Preden pa se lotimo podrobnosti, naj v obrambo časnika Delo, katerega lastnik je letos postal tranzicijski tajkun in Mister transparentnosti v poslovnem svetu Stojan Petrič, navedemo možno olajševalno okoliščino, ki bi Delovo uredništvo rešila odgovornosti za sobotni uboj švedskega poslovneža: ta časnik je postal tabloid (kajti samo tako bo lahko konkuriral ekonomsko precej uspešnejšim in tudi bolj branim Slovenskim novicam).

Če je Delo po novem tabloid, fotografija Larsa Nyberga ni posebej šokantna. Tablodi so pač takšni, da včasih na naslovnici tudi koga iznakazijo. Bolj kot so brutalni in predrzni v svojih podvigih, večjo pozornost vzbujajo. Takšen poslovni model se sicer marsikdaj splača, vendar sta kredibilnost in predvsem ugled v obratnem sorazmerju s politično korektnostno takšnega bulvarskega medija. Za umazane članke in svinjske fotografije je treba plačati določeno ceno.

Toda glede domnevne tabloidizacije časnika Dela smo na uredništvu Portala PLUS precej skeptični. To bi namreč pomenilo, da se je Delova notranjepolitična redakcija, v kateri obstaja zgolj in samo ena pravilna politična smer, podredila logiki rumenega tiska. Z drugimi besedami, časnikarji in uredniki iz Črne vdove bi se morali odreči svoji ideologiji, kar pa se zdi misija nemogoče. Si predstavljate, da na Delu ne bi bilo več jasno začrtane politične linije?! In to po vseh teh dolgih desetletjih vztrajanja pri obrambi pridobitev demokratičnega socializma, samoupravljanja in neodtujljivih pravic delovnih ljudi in občanov...

Ker je torej nemogoče, da bi se Delo čez noč spremenilo v bulvarski tisk, nam ostane le še mnogo racionalnejša razlaga, ki potrjuje dolgoletno uredniško (ne)odvisnost tega medija od vladajoče nomenklature - da namreč vestno in pravočasno sledi politiki t.i. nacionalnega interesa (včasih, ko še ni bilo nacije, smo mu rekli partija). In ker je nacionalni interes v primeru DUTB oziroma slabe banke izgubil potrpljenje s Skandinavci, ki ne poslušajo namigov paradržavnih prišepetovalcev, je nastopil čas za njihovo likvidacijo. Prvi korak je medijska kompromitacija in diskreditacija. Če ne gre drugače, pridejo prav tudi fotografije.

V primeru sobotne naslovnice Dela je bil tarča predsednik upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) Lars Nyberg. O tem, da so mu štete ure, saj je finančni minister Dušan Mramor že konec minulega delovnega tedna napovedal njegovo razrešitev, skorajda ni več dvoma. Njegovo glavo zahtevata tudi oba Cerarjeva koalicijska partnerja, upokojenska partija in socialni demokrati, ki bodo pod vodstvom Dejana Židana počasi postali leva frankcija Združene levice. Kako bo Miro Cerar v Bruslju kolegom pojasnjeval slabo utemeljeni kadrovsko čistko na slabi banki, je njegova stvar, vendar se bo verjetno skliceval na izsiljevanje koalicijskih partnerjev, trmo finančnega ministra, občutljivo javno mnenje in ne nazadnje tudi popadljive medije.

Dominantni mediji, med katerimi Delo zavzema še posebej izpostavljeno mesto, so v primeru afere s plačami vodilnih (izvršnih) direktorjev DUTB odigrali vlogo, ob kateri bi se starejši novinarji brez izjeme morali zdrzniti. Gre namreč za fenomen, ki mu v anglosaksonskem svetu od leta 1944 dalje rečejo Character Assassination, namreč naklepno uničenje ugleda ali dobrega imena določene (znane) osebnosti, da bi dosegli njeno popolno diskreditacijo ali kompromitacijo v očeh javnosti. Cilj "uboja osebnosti" je jasen: javnost ji ne sme več zaupati, običajno jo celo zasovraži in ima o njej izrazito negativno podobo in tudi mnenje.

Character Assassination ali uboj osebnosti lahko poteka na različne načine, vsekakor pa je vizualizacija med najbolj učinkovitimi. Nadpovprečno velika fotografija nekega človeka na naslovnici etabliranega dnevnega časopisa je sama po sebi izstopajoča. Če je izraz na njegovem izrazu takšen, da pri povprečnem bralcu izzove nelagodje, odpor ali celo gnus, je namen dosežen. Poleg tega je izključena tudi malomarnost uredništva, kajti če gre za skrbno izbran detajl, ki s seboj nosi jasno sporočilo, je bila takšna fotografija nedvomno objavljena s točno določenim namenom.

V kontekstu načrtovane kadrovske čistke na slabi banki, o katerem smo sicer na Portalu PLUS podrobneje pisali v uredniškem profilu Torbjörna Månssona, ki je po našem mnenju prva in prava tarča skoraj zanesljivega obglavljenja t.i. slabe banke, je bila sobotna naslovnica Dela pomenljiva. Sporoča namreč, da je zlizanost nekaterih medijev z oblastjo še vedno očitna, da tega niti ne skrivajo in da se prav nič ne sramujejo svoje lakajske vloge. Hkrati pa ta škandalozna poteza s seboj prinaša neprijeten vonj nečesa rjavega, za kar smo v moderni in demokratični Evropi mislili, da je že dolgo del totalitarne zgodovine.

V soboto je Delo prestopilo Rubikon manipuliranja z javnim mnenjem. Z velikansko, čez pol prve strani raztegnjeno fotografijo Larsa Nyberga z grozeče odprtimi usti, skorajda pasje popadljivmi zobmi in agresivnega pogleda so brutalno neposredno, odkrito in predvsem brez trohice sramu sporočili, kaj si naši nacionalni socialisti mislijo o tujih menedžerjih v slovenskem gospodarstvu.

Delova sobotna naslovnica je poskus atentata na normalnost.