Komentar

Evropa in Vzhod: dostojanstvo, ponos in čas(t)

Zakaj se evropski Zahod vedno in po vsej sili loteva reševanja problemov, Vzhod pa rešitev niti ne išče? Dober primer, ki odgovori na to dilemo, je grška kriza in Tsiprasova politika, ki vsebuje tipične vzhodnjaške elemente soočanja s problemi. Eden od teh elementov je tudi čas. Nikomur se nikamor ne mudi.

27.09.2015 07:00
Piše: Jernej Šmalc
Ključne besede:   grčija   evropa   vzhod   zahod   evro   čas   mentaliteta

Foto: arhiv Portala PLUS

S svojimi napadi na "lene", torej odločitev nevoljne Grke, sledijo bulvarski mediji razmišljanju svojih bralcev: vsaka zgodba in vsaka diskusija mora enkrat pripeljati do konca, vztrajno zagovarjajo. Ta vrsta razmišljanja pa je razširjena le na evropskem Zahodu. Na Vzhodu je na voljo čas, veliko časa. Po potrebi se vedno da dokupiti še več časa z raznimi izjavami, objavami in obljubami, kot to počnejo grške vlade zadnjih šest let krize.

Razlike v mentalitetah med evropskim Zahodom in Vzhodom so nekaj, kar vsej dobri volji in politični korektnosti navkljub težko negiramo. Sledi, ki jih za seboj puščajo nastanek, razvoj, obstanek in propad velikih imperijev, je čutiti še stoletja zatem. Na našem koncu Evrope imamo opravka z nevidno mejo, ki jo označujejo različne pisave (latinica na eni, cirilica na drugi), vere in, priznajmo si, s tem povezane mentalitete.

 

Uvajanje norm z ene strani te meje na drugo se sicer ne zmeraj, a dostikrat izkaže za dvorezen meč. Velik del sveta se počuti popolnoma srečnega tudi brez evropskih receptur o demokraciji, svobodi in odgovornosti posameznika za svojo usodo. Bolj ko se z vzhodne smeri bližamo Evropi in njenim interesnim sferam, bolj postajajo očitni konflikti tako znotraj teh družb kot med evropskim in (bližnje)vzhodnim načinom razmišljanja. V zvezi z razlikami v pojmovanju poti do rešitev nam daje misliti nedavno objavljeni članek Martina Doerryja v nemškem tedniku Spiegel (31/2015).

 

 

Vzhod je drugačen

 

Doerry se denimo sprašuje: zakaj se evropski Zahod vedno po vsej sili loteva reševanja problemov, Vzhod pa rešitev niti ne išče? Po odgovor ni treba daleč - tak primer so že Grki ali Rusi. Lahko gre za krizo evra, vojno v Ukrajini ali spopade na Bližnjem vzhodu, za vsakega od teh prepirov obstajajo čisto sprejemljiv predlog rešitve. A receptov za reševanje, ki jih Evropa že dolga leta pošilja v Atene, Moskvo, Jeruzalem, Ramalo ali Bagdad, tam nihče ne jemlje resno.

 

Niso morda evropski politiki sami tisti, ki ničesar ne razumejo? Morda predstavlja največjo zablodo prav mišljenje, da je probleme po vsej sili treba reševati?

 

Razmejitvena črta med mentalitetami teče čez vzhod našega kontinenta, na pol preseka Ukrajino in Balkan, Grčija na jugu ostaja na svoji strani te meje, ki ločuje protestantski in katoliški svet na eni od rusko-grško pravoslavnega, judovskega ter muslimanskega na drugi strani. Ločuje sekularne parlamentarne demokracije od družb, v katerih prevladujejo verski občutki in pojmi, kot so dostojanstvo, ponos in čast - in ki imajo nenazadnje tudi povsem drugačen odnos do časa.

 

Z vstopom Grčije je tedanja Evropska gospodarska skupnost leta 1981 to mejo prvič prestopila. A zahodne elite so tedaj imele v mislih precej idealizirano sliko Grčije. Dejansko pa je mentaliteto Grkov precej bolj zaznamovalo štiristo let osmanske vladavine kot klasična antika. Grčijo so politiki, generali in oligarhi desetletja dolgo sistematično uničevali. Danes večino gospodarstva kontrolira 800 bogatih družin, za revne pa skrbijo politične stranke. Te se vse po vrsti poslužujejo za evropske razmere dokaj nenavadne taktike zagotavljanja zvestobe volivcev: odpirajo ali ohranjajo na sto tisoče delovnih mest v javni upravi. Domala vsak četrti prebivalec Grčije dela v javnem sektorju - v Nemčiji le vsak deveti.

 

Tudi vstop Aten v Evropsko skupnost in kasneje evrsko območje Grčije ni pripeljal do nikakršne modernizacije, temveč zgolj do naraščajoče odvisnosti od evropskih subvencij in reševalnih paketov. Grška politična kultura vidi s strani evrskih držav vsiljeni program reform kot vmešavanje v notranje zadeve, kršitev suverenosti in časti. Od svojega pojava na sceni Alexis Tsipras dosledno apelira na državljanski ponos svojih rojakov. Kar na prvi pogled izgleda čista demagogija in skrajni populizem, ima natančno tisti učinek, ki ga Tsipras s svojimi floskulami želi doseči: politika spodbuja občutek obupa.

 

Med Brusljem in Atenami usklajeni varčevalni katalog je le z zahodnimi očmi mogoče brati kot seznam kompromisov, medtem ko za vladno Syrizo predstavlja taktično približevanje z namenom nadaljnjega pridobivanja na času, pravi Doerry. Izkušnje dolgih kriznih let so Grke naučile, da je mogoče tudi v kaosu nekako preživeti. Izkušnje s skorumpiranimi strankami so jih naučile, da vse reformne obljube običajno ostanejo zgolj … obljube.

 

Kdor je uspel razviti takšne strategije preživetja in ob tem čuti še ranjeno čast, ta seveda ne more biti pravi naslovnik za bruseljske apele k reformam. Evropski politiki te mentalne prepreke doslej niso znali upoštevati in bi lahko že na podlagi številnih zgledov iz preteklosti vedeli, za kaj gre: tradicionalna družba se bori proti strategiji Zahoda, ta pa za konflikte trmoglavo in po vsej sili išče rešitve.

 

Enako velja za Ruse v vzhodni Ukrajini. Če bi ta država svoje evropske ambicija postavila v zmernejše meje, bi pritisk Moskve verjetno sicer do neke mere popustil, a osnovno nasprotje med željo po samostojnosti dežele in ambicijami hegemona v Moskvi ostaja povsem nespremenjeno.

 

V Iraku je bil zahvaljujoč invaziji zavezniških sil režim Sadama Huseina sicer zrušen, a konflikt med suniti in šiiti, ki ga je diktator desetletja dolgo držal pod pritiskom, se je nato toliko bolj silovito razplamtel in daje danes odlično podlago kaosu, nasilju in brezvladju radikalnih islamistov ISIS.

 

Vsem zunanjim poskusom mirne rešitve navkljub trajajo ti konflikti že desetletja, če ne celo stoletja. Do resnejših notranjih poskusov pa - in to bi Zahod že počasi moralo začeti motiti - niti ne prihaja. Ljudem na teh kriznih območjih gre v prvi vrsti za golo preživetje, torej za to, da so njihove družine zaščitene in da pridobijo po možnosti še nekaj malega materialnih dobrin. Več od tega si ne morejo niti zamišljati, možne rešitve so nesprejemljive iz versko-ideoloških razlogov. Želja po miru vselej ostaja v senci strahu pred kompromisom, ki bi utegnil preveč škodovati lastnim interesom.

 

 

Kdor popusti, izgubi

 

Ne tako majhno število konfliktov ugasne zgolj kot posledica izčrpanosti nasprotujočih si strani, kot utegne postati primer nuklearnega spora z Iranom. Za svoj obstoj boječi se šeriatski režim volje do nadaljnje eskalacije vsaj za zdaj ne kaže več. A konflikt sam po sebi ostaja povsem nerešen, Teheran pa je znova pridobil na času.

 

Z grško krizo vstopa ta vzorec obnašanja tudi v prostor Evropske unije. Z izstopom Grčije ali brez njega si bodo Grki tudi vnaprej vse možnosti puščali odprte; na noben način ne bo prišlo do kakršnihkoli reform, ki bi utegnile raniti njihov ponos.

 

Grški filozofa Platon in Aristotel sta nekoč opisala dva različna zgodovinska modela: ciklično in teološko sliko sveta. Predstava, da se vse enkrat ponovi in pri tem nikoli povsem ne spremeni, temveč se vse skupaj vrti v krogu, še danes ustreza življenjskim izkušnjam ljudi z Vzhoda. Ideja, da se vse dogaja z nekim določenim ciljem, da je napredek neizbežen in da se mu nihče in nič ne sme zoperstaviti - ta ideja pa je medtem postala standard evropske politike - in to prav na temo nadaljnje širitve EU.

 

Heglova priljubljena shema "teza-antiteza-sinteza" vselej zaznamuje pot do politične odločitve. Poenostavljeno rečeno: prepirajta se, kolikor vaju je volja, a potem pridita do dogovora. S svojimi napadi na "lene", torej odločitev nevoljne Grke, sledijo bulvarski mediji razmišljanju svojih bralcev: vsaka zgodba in vsaka diskusija mora enkrat pripeljati do konca, vztrajno zagovarjajo. Ta vrsta razmišljanja pa je razširjena le na evropskem Zahodu. Na Vzhodu je na voljo čas, veliko časa. Po potrebi se vedno da dokupiti še več časa z raznimi izjavami, objavami in obljubami, kot to počnejo grške vlade zadnjih šest let krize.

 

V nasprotju z nemško kanclerko Angelo Merkel so številni predstavniki političnih kast v Berlinu že zdavnaj izgubili potrpljenje. Pozivi k izključitvi Grčije zbujajo iluzijo, da bi bilo z izstopom Grčije krizo mogoče končati. Dejansko pa bi se zavesa spustila le za nekaj trenutkov, zatem bi sledilo novo dejanje grške drame.

 

 

Jernej Šmalc je prevajalec. Živi v Tallinu, Estonija.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Janša, bodi frajer, preseneti levico in vso napredno Evropo: legaliziraj marihuano!
14
03.12.2020 22:00
Na Dunaju je ponovno prišlo do zgodovinskega dogodka, tokrat pod okriljem Komisije za droge, ki sodi pod Organizacijo združenih ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
220 let večnega Prešerna: Nestanovitno srce v skrbno nastavljeni mreži
5
02.12.2020 21:28
Slovensko srce je res nestanovitno, in mreže, v katere se je ujelo, so bile zares skrbno nastavljene. Po eni strani nič ne kaže, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
19
01.12.2020 22:30
Proti neumnosti so se bogovi bojevali zaman, je svojčas zapisal avstrijski mislec Karl Kraus. Neumnost pa ima moč vode kljub ... Več.
Piše: Anej Sam
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
19
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
29
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 3.103
02/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.649
03/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.224
04/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 2.139
05/
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
Anej Sam
Ogledov: 1.606
06/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 2.033
07/
Janša, bodi frajer, preseneti levico in vso napredno Evropo: legaliziraj marihuano!
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.508
08/
220 let večnega Prešerna: Nestanovitno srce v skrbno nastavljeni mreži
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.202
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.358
10/
Se nam ponavlja zadnja kriza iz leta 2009? Vse kaže, da ne, vseeno pa bo ključen ponovni dvig domače potrošnje.
Bine Kordež
Ogledov: 907