Začnimo s prispodobo: bolje vrabec v roki, kakor Marko Golob na TEŠ-evi strehi. Zakaj tak naslov? Zato, ker je Marko Golob kljub realnosti, ki jo po šestih letih gradnje prinaša TEŠ6, in kljub resnici, ki počasi vendarle prihaja na dan, še vedno eden glavnih propagandistov propadlega projekta. V tem ga prekaša edinole še dr. Peter Novak, nekoč sončni, danes črni Peter slovenske energetike. No, ta dva nista edina. V akademskih krogih – predvsem strojne in rudarske stroke – je še nekaj podobnih, ki pa so zdaj večinoma utihnili. Zato akademike navajam tu le za začetek. Bolj  kot z osebami želim polemizirati s trditvami in stališči. 

V apologetski trilogiji Moja resnica o TEŠ6, Marko Golob proglasi TEŠ6 za nujnost; kot sončni mrk, ki mu ni alternative. Obravnava ga kot mistični pojav, ki se mu spričo različnih okoliščin ni bilo moč izogniti, kaj šele, da bi ga ustavili. In kje je tu problem? Problem je Golob sam, ki ne zna ali noče razbrati falsifikata. Kajti njegova kritika alternativne rešitve je ostala enaka kot tista iz PR službe HSE, ki nam je za 6 mesecev odtegnila pravico dostopa do študije, ki je obravnavala posodobitev blokov 4 in 5 kot alternativno varianto namesto TEŠ6.

Sicer pa z Golobovo "resnico" o TEŠ6 ne bi bilo nič narobe, če bi bili podatki, ki nam jih servira, verodostojni in resnični, namesto tega pa so na moč raztegljivi. Golob trdi, da je cena za 1 MW moči za termoelektrarno na premog 1-2 milijona  evrov. Zgornjo mejo dveh milijonov evrov si je izmislil, da bi vanjo stlačil TEŠ6, kar je milo rečeno neresno in zavajajoče.

Je pa celo ta cena glede na dejansko stanje projekta TEŠ6 še vedno močno prenizka. Ta razpon se bo namreč kmalu povečal na 1-3 milijone evrov za 1 MW moči. Medtem pa so v Neurathu v Nemčiji za povsem enako BAT tehnologijo v termoelektrarni na lignit zgradili 2 bloka po 1100 MW moči, torej 2.200 MW za ceno 2,2 milijardi evrov. Skratka 1 MW = 1 milijon evrov. Ko bo znana končna cena TEŠ6, bo Golobov "cenovni rekord" še bolj očiten, kajti investicija v TEŠ6 ni zaključena, saj je stroškovno v enem delu še vedno odprta in finančno nepokrita. Ko bo znano vse in bo v ceno vključeno vse, pa bo cena že trikratnik referenčnih objektov in se bo povsem približala nekdaj propadlemu realsocialističnemu projektu Energo-Kemijskemu kombinatu, EKK Velenje iz leta 1967. Ta naj bi nas po nekaterih ocenah stal 2,1 milijarde eurov. Toliko za uvod.

Diskreditacija posodobitve

Najbolj markanten del Golobovega apologetskega stališča pa je nedvomno to, da se brez kančka dvoma, kljub očitnim kiksom sklicuje na študijo posodobitve blokov 4 in 5 kontaminirane nemške firme Evonik, ki je študijo izdelala za HSE. Iz "študije" izhaja, da bi nas takšna posodobitev stala reci in piši okroglo pol miljarde evrov. Številka je ravno dovolj visoka, da "prepričljivo" ovrže "pregrešno" misel na posodobitev kot realno izvedljivo opcijo. Rezultatu se ne gre čuditi, če pomislimo, kdo je študijo napisal in kdo jo je naročil. Zato trdim, da bi študijo in izbor izvajalca morala izvesti vlada.

Ponavljam - vlada, seveda, če bi si to upala in "smela". To se ni zgodilo, kljub temu, da je študija že na zunaj falsifikat, je povsem neverodostojna in pisana izključno po želji naročnika, tako da na koncu rezultira v fantomskem pol milijardnem znesku. Problem te študije pa se začne že pri naročnikovem projektnem zahtevku. Ampak o tem nekoliko kasneje. Pred tem raje poglejmo kateri in kakšni razlogi - za razliko od Goloba - govorijo za posodobitev.

Izhodiščni razlogi za posodobitev

1. V Termoelektrarno Šoštanj je vgrajena najmodernejša oprema najboljših proizvajalcev iz Nemčije in Švice. Stroka v TEŠ je na visoki ravni in dorasla vsem nalogam, ki jih zahtevajo postopki izgradnje, obratovanja in vzdrževanja.

2. Ob izgradnji čistilnih naprav sta bili enoti 4 in 5 v celoti obnovljeni! Večja vlaganja v obnovo zato niso potrebna. Pričakovani življenjski dobi enot 4 in 5 sta vsaj 50 let in se iztečeta leta 2023 in leta 2028. Razpoložljiva moč na premog je tako 610 MW do leta 2023, kar ustreza zmogljivosti rudnika.

3. Podaljšanje življenjske dobe zahteva morda zamenjavo do 5 % opreme v območjih najvišjih temperatur, za opremo s pretoki z nižjimi temperaturami pa zadostuje običajno tekoče vzdrževanje.

4. Nadomestna enota, kar naj bi TEŠ 6 pravzaprav bila, nima gospodarne možnosti za vključitev pred letom 2023 po ugasnitvi bloka 4. Prihrankov na račun višjega izkoristka in manjših dajatev zaradi izločanja CO2 z enoto 6 namreč ni mogoče doseči zaradi izredno visoke cene enote.

5. Sprejemljiva tržna cena za MW je en milijon evrov. Takšna je tudi  v referenčnih enotah v Nemčiji in razvitih državah z uporabo iste BAT tehnologije.

6. Enoti 4 in 5 lahko sicer predčasno na silo zaustavimo ali jih postavimo v rezervni status, vendar tega nikjer ne počnejo. Tudi najbogatejši podaljšujejo življenjske dobe svojih enot in izboljšujejo njihove izkoristke. To trditev potrjuje dejstvo, da na primer v Nemčiji podobne enote učinkovito posodabljajo.

7. Primer posodobitve enote Farge v Nemčiji (objavljeno v VGB 11/2006) nazorno potrjuje gospodarnost posodobitev starejših enot. Elektrarna Farge z močjo preko 300 MW je začela obratovati leta 1968 in je tako starejša od bloka 4 za 5 let in od bloka 5 za 10 let. S posodobitvami so povečali neto izkoristek z vrednosti 36,5 na 42,3 %, torej za okroglo 6 %. Samo z modernizacijo visokotlačnega, srednjetlačnega in nizkotlačnega dela turbine ter zamenjavo kondenzatorja so povečali izkoristek za 3 %. Podobna posodobitev bi za enoti 4 in 5 dala dodatnih 20 in 30 MW na posamezni blok oziroma skupaj čez 50 MW moči z okvirno ceno 1 milijon evrov za MW.

8. Na blokih 4 in 5 enako visok dosežek kot v Fargu zaradi specifičnih dejavnikov (surovina lignit) sicer ni verjeten, je pa možno doseči dovolj dober rezultat (3 do 4 % povečanje), ki bo opravičil vlaganja.

V spodnji tabeli je ocena investcije za oba bloka - po minimalni in maksimalni varianti. Po minimalni varianti povečanja moči ni, izvede se samo ekološka zaščita, po maksimalni pa se poveča izkoristek in poveča moč za 53 MW.

Formula se glasi:  možni povečani izkoristek  /  sedanji izkoristek  X moč enote X cena za 1MW.

Poglejmo številke:

Minimalna varianta

Maksimalna – optimalna varianta

Dodatno, kot kaže praksa v tujini, pa se ob takih posegih poveča izkoristek na regulaciji sistema, optimizirajo se postopki, zmanjšajo se izgube, kar vse bi bil lep izziv za slovensko energetsko stroko.

Kaj je pokazala "študija", ki je realnost postavila na glavo

Izvirni greh oziroma problem te študije je, prvič, sam naročnik – takratni HSE, drugič, izvajalec študije Evonik, in tretjič izhodiščni projektni zahtevek.

a) Z Alstomom kontaminiran izvajalec študije je bilo nemško podjetje Evonik, ki v tej zadevi ni moglo biti nepristransko, ker je poslovno povezano z dobaviteljem GTO - glavne tehnološke opreme za TEŠ6, to je s koncernom Alstom. Skratka prišlo je do napačne izbire izvajalca študije – prednost za oceno stroškov bi vsekakor moral imeti dosedanji dobavitelj, to je Siemens, kajti v TEŠ je instalirana njegova oprema, hkrati pa ima že vse parametre delovanja obstoječih blokov. Več o tem je razvidno iz tega članka iz Dnevnika.

b) Izhodiščni projektni zahtevek: število obratovalnih ur je bilo po projektnem zahtevku bistveno predimenzionirano, saj je  podaljšanje obratovanja dimenzionirano na 150.000 ur obratovanja, za kar pa ni bilo nobene potrebe. Normalna obratovalna doba bi bila 80.000 ur, to je do izteka amortizacijske dobe blokov 4 in 5 (do leta 2023 in 2028). S tem je  umetno prolongirano obratovanje do leta 2038, kar pa seveda enormno "podraži" posodobitev. Tako v študiji pridejo do končnega zneska 432 milijonov evrov, skupaj s financiranjem ga potem zaokrožujejo na 536 milijonov. Kar seveda pomeni, da je v primerjavi s projektom TEŠ 6 posodobitev predraga opcija.

c) Cene elementov zamenjave: število sklopov  in cene posameznih sklopov in delov so visoko pretirane. Cene so za polovico previsoke, o tem smo pridobili mnenje strokovnjaka, ki je dolga leta v tem poslu. Predimenzionirano število zamenjanih sklopov pa je spet pogojeno z isto napako v zahtevku, ki se nanaša na število obratovalnih ur.

d) Prekinitev proizvodnje: v primeru posodobitve blokov 4 in 5 je ta ocenjena na 1 leto za vsak blok, kar je močno prenapihnjeno. V Nemčiji je podoben poseg trajal 6 tednov. Zamenjava uparjalnika v jedrski elektrarni traja 8 tednov. Ocenjujemo, da je posodobitev izvedljiva v 8-10 tednih. Poleg tega že sama študija navaja, da se da vse narediti v par zaporednih remontih. Zato je strošek iz tega naslova petkrat precenjen.

e) Vzdrževalna dela: v strošek posodobitve (skupaj 90 milijonov evrov) so všteli vsa bodoča vzdrževalna dela (remonte), v projekt TEŠ6 pa ne. To je seveda strokovno nedopustno, za obe opciji bi morali veljati enaki kriteriji oziroma bi jih morali v primeru posodobitve (glede na TEŠ6) izločiti.

f) Nadzorni računalniški sistem: zaradi fiktivno prolongiranega obratovanja naj bi se zamenjal tudi kontrolni računalniški sistem in sistem za nadzor, kar pa ob normalnem izteku obratovalne dobe ne bi bilo potrebno. Zato tudi ta strošek ne spada v kalkulacijo stroškov posodobitve.

g) Študija je bila šest mesecev javnosti nedostopna, sam sem jo dobil na vpogled – brez pravice fotokopiranja –, kar je poseben, tipično slovenski butalski absurd, šele na pritožbo informacijski pooblaščenki. Tožbo, v kateri sem zahteval fotokopiranje, pa sem na upravnem sodišču izgubil. Slednje navajam samo za liustracijo, kako daleč – celo v "neodvisno sodstvo" sega vpliv naše dobre mafije.

Skratka, s pristransko študijo in celo z zapiranjem dostopa javnosti do nje, je naročnik, tj. HSE, zlahka izsilil škodljivo odločitev o zavrnitvi posodobitve in nadaljevanju gradnje TEŠ6. Napaka Boruta Pahorja in njegove vlade pa je bila, da sta kljub našim takratnim pozivom, da se izdela nova nepristranska študija, ta poziv preslišali in pristali na vsiljeno "rešitev".

Saga o TEŠ6 se bo nadaljevala

Nadaljevala se bo v realnosti in tudi v knjižni obliki, že v naslednjem krogu polemike pa z novimi zamolčanimi dejstvi, predvsem z zgodbo o premogu, ki je izvirni greh tega projekta – gre namreč za premog, ki ga ni.

V tretjem, zadnjem delu, pa bo govora o politik in medijih, ki so k današnjem stanju projekta odločilno pripomogli. Govora bo še o "tretjem, nedokončanem polčasu projekta", ki se skrbno skriva pod plaščem TEŠ6, namreč o t.i. trasi tretje razvojne osi od Šentruperta do Velenja, kar je cestna in nova okoljska nadaljevanka TEŠ6. 

Kot vidimo, je primerjava posodobitve obstoječih blokov 4 in 5 s TEŠ6 po resnih profesionalnih kriterijih za TEŠ6 porazna. Kako da si tega ni priznala tudi uradna energetska stroka, pa je že drugo vprašanje. Takrat - to se je dogajalo spomladi in poleti leta 2011 - sem pisal članke z naslovi "Ljudska republika Šaleška dolina", "Kdo vlada, če ne vlada vlada" in "Kdo je gospodar v hiši?" Že iz naslovov se vidi, za kaj in za kakšen problem je šlo.

Slovenska bolezen - nepriznavanje alternativ

Slovenci večinoma alternativ ne priznavamo, še več, zanje nočemo niti slišati. Še posebno takrat ne, ko realno sliko zamegli uradna, močna in bolj ali manj nasilna propaganda. Kritika in drugačni predlogi pa v medijski puščavi ostajajo prepuščeni zgolj v nebo vpijočim posameznikom.

Sicer pa TEŠ6 za Slovence ni nič novega, je samo replika slovenske novejše zgodovine, ki jo lahko označimo za zgodovino izvršenih dejstev, nasilja in - kljub materialnemu napredku - zgodovinsko gledano kontinuirano retrogradnega razvoja. To je bila in je še vedno praksa na vseh ključnih področjih, tudi na ekonomskem in okoljskem. Očitno je to posledica povsem porušenih "vrednostnih kriterijev" o tem, kaj je prav in kaj narobe.

Na ruševinah tega stanja gradi tudi Marko Golob – leta 2011 zelo pomemben funkcionar AUKN, leta 2013 pa že vstajniški ekonomist, v družbi z radikalnimi anarhističnimi skupinami, danes pa uspešen kapitalist, ki se z vsemi kremplji bori za državno lastništvo. Skratka človek par excellence, človek za vse čase in za vse sisteme. A o tem nekaj več naslednjič.

Je pa Marku Golobu vseeno treba priznati, da je eden redkih, ki se je o TEŠ6 ojunačil spregovoriti. Toliko bolj, ker je za laži, ki ne zdržijo testa resnice, treba imeti celo nekaj več poguma kot za  resnico samo, v prid katere govorijo dejstva sama po sebi. To sicer ne pomeni, da so lažnivci junaki, je pa treba priznati, da je bilo "Goloba na TEŠ-evi strehi" vendarle toliko v hlačah, da se je izpostavil spregovoriti. Vsi ostali "vizionarji slovenske energetike" pa so se udobno poskrili v mišje luknje in "filozofsko" obmolknili.