Razkrivamo

Tranzicijski dosje Balkan, 4. del: črnogorska paradržavna mafija, oligarh Deripaska in Slovenci

Pred vami je zadnji, četrti del tranzicijskega dosjeja Balkan, s katerim bomo koalicijo slovenskih podjetnikov in kriminalne združbe iz Črne Gore zaokrožili s poslom stoletja, v katerem je bil kupec nihče drug kot Oleg Deripaska, kralj aluminija in Putinov najljubši oligarh. In tudi človek, s katerim ni šale.

01.10.2015 22:06
Piše: Kizo
Ključne besede:   črna gora   đukanović   oleg deripaska   damjan hosta   veselin barović   aluminij

Foto: rt.com

Ni bilo slovenskega medija, ki bi vam v zvezi z operacijo Črna Gora predstavil karkoli drugega kot fragmente zgodb ali pa ponudil silenzio stampa. To bi vas moralo spraviti v slabo voljo, saj še enkrat potrjuje, kako zelo povezane so polkriminalne strukture iz časov udbovske paralelne ekonomije, slovenski tajkuni in mediji. Če Slovenci ne bi tako planšarsko poslovali, bi jim skorajda morali čestitali za operacijo Črna Gora. Tako se jim lahko zgolj zahvalimo, ker so razkrili, kako se je to delalo v času komunizma in kako so izpeljali privatizacijo v Sloveniji.

V prvih dveh delih smo vam pokazali, kako so Slovenci najprej sodelovali pri podpori tihotapljenja cigaret, ki ga je izvajala Đukanovićeva Tortuga, imenovana tudi Črna Gora, potem pa smo zgodbo nadaljevali s posamezniki, podjetji ter mehanizmi, ki se jih je uporabljalo za pranje in legalizacijo Đukanovć – Barovićevega cigaretnega in Šarićevega kokainskega denarja.

 

Vse, kar je bilo predstavljeno, kaže na zgolj en možen zaključek: ekonomska politika gradualizma in rdečih direktorjev je bila odlična za pretvorbo s kriminalom pridobljenega denarja v legalne posle, ki jih je omogočila privatizacija v Črni Gori. S tem smo pokazali dvoje. Prvič, operacija Črna Gora je bil zadnji projekt starih udbovskih bank, izpeljan po receptu paralelne ekonomije Nika Kavčiča. Zadnji zato, ker so danes vse te banke mrtve. In drugič, na zelo transparentnem vzorcu črnogorske privatizacije ste prvič lahko jasno videli delovanja slovenskega sistema privatizacije, ki ga odlikuje predvsem korupcija, gospodarski kriminal in verižno uničevanje podjetij.

 

Zadnji del je poseben tudi zaradi tega, ker se bomo prvič dotaknili povezave med Slovenci in Rusi. Tokrat poleg starih znancev v operacijo Črna Gora vstopa ruski oligarh Oleg Deripaska. S tem najavljamo poseben dosje o slovenskih poslih z najrazličnejšiimi liki iz držav bivše Sovjetske zveze, ki ga boste kmalu lahko prebrali na Portalu PLUS.

 

Ni pa to tudi zadnji zapis o balkanskih zgodbah, saj vas čaka še poseben addendum s prav posebnim in tudi ekskluzivnim presenečenjem. Domnevamo, da tako velikim, da ne boste zlahka verjeli, kar vam bomo predstavili. Preden pa začnemo opisovati akterje in mehanizme v zadnjem delu dosjeja, bomo najprej namenili nekaj besed namenimo predstavitvi oligarha Deripaska.

 

 

Oleg Deripaska, prvi oligarh Vladimirja Putina

 

Ta Rus velja za prvega Putinovega oligarha, kralja aluminija in enega najbogatejših zemljanov in je po ocenah ameriškega Forbesa težek okoli štiri milijarde evrov. Tako kot se za ruskega oligarha spodobi tudi za Deripasko velja, da poznamo začetek njegove poslovne poti in vse, kar je naprej od točke, ko je prišel na vrh svojega imperija. Vmes zija luknja, ki jo je težko kredibilno rekonstruirati. Do nedavno smo vedeli sledeče: Deripaska je začel kot trgovec na moskovski blagovni borzi, kjer je sodeloval pri trgovanju z aluminijem. Nekje v obdobju med 1991 in 1994 je prišel v stik z ruskim oligarhom (ki zdaj živi v izgnanstvu v Izraelu) Michaelom Cherneyem, ki je Deripaski zagotovil začetni kapital za vstop v prvo podjetje in s tem v panogo aluminija. To podjetje, imenovano SAZ iz Sajanogorskega je počasi raslo, preraslo v Rusal plc., ki je leta 2008 postalo največji proizvajalec aluminija na svetu. Istočasno se je Deripaska širil na panoge, povezane z aluminijem, in vse skupaj s svojim aluminijastim imperijem združil pod zastavo podjetja En plus ltd., ki je registrirano v angleškem Jerseyu. Tisto, kar zagotovo vemo, je tudi to, da je preživel (ne samo v poslovnem, ampak tudi v fizičnem smislu) obdobje tako imenovanih aluminijastih vojn, ki je veljalo za eno najbolj brutalnih mafijskih obračunov za poslovne deleže v Rusiji. Preživel pa je tudi je Jelcinov kaos in Putinovo čistko nepokornih oligarhov.

 

Kaj se je dogajalo nekje med leti 1994 in 2000, torej v obdobju konsolidacije panoge aluminija, ki je potekala skozi krvave mafijske obračune, nismo vedeli vse nekje do leta 2006, ko ga je njegov mentor Cherney v Londonu tožil za 20% delež v Rusalu, za katerega naj bi ga Deripaska opeharil. V tem času je Cherney povedal precej zgodb in opralo se je precej umazanega perila, s čimer se je delno pojasnilo, kako je potekal vzpon Deripaska. Glede na to, da ta ruski oligarh vstopa v naš tranzicijski dosje, v katerem je govora o koaliciji črnogorske kriminalne združbe in slovenskih poslovnih "wunderkindov", ni odveč pojasniti kriminalno ozadje Deripaskovega vzpona. Glede na to, da je poročanje o poslovnih partnerjih slovenskih poslovnežev v slovenskih medijih mizerno, bomo na kratko obdelali tudi ta del zgodbe. Morate namreč vedeti, s kom Slovenci poslujejo. Za tiste, ki želite več, vas usmerjamo na angleške medije, ki so o vsem skupaj zelo intenzivno poročali. Denimo na tej povezavi na londonski The Guardian je precej zanimivih podrobnosti.

 


Vladimir Putin in njegov prvi oligarh Oleg Deripaska. (Foto: wikimedia)

 

 

Izkazalo se je, da Deripaska ni preživel aluminijastih vojn zaradi tega, ker bi bil poslovna siva miš, niti zaradi političnega zaledja, ampak zato ker je v tej vojni aktivno sodeloval in iz nje izšel kot najmočnejši. Njegova vojščaka sta bila namreč razvpita ruska gangsterja Anton Malevsky s kriminalno skupino iz Izmailovskega (ta velja za najstarejšo in največjo skupino organiziranega kriminala, recimo temu rusko različico italijanske mafije) in Sergeja Popova s kriminalno skupino iz Podolskega. V vojni za konsolidacijo ruskega trga aluminija je umrlo okoli sto ljudi, Deripaska je preživel. To ste morali prebrati, da vam bo bolj jasno v kaj so se zapletli Črnogorci in Slovenci. Če ne razumete: ko postane vroče, morate računati na to, da pozna Deripaska zelo učinkovite in s poslovnega vidika precej neortodoksne načine reševanja problemov.

 

Danes velja gospod Oleg za enega najbolj kontroverznih oligarhov. Ne gre samo za njegove poslovne metode in zanašanje na politično zaledja iz Kremlja, temveč tudi za zgodbe o povezanosti s kriminalnim podzemljen, ki nikoli niso bile dokazane, so pa izjemno persistentne. Niti preiskave španske policije o njegovem domnevnem pranju denarja za rusko mafijo (2001 – 2004) niti vztrajno kopanje po njegovih poslovnih potezah s strani FBI (Deripaska ima zadnjih petnajst let resne težave z vstopom v ZDA, domevno zaradi organizirane kriminalne skupine iz Izmailovskega), kaj šele zadnja preiskava, ki so jo Španci odprli pred letom dni, niso obrodili tega, kar vsi manično iščejo – povezavo med Deripaskom in mafijo.

 

Je pa očitno - in na to kaže tudi primer Črne Gore -, da Deripaska nima težav s sodelovanjem z mafijskimi združbami.

 

 

Deripaska vstopi v Črno Goro

 

Prvega decembra 2005 je bil v Črni Gori sklenjen posel, ki je po vseh razsežnostih presegel vse, kar se je dotlej (in od tam dalje) plazilo po privatizacijskih poslih na območju držav bivše Jugoslavije. Đukanović je namreč izpogajal posel prodaje podjetja Kombinat Aluminija Podgorica a.d. (KAP). KAP je podjetje, ki za Črno Goro ni zanemarljivo, saj predstavlja izvoz aluminija praktično polovico črnogorskega izvoza. Po tem sporazumu je vodilni svetovni proizvajalec Deripaskin Rusal prek ciprskega podjetja Salamon Enterprises ltd., od države Črne Gore odkupil 58,79% delež KAP. Ta posel ni šel neopaženo mimo slovenskih medijev, je pa bilo neopaženo, kdo vse so bili stranski igralci v tej veliki privatizacijski shemi in kaj točno so izvedli. Čas je, da izveste, kaj točno se je zgodilo in tudi kako se je ta posel stoletja zataknil v goltancih Đukanovića in Deripaske.

 

Črnogorski posel stoletja je bila seveda tudi odlična priložnost, ki je prvi operativec tihotapljenja cigaret Barović in njegov poslovno–finančni partner iz Slovenije Damjan Hosta nista mogla izpustiti.

 

Preden pa nadaljujemo z zgodbo, še nekaj pomembnih informacij, da bo branje razumljivejše: ciprski Salamon Enterprises ltd. se kmalu po prevzemu preimenuje v Central European Alumnium Company ltd (CEAC). KAP je podjetje, ki je nastalo potem, ko so v Črni Gori odkrili ležišča bogata z boksitom, ta ruda je namreč glavna surovina za proizvodnjo aluminija. Ko sta se Đukanović in Deripaska pogajala o pogojih, pod katerimi bo privatiziran KAP, je v zgodbo vstopil tudi Rudnik Boksita Nikšić a.d., ki ga je Deripaska zaradi potreb po boksitu logično moral prevzeti. Toda podaja ni bila paketna. Najprej se je prodajal KAP, potem še Rudnik. In ko so prodajali rudnik boksita, je bil tudi izveden separatni tender, na katerega se je prijavil tudi Deripaskov CEAC. Pošteno, kajne? No, niti ne, ker je bila zgodba nekoliko drugačna.

 

Ko se je prodajal KAP, sta se po navedbah virov iz Črne Gore Đukanović in Deripaska pogajala še o nakupu Rudnika, zaradi česar je bil omenjeni tender za privatizacijo Rudnika navaden slepilni manever. Rudnika pa ni prodajala samo Črna Gora (ponudila je 31,89% delnic), ampak tudi zasebni investitorji, ki so, kako presenetljivo, v času pogajanj o prodaji KAP začeli naglo povečevati svoj delež vse do končnih 35%. Na točki, ko je bil objavljen tender za prodajo Rudnika, so zasebni investitorji stopili skupaj in v en glas zatrdili, da nameravajo prodati vse skupaj tistemu, ki bo oddal najboljšo ponudbo vladi Črne Gore, saj želijo zagotoviti novemu lastniku obvladovanje podjetja. Ni kaj, nenormalno koperativni poslovni gentlemeni. Rudnik je seveda v svoje roke dobil Deripaska, denar pa je šel v proračun Črne Gore in na račune zasebnih lastnikov.

 

Toda kdo so bili ti poslovni gentlemeni? Od 35% je bila večina delnic v rokah Monte Adria Broker Diler a.d.. Koliko? 24% celotnega podjetja. Tisti, ki ste brali tretji del tranzicijskega dosjeja Balkan, veste o komu je govora: o Slovencu Damjanu Hosti. Za vse ostale naj samo hitro ponovimo: Hosta je do svojega bridkega poslovnega konca v Črni Gori veljal za glavnega borznika in posrednika pri privatizaciji, saj je bil del tako velikih postopkov, kot sta privatizacija črnogorskega Telekoma in Elektroprivrede Crne Gore. Obladoval je tudi enega pomembnejših fzujev (črnogorske različice slovenskih pidov), bil lastniško in poslovno, prek več podjetij in investicijskih projektov tesno povezan s prvim tihotapcem cigaret Barovićem – Veskobarjem ter na koncu še mikrolastnik Prve banke, ki je v rokah družine Đukanović in je služila za pranje in legalizacijo Barovićevega denarja iz naslova tihotapljenja cigaret in Šarićeve veledistribucije kokaina.

 

Kaj je bil problem gospoda Hoste? Prvič, bližina med njim in Barovićem (preko FZU Eurofonda, kamor se je zlila večina denarja iz šverca cigaret in ki je lastniško ujel velik del črnogorske ekonomije) ter med Barovićom in Đukanovićem je sprožila sum, da je šlo za "državni" in ne Hostin posel. Natančneje, medtem ko sta Đukanović in Deripaska izpogajala prodajo Rudnika in sprožila mehanizem lažnega privatizacijskega razpisa, naj bi leteli ukazi, da naj se odkupuje Rudnik, ki se bo kasneje s premijo vred prodal Deripaski. Gre torej za sum zlorabe notranjih informacij za pridobivanje gospodarske koristi.

 

In drugič, Hosta je v času pogajanj med Đukanovićem in Deripasko od rudarjev odkupoval delnice po ceni med 30 centov do treh evrov, potem pa ko je bil realiziran lažni privatizacijski tender, jih je prodal Deripaski po ceni 6 evrov za delnico. Spet je na to transkacijo padel sum kaznivega dejanja poslovne goljufije pri trgovanju z delnicami. Takole je izgledala celotna transakcija:

 

 

 

Da je Hosta prodal 24% Rudnika Deripaski in da je celo imel to srečo, da je delnice poceni odkupil in jih čez nekaj mesecev drago prodal, sta v Sloveniji pisala vsaj Finance in Delo. Vendar je imelo to pisanje lepotno napako: ni bilo namreč razkrito, da je bil Hosta prek Barovića del organizirane združbe, ki je iz ene v drugo privatizacijsko epizodo izvajala enake mehanizme in se obnašala po enakih vzorcih. Povedano drugače, naši mediji so vam dali občutek, da je imel Hosta neverjetno srečo, ker je ob pravem času in izjemno poceni lahko kupil četrtino (!) rudnika boksita in ga potem zelo hitro in drago prodal Deripaski. Kdor ima nekaj, od slovenskih medijev še neizpranega mozga, in kdor ve, da je Hosta del neke združbe (ki smo jo podrobno opisali v preteklih treh delih tranzicijskega dosjeja), se seveda tudi zaveda, da je bil Hosta zgolj posrednik Đukanović – Barovićeve združbe.

 

 Damjan Hosta (Foto: Vijesti)

 

Veselin Barović (Foto: Vijesti)

 

 

Ne verjamete? Potem nadaljujte z branjem, ker v naslednjem poslu z Deripasko Slovenec Hosta ne bo več sam, ampak se mu bo pridružil njegov partner Barović. Mimogrede, vas zanima, kaj je danes z Rudnikom boksita Nikšić?

 

Propadel je.

 

 

Drugi krog prodaje KAP

 

Kot že rečeno, konec leta 2005 je črnogorska vlada Deripaski (natančneje: njegovemu ciprskemu podjetju CEAC ltd.) prodala 58,79% KAP. Leta 2008 si je oligarh zaželel še 15% tega podjetja, s čimer bi dobil popolno kontrolo nad njim. Drugi krog privatizacije/prodaje mu je bil odobren. In kako nenavadno, nenadoma se na strani prodajalcev spet pojavijo neki zasebni lastniki, ki so imeli to neverjetno srečo, da so lahko lastniško vstopili v KAP, kamor noga navadnega smrtnika ne more; dobili so možnost, da spet nekaj drago prodajajo Deripaski. Izmed 15%, kot jih je šlo v prodajo Deripaski, je bilo 4,1% delnic KAP v rokah podjetje HTP Fjord a.d. Tisti bolj pozorni ste se verjetno ravnokar zasmejali v smislu: "ma ne me jeb**". Zakaj? Zato ker je podjetje HTP Fjord a.d. v rokah podjetja Alpha Invest a.d., to pa je v rokah ... no preberite si kar sami še enkrat:


 

 

 

... ja, Veselina Barovića – Veskobarja, Đukanovićevega partnerja iz časov tihotapljenja cigaret in poslovnega kamerada Damjana Hoste. Torej? Je v igri določena ekipa ali ni? Mar ni nenavadno, da se prav vsakič, ko se napove neka večja privatizacija v Črni Gori, na strani prodajalcev znajdejo Đukanović, Barović in Hosta? In ali ni nenavadno, da se Deripaski že drugič prodaja delež državnega podjetja, kjer presenetljivo spet sedijo točno določeni zasebni lastniki?

 

Verjetno vam je zdaj bolj jasno, kaj točno se je zgodilo pri prodaji rudnika boksita oziroma, da je bila sreča pri vsem skupaj še najmanjši faktor, glavni je bil namreč črnogorsko paradržavno mafijsko omrežje. Prevzemna cena, ki jo je dosegla naša naveza v drugem krogu prodaje KAP? 7 milijonov evrov. Koliko so vložili? 3 milijone evrov. Kako hitro so realizirali dobiček? Jah, v nekaj dneh. Carsko.

 

Da si boste lažje predstavljali, kako je zadeva potekala, smo vam pripravili infografiko:

 

 

 

 

 

Vstopi Elektroprivreda Crne Gore a.d.

 

V tretjem delu dosjeja smo vam podrobneje opisali zgodbo o privatizaciji Elektroprivrede Crne Gore a.d. (EPCG), v kateri smo identificirali koruptivni mehanizem privatizacije, izveden na identičen način, kot sta bili privatizacija Rudnikov boksita Nikšičć in KAP, torej po mehanizmu država prodaja, pet minut pred dvanajsto pa se čudežno priklopijo še zasebni investitorji, ki s soprodajo realizirajo ekstremne donose. Identificirali smo vam tudi slovensko mrežo z glavno vlogo Hoste in "stransko" vlogo njegovega partnerja Barovića. Izvedeli ste tudi, da je bil kupec italijanski A2A S.p.A., napisali pa smo vam tudi, da se zgodba o privatizaciji EPCG potegne tudi v zgodbo o Derepaski. Zdaj je trenutek, da zadevo razložimo.

 

EPCG je pomemben zato, ker dodatno argumentira tezo, da je Hosta kupoval in prodajal rudnik boksita ne zaradi dobrega naložbenega nosa, ampak zaradi tega, ker je bil del Đukanović – Barovićeve ekipe. Preprosto zato, ker je moral izpolniti ukaze in želje črnogorske klike. Zakaj? Natančno razmislite o sledeči situaciji. Če so Italijani želeli, da bi EPCG normalno delovala, so morali imeti vstopno surovino in ta surovina je premog. Premog v Črni Gori seveda je in to v Rudniku Uglja Pljevalje a.d. Leta 2009, torej v letu prodaje EPCG, so Italijani "izkazali interes" za nakup tega rudnika. Črnogorska stran je bila naklonjena prodaji in je organizirala tender. Poleg države Črne Gore so "iznenađenje brate"  na strani prodajalcev nenadoma pojavili še Aco Đukanović (brat Mila Djukanovića), Salink ltd., Hrvatska poštanska banka, Alpha Invest in Mont Adria Broker Diler. Razkrilo se je, da sta Barović in Hosta srečna lastnika 23% Rudnika Pljevalja.d. in ob tem se je kot lastnik pojavil še Hostin Monte Adria Broker Diler (z okoli 2% lastništva). Skupaj so tako Barović, Hosta in Aco Đukanović prinesli naprodaj več kot četrtino rudnika. Saj razumete, kajne? Enako kot je Deripaska s KAP dobil rudnik boksita, ki so ga soprodajali Hosta in črnogorski paradržavni kriminalci, je lastniku EPCG A2A ista zasedba prodajala rudnik premoga. S tem domnevamo, da je precej jasno, del česa je bil Hosta. Kajti vzorci se ponavljajo.

 

Toda A2A ni edini, ki potrebuje premog kot vstopno surovino za proizvodnjo električne energije. To posredno potrebuje tudi proizvajalec aluminija Deripaska, saj je električna energija verjetno najpomembnejša stroškovna postavka v tej panogi. Zato se je na tender prijavil tudi Eni plus, Deripaskovo krovno podjetje iz Jerseya, ki združuje tudi Rusal in si je leta 2008 lastil tudi KAP. V spet neki čudni bitki interesov (naj vas spomnim, da je bil posel o prodaji EPCG sklenjen med Đukanovićem in Silviom Berlusconijem) je krajšo potegnil Deripaska. In to mu ni bilo všeč.

 

Leta 2008 je bil Deripaska zaradi finančne krize in splošnega padca cen že v težavah in z reprogrami kreditov so ga morale na veliko reševati ruske paradržavne banke. V Črni Gori pa so se pojavili, kako presenetljivo, multipli problemi, vezani na KAP. Prvič, cena električne energije naj bi bila previsoka za dobičkonosno poslovanje KAP. Povedano drugače, EPCG in Italijani so za Deripasko postali hud problem. Drugič, Derepaska je ugotovil (natančneje revizorska hiša Deloitte), da so mu prodali KAP z lažnimi bilancami, v katerih so bili skriti dolgovi podjetja in njegove obveznosti do države, in tretjič, nategnili so ga na privatizacijskem tenderju za nakup rudnika premoga, s katerim je Deripaska načrtoval vstopil na trg električne energije in s tem znižanje stroške poslovanja KAP.

 


Milo Đukanović, sledilec mencingerjanskega gradualizma (Foto: wikimedia)

 

 

Djukanović je poskusil reševati problem prevarantske privatizacije tako, da je obljubil Deripaski subvencionirano ceno električne enrgije in prevzem nekaterih dolgov. To seveda ni delovalo in začela se je vojna med Deripasko in Đukanovićem. Prvi je prenehal plačevati račune EPCG in davščine vladi Črne Gore, drugi mu je nacionaliziral podjetje in ga znova začel prodajati. Vmes je Deripaska del denarja, ki mu ga je dala Črna Gora za odplačevanje dolgov, prek svoje podjetniške hobotnice pretočil v svoja podjetja, vmes pa še prenehal plačevati preostale dolgove, zaradi česar so se Deutche Bank, madžarska banka OTP in ruska banka VTB usedle na garancije, k jih je dala črnogorska vlada. Da bi bila zgodba še bolj ekstremna, so A2A-jevci v imenu EPCG, zaradi tega ker je Deripaska nehal plačevati elektriko, prenehali plačevati davščine. Krog norosti je bil sklenjen.

 

Prav v teh dneh Deripsaka javno grozi, da bo tožil Črno Goro za milijardo ameriških dolarjev in to je epilog zgodbe o fraudolentni prodaji KAP in Rudnika boksita Nikšić. Tako se je klavrno končala še ena epizoda, v kateri so sodelovali Slovenci in kjer je bilo vse od začetka do konca polno sumov gospodarskega kriminala.

 

 

Konec, do naslednjega začetka

 

Kdor razume delovanje ruske ekonomije ter povezanost oligarhov s političnim vodstvom v Kremlju ter podzemljem, razume, da zgodba o privatizaciji KAP ne dobila epiloga na nekem mednarodnem sodišču. In kdor pozna celotno zgodbo o aluminijasti vojni, že razume, da je Deripaski popolnoma vseeno, kako doseže svoj cilj, dosegel ga bo. Ali to pomeni, da v igro vstopi Putin ali pa podzemlje, je prav vseeno; če je žilavi ruski oligarh preživel devetdeseta leta prejšnjega stoletja in iz njih izšel kot zmagovalec, bo pač preživel tudi črnogorsko epizodo.

 

Kaj to pomeni za združbo, ki je kraljevala v Črni Gori? Ne vemo, zagotovo pa nič dobrega. Dejstvo je, da bodo najkrajši konec potegnili tisti, ki so najšibkejši člen v celotni zgodbi. To zagotovo ni Djukanović. Tisti, ki se bodo na koncu morali skrivati v mišjih luknjah, bodo namreč zagotovo Barović in njegovi prijatelji.

 

Vemo tudi to, da so Slovenci prehodili zelo dolgo pot v Črni Gori, kjer so asistirali v vseh fazah preoblikovanja te dežele v zasebni fevd mafijskega klana Đukanovića & prijatelji. Bili so zraven, ko se je delala primarna akumulacija denarja s tihotapljenjem cigaret, šli so čez njihovo privatizacijo, pri kateri so sekundirali z odličnim znanjem, ki so si ga pridobili v Sloveniji, in tako omogočili črnogorskim paradržavnim kriminalcem, da legalizirajo svoj denar. Bančne izkušnje slovenskih genijev so omogočile tako koruptivne posle kot legalizacijo denarja kriminalnega izvora (Barovićevih pretihotapljenih cigaret in Šarićevega kokaina) ter podporo vsem vrstam fraudolentnih prevzemov. Nenazadnje so, kot smo pokazali v tretjem delu dosjeja, Slovenci očitno Črnogorcem odpredavali tudi lekcijo, kako prek podjetniških hobotnic prenesti sredstva v davčne oaze in od tam dalje v zasebne žepe. Slednje tudi pomeni, da so bili prav Slovenci tisti, ki so zaprli krog denarja, ki se je sprožil v devetdestih letih preteklega stoletja in je iz Italije prek črnogorske privatizacije legalno odpotoval v davčne oaze.

 

Izvedeli ste tudi sledeče: skorajda ni bilo Slovenca, ki bi bil doma "car careva" in bi se uprl črnogorski skušnjavi. In ni bilo slovenskega medija, ki bi vam v zvezi z operacijo Črna Gora predstavil karkoli drugega kot fragmente zgodb ali pa ponudil silenzio stampa. To bi vas moralo spraviti v slabo voljo, saj še enkrat potrjuje, kako zelo povezane so polkriminalne strukture iz časov udbovske paralelne ekonomije, slovenski tajkuni in mediji. Če Slovenci ne bi tako planšarsko poslovali, bi jim skorajda morali čestitali za operacijo Črna Gora. Tako se jim lahko zgolj zahvalimo, ker so razkrili, kako se je to delalo v času komunizma in kako so izpeljali privatizacijo v Sloveniji.

 

Epiloga pa še kar ni. Ena shema je bila - tako je to običajno - pospremljena s čisto preveč požrešnosti. Norčevanje iz Deripaske bo dalo nek čisto poseben zaključek celotni zgodbi. In to je dobro, ker drugega zaključka tako ali tako ne bo.

 

 

Pripis uredništva: V sklopu Balkanskega dosjeja vas namesto petega dela čaka še addendum. Kizo in njegova ekipa nam zagotavljajo, da bo zadeva prvovrstno presenečenje, zato ga prihodnji teden ne zamudite!

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Slavnemu arhitektu Fabianiju bi anonimni inkvizitorji odvzeli posthumni naziv Častni občan, ker naj bi bil fašist!?
9
23.04.2019 23:45
V občini Komen, kamor geografsko sodi tudi Štanjel, bo jutri 5. redna seja občinskega sveta. Na dnevnem redu bo odvzem naziva ... Več.
Piše: Uredništvo, Jožef Švagelj
Žižek vs. Peterson: Kako se ne rokujemo na odru
4
20.04.2019 14:01
Končno sem dočakal veliki intelektualni spopad umov moderne dobe, Jordana Petersona in Slavoja Žižka. V samem dogodku sem res ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
26
18.04.2019 23:00
Potem ko si je Marko Makovec zapravil možnosti za imenovanje na veleposlaniški položaj v Zagrebu, se je izmed ostalih kandidatov ... Več.
Piše: Uredništvo
Komentar tedna: Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
14
18.04.2019 00:00
Ker se Marjanu Šarcu nevarno približuje zgodba s prisluškovanjem dvema tujima državljanoma, katerih pogovor je objavila zasebna ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
15
15.04.2019 23:45
Orožarski posel stoletja, ki ga je vodila prejšnja vlada pod vodstvom Mira Cerarja, niso pokopale proračunske nejasnosti, pač pa ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
20
14.04.2019 23:15
Star slovenski pregovor pravi: za vsako rit raste palica, tudi zate! To ti obljubim. To sporočilo sem dobil v nedeljo zjutraj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zakaj so za Šarčevo vlado ukrajinski posli Škrabčevega podjetja RIKO d.o.o. pomembnejši od širitve mreže COBISS.Net?
5
11.04.2019 21:00
Medtem ko slovenska vlada ni bila pripravljena finančno podpreti mreženacionalnih knjižničnih informacijskih sistemov in ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Prisluškovalni škandal: "Bizantinska realpolitika" Hrvaške ali kako je SOA nadigrala SOVO
9
07.04.2019 21:00
Bolj kot nad Hrvaško smo lahko začudeninad naivnostjo in nesposobnostjo slovenskih politikov in diplomatov, ki so nas pripeljali ... Več.
Piše: Igor Mekina
Éric Vuillard, Dnevni red: Mrtvi (6)
3
06.04.2019 06:00
Alma Biro ni naredila samomora. Karl Schlesinger ni naredil samomora. Leopold Bien ni naredil samomora. Tudi Helene Kuhner ne. ... Več.
Piše: Uredništvo
Davkoplačevalec Vili je spet udaril: V pismu evropske bankirje poziva, naj za božjo voljo ne kreditirajo 2. tira
8
05.04.2019 14:00
Vili Kovačič, znan tudi pod vzdevkom Državljan K., je v imenu civilnodružbene iniciative Davkoplačevalci se ne damo direktorju ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera Veleposlanik: Marko Makovec se je že zahvaljeval za čestitke za novo službo, ki pa jo uradno sploh še nima!
7
04.04.2019 22:45
Včeraj smo poročali o škandalu z imenovanjem bodočega veleposlanika na Hrvaškem. Nekdanji predsednikov svetovalec Marko Makovec, ... Več.
Piše: Uredništvo
Ups, bivšemu Pahorjevemu svetovalcu Makovcu že čestitajo za imenovanje za veleposlanika v Zagrebu, čeprav postopek sploh še ni končan!
9
03.04.2019 23:11
Česa takšnega slovenska diplomacija res ne pomni: da bi nekdo v medijih postal novi veleposlanik v tujini, še preden bi bil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Društvo senilnih pisateljev: V lasti imajo nepremičnine, vredne več milijonov evrov, nimajo pa denarja za novo streho!
6
03.04.2019 00:00
Kaj se dogaja v Društvu slovenskih pisateljev, da je dan pred prvim aprilom odstopila predsednica Aksinja Kermauner, ki je ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Telefonski prisluhi (5)
3
31.03.2019 06:00
Trinajstega marca, dan po Anschlussu, so britanske tajne službe prestregle čudaško telefonsko komedijo med Anglijo in Nemčijo. ... Več.
Piše: Uredništvo
Diplomacija, da te kap! Kaos pri Cerarju, Pahorjev "tihi ustavni udar" in fotografiranje za pol milijona evrov
9
27.03.2019 01:00
Medtem ko zunanji minister Miro Cerar vedri na Mladiki, kjer pogrešajo njegovo avtoriteto, predsednik republike Borut Pahor hodi ... Več.
Piše: Uredništvo
Temna stran očetov Evrope, 2. del: Monnet, Schuman in skrivne ameriške "donacije"
8
26.03.2019 01:00
Nekdanji evropski poslanec Philippe de Villiers je razburkal mednarodno javnost z objavo doslej še neznanih poglavij iz življenj ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Poslovilno kosilo na Downing Streetu (4)
1
24.03.2019 07:59
12. marca 1938, dan po tistem dramatičnem večeru, ko se je začel konec Avstrije, njena priključitev Hitlerjevi Nemčiji, je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
Temna stran Evrope, 1. del: Kako je Hitlerjev profesor prava Walter Hallstein postal prvi predsednik Evropske komisije
6
20.03.2019 20:00
Manj kot tri mesece pred evropskimi volitvami je nekdanji poslanec v Strasbourgu Philippe de Villiers razburkal mednarodno ... Več.
Piše: Uredništvo
Zakaj bi jezni Milan Kučan počasi že lahko postal naravni predsednik Zveze borcev
17
18.03.2019 00:14
Milan Kučan ni le najvplivnejša figura slovenske levice, pač pa tudi politik z daleč največjo avtoriteto med člani Zveze borcev, ... Več.
Piše: Uredništvo
Éric Vuillard, Dnevni red: Sestanek v Berghofu (3)
2
15.03.2019 20:00
Okrog enajstih dopoldne, po nekaj odžebranih vljudnostih, se za avstrijskim kanclerjem zapro vrataHitlerjevepisarne. In začne se ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nov napad na medije! Marko Makovec, nesojeni veleposlanik na Hrvaškem, mi je zagrozil z maščevanjem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,358
02/
Diplomatska komedija: Slovenija v Zagreb pošilja bivšega jugodiplomata Vojislava Šuca, sina generala JLA, ki je nosil žaro Edvarda Kardelja
Uredništvo
Ogledov: 3,090
03/
Komentar tedna: Prisluškovanje, ki služi političnemu boju, ni le prvovrstna zloraba Sove, pač pa tudi zloraba oblasti
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,181
04/
Žižek vs. Peterson: Kako se ne rokujemo na odru
Edvard Kadič
Ogledov: 1,937
05/
Cerarjevi propadli orožarski posli: Oderuške cene, oklepniki brez servisa in minometov ...
Igor Mekina
Ogledov: 1,949
06/
Zdaj so tudi Ukrajinci dobili svojega Šarca, komika, ki je igral predsednika in postal predsednik
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,394
07/
Nova svilena cesta in transportne poti: Ali Sloveniji grozi prometna izolacija?
Angel Polajnko
Ogledov: 1,307
08/
Slavnemu arhitektu Fabianiju bi anonimni inkvizitorji odvzeli posthumni naziv Častni občan, ker naj bi bil fašist!?
Uredništvo, Jožef Švagelj
Ogledov: 1,224
09/
Zakaj sem prepričan, da bo v "dvoboju" Žižek - Peterson poražen marksist Slavoj
Angel Polajnko
Ogledov: 1,712
10/
"Podrejenci" in njihova saga: O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank
Bine Kordež
Ogledov: 963