Počasi, a zanesljivo se žaga veja, na kateri sedi vodstvo t.i. slabe banke, v katerem je več tujcev, njihove menda nesramno visoke plače pa zadnje dni burijo javnost, medije in predvsem populistične politike t.i. levice. Tudi vlada ni ostala ravnodušna ob "razkritjih" o relativno visokih plačah funkcionarjev DUTB, pri čemer je svojevrstna komedija tudi glede bruto in neto zneskov, med katerimi je zaradi visokih davkov seveda občutna razlika, ki hitro preseže 60 odstotkov.

Zdi se, da bo najprej zapečatena usoda predsednika upravnega odbora slabe banke in njenega neizvršnega dirketorja Larsa Nyberga, za katerega je finančni minister Dušan Mramor potarnal, da je kot minister izgubil zaupanje vanj. Poleg tega naj bi ga Nyberg tudi zavajal:

"Zamolčano mi je bilo plačilo za nazaj. Na podlagi teh dogodkov bom skupščini DUTB predlagal, da se predsednik upravnega odbora razreši. To ni vprašanje višine prejemkov niti kvalitete dela, ampak vprašanje zaupanja."

Po oceni poznavalcev bo Nyberg samo prva domina, dejanska tarča napovedane čistke v slabi banki, kjer so plače brez dvoma zgolj populistično dobro premišljen izgovor, pa je "Šved brez kravate", se pravi Torbjörn Månsson, izvršni direktor slabe banke in njen glavni operativec, ki je prišel v Ljubljano leta 2013, da bi sodeloval pri projektu tedanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča, ki ga je potem podedoval in posvojil tudi njegov naslednik Uroš Čufer.

Slaba banka je bila ustanovljena marca 2013 kot delniška družba v lasti države, namenjena prestrukturiranju državnih bank, ki so se znašle v likvidnostnih težavah. Po trimilijardni bančni dokapitalizaciji se je velik del bančnih terjatev prenesel na DUTB, ki je tako postala lastnica več sto slovenskih podjetij, blagovnih znamk in nepremičnin. Brez slabe banke, trdijo nekateri, dokapitalizacija bank ne bi uspela, poleg tega je njena ustanovitev postopoma znižala obrestne mere za naš državni dolg.

Vse to pa pomeni samo nekaj: takšna koncentracija kapitalske moči daje Torbjörnu Månssonu kot glavnemu izvršnemu direktorju slabe banke odločilen vpliv na bodoči ekonomski in lastniški zemljevid Slovenije. Nominalna vrednost premoženja DUTB je namreč več milijard evrov. Skušnjave so torej velike.

Preden je prišel v Ljubljano, je Månsson dvajset let delal za mednarodno svetovalno podjetje Bain & Company, ki je strateški partner Svetovnega ekonomskega foruma (WEF) v Davosu. Kljub dolgoletnemu gibanju v relativno strogem, včasih celo zategnjenem poslovnem okolju deluje za severnjaka neobičajno sproščeno, nerad nosi kravato (pravi, da se brez nje počuti bolje). Morda je to povezano z njegovim življenjskim slogom, ki ga predstavljajo tenis, strast do potapljanja v idiličnih tropskih krajih, majhna jadrnica, zasidrana pred družinsko leseno hišo na otoku Kanan pred Stockholmom, lov in psi. Je poročen s Kadi in ima 19-letno hčerko Liso.

Kariero je začel v švedski izpostavi multinacionalke McKinsey. Je specialist za svetovanje pri upravljanju premoženja, strateško načrtovanje in investicije, doslej pa se je ukvarjal tudi s prestrukturiranjem in optimizacijo poslovanja. V njegovi uradni biografiji med drugim piše, da je doslej deloval v tridesetih državah sveta, k nam pa je prišel na povabilo rojaka Larsa Nyberga, predsednika upravnega odbora slabe banke.

Za pomoč pri svetovanju se je namreč upravni odbor DUTB obrnil na skandinavsko družbo Quartz+Co, v kateri je bil zaposlen in partner tudi Månsson, ki se je malo pred tem po 18 letih poslovil od Bain & Co., ker naj bi se naveličal svetovanja in ker je potreboval spremembe (denar ni bil faktor, saj so svetovalci te ameriške družbe bolje plačani od državnih uslužbencev, predsednikov vlad ali ministrov). Naključje ali ne, Nyberga je zanimalo, ali bi bil njegov rojak pripravljen pomagati DUTB. Ker je bil Månsson po lastnih besedah tedaj "prost", je sprejel položaj izvršnega direktorja slabe banke. Prve tri mesece naj bi delal celo brezplačno, kar bo kasneje utemeljeval s tem, da je bila slaba banka zanj izziv in da je hotel narediti nekaj dobrega.

Månsson je svoj prvi angažma v DUTB končal relativno hitro, kajti zaradi konflikta interesov je moral odstopiti (kasneje je v Quartz+Co prodal delež in izstopil kot partner). Problem je namreč nastal, ker je DUTB za zunanje svetovanje v višini 2,5 milijona najela ravno družbo Quartz+Co, Månsson pa je bil vsaj formalno eden njenih partnerjev. Interna revizija, ki jo je izvedla pravna pisarna Jadek in Pensa, je sicer pokazala, da niso bile podane okoliščine, ki bi kazale na nasprotje interesov, vseeno pa je takšen poslovni odnos kljub ugotovitvam revizije vsaj moralno sporen, še zlasti če imamo pred očmi osnovna načela delovanja DUTB, med katerimi sta tudi previdnost in preglednost.

Na začetku tega leta je Månsson za Bloomberg povedal, da od vlade Mira Cerarja pričakuje, da bo podaljšala delovanje 'slabe banke' do leta 2024. Za Finance pa je dejal, da če se bodo okoliščine spremenile in ne bo mogel dobro opravljati svojega dela, bo morda odšel sam. Med vrsticami je povedal, da dosedanje negativno, pristransko medijsko poročanje o DUTB ni naključje, saj gre za posreden pritisk nanj - in nobena skrivnost ni, da ga določen del politike hoče ustaviti.

Če je višina plače res ključni razlog za Mramorjev "bojni pohod" na slabo banke, potem bi od neodvisnih medijev, ki populistično 'pumpajo' javnost s temi številkami, lahko pričakovali, da se bodo poglobili tudi v nekatera druga, bistveno bolj intrigantna vprašanja - denimo kdo vse so ljudje, ki sodelujejo s slabo banko, pa niti slučajno niso (bili) tako medijsko izpostavljeni kot Månsson. Recimo aretirani David Vidrih, sicer član družine Vidrih, lastnice družbe Givo, ki je po oceni kriminalistov nepremičnine ocenil slabše, če je od kupca za to dobil podkupnino, s čemer je oškodoval slabo banko in posledično državo. Združenje sodnih cenilcev pa je opozorilo, da Vidrih poleg tega sploh ni imel njihove licence, kar pomeni, da je bil le nepremičninski posrednik in je za DUTB nepooblaščeno opravljal tudi storitve, ki jih ne bi smel (Resno vprašanje za Månssona in njegovo ekipo, za katero pravi, da je najboljša v Sloveniji: kako to, da so cenitev nepremičnin zaupali človeku, ki za to sploh ni imel uradne licence?!)

Drugo človek, ki vzbuja sume, je Janne Harjunpää, projektni menedžer na slabi banki, ki je lastnik mednarodne svetovalne firme Hansahendelshaus s sedežem v zakotnem kraju Wollerau v švicarskem kantonu Schwyz, znanem po nizkih davkih in blizu avtoceste, ki povezuje Liechtenstein in Zürich. Za razliko od umirjenega in uglajenega Månssona je Janne Harjunpää, njegova desna roka, pravi kavboj, ki se po besedah naših virov v Sloveniji obnaša tako, kot da bi bil še vedno v Ukrajni. Je v vseh pogledih nemogoč, poln samega sebe in škoduje ugledu slabe banke.

Zagotovo si je Anders Torbjörn Ingemar Månssen v Sloveniji že zaradi narave svojega dela pridobil nekaj zelo vplivnih nasprotnikov, ki iščejo priložnosti, da bi se ga znebili oziroma ga medijsko čim bolj očrnili. Že doslej so ob pomoči dobršnega dela dominantnih medijev večkrat izpostavljali predvsem vprašanji plač na DUTB in sklepanje pogodb z zunanjimi svetovalci, pri čemer se je tokrat zgodba s plačami sicer ponovila, vendar je eskalirala do dramatičnih razsežnosti, ki spominjajo na lov na čarovnice.

Če bo Mramorju uspelo obglaviti celotno vodstvo slabe banke, pri tem pa razen demagogije o previsokih plačah ne bo mogel ponuditi kakšnih konkretnih in krivdnih razlogov za kadrovsko čistko, bo na mednarodnih finančnih trgih podoba Slovenije še bolj mizerna. No, nekako v kontekstu tistega nesrečnega poročila o svetovnem indeksu ekonomske svobode, ki nas postavlja ob bok Nigeriji...