Razkrivamo

Tranzicijski dosje Balkan, 4. del: črnogorska paradržavna mafija, oligarh Deripaska in Slovenci

Pred vami je zadnji, četrti del tranzicijskega dosjeja Balkan, s katerim bomo koalicijo slovenskih podjetnikov in kriminalne združbe iz Črne Gore zaokrožili s poslom stoletja, v katerem je bil kupec nihče drug kot Oleg Deripaska, kralj aluminija in Putinov najljubši oligarh. In tudi človek, s katerim ni šale.

01.10.2015 22:06
Piše: Kizo
Ključne besede:   črna gora   đukanović   oleg deripaska   damjan hosta   veselin barović   aluminij

Foto: rt.com

Ni bilo slovenskega medija, ki bi vam v zvezi z operacijo Črna Gora predstavil karkoli drugega kot fragmente zgodb ali pa ponudil silenzio stampa. To bi vas moralo spraviti v slabo voljo, saj še enkrat potrjuje, kako zelo povezane so polkriminalne strukture iz časov udbovske paralelne ekonomije, slovenski tajkuni in mediji. Če Slovenci ne bi tako planšarsko poslovali, bi jim skorajda morali čestitali za operacijo Črna Gora. Tako se jim lahko zgolj zahvalimo, ker so razkrili, kako se je to delalo v času komunizma in kako so izpeljali privatizacijo v Sloveniji.

V prvih dveh delih smo vam pokazali, kako so Slovenci najprej sodelovali pri podpori tihotapljenja cigaret, ki ga je izvajala Đukanovićeva Tortuga, imenovana tudi Črna Gora, potem pa smo zgodbo nadaljevali s posamezniki, podjetji ter mehanizmi, ki se jih je uporabljalo za pranje in legalizacijo Đukanovć – Barovićevega cigaretnega in Šarićevega kokainskega denarja.

 

Vse, kar je bilo predstavljeno, kaže na zgolj en možen zaključek: ekonomska politika gradualizma in rdečih direktorjev je bila odlična za pretvorbo s kriminalom pridobljenega denarja v legalne posle, ki jih je omogočila privatizacija v Črni Gori. S tem smo pokazali dvoje. Prvič, operacija Črna Gora je bil zadnji projekt starih udbovskih bank, izpeljan po receptu paralelne ekonomije Nika Kavčiča. Zadnji zato, ker so danes vse te banke mrtve. In drugič, na zelo transparentnem vzorcu črnogorske privatizacije ste prvič lahko jasno videli delovanja slovenskega sistema privatizacije, ki ga odlikuje predvsem korupcija, gospodarski kriminal in verižno uničevanje podjetij.

 

Zadnji del je poseben tudi zaradi tega, ker se bomo prvič dotaknili povezave med Slovenci in Rusi. Tokrat poleg starih znancev v operacijo Črna Gora vstopa ruski oligarh Oleg Deripaska. S tem najavljamo poseben dosje o slovenskih poslih z najrazličnejšiimi liki iz držav bivše Sovjetske zveze, ki ga boste kmalu lahko prebrali na Portalu PLUS.

 

Ni pa to tudi zadnji zapis o balkanskih zgodbah, saj vas čaka še poseben addendum s prav posebnim in tudi ekskluzivnim presenečenjem. Domnevamo, da tako velikim, da ne boste zlahka verjeli, kar vam bomo predstavili. Preden pa začnemo opisovati akterje in mehanizme v zadnjem delu dosjeja, bomo najprej namenili nekaj besed namenimo predstavitvi oligarha Deripaska.

 

 

Oleg Deripaska, prvi oligarh Vladimirja Putina

 

Ta Rus velja za prvega Putinovega oligarha, kralja aluminija in enega najbogatejših zemljanov in je po ocenah ameriškega Forbesa težek okoli štiri milijarde evrov. Tako kot se za ruskega oligarha spodobi tudi za Deripasko velja, da poznamo začetek njegove poslovne poti in vse, kar je naprej od točke, ko je prišel na vrh svojega imperija. Vmes zija luknja, ki jo je težko kredibilno rekonstruirati. Do nedavno smo vedeli sledeče: Deripaska je začel kot trgovec na moskovski blagovni borzi, kjer je sodeloval pri trgovanju z aluminijem. Nekje v obdobju med 1991 in 1994 je prišel v stik z ruskim oligarhom (ki zdaj živi v izgnanstvu v Izraelu) Michaelom Cherneyem, ki je Deripaski zagotovil začetni kapital za vstop v prvo podjetje in s tem v panogo aluminija. To podjetje, imenovano SAZ iz Sajanogorskega je počasi raslo, preraslo v Rusal plc., ki je leta 2008 postalo največji proizvajalec aluminija na svetu. Istočasno se je Deripaska širil na panoge, povezane z aluminijem, in vse skupaj s svojim aluminijastim imperijem združil pod zastavo podjetja En plus ltd., ki je registrirano v angleškem Jerseyu. Tisto, kar zagotovo vemo, je tudi to, da je preživel (ne samo v poslovnem, ampak tudi v fizičnem smislu) obdobje tako imenovanih aluminijastih vojn, ki je veljalo za eno najbolj brutalnih mafijskih obračunov za poslovne deleže v Rusiji. Preživel pa je tudi je Jelcinov kaos in Putinovo čistko nepokornih oligarhov.

 

Kaj se je dogajalo nekje med leti 1994 in 2000, torej v obdobju konsolidacije panoge aluminija, ki je potekala skozi krvave mafijske obračune, nismo vedeli vse nekje do leta 2006, ko ga je njegov mentor Cherney v Londonu tožil za 20% delež v Rusalu, za katerega naj bi ga Deripaska opeharil. V tem času je Cherney povedal precej zgodb in opralo se je precej umazanega perila, s čimer se je delno pojasnilo, kako je potekal vzpon Deripaska. Glede na to, da ta ruski oligarh vstopa v naš tranzicijski dosje, v katerem je govora o koaliciji črnogorske kriminalne združbe in slovenskih poslovnih "wunderkindov", ni odveč pojasniti kriminalno ozadje Deripaskovega vzpona. Glede na to, da je poročanje o poslovnih partnerjih slovenskih poslovnežev v slovenskih medijih mizerno, bomo na kratko obdelali tudi ta del zgodbe. Morate namreč vedeti, s kom Slovenci poslujejo. Za tiste, ki želite več, vas usmerjamo na angleške medije, ki so o vsem skupaj zelo intenzivno poročali. Denimo na tej povezavi na londonski The Guardian je precej zanimivih podrobnosti.

 


Vladimir Putin in njegov prvi oligarh Oleg Deripaska. (Foto: wikimedia)

 

 

Izkazalo se je, da Deripaska ni preživel aluminijastih vojn zaradi tega, ker bi bil poslovna siva miš, niti zaradi političnega zaledja, ampak zato ker je v tej vojni aktivno sodeloval in iz nje izšel kot najmočnejši. Njegova vojščaka sta bila namreč razvpita ruska gangsterja Anton Malevsky s kriminalno skupino iz Izmailovskega (ta velja za najstarejšo in največjo skupino organiziranega kriminala, recimo temu rusko različico italijanske mafije) in Sergeja Popova s kriminalno skupino iz Podolskega. V vojni za konsolidacijo ruskega trga aluminija je umrlo okoli sto ljudi, Deripaska je preživel. To ste morali prebrati, da vam bo bolj jasno v kaj so se zapletli Črnogorci in Slovenci. Če ne razumete: ko postane vroče, morate računati na to, da pozna Deripaska zelo učinkovite in s poslovnega vidika precej neortodoksne načine reševanja problemov.

 

Danes velja gospod Oleg za enega najbolj kontroverznih oligarhov. Ne gre samo za njegove poslovne metode in zanašanje na politično zaledja iz Kremlja, temveč tudi za zgodbe o povezanosti s kriminalnim podzemljen, ki nikoli niso bile dokazane, so pa izjemno persistentne. Niti preiskave španske policije o njegovem domnevnem pranju denarja za rusko mafijo (2001 – 2004) niti vztrajno kopanje po njegovih poslovnih potezah s strani FBI (Deripaska ima zadnjih petnajst let resne težave z vstopom v ZDA, domevno zaradi organizirane kriminalne skupine iz Izmailovskega), kaj šele zadnja preiskava, ki so jo Španci odprli pred letom dni, niso obrodili tega, kar vsi manično iščejo – povezavo med Deripaskom in mafijo.

 

Je pa očitno - in na to kaže tudi primer Črne Gore -, da Deripaska nima težav s sodelovanjem z mafijskimi združbami.

 

 

Deripaska vstopi v Črno Goro

 

Prvega decembra 2005 je bil v Črni Gori sklenjen posel, ki je po vseh razsežnostih presegel vse, kar se je dotlej (in od tam dalje) plazilo po privatizacijskih poslih na območju držav bivše Jugoslavije. Đukanović je namreč izpogajal posel prodaje podjetja Kombinat Aluminija Podgorica a.d. (KAP). KAP je podjetje, ki za Črno Goro ni zanemarljivo, saj predstavlja izvoz aluminija praktično polovico črnogorskega izvoza. Po tem sporazumu je vodilni svetovni proizvajalec Deripaskin Rusal prek ciprskega podjetja Salamon Enterprises ltd., od države Črne Gore odkupil 58,79% delež KAP. Ta posel ni šel neopaženo mimo slovenskih medijev, je pa bilo neopaženo, kdo vse so bili stranski igralci v tej veliki privatizacijski shemi in kaj točno so izvedli. Čas je, da izveste, kaj točno se je zgodilo in tudi kako se je ta posel stoletja zataknil v goltancih Đukanovića in Deripaske.

 

Črnogorski posel stoletja je bila seveda tudi odlična priložnost, ki je prvi operativec tihotapljenja cigaret Barović in njegov poslovno–finančni partner iz Slovenije Damjan Hosta nista mogla izpustiti.

 

Preden pa nadaljujemo z zgodbo, še nekaj pomembnih informacij, da bo branje razumljivejše: ciprski Salamon Enterprises ltd. se kmalu po prevzemu preimenuje v Central European Alumnium Company ltd (CEAC). KAP je podjetje, ki je nastalo potem, ko so v Črni Gori odkrili ležišča bogata z boksitom, ta ruda je namreč glavna surovina za proizvodnjo aluminija. Ko sta se Đukanović in Deripaska pogajala o pogojih, pod katerimi bo privatiziran KAP, je v zgodbo vstopil tudi Rudnik Boksita Nikšić a.d., ki ga je Deripaska zaradi potreb po boksitu logično moral prevzeti. Toda podaja ni bila paketna. Najprej se je prodajal KAP, potem še Rudnik. In ko so prodajali rudnik boksita, je bil tudi izveden separatni tender, na katerega se je prijavil tudi Deripaskov CEAC. Pošteno, kajne? No, niti ne, ker je bila zgodba nekoliko drugačna.

 

Ko se je prodajal KAP, sta se po navedbah virov iz Črne Gore Đukanović in Deripaska pogajala še o nakupu Rudnika, zaradi česar je bil omenjeni tender za privatizacijo Rudnika navaden slepilni manever. Rudnika pa ni prodajala samo Črna Gora (ponudila je 31,89% delnic), ampak tudi zasebni investitorji, ki so, kako presenetljivo, v času pogajanj o prodaji KAP začeli naglo povečevati svoj delež vse do končnih 35%. Na točki, ko je bil objavljen tender za prodajo Rudnika, so zasebni investitorji stopili skupaj in v en glas zatrdili, da nameravajo prodati vse skupaj tistemu, ki bo oddal najboljšo ponudbo vladi Črne Gore, saj želijo zagotoviti novemu lastniku obvladovanje podjetja. Ni kaj, nenormalno koperativni poslovni gentlemeni. Rudnik je seveda v svoje roke dobil Deripaska, denar pa je šel v proračun Črne Gore in na račune zasebnih lastnikov.

 

Toda kdo so bili ti poslovni gentlemeni? Od 35% je bila večina delnic v rokah Monte Adria Broker Diler a.d.. Koliko? 24% celotnega podjetja. Tisti, ki ste brali tretji del tranzicijskega dosjeja Balkan, veste o komu je govora: o Slovencu Damjanu Hosti. Za vse ostale naj samo hitro ponovimo: Hosta je do svojega bridkega poslovnega konca v Črni Gori veljal za glavnega borznika in posrednika pri privatizaciji, saj je bil del tako velikih postopkov, kot sta privatizacija črnogorskega Telekoma in Elektroprivrede Crne Gore. Obladoval je tudi enega pomembnejših fzujev (črnogorske različice slovenskih pidov), bil lastniško in poslovno, prek več podjetij in investicijskih projektov tesno povezan s prvim tihotapcem cigaret Barovićem – Veskobarjem ter na koncu še mikrolastnik Prve banke, ki je v rokah družine Đukanović in je služila za pranje in legalizacijo Barovićevega denarja iz naslova tihotapljenja cigaret in Šarićeve veledistribucije kokaina.

 

Kaj je bil problem gospoda Hoste? Prvič, bližina med njim in Barovićem (preko FZU Eurofonda, kamor se je zlila večina denarja iz šverca cigaret in ki je lastniško ujel velik del črnogorske ekonomije) ter med Barovićom in Đukanovićem je sprožila sum, da je šlo za "državni" in ne Hostin posel. Natančneje, medtem ko sta Đukanović in Deripaska izpogajala prodajo Rudnika in sprožila mehanizem lažnega privatizacijskega razpisa, naj bi leteli ukazi, da naj se odkupuje Rudnik, ki se bo kasneje s premijo vred prodal Deripaski. Gre torej za sum zlorabe notranjih informacij za pridobivanje gospodarske koristi.

 

In drugič, Hosta je v času pogajanj med Đukanovićem in Deripasko od rudarjev odkupoval delnice po ceni med 30 centov do treh evrov, potem pa ko je bil realiziran lažni privatizacijski tender, jih je prodal Deripaski po ceni 6 evrov za delnico. Spet je na to transkacijo padel sum kaznivega dejanja poslovne goljufije pri trgovanju z delnicami. Takole je izgledala celotna transakcija:

 

 

 

Da je Hosta prodal 24% Rudnika Deripaski in da je celo imel to srečo, da je delnice poceni odkupil in jih čez nekaj mesecev drago prodal, sta v Sloveniji pisala vsaj Finance in Delo. Vendar je imelo to pisanje lepotno napako: ni bilo namreč razkrito, da je bil Hosta prek Barovića del organizirane združbe, ki je iz ene v drugo privatizacijsko epizodo izvajala enake mehanizme in se obnašala po enakih vzorcih. Povedano drugače, naši mediji so vam dali občutek, da je imel Hosta neverjetno srečo, ker je ob pravem času in izjemno poceni lahko kupil četrtino (!) rudnika boksita in ga potem zelo hitro in drago prodal Deripaski. Kdor ima nekaj, od slovenskih medijev še neizpranega mozga, in kdor ve, da je Hosta del neke združbe (ki smo jo podrobno opisali v preteklih treh delih tranzicijskega dosjeja), se seveda tudi zaveda, da je bil Hosta zgolj posrednik Đukanović – Barovićeve združbe.

 

 Damjan Hosta (Foto: Vijesti)

 

Veselin Barović (Foto: Vijesti)

 

 

Ne verjamete? Potem nadaljujte z branjem, ker v naslednjem poslu z Deripasko Slovenec Hosta ne bo več sam, ampak se mu bo pridružil njegov partner Barović. Mimogrede, vas zanima, kaj je danes z Rudnikom boksita Nikšić?

 

Propadel je.

 

 

Drugi krog prodaje KAP

 

Kot že rečeno, konec leta 2005 je črnogorska vlada Deripaski (natančneje: njegovemu ciprskemu podjetju CEAC ltd.) prodala 58,79% KAP. Leta 2008 si je oligarh zaželel še 15% tega podjetja, s čimer bi dobil popolno kontrolo nad njim. Drugi krog privatizacije/prodaje mu je bil odobren. In kako nenavadno, nenadoma se na strani prodajalcev spet pojavijo neki zasebni lastniki, ki so imeli to neverjetno srečo, da so lahko lastniško vstopili v KAP, kamor noga navadnega smrtnika ne more; dobili so možnost, da spet nekaj drago prodajajo Deripaski. Izmed 15%, kot jih je šlo v prodajo Deripaski, je bilo 4,1% delnic KAP v rokah podjetje HTP Fjord a.d. Tisti bolj pozorni ste se verjetno ravnokar zasmejali v smislu: "ma ne me jeb**". Zakaj? Zato ker je podjetje HTP Fjord a.d. v rokah podjetja Alpha Invest a.d., to pa je v rokah ... no preberite si kar sami še enkrat:


 

 

 

... ja, Veselina Barovića – Veskobarja, Đukanovićevega partnerja iz časov tihotapljenja cigaret in poslovnega kamerada Damjana Hoste. Torej? Je v igri določena ekipa ali ni? Mar ni nenavadno, da se prav vsakič, ko se napove neka večja privatizacija v Črni Gori, na strani prodajalcev znajdejo Đukanović, Barović in Hosta? In ali ni nenavadno, da se Deripaski že drugič prodaja delež državnega podjetja, kjer presenetljivo spet sedijo točno določeni zasebni lastniki?

 

Verjetno vam je zdaj bolj jasno, kaj točno se je zgodilo pri prodaji rudnika boksita oziroma, da je bila sreča pri vsem skupaj še najmanjši faktor, glavni je bil namreč črnogorsko paradržavno mafijsko omrežje. Prevzemna cena, ki jo je dosegla naša naveza v drugem krogu prodaje KAP? 7 milijonov evrov. Koliko so vložili? 3 milijone evrov. Kako hitro so realizirali dobiček? Jah, v nekaj dneh. Carsko.

 

Da si boste lažje predstavljali, kako je zadeva potekala, smo vam pripravili infografiko:

 

 

 

 

 

Vstopi Elektroprivreda Crne Gore a.d.

 

V tretjem delu dosjeja smo vam podrobneje opisali zgodbo o privatizaciji Elektroprivrede Crne Gore a.d. (EPCG), v kateri smo identificirali koruptivni mehanizem privatizacije, izveden na identičen način, kot sta bili privatizacija Rudnikov boksita Nikšičć in KAP, torej po mehanizmu država prodaja, pet minut pred dvanajsto pa se čudežno priklopijo še zasebni investitorji, ki s soprodajo realizirajo ekstremne donose. Identificirali smo vam tudi slovensko mrežo z glavno vlogo Hoste in "stransko" vlogo njegovega partnerja Barovića. Izvedeli ste tudi, da je bil kupec italijanski A2A S.p.A., napisali pa smo vam tudi, da se zgodba o privatizaciji EPCG potegne tudi v zgodbo o Derepaski. Zdaj je trenutek, da zadevo razložimo.

 

EPCG je pomemben zato, ker dodatno argumentira tezo, da je Hosta kupoval in prodajal rudnik boksita ne zaradi dobrega naložbenega nosa, ampak zaradi tega, ker je bil del Đukanović – Barovićeve ekipe. Preprosto zato, ker je moral izpolniti ukaze in želje črnogorske klike. Zakaj? Natančno razmislite o sledeči situaciji. Če so Italijani želeli, da bi EPCG normalno delovala, so morali imeti vstopno surovino in ta surovina je premog. Premog v Črni Gori seveda je in to v Rudniku Uglja Pljevalje a.d. Leta 2009, torej v letu prodaje EPCG, so Italijani "izkazali interes" za nakup tega rudnika. Črnogorska stran je bila naklonjena prodaji in je organizirala tender. Poleg države Črne Gore so "iznenađenje brate"  na strani prodajalcev nenadoma pojavili še Aco Đukanović (brat Mila Djukanovića), Salink ltd., Hrvatska poštanska banka, Alpha Invest in Mont Adria Broker Diler. Razkrilo se je, da sta Barović in Hosta srečna lastnika 23% Rudnika Pljevalja.d. in ob tem se je kot lastnik pojavil še Hostin Monte Adria Broker Diler (z okoli 2% lastništva). Skupaj so tako Barović, Hosta in Aco Đukanović prinesli naprodaj več kot četrtino rudnika. Saj razumete, kajne? Enako kot je Deripaska s KAP dobil rudnik boksita, ki so ga soprodajali Hosta in črnogorski paradržavni kriminalci, je lastniku EPCG A2A ista zasedba prodajala rudnik premoga. S tem domnevamo, da je precej jasno, del česa je bil Hosta. Kajti vzorci se ponavljajo.

 

Toda A2A ni edini, ki potrebuje premog kot vstopno surovino za proizvodnjo električne energije. To posredno potrebuje tudi proizvajalec aluminija Deripaska, saj je električna energija verjetno najpomembnejša stroškovna postavka v tej panogi. Zato se je na tender prijavil tudi Eni plus, Deripaskovo krovno podjetje iz Jerseya, ki združuje tudi Rusal in si je leta 2008 lastil tudi KAP. V spet neki čudni bitki interesov (naj vas spomnim, da je bil posel o prodaji EPCG sklenjen med Đukanovićem in Silviom Berlusconijem) je krajšo potegnil Deripaska. In to mu ni bilo všeč.

 

Leta 2008 je bil Deripaska zaradi finančne krize in splošnega padca cen že v težavah in z reprogrami kreditov so ga morale na veliko reševati ruske paradržavne banke. V Črni Gori pa so se pojavili, kako presenetljivo, multipli problemi, vezani na KAP. Prvič, cena električne energije naj bi bila previsoka za dobičkonosno poslovanje KAP. Povedano drugače, EPCG in Italijani so za Deripasko postali hud problem. Drugič, Derepaska je ugotovil (natančneje revizorska hiša Deloitte), da so mu prodali KAP z lažnimi bilancami, v katerih so bili skriti dolgovi podjetja in njegove obveznosti do države, in tretjič, nategnili so ga na privatizacijskem tenderju za nakup rudnika premoga, s katerim je Deripaska načrtoval vstopil na trg električne energije in s tem znižanje stroške poslovanja KAP.

 


Milo Đukanović, sledilec mencingerjanskega gradualizma (Foto: wikimedia)

 

 

Djukanović je poskusil reševati problem prevarantske privatizacije tako, da je obljubil Deripaski subvencionirano ceno električne enrgije in prevzem nekaterih dolgov. To seveda ni delovalo in začela se je vojna med Deripasko in Đukanovićem. Prvi je prenehal plačevati račune EPCG in davščine vladi Črne Gore, drugi mu je nacionaliziral podjetje in ga znova začel prodajati. Vmes je Deripaska del denarja, ki mu ga je dala Črna Gora za odplačevanje dolgov, prek svoje podjetniške hobotnice pretočil v svoja podjetja, vmes pa še prenehal plačevati preostale dolgove, zaradi česar so se Deutche Bank, madžarska banka OTP in ruska banka VTB usedle na garancije, k jih je dala črnogorska vlada. Da bi bila zgodba še bolj ekstremna, so A2A-jevci v imenu EPCG, zaradi tega ker je Deripaska nehal plačevati elektriko, prenehali plačevati davščine. Krog norosti je bil sklenjen.

 

Prav v teh dneh Deripsaka javno grozi, da bo tožil Črno Goro za milijardo ameriških dolarjev in to je epilog zgodbe o fraudolentni prodaji KAP in Rudnika boksita Nikšić. Tako se je klavrno končala še ena epizoda, v kateri so sodelovali Slovenci in kjer je bilo vse od začetka do konca polno sumov gospodarskega kriminala.

 

 

Konec, do naslednjega začetka

 

Kdor razume delovanje ruske ekonomije ter povezanost oligarhov s političnim vodstvom v Kremlju ter podzemljem, razume, da zgodba o privatizaciji KAP ne dobila epiloga na nekem mednarodnem sodišču. In kdor pozna celotno zgodbo o aluminijasti vojni, že razume, da je Deripaski popolnoma vseeno, kako doseže svoj cilj, dosegel ga bo. Ali to pomeni, da v igro vstopi Putin ali pa podzemlje, je prav vseeno; če je žilavi ruski oligarh preživel devetdeseta leta prejšnjega stoletja in iz njih izšel kot zmagovalec, bo pač preživel tudi črnogorsko epizodo.

 

Kaj to pomeni za združbo, ki je kraljevala v Črni Gori? Ne vemo, zagotovo pa nič dobrega. Dejstvo je, da bodo najkrajši konec potegnili tisti, ki so najšibkejši člen v celotni zgodbi. To zagotovo ni Djukanović. Tisti, ki se bodo na koncu morali skrivati v mišjih luknjah, bodo namreč zagotovo Barović in njegovi prijatelji.

 

Vemo tudi to, da so Slovenci prehodili zelo dolgo pot v Črni Gori, kjer so asistirali v vseh fazah preoblikovanja te dežele v zasebni fevd mafijskega klana Đukanovića & prijatelji. Bili so zraven, ko se je delala primarna akumulacija denarja s tihotapljenjem cigaret, šli so čez njihovo privatizacijo, pri kateri so sekundirali z odličnim znanjem, ki so si ga pridobili v Sloveniji, in tako omogočili črnogorskim paradržavnim kriminalcem, da legalizirajo svoj denar. Bančne izkušnje slovenskih genijev so omogočile tako koruptivne posle kot legalizacijo denarja kriminalnega izvora (Barovićevih pretihotapljenih cigaret in Šarićevega kokaina) ter podporo vsem vrstam fraudolentnih prevzemov. Nenazadnje so, kot smo pokazali v tretjem delu dosjeja, Slovenci očitno Črnogorcem odpredavali tudi lekcijo, kako prek podjetniških hobotnic prenesti sredstva v davčne oaze in od tam dalje v zasebne žepe. Slednje tudi pomeni, da so bili prav Slovenci tisti, ki so zaprli krog denarja, ki se je sprožil v devetdestih letih preteklega stoletja in je iz Italije prek črnogorske privatizacije legalno odpotoval v davčne oaze.

 

Izvedeli ste tudi sledeče: skorajda ni bilo Slovenca, ki bi bil doma "car careva" in bi se uprl črnogorski skušnjavi. In ni bilo slovenskega medija, ki bi vam v zvezi z operacijo Črna Gora predstavil karkoli drugega kot fragmente zgodb ali pa ponudil silenzio stampa. To bi vas moralo spraviti v slabo voljo, saj še enkrat potrjuje, kako zelo povezane so polkriminalne strukture iz časov udbovske paralelne ekonomije, slovenski tajkuni in mediji. Če Slovenci ne bi tako planšarsko poslovali, bi jim skorajda morali čestitali za operacijo Črna Gora. Tako se jim lahko zgolj zahvalimo, ker so razkrili, kako se je to delalo v času komunizma in kako so izpeljali privatizacijo v Sloveniji.

 

Epiloga pa še kar ni. Ena shema je bila - tako je to običajno - pospremljena s čisto preveč požrešnosti. Norčevanje iz Deripaske bo dalo nek čisto poseben zaključek celotni zgodbi. In to je dobro, ker drugega zaključka tako ali tako ne bo.

 

 

Pripis uredništva: V sklopu Balkanskega dosjeja vas namesto petega dela čaka še addendum. Kizo in njegova ekipa nam zagotavljajo, da bo zadeva prvovrstno presenečenje, zato ga prihodnji teden ne zamudite!

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
Auf wiedersehen, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
15
19.06.2019 23:59
Že dolgo nismo gledali tako javnega umiranja kakšnega podjetja, ki je registrirano v Sloveniji, kot v primeru nacionalnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
La Dolce Vita, sladko življenje Lidije Glavine: 132.000 evrov odpravnine, službeni audi in zagotovljena služba na SDH! Čestitamo!
11
17.06.2019 01:17
Lidia Glavina, bivša predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), je z nadzorniki dosegla sporazum o odpravnini v ... Več.
Piše: Uredništvo
Verniki vzdihnejo: O, Bog! Otroci in Italijani v stiski kličejo mamo. Socialistični uradniki rečejo: jebemtiboga. Jaz pa sem izčrkoval v misli: O, Giordano Bruno!
0
16.06.2019 11:00
V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo sedmi, zadnji odlomek iz čitanke Vitomila Zupana z naslovomObraz sežganega. Gre za ... Več.
Piše: Uredništvo
Anonimka proti Marku Pavlihi res ni nič posebnega - bolj je zanimivo, kdo stoji v ozadju
9
14.06.2019 22:00
Nadaljujemo z razkrivanjem ozadja afere, ki je izbruhnila po zavrnitvi Marka Pavlihe, slovenskega kandidata za sodnika na ... Več.
Piše: Uredništvo
Kot svinje z mehom! Fundacija invalidov in humanitarcev dobi vsako leto 20 milijonov, ki jih razdeli diskriminatorno, netransparentno, koruptivno in arbitrarno!
6
13.06.2019 19:00
FIHO je tista fundacija, ki je namenjena financiranju invalidskih in humanitarnih organizacij. Vsako leto razporedi kar 20 ... Več.
Piše: Igor Mekina
Dosje HE Brežice: Simbol državne protekcije kapitala na račun okolja in ljudi
11
12.06.2019 21:00
Ko so septembra 2017 uradno odprli hidroelektrarno Brežice, predzadnjo in najzmogljivejšo v verigi petih hidroelektrarn na ... Več.
Piše: Uredništvo
Primer Pavliha: Kako je visoko protežirani kandidat iz Slovenije neslavno pogorel v Bruslju
11
11.06.2019 18:00
Novica je močno odjeknila: dr. Marko Pavliha ne more postati sodnik na Splošnem sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu, kamor ... Več.
Piše: Uredništvo
America will never be socialist*: nova knjiga Michaela Wolffa o "obleganem Trumpu"
10
10.06.2019 01:04
V letu pred predsedniškimi volitvami, ki bodo v Združenih državah 3. novembra 2020, je še vse odprto. Michael Wolff, ki je ... Več.
Piše: Uredništvo
Intenziven študij na arestantski univerzi obsega vse znanje človeštva
2
08.06.2019 11:00
V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo šesti odlomek iz čitanke Vitomila Zupana z naslovomObraz sežganega. Gre za izbor ... Več.
Piše: Uredništvo
Ekskluzivno objavljamo kazensko ovadbo zoper celotno bivše vodstvo Banke Slovenije!
32
07.06.2019 00:59
Objavljamo kazensko ovadbo zoper bivšega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca in četverico njegovih namestnikov: ... Več.
Piše: Uredništvo
Popravek: ZNR: nova radijska mreža z največji prihodki, največ poslušalci in največjo rastjo. Politična podpora SMC?
0
06.06.2019 16:02
Spoštovani, skladno s 26. členom Zakona o medijih, zahtevam objavo popravka na objavljen članek v vašem mediu, z dne 22.5.2019, ... Več.
Piše: Uredništvo
Slikanica o tem, kako smo zaradi stroškov upokojencev postali javnofinančno najbolj problematična članica EU
8
05.06.2019 21:00
Besedo slikanica uporabljam zato, ker je ves prikaz pretežno v obliki slik (grafikonov). Na njih so podatki za obdobje ... Več.
Piše: Bine Kordež
Otroci so se v peskovniku namesto z mivko igrali z azbestom, njihovi starši so v azbestnih vrečah hranili krompir za ozimnico
6
04.06.2019 21:00
Zgodba o azbestozi, ki jo je prejšnji mesec odprl naš portal, bo na srečo ponovno pridobila prepotrebno medijsko in javno ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Čast in pogum: "Sposobni smo obsojati fašizem in nacionalsocializem, ne zmoremo pa odklanjati komunizma in njegovih zločinov."
11
03.06.2019 22:00
V slovenski javnosti in tudi pri nekaterih politikih lahko zasledimo zaskrbljujoč diskurz t. i. komunističnih konzervativcev o ... Več.
Piše: Renato Podbersič
"Prišla je tista gospodična; vprašuje za vas; tista vitka, visoka, temnolasa."
0
01.06.2019 16:00
V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo šesti odlomek iz čitanke Vitomila Zupana z naslovomObraz sežganega. Gre za izbor ... Več.
Piše: Uredništvo
Če bo Rok Čeferin izvoljen za ustavnega sodnika, bo imela odvetniška pisarna Čeferin na Beethovnovi že dva "svoja" ustavna sodnika!
7
30.05.2019 23:30
Predsednik republike Borut Pahor je končal posvetovanja s poslanskimi skupinami o novem ustavnem sodniku, ki bo funkcijo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko bodo sloni leteli, predvidoma oktobra letos, bo Miro Cerar morda odstopil
27
28.05.2019 22:15
Kdor je mislil, da bo Miro Cerar včeraj ob pol petih popoldne odstopil, se je zmotil. SMC je namreč napovedala, da bo njen ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Zoper ljudstva stenic ni obrambe, ker se ti hudiči znajo spuščati tudi s stropa ko padalci."
1
26.05.2019 10:00
V sodelovanju z založbo Beletrina objavljamo peti odlomek iz čitanke Vitomila Zupana z naslovomObraz sežganega. Gre za izbor ... Več.
Piše: Uredništvo
Operacija Ibiza: Kako je lažna Rusinja tik pred evropskimi volitvami potopila Svobodnjake in povzročila padec avstrijske vlade
12
24.05.2019 23:59
V dveh nadaljevanjih objavljamo podrobnosti škandala, ki je pred dnevi pretresel avstrijsko politiko, povzročil izgon ... Več.
Piše: Uredništvo
Vlada proti ljudstvu: Kaj nam Cerarjevi prikrivajo glede arbitraže, da so vsi dokumenti tajni?!
11
23.05.2019 21:15
Na zunanje ministrstvo je 15. aprila prispela zahteva po dostopu do informacije javnega značaja, s katero je slovenski državljan ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
La Dolce Vita, sladko življenje Lidije Glavine: 132.000 evrov odpravnine, službeni audi in zagotovljena služba na SDH! Čestitamo!
Uredništvo
Ogledov: 5,409
02/
Primer Pavliha: Kako je visoko protežirani kandidat iz Slovenije neslavno pogorel v Bruslju
Uredništvo
Ogledov: 3,406
03/
Anonimka proti Marku Pavlihi res ni nič posebnega - bolj je zanimivo, kdo stoji v ozadju
Uredništvo
Ogledov: 2,548
04/
Auf wiedersehen, Adria Airways!? Nemški lastniki so slovenskega letalskega prevoznika dokončno potopili, zdaj pa bi radi malce "državne subvencije"
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,878
05/
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,892
06/
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
Miha Burger
Ogledov: 1,856
07/
Kot svinje z mehom! Fundacija invalidov in humanitarcev dobi vsako leto 20 milijonov, ki jih razdeli diskriminatorno, netransparentno, koruptivno in arbitrarno!
Igor Mekina
Ogledov: 1,847
08/
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
Anže Erbežnik
Ogledov: 1,790
09/
Dosje HE Brežice: Simbol državne protekcije kapitala na račun okolja in ljudi
Uredništvo
Ogledov: 1,271
10/
Ekskluzivno objavljamo kazensko ovadbo zoper celotno bivše vodstvo Banke Slovenije!
Uredništvo
Ogledov: 6,026