za odkup delnic po 8,4 evra (jebeš Grke in njihovih 11,1 evra za delnico), pri čemur so sporočili, da je pooblaščena borznoposredniška hiša za to transakcijo Hostin Monte Adria Broker Diler. Fantastičen posel za Slovence, kajne? Še več: veste, kam se je deponiral denar od nakupa EPCG? V kriminalno slovensko – Đukanovićevo Prvo banko. Dobro, zaenkrat ni še nič narobe z vso to zgodbo, Slovenci so imeli srečo, da so poznali prave ljudi in vstopili v pravo podjetje, zaslužili goro denarja in se s tem izvili iz kreditnih krčev. Komplikacije se šele dobro začenjajo.

In o tem bomo pisali v nadaljevanju v petek...