Odločanje o bodočem evropskem sodniku za človekove pravice iz Slovenije ne bo prav nič rutinsko, saj obstaja velika verjetnost, da ne bodo pretehtali strokovni, ampak politični ali celo ideološki kriteriji. Tokrat namreč poteka finale že tretjega razpisa letos, saj sta prejšnja dva propadla zaradi procesnih razlogov, kar kaže na dvoje: da je šlo doslej tudi za "kuhinjo", s pomočjo katere so nekateri preveč ambiciozni državni uradniki in uradnice poskušali izigrati stroga pravila igre, hkrati pa prerivanje tolikšnega števila kandidatov (med katerimi so tudi takšni, ki vzbujajo nasmeške) dokazuje, da gre za presneto zaželeno funkcijo. Nekateri mediji so zato brž izpostavili višino plače, kar naj bi bilo za Janeze in Micke dovolj velik argument, da zamahne z roko in reče, da je zanj povsem vseeno, kdo bo na koncu izvoljen.

Za Slovenijo nič novega, boste dejali. Prejšnji razpis za Strasbourg pred osmimi leti je bil kar osemkrat ponovljen. Še en dokaz popolne degradacije sodstva v državi, ki je glede na število prebivalcev prva po številu dosojenih kršitev človekovih pravic med članicami Sveta Evrope? Brez kakršnega koli sarkazma, gre za gola dejstva: zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do poštenega sojenja je naša država v oslovski klopi Evropskega sodišča za človekove pravice in sodi v isto kategorijo kot Putinova Rusija.

A če domače sodstvo že dolgo ne uživa nobenega ugleda več - in za to nosijo svoj del odgovornosti tudi sodniki, tožilci in odvetniki -, potem to ne velja za Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Zaradi tega glasovanje o bodočem sodniku iz Slovenije ne bo nepomembno, saj ne gre za obskurnega birokrata v Bruslju, ampak za sodnika naddržavnega sodišča, čigar prisotojnost se razteza od Atlantika za Zahodu, do Tihega oceana na ruskem Daljnem vzhodu.

Idealnih kandidatov v dvomilijonski državi vsekakor ni na pretek in po oceni poznavalcev so v "prvi kategoriji" spričo svojih mednarodnih izkušenj Boštjan M. Zupančič, Marko Ilešič, Verica Trstenjak in Klemen Jaklič. Toda prvi trije zaradi objektivnih ali subjektivnih okoliščin ne morejo kandidirati, medtem ko je Sodni svet Klemnu Jakliču izbral zelo premišljeno in skrbno pripravljeno konkurenco, ki bi utegnila precej zaplesti njegovo sicer brezmadežno kandidaturo.

Klemen Jaklič, dvojni doktor pravnih znanosti (Foto: Mediaspeed)

Poleg Jakliča bodo namreč iz petnajsterice kandidatov najverjetnejši uradni kandidati za sodnika še Nina Betetto, Miodrag Đorđević in Marko Bošnjak, torej podpredsednica vrhovnega sodnišča, njen nekdanji soprog in prav tako vrhovni sodnik ter odvetnik znane grosupeljske odvetniške pisarne Čeferin. Nina Betetto je specializirana za civilno pravo, Miodrag Đorđević za gospodarsko, medtem ko se je Marko Bošnjak ukvarja s kazenskim pravom (včasih je bil sodelavec Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti, kjer sta že petdeset let alfa in omega nekdanja neuspešna kandidatka za evropsko sodnico Alenka Šelih in večni Ljubo Bavcon).

Miodrag Đorđević (Foto: Žurnal24)

Po strokovni plati je Bošnjak nedvomno "močnejši" od nekdanjih zakoncev, katerih sočasna kandidatura je v pravosodnih krogih vzbudila precej pozornosti, čeprav bolj po zaslugi vrhovne sodnice Betetto, ki je kot desna roka predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše hočeš nočeš soodgovorna za fiasko v primeru Patria, po nekaterih informacijah pa naj bi se precej "nerodno obnašala" tudi v zadevi nevrokirurga Vinka Dolenca pred vrhovnim sodiščem.

Nina Betetto in Branko Masleša (Foto: Mediaspeed)

Dvojni doktor pravnih znanosti (Harvard in Oxford) Klemen Jaklič ne bi smel imeti težav s svojimi strokovnimi referencami ali priporočili; nenazadnje so njegovo kandidaturo podprli tudi ugledni profesorji obeh prestižnih univerz, ki so predsedniku republike Borutu Pahorju napisali pismo, v katerem se o Jakliču izražajo zgolj v presežnikih (objavljamo faksimile slovenskega prevoda tega pisma):

Profesorji, ki so se s pismom podpore obrnili na Pahorja, so brez dvoma velike avtoritete v svetovni akademski sferi; Paul Craig je starosta oxfordske univerze in se ponaša z nazivom "Oxford Don". Pravijo, da je največji strokovnjak na svetu za evropsko pravo in evropske institucije, sicer pa je član angleške Kraljeve akademije znanosti in umetnosti, avtor številnih knjig in predavatelj na vodilnih univerzah v Evropi in Združenih državah.

Nič manj eminenten ni Frank Michelman, član Ameriške akademije znanosti in umetnosti, ki velja za starosto harvardske univerze in sodi med vodilne svetovne teoretike ustavnega, primerjalnega ustavnega prava in prava človekovih pravic. S harvardske Kennedy School of Government pa prihaja profesor Mathias Risse, strokovnjak za področje globalne pravičnosti in človekovih pravic.

Vsi trije profesorji so takšne avtoritete na svojih področjih, da bi morala njihova moralna podpora enemu od štirih kandidatov nekaj pomeniti, pa zagotovo ne v negativnem smislu. V normalni državi in družbi ne, glede Slovenije pa ne moremo biti povsem prepričani. Pri glasovanju o treh kandidatih, ki jih bo državni zbor "poslal" v Strasbourg, namreč ne bo šlo za spopad akademskih referenc, mednarodne uveljavljenosti, izkušenj, števila strokovnih člankov ali znanstvenih monografij, temveč za povsem navadno, v marsičem primitivno politično odločanje, kjer presenečenja niso izključena. Slovenska družba namreč še vedno ni sposobna odločati na podlagi meritokratskih načel, ampak se vedno znova zateka k prototipu vaške demokracije, kjer se odloča na podlagi primitivne, predmoderne delitve na "naše" in "vaše".

V generacijskem smislu, če v naši "upokojenski" družbi sploh lahko govorimo o upanju za mlajše generacije, sta Jaklič in Bošnjak predstavnika prav tiste generacije, ki je bila doslej najbolj zapostavljena. A ker bo glasovanje na koncu politično, je glede na pisano vladno koalicijo pričakovati, da se bo odločanje polariziralo do te mere, da bosta Betetto in Đorđević kot del starega sodnega establishmenta, ki varuje svoje interese in skrbi za ohranjanje statusa quo, privilegirana in deležna večje podpore kot pa Bošnjak in Jaklič, ki sta vseeno predstavnika neke nove, strokovno bolj podkovane in mednarodno neprimerno bolj razgledane generacije.

Sploh to velja za Jakliča, ki je trenutno edini Slovenec, ki predava na Harvardu, njegove izkušnje z mednarodnih akademskih in pravosodnih institucij (Beneška komisija) pa so brez dvoma impresivne. Med drugim je tudi edini slovenski avtor v zgodovini, ki je izdal knjigo (Constitutional Pluralism in the EU) pri prestižni Oxford University Press.

Marko Bošnjak, odvetniška družba Čeferin (Foto: Mediaspeed)

Jakliču lahko pod noge vržejo polena samo politiki, se pravi poslanci državnega zbora, ki bodo glasovali o kandidatih iz Slovenije. Ker mu v 21. stoletju ne morejo očitati, da verjame v Boga, in ker je njegova kandidatura v strokovnem smislu občutno izstopajoča, je lahko edini "argument" proti njemu politične narave: in sicer ta, da je Jaklič lani večkrat zelo odkrito kritiziral slovensko sodstvo zaradi zadeve Patria in mu očital kršenje človekovih pravic (resnici na ljubo je bil do tega razvpitega primera kritičen tudi njegov kolega Marko Bošnjak). Kljub temu, da je bila sodba na ustavnem sodišču kasneje razveljavljena - kar pomeni, da so bili Jakličevi očitki utemeljeni -, je za slovenski politični determinizem nepredstavljivo, da bi nekoga, ki je kritiziral sodstvo, zdaj pošiljali za sodnika v Strasbourg.

In prav ta ideološka zacementiranost, ki jo prepozna vsak, ki je kdaj v življenju vsaj za nekaj časa pobegnil iz Slovenije, utegne Jakliču delati probleme, če predlagatelji (oziroma predsednik republike) ne bodo posebej poudarili - in pred poslanci državnega zbora (vajenimi strankarske discipline in glasovanja po navodilih šefov, ne pa po svoji vesti, h čemer jih tako ali tako zavezuje tudi ustava!) bi bilo to več kot dobrodošlo, da gre pri izbiranju slovenskih kandidatov za evropskega sodnika za človekove pravice v Strasbourgu za izključno strokovno vprašanje in da bi bilo v tem primeru politično mešetarjenje nekaj zelo zelo sprevrženega.

V tem pogledu bo končna odločitev parlamenta, v katerem bo breme odgovornosti vsekakor na strani koalicijskih strank, lakmusov papir slovenske normalnosti...