Razlike v mentalitetah med evropskim Zahodom in Vzhodom so nekaj, kar vsej dobri volji in politični korektnosti navkljub težko negiramo. Sledi, ki jih za seboj puščajo nastanek, razvoj, obstanek in propad velikih imperijev, je čutiti še stoletja zatem. Na našem koncu Evrope imamo opravka z nevidno mejo, ki jo označujejo različne pisave (latinica na eni, cirilica na drugi), vere in, priznajmo si, s tem povezane mentalitete.

Uvajanje norm z ene strani te meje na drugo se sicer ne zmeraj, a dostikrat izkaže za dvorezen meč. Velik del sveta se počuti popolnoma srečnega tudi brez evropskih receptur o demokraciji, svobodi in odgovornosti posameznika za svojo usodo. Bolj ko se z vzhodne smeri bližamo Evropi in njenim interesnim sferam, bolj postajajo očitni konflikti tako znotraj teh družb kot med evropskim in (bližnje)vzhodnim načinom razmišljanja. V zvezi z razlikami v pojmovanju poti do rešitev nam daje misliti nedavno objavljeni članek Martina Doerryja v nemškem tedniku Spiegel (31/2015).

Vzhod je drugačen

Doerry se denimo sprašuje: zakaj se evropski Zahod vedno po vsej sili loteva reševanja problemov, Vzhod pa rešitev niti ne išče? Po odgovor ni treba daleč - tak primer so že Grki ali Rusi. Lahko gre za krizo evra, vojno v Ukrajini ali spopade na Bližnjem vzhodu, za vsakega od teh prepirov obstajajo čisto sprejemljiv predlog rešitve. A receptov za reševanje, ki jih Evropa že dolga leta pošilja v Atene, Moskvo, Jeruzalem, Ramalo ali Bagdad, tam nihče ne jemlje resno.

Niso morda evropski politiki sami tisti, ki ničesar ne razumejo? Morda predstavlja največjo zablodo prav mišljenje, da je probleme po vsej sili treba reševati?

Razmejitvena črta med mentalitetami teče čez vzhod našega kontinenta, na pol preseka Ukrajino in Balkan, Grčija na jugu ostaja na svoji strani te meje, ki ločuje protestantski in katoliški svet na eni od rusko-grško pravoslavnega, judovskega ter muslimanskega na drugi strani. Ločuje sekularne parlamentarne demokracije od družb, v katerih prevladujejo verski občutki in pojmi, kot so dostojanstvo, ponos in čast - in ki imajo nenazadnje tudi povsem drugačen odnos do časa.

Z vstopom Grčije je tedanja Evropska gospodarska skupnost leta 1981 to mejo prvič prestopila. A zahodne elite so tedaj imele v mislih precej idealizirano sliko Grčije. Dejansko pa je mentaliteto Grkov precej bolj zaznamovalo štiristo let osmanske vladavine kot klasična antika. Grčijo so politiki, generali in oligarhi desetletja dolgo sistematično uničevali. Danes večino gospodarstva kontrolira 800 bogatih družin, za revne pa skrbijo politične stranke. Te se vse po vrsti poslužujejo za evropske razmere dokaj nenavadne taktike zagotavljanja zvestobe volivcev: odpirajo ali ohranjajo na sto tisoče delovnih mest v javni upravi. Domala vsak četrti prebivalec Grčije dela v javnem sektorju - v Nemčiji le vsak deveti.

Tudi vstop Aten v Evropsko skupnost in kasneje evrsko območje Grčije ni pripeljal do nikakršne modernizacije, temveč zgolj do naraščajoče odvisnosti od evropskih subvencij in reševalnih paketov. Grška politična kultura vidi s strani evrskih držav vsiljeni program reform kot vmešavanje v notranje zadeve, kršitev suverenosti in časti. Od svojega pojava na sceni Alexis Tsipras dosledno apelira na državljanski ponos svojih rojakov. Kar na prvi pogled izgleda čista demagogija in skrajni populizem, ima natančno tisti učinek, ki ga Tsipras s svojimi floskulami želi doseči: politika spodbuja občutek obupa.

Med Brusljem in Atenami usklajeni varčevalni katalog je le z zahodnimi očmi mogoče brati kot seznam kompromisov, medtem ko za vladno Syrizo predstavlja taktično približevanje z namenom nadaljnjega pridobivanja na času, pravi Doerry. Izkušnje dolgih kriznih let so Grke naučile, da je mogoče tudi v kaosu nekako preživeti. Izkušnje s skorumpiranimi strankami so jih naučile, da vse reformne obljube običajno ostanejo zgolj … obljube.

Kdor je uspel razviti takšne strategije preživetja in ob tem čuti še ranjeno čast, ta seveda ne more biti pravi naslovnik za bruseljske apele k reformam. Evropski politiki te mentalne prepreke doslej niso znali upoštevati in bi lahko že na podlagi številnih zgledov iz preteklosti vedeli, za kaj gre: tradicionalna družba se bori proti strategiji Zahoda, ta pa za konflikte trmoglavo in po vsej sili išče rešitve.

Enako velja za Ruse v vzhodni Ukrajini. Če bi ta država svoje evropske ambicija postavila v zmernejše meje, bi pritisk Moskve verjetno sicer do neke mere popustil, a osnovno nasprotje med željo po samostojnosti dežele in ambicijami hegemona v Moskvi ostaja povsem nespremenjeno.

V Iraku je bil zahvaljujoč invaziji zavezniških sil režim Sadama Huseina sicer zrušen, a konflikt med suniti in šiiti, ki ga je diktator desetletja dolgo držal pod pritiskom, se je nato toliko bolj silovito razplamtel in daje danes odlično podlago kaosu, nasilju in brezvladju radikalnih islamistov ISIS.

Vsem zunanjim poskusom mirne rešitve navkljub trajajo ti konflikti že desetletja, če ne celo stoletja. Do resnejših notranjih poskusov pa - in to bi Zahod že počasi moralo začeti motiti - niti ne prihaja. Ljudem na teh kriznih območjih gre v prvi vrsti za golo preživetje, torej za to, da so njihove družine zaščitene in da pridobijo po možnosti še nekaj malega materialnih dobrin. Več od tega si ne morejo niti zamišljati, možne rešitve so nesprejemljive iz versko-ideoloških razlogov. Želja po miru vselej ostaja v senci strahu pred kompromisom, ki bi utegnil preveč škodovati lastnim interesom.

Kdor popusti, izgubi

Ne tako majhno število konfliktov ugasne zgolj kot posledica izčrpanosti nasprotujočih si strani, kot utegne postati primer nuklearnega spora z Iranom. Za svoj obstoj boječi se šeriatski režim volje do nadaljnje eskalacije vsaj za zdaj ne kaže več. A konflikt sam po sebi ostaja povsem nerešen, Teheran pa je znova pridobil na času.

Z grško krizo vstopa ta vzorec obnašanja tudi v prostor Evropske unije. Z izstopom Grčije ali brez njega si bodo Grki tudi vnaprej vse možnosti puščali odprte; na noben način ne bo prišlo do kakršnihkoli reform, ki bi utegnile raniti njihov ponos.

Grški filozofa Platon in Aristotel sta nekoč opisala dva različna zgodovinska modela: ciklično in teološko sliko sveta. Predstava, da se vse enkrat ponovi in pri tem nikoli povsem ne spremeni, temveč se vse skupaj vrti v krogu, še danes ustreza življenjskim izkušnjam ljudi z Vzhoda. Ideja, da se vse dogaja z nekim določenim ciljem, da je napredek neizbežen in da se mu nihče in nič ne sme zoperstaviti - ta ideja pa je medtem postala standard evropske politike - in to prav na temo nadaljnje širitve EU.

Heglova priljubljena shema "teza-antiteza-sinteza" vselej zaznamuje pot do politične odločitve. Poenostavljeno rečeno: prepirajta se, kolikor vaju je volja, a potem pridita do dogovora. S svojimi napadi na "lene", torej odločitev nevoljne Grke, sledijo bulvarski mediji razmišljanju svojih bralcev: vsaka zgodba in vsaka diskusija mora enkrat pripeljati do konca, vztrajno zagovarjajo. Ta vrsta razmišljanja pa je razširjena le na evropskem Zahodu. Na Vzhodu je na voljo čas, veliko časa. Po potrebi se vedno da dokupiti še več časa z raznimi izjavami, objavami in obljubami, kot to počnejo grške vlade zadnjih šest let krize.

V nasprotju z nemško kanclerko Angelo Merkel so številni predstavniki političnih kast v Berlinu že zdavnaj izgubili potrpljenje. Pozivi k izključitvi Grčije zbujajo iluzijo, da bi bilo z izstopom Grčije krizo mogoče končati. Dejansko pa bi se zavesa spustila le za nekaj trenutkov, zatem bi sledilo novo dejanje grške drame.

Jernej Šmalc je prevajalec. Živi v Tallinu, Estonija.