Pred nekaj dnevi je neka slovenska televizijska mreža objavila pogovor med slovensko novinarko in dekletom muslimanskega videza, ki je skupaj z drugimi izseljenci/begunci obtičalo nekje v bližini slovenske državne meje.

Novinarka je vprašala: "Ali nameravate ostati v Sloveniji?"

Begunka pa je odgovorila: "Ne, slišala sem, da je Slovenija precej revna država."

Glede na to, da ničesar ne vemo o dekletovem poreklu in vrednotah, si lahko razlagamo, da je dolgočasno obmejno pokrajino s starinsko železniško postajo primerjala z razkošnimi in bleščečimi stolpovi pa vodometi Bahraina, Katarja, Kuvajta ali Savdske Arabije; nemara pa je doživetje Slovenije primerjala z žarometi mercedesovih in beemvejevih limuzin na ulicah Berlina, Frankfurta, Hamburga ali Münchna, ki jih je videla po televiziji ali na internetu. Dekle, ki najbrž nikoli ni videlo posnetkov gradbišč na Slovenski cesti in parkirišč na Rakovi Jelši, bi nemara občudovalo športno dvorano v Stožicah?

Čeprav je Slovenija zadnja leta pod pritiskom, da čim dlje ohrani arhitekturno dolgočasje in politično puščobo, ki izhajata iz socializma, ji je po zaslugi navdušencev - med katere se šteje tudi pisec teh vrstic - uspelo vstopiti v NATO in v Evropsko unijo, v evrski in schengenski sistem, s tem pa je hočeš nočeš postala del tiste Evropske unije, za katero so značilni žarometi in vodometi, varno in relativno udobno življenje. Bolj kot udobje pa je za pojem evropskega življenja pomembna njegova politična zgodovina oziroma pravna ureditev, ki vsebujeta usodna sporočila za vse človeštvo.

Spravna in povezovalna prizadevanja Konrada Adenauerja, Winstona Churchilla, Alcida de Gasperija, Jeana Monneta, Roberta Schumana idr., ki so obrnila na glavo kaznovalno politiko (nemške reparacije) in neprijazno dediščino versajskega sistema (1919), bi bilo mogoče primerjati z ravnanjem znamenitega francoskega princa, ministra in diplomata Charlesa Mauricea de Talleyranda na Dunajskem kongresu leta 1815. Dunajski kongres je sklenil kaznovati Napoleona, ne pa tudi Francije. Evropska unija potemtakem temelji na sodelovanju, recimo na koaliciji nekdanjih nasprotnikov in celo dednih sovražnikov.

To, da Evropska unija ni - kot OZN - organizacija zmagovalcev, ampak naukov II. svetovne vojne, je velika stvar. To, da z večjim ali manjšim uspehom varuje svoje zunanje meje in da vztraja pri spoštovanju schengenskega sistema, je prav tako velika stvar. Tisti, ki protestirajo proti upoštevanju evropskih omejitev, pozabljajo, da bi se z njihovim razpadom vrnile tudi meje in čakalne vrste med Slovenijo, Italijo in Avstrijo in da bi se vrnile ograje med Slovenci, ki so leta 2007 doživeli Zedinjeno Slovenijo.

Za Slovence je značilna pripadnost zahodni civilizaciji, usodnega pomena pa je vztrajno članstvo v Evropski uniji. Ta se je v letu 2015 res znašla v težavah in zadregah zaradi grške finančne in begunske krize, vendar ima dovolj moči za njuno rešitev in za preživetje sistema, ki je zaenkrat nemara najboljši na svetu. Krize, kot sta navedeni, navsezadnje niso nekaj novega. Z lahkomiselnostjo, ki jo je z nezaslišano prostodušnostjo ubesedila nekdanja predsednica slovenske vlade - da je namreč treba nehati z brezglavim varčevanjem -, so se spoprijeli v Združenih državah že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, velika preseljevanja pa smo doživeli že večkrat, nazadnje v devetdesetih letih oziroma v času jugoslovanske krize. Tokrat gre pretežno za množice mladih muslimanov, ki bežijo v Evropo pred revščino in zmešnjavo južno- oz. srednjeazijskega, severnoafriškega in bližnjevzhodnega sveta, med drugim tudi pred splošno mobilizacijo z ruskim orožjem okrepljenega sirskega predsednika Asada.

V središču begunskega vrveža se je znašla Nemčija, ki podobno kot Velika Britanija, Francija ali recimo Združene države Amerike razpolaga z veliko sposobnostjo za vsrkavanje priseljencev. Toda v nekem trenutku se utegne ta sposobnost tudi izčrpati, zato bodo nujni - in so, kot je mogoče sklepati po sporočilih iz  Evropskega sveta v preteklem tednu, že napovedani - skupni evropski ukrepi.

V zvezi z evropsko migracijsko politiko je treba razmišljati še o treh problemih oziroma - kot se rajši izrazijo diplomati - izzivih:

1. sčasoma bodo postale zunanje meje EU bolj zaprte, pri čemer se bodo sprožili strožji mejni, carinski in drugi postopki, kot so značilni npr. za meje ZDA;

2. takšna perspektiva, stopnjevanje konflikta v Siriji, finančne in politične obremenitve v Turčiji... pomenijo, da izseljencem/beguncem zmanjkuje časa in da se bo pritisk na evropske meje vsaj začasno povečal;

3. države, ki se bodo najbolj izkazale pri uresničevanju evropske migracijske in azilne politike, se bodo po vsej priliki organizirale v direktorij najbolj odgovornih držav, iz česar utegnejo slediti tudi posebna pooblastila na drugih področjih.