Na svetovnem kongresu Združenj društev za odnose z javnostmi so leta 1978 sprejeli definicijo teh odnosov: Public relations is a strategic communication process that builds mutually beneficial relationships between organizations and their publics, ali po naše: odnosi z javnostmi pomenijo strateški proces komunikacije, ki gradi vzajemno pozitivne odnose med organizacijami in javnostmi.

Univerzitetni klinični center Ljubljana seveda ima Službo za odnose z javnostmi, ki se očitno ukvarja le s kooperativnimi in nekritičnimi mediji, s katerimi vodstvo UKCL nima težav. V zadnjih treh mesecih smo na Portalu PLUS na pobudo in predvsem s pomočjo nekaterih razočaranih zaposlenih v tej ustanovi objavili vrsto člankov, v katerih smo razkrivali stvari, ki se jih drugi mediji - s častno izjemno Financ - niso lotevali.

Kdo koga jemlje resno

Tako smo v trilogiji o okostnjakih predstavili katastrofalne akademske dosežke večine od trenutnega 60-članskega vodstva ustanove, ki se rada pohvali, da je vrhunska. Odziv nekaterih vpletenih na prvi članek je bil tipično slovenski: prevladala je užaljenost. A ko so zadevo prespali, so se nekateri (vsaj intimno) očitno zavedli, da operiramo s preverljivimi številkami in da pač stanje je, kakršno je. Kar je predvsem zaskrbljujoče, pa je dejstvo, da se po naših informacijah predvsem kirurški del "elite" UKC Ljubljana ob lastnih bednih akademskih dosežkih niti slučajno ni zdrznil in/ali zamislil. Tipično kirurško. Ali bolje rečeno, tipično slovensko kirurško.

Sledila sta še dva članka, s še bolj poglobljeno analizo, ki je vključevala tudi mednarodne kazalnike uspešnosti, kar je pokazalo stanje še bolj porazno. Pravzaprav smo pokazali, da ima vse trenutno 60-člansko vodstvo UKC Ljubljana v svojih nedrjih le 6 predstojnikov (torej le 10%), ki se lahko po mednarodnih kazalnikih raziskovalne uspešnosti kosajo s svojimi kolegi, predstojniki uglednih klinik v najpomembnejših in največjih bolnišnicah na drugi strani Alp. Da, na tisti strani, na katero so se še pred nekaj leti vozili po kinder jajčke, milke, plenice in prašek za svoje otroke, ki jih v socialističnem raju ranjke Jugoslavije ni bilo niti na bone. Danes pa se s tisto stranjo nikakor nočejo primerjati s svojimi akademskimi dosežki, saj imamo kinder jajčke, milko in plenice za vsakim vogalom. Ostalo pa naj očitno ostane kar tam, na oni strani Alp. Žal je poskus, da bi bili "svetilnik Evrope" zaenkrat spodletel. Pa naj bo enako z ogledalom.

Upali smo - pričakovali sicer ne -, da se bo aktivirala Služba za odnose z javnostmi UKCL, kot je v navadi pri velikih sistemih, kadar so izzvani ali se čutijo ogrožene; da bomo vzpostavili strateški proces komunikacije, ki zgradi pozitivne odnose med organizacijami in javnostmi, v korist obeh; da bo branila svoje zaposlene, aktivirala medijski aparat. Zmanipulirala številke. Da bodo ljudje dejansko glede na "argumente" verjeli, da je UKC Ljubljana najboljša in najvarnejša ustanova. In to ne samo na tej strani Alp, pač pa tudi v naši novi širši domovini. Z argumenti, ne samo z vztrajnim blejanjem v kamere, da je temu tako. Pa nič. Kot rečeno, upali smo. Pričakovali pa smo natančno to, kar se je zgodilo. Bunker pozicijo. Zakaj? Ker drugega ne znajo. To izhaja iz več kot 24 letne tradicije in lokalne PR šole UKC Ljubljana. Ko zapiha veter, se potuhni in čakaj, da mine. Javnost je pozabljiva. In karavana bo šla dalje, navzlic lajajočim novinarskim psom.

Stvari so celo eskalirale...

Potem je z neba kot nekakšen deus ex machina padel Andrej Baričič, novi v.d. generalnega direktorja UKC. In že v prvih minutah brcnil v temo. Poleg tega, da nas je na hitro podučil o čem lahko pišemo in o čem ne, je predstavil tudi "program" vodenja, kot si ga je zamislil, med drugim že klasiko prežvečenih tem "novih" vodij UKC Ljubljana, skrajšanje čakalnih vrst.

Ko smo že mislili, da je to vse, se je izkazalo, da je samo začetek. V manj kot mesecu dni so padli iz njegove osebne omare okostnjaki, za katere menimo, da niso dobra popotnica za človeka, ki naj bi vodil največjo bolnišnico v državi: pet podjetij v treh državah, sedenje na različnih nadzorniških funkcijah v istem času, med drugim tudi v Svetu UKC Ljubljana, kjer je med izvajanjem funkcije za nadzor porabe financ sodeloval celo pri koruptivnem javnem razpisu kot edini kandidat, poleg svoje boljše polovice (ki je nastopila s svojim podjetjem), za neko ne povsem predstavljivo svetovanje srednjemu menedžmentu (kar koli naj že to pomeni). In potem na razpisu z dvema kandidatoma tudi zmagal (proti svoji partnerki).

 Andrej Baričič (Foto: Planet TV)

Pogodbo je podpisal bivši vrhunski direktor Simon Vrhunec. Poleg ostalih poslov (narekovaji bi bili skorajda nujni) je tudi malo skušal nategniti HSE, pa sodeloval poslovno s človekom, za katerim je razpisana mednarodna tiralica zaradi kraje, khm "odtekanja" denarja iz SCT in Telekoma, pa posojal svoje podjetje še enemu nesporno čistemu prijatelju za zajem denarja od staršev, ki so svoje otroke vozili v propadlo plesno šolo Urška... In še bi lahko naštevali. Pa ne bomo, ker je bilo že vse povedano, vključno z zadnjim okostnjakom, kjer naj bi pri internem odkupu podjetja Adria Tehnika sodeloval kar z lastnimi 500.000 evri, kar naj bi po mnenju neimenovanega udeleženca zanj ne bil nikakršen problem. Ko smo različni mediji v avgustu razkrivali vse te okostnjake, se po pričakovanjih in dobri stari praksi Služba za odnose z javnostmi UKCL ni oglasila, kajti če bi se, bi to lahko pomenilo, da bi stekel strateški proces konstruktivne komunikacije, kar pa je seveda v nasprotju z doktrino bunkerja.

Ljubezen kot v pravljici

Kdor je pričakoval, da bo vlada kot ustanoviteljica tega javnega zavoda zaradi razkritij okostnjakov v omarah gospoda Baričiča poskočila in sprožila ustrezne postopke, se je uštel. Namesto tega je v.d. generalnega direktorja prišla nasproti kar sama ministrica za zdrav(j)e Milojka Kolar Celarc. Kakšna sprevrženost: po enem letu ministrovanja se je kot najvišji predstavnik ustanovitelja odločila obiskati UKC Ljubljana ravno v času, ko je iz omar padlo naenkrat največ razpadlega tkiva te vrhunske ustanove. Pa ne govorimo samo o Baričiču, da ne bo pomote. Govorimo tudi o aferi Radan, poročilu otroške srčne kirurgije in drugih.

Koga imajo vsi skupaj za norca? Javnost ni več slepa, kot je bilo v času SFRJ, ko je zadoščalo, da se je na oglasni deski pojavil napis: Mi smo najboljši. In Služba za odnose z javnostmi? Tudi tokrat nič konkretnega. Pa saj jim ni bilo niti treba, ko pa je o vsej lepoti te, Severni Koreji podobne pravljice, kot bi dejali režimski Laibachi, pisala poštena in načelna kolegica z Dela Milena Zupanič. Oh, ti presneti družinski razlogi, ki novinarju v svobodni, neodvisni in pravni državi preprečujejo, da bi dejansko lahko opravljal svojo nalogo...

 Manager Andrej je povsem prevzel gospo Milojko.

In sta se sprehodila, Andrej in Milojka, po razpadajočih hodnikih UKC Ljubljana, se skoraj držala za roki kot dva maturanta, se nastavljala kameram in simbolizirala idilično vzdušje v ustanovi, kjer ni nič narobe. Pričakovali bi, da bi se Služba za odnose z javnostmi aktivirala vsaj zdaj in še dodatno nališpala pravljico. Pa spet nič. Kaj ti ljudje sploh počnejo?

Pojdimo naprej. Pred časom smo (že tretjič) na to službo naslovili 49 neprijetnih vprašanj glede več zaposlenih v UKC Ljubljana, ki so posredno ali neposredno vpleteni v afero Zorman. Afero, v kateri je na letni ravni s prirejenimi javnimi razpisi za žilne opornice ali t.i. stente in umetnim vzdrževanjem tri do štirikrat višjih cen (kot so odkrili pri časniku Finance), UKC Ljubljana preplačeval samo to vrsto materiala za 2,5 milijona evrov na leto glede na cene v tujini. Si predstavljate številke?! V desetih letih je na primeru samo enega materiala v UKC "izpuhtelo", večinoma na goriško stran meje, verjetno več kot 25 milijonov evrov. Rabota stoletja!

UKC Ljubljana po lastnih podatkih nabavlja 20.000 različnih materialov in zdravil. V te številke niso vključeni aparati, servisne pogodbe, svetovalne pogodbe ipd. Izračunajte sami, koliko denarja so samo v UKC Ljubljana rdeči prašiči (kot bi jim rekel Rado Pezdir) pokradli in prečrpali na ono stran meje v zadnjih 24 letih. Še verjamete v pravljice? Še verjamete v nedolžnost ljudi v prehranjevalni verigi? Še verjamete v poštenost nabavne službe UKC Ljubljana, kjer za te rabote, vede ali pa nevede, skrbi prek 70 zaposlenih?

In kaj naredi Služba za stike z javnostmi? Uganili ste, nič. Odgovora na 49 neprijetnih vprašanj še do danes nismo dobili. Zdaj bomo UKC Ljubljana res prijavili informacijski pooblaščenki. Da vidimo, če deluje vsaj Mojca Prelesnik v tej državi samostojno in neodvisno, ker imajo pristojne službe (KPK, NPU, Specializirano državno tožilstvo) z UKC očitno probleme.

Simon Vrhunec, bržkone eden najslabših inženirjev med vrhunskimi direktorji bolnišnic in najboljši vrhunski direktor bolnišnice med inženirji, ki ga je očitno paradržava dala malo na hladno, dobi po vseh škandaloznih zgodbah, ki so se zgodile in razkrile v njegovem mandatu, za nagrado službo v ustanovi, ki bi jo v svojih letih vodenja skoraj pokopal, vsaj v moralnem smislu. Kot izhaja iz pogodbe, ga je naslednik, prijatelj in blejski sosed Andrej Baričič, glede na izobrazbo in vrhunske izkušnje imenoval za pooblaščenca za informacijsko varnost. Kapa polna smeha. Je pa funkcija nekoliko bližje Službi za odnose z javnostmi. Glede na vse informacije, ki jih ima, javnost pa še ne (vseh), bo Službi za odnose z javnostmi UKC Ljubljana nemara lahko svetoval, kako bunker še bolj zapreti.

Kot ponavadi, se na vse očitke v javnosti tudi tokrat Služba za odnose z javnostmi UKC Ljubljana ne izjasni. Le bežno, iz zasede zasačeni člani Sveta UKC pred kamero izdavijo, da vsega niso vedeli... Vprašanje za njih: le kaj vam je tega treba?

Ko se PR znajde v živem pesku

V zadnjem članku smo se spraševali, če ni morda ravno ustoličenje Andreja Baričiča največja izmed afer UKC Ljubljana v sodobni zgodovini slovenske medicine. Zakaj? Gospod je bil namreč ustoličen za v.d. direktorja UKC Ljubljana v svoji odsotnosti in mimo treh kriterijev, ki jih predvideva Statut UKC Ljubljana za izvolitev generalnega direktorja UKC Ljubljana. Na razpisu kot edini kandidat, ki ga nikoli ni bilo, brez predstavitve programa in vizije svetu zavoda in brez pogovora s kandidatom.

Pustimo ob strani, da je en dan po predaji poslov odfrlel na dopust... Uganili ste, tudi v zvezi s tem smo poslali Službi za odnose z javnostmi dve javni vprašanji in, uganili ste, tudi tokrat nismo dobili odgovora. Očitno je gospod Baričič, kot je povedal v javnosti, naš medij prepoznal kot tretjerazredni in nas kot novinarje plačance, za katere on že ve, od kje in zakaj dobivamo navodila (in plačila). Za gospoda Baričiča je očitno prvorazredni medij le Delo, v katerega Sobotni prilogi se je nedavno pojavil sluzast intervju za poliranje njegovega lika in dela. V drugo kategorijo spadajo očitno Finance, ki občasno celo uspejo dobiti suhoparne odgovore od Službe za odnose z javnostmi. Ostali pa se moramo zadovoljiti s tretjim mestom, ki ni vredno niti enega odgovora.

Služba za odnose z javnostmi ne prepozna in ne prepozna glavne napake. In to je, da pri teh vprašanjih in zadevah ne gre za osebne probleme ali zamere, pač pa preprosto za zdrav odnos v normalnih demokratičnih družbah, kjer mora ustanova, ki porablja stotine milijonov davkoplačevalskega denarja, tudi jasno odgovoriti na vprašanja, kaj in kako s tem denarjem počne. Glede na to, da do danes niso niti odgovorili na nobeno od naših neprijetnih vprašanj niti niso našega pisanja demantirali, začenjamo verjeti v stavek, da kdor molči, desetim odgovori.

Interna resnica je zabetonirana.

Očitno nimajo kaj odgovoriti, ker bi z jasnimi in poštenimi odgovori v živem pesku samo še bolj tonili. In ko si v živem pesku, je najboljša strategija mirovanje - bunker pozicija. Ali pač, spoštovana Služba za odnose z javnostmi? Ki zna glede na dogodke v zadnjih dveh mesecih v resnici komunicirati le z eno javnostjo, in sicer tisto znotraj bunkerja - z zaposlenimi. Da ti slučajno ne bi pozabili, jim tudi v aktualnem internem glasilu ponovno sporočajo, da je UKC Ljubljana zaupanja vredna ustanova.

(V naslednjih dveh nadaljevanjih bomo poskušali pokazati, zakaj na Portalu PLUS menimo, poleg že vsega povedanega, da je to pravljica za otroke.)