Pred vami je prvi dosje o slovenskih poslovnih podvigih v državah bivše Sovjetske zveze. Kako daleč bomo prišli s tem projektom, je seveda odvisno od tega, kako dobre vire bomo dobili. To ni nepomembno, saj za razliko od Balkana Slovenci v državah bivše Sovjetske zveze - razen seveda Janeza Škrabca in Rika - ne pomenijo prav nič. V najboljšem primeru so kmetje na poslovni šahovnici. Temu primerno je težko najti zanesljive vire in dokumente, s katerimi bi lahko opisali predvsem stranske vloge Slovencev.

V tem dosjeju nas bo najbolj zanimalo, s kom so se sklepali posli, za kakšne posle je šlo, katere slovenske paradržavne institucije so jih kanalizirale in tudi to, ali lahko pri tem identificiramo kakšno politično–poslovno omrežje. Glede na odzive nekaterih akterjev iz balkanskih tranzicijskih dosjejev, nam je popolnoma jasno sledeče. Prvič: slovenski parapodjetniki in tajkuni so svetovni prvaki v poslovni etiki. Drugič: njihov vstop na trge mafijskih držav tipa Črna Gora je bil možen zgolj prek paradržavnih kriminalnih struktur. Tretjič: njihovi poslovni partnerji v taki ali drugačni konstelaciji so morda res osumljeni kriminalci, ampak naši hiper-etični poslovneži drugače niso mogli, so pa vseeno organizirali kak dobrodelni koncert in si s tem prečistili poslovne duše. In četrtič: izvedeli smo, da je vse pravzaprav veliko naključje in naključje ostaja, četudi se nek vzorec in imena ponovijo večkrat. Še več, ugotovili smo, da so naključja pravzaprav pravilo poslovanja slovenskih poslovnih filantropov.

Zato postavimo pripis že na sam začetek tega dosjeja. Naši glavni heroji iz NLB zagotovo niso vedeli, v kaj se spuščajo; če so vedeli, pa drugače ni šlo, ker tako v Rusiji pač gre. Glede na to, da so v NLB vedno bili, kot se to za diko naroda spodobi, superetični poslovni kralji, jim že vnaprej verjamemo, da se jim je gabilo sodelovati s Putinovimi oligarhi. To so počeli zgolj zato, da bi ustvarili več delovnih mest v Sloveniji. Žrtvovali so se za nas in prav je, da to cenimo. Vse, kar boste v nadaljevanju prebrali, so zgolj čudna naključja, ki jih na Novi ljubljanski banki, kljub njihovi poslovni jasnovidnosti, niso mogli predvideti.

Prosimo, berite natančno, ker boste zgodbo, ki sledi, verjetno brali prvič in zadnjič. Razen če v vas živi prepričanje, da bo to zgodbo nekoč obelodanil svetovni prvak v finančni forenziki, ki se odziva na ime Drago Kos.

Pompozni vstop na ruski bančni trg

24. junija 2005 so iz NLB sporočili, da lastniško vstopajo v rusko banko Promsvyazbank. Prišlo je namreč do 7,69% nakupa te banke. Kot je razvidno s spletne strani seonet.ljse.si, so nlb-jevci sporočili, da gre za portfeljsko naložbo, ki je posledica dobrega poslovnega sodelovanja med bankama. Slednje drži, NLB in Promsvyazbank sta uspešno sodelovali pri izvoznih poslih slovenskega gospdarstva, v prvi vrsti pri podpori izvozne aktivnosti kranjskega Iskratela. Ti posli so večinoma potekali tako, da je NLB dala kredite Promsvyazbanki za nakup Iskratelovih produktov (opreme), pri čemer je SID banka nemalokrat dajala garancije.

Kaj natanko je slovenska državna NLB iskala v ruski zasebni Promsvyazbank?

To tedaj ni bila ravno nepomembna novica v poslovnem svetu, kajti tuje banke v Rusiji so v letu 2005 igrale še bolj obskurno vlogo kot tuje banke v Sloveniji. Povedano drugače: če banka ni bila v ruskem (običajno državnem) lastništvu, potem na bančnem trgu ni imela kaj iskati. Kako neverjetna zgodba je bila vstop NLB v Promsvyazbanko, se lahko prepričate v publikaciji Russian Federation: Selected issues (Country staff report, 2005, št 05/379), ki je dosegljiva na spletni strani IMF. V opombi na strani 97 boste lahko prebrali, da so na IMF zelo optimistični v zvezi z normalizacijo ruskega bančnega trga, saj so na velika vrata na ta ogromen trg vstopile tri tuje banke: GE Capital, Banca Intesa in NLB. To je bilo seveda tudi zadnjič, ko se je IMF čudil in navduševal nad vlogo naše NLB in zadnjič, ko je bila ta banka povezana z besedo normalizacija.

NLB kot poslovna banka, ki jo zanima donos? NLB kot bančni pionir v Rusiji? Zanimivo: nobeni resni banki ni uspelo, NLB pa je. Preden pojasnimo, kaj točno jim je uspelo in v kakšno banko so vstopili, na kratko še o nadaljevanju sodelovanje med bankama: kmalu po vstopu NLB v Promsvyazbanko je sledila dokapitalizacija, s čimer se je relativni lastniški delež NLB zmanjšal. Portfeljska naložba NLB je bila odprodana že naslednje leto. Njen delež je odkupila nemška Commerzbank a.g. Precej beden finale, kajne?

Odnosi med obema bankama so ostali idilični, kajti NLB je svoji partnerski banki že kmalu po izstopu, natančneje 20. novembra 2006 dala 12 milijonov evrov kredita, v prvi polovici leta 2007 pa je sodelovala pri sindiciranem posojili tridesetih bank (pod vodstvom EBRD) Promsvyazbanki. Teža sindiciranega posojila? 300 milijonov evrov. Delež NLB? To ve Drago Kos. Je bilo to v nacionalnem interesu? To pa zna povedati Jože Mencinger.

Brata Ananyev

Kam so leta 2005 dejansko vstopili naši svetovni prvaki v bančni etiki? Promsvyazbank je nastala leta 1995 in je v dobrih dvajsetih letih doživela neverjetno transformacijo od obskurne banke do ene izmed glavnih bank v času, ko je Putinov paradržavni bančni sistem pod sankcijami. In spomnite se, 2005 je leto, ko se je sodobna ruska zgodovina začela pisati na novo, saj gre za začetek drugega Putinovega mandata, ko je bila njegova vojna z Jelcinovimi oligarhi dobljena in so se že uspešno konsolidirale nove mreže kremeljskih oligarhov.

Prevladujoča lastnika Promsvyazbank sta že od ustanovitve dalje brata Dmitrij (Dmitry) in Aleksej (Aleksey) Ananyev (Ananiev) - uredniška pripomba: na splošno imena pišemo v izvirniku, da vam tako olajšamo nadaljnje raziskovanje in "surfanje" po internetu -, ki zaradi svoje verske blaznosti veljata za pravoslavna oligarha, po reviji Forbes pa sta po premoženju nekje v okoli treh miljard evrov.

"Pravoslavna oligarha", brata Alexey in Dmitry Ananyev (Foto: Novi list)

O poslovnih začetkih bratov Ananyev ni znano kaj dosti (kar je na splošno simptomatično za večino ruskih oligarhov, za katere se zdi, da pred letom 1995 sploh niso obstajali), razen tega da sta obogatela z uvozom računalnikov, potem pa sta vstopila na bančni trg s Promsvyazbanko. Na bančnem trgu sta potegnila nekaj zanimivih zgodb s plenjenem nepremičnin (recimo afera Leninsky Luch), to je pa tudi vse. Njun vpliv je z leti naraščal, banka je bila v času, ko se je lastniško sparila z NLB, že druga največja zasebna banka v Ruski federaciji (petnajsta na trgu), danes pa je z zapiranjem kapitalskih trgov za Sberbanko, VTB in Gazprombanko postala ključni kreditodajalec Putinovim podjetjem skupaj s FC Otkritie, moskovsko Creditbank in B&N bank. Da se naša zgodba ne bi razdrobila, vam v branje priporočamo članek iz britanskega Daily Maila o "kremeljskih" bankah, ki zelo nazorno opiše kako pomembna je ta banka danes.

Skratka, ne gre za običajno banko, ampak za banko, ki je ključna za preživetje Putinovega imperija. Za popolno razumevanje dodajmo še, da je bil Dmitry Ananyev član sveta federacije, za povrh pa sta brata Ananyev tudi lastnika največjega rukega političnega tednika Argumenty i Fakty. Kdor dobro razume delovanje Putinove Rusije, potem mu je jasno, da je križanje bank, političnih funkcij in lastništva v medijih sistemska zadeva in dovoljena zgolj najbolj zvestim oligarhom. Če niste ravno specialisti za ruske zgodbe, potem se spomnite na politično–podjetniško-medijski monstrum bratov Šrot, ki se je imenoval Pivovarna Laško in takoj vam bo jasno, o čem teče beseda.

Banka slovenskega nacionalnega ponosa je mirno in etično poslovala z vsakim.

Zakaj bi nas morala zdaj skrbeti poslovna etika NLB, saj pregovorno vemo, da je niso nikoli imeli. Vseeno bi nas morala skrbeti, kajti "naša" NLB se vse bolj prikazuje kot banka sumljivega slovesa. V Sloveniji je bila restavracija za tajkune, na Balkanu je sodelovala z ljudmi, kot so Đukanović in Barović (prek LHB) in celo Šarić (NLB Novi Sad). Naslednji razlog za našo skrb je ta, da smo to etično banko izdatno dokapitalizirali prav mi, slovenski davkoplačevalci iz svoji žepov, kvazibankirji iz NLB pa so igrali monopoli s tihotapci, tajkuni in oligarhi, danes pa naj o tem ne bi niti pisali in naj na vse skupaj pozabimo?!

Tretj razlog: še vedno ni jasno, kako so kar vstopili v Promsvyazbanko in to tako pompozno, da se temu ni mogel načuditi niti IMF. In ne recite, da so bili na NLB zelo sposobni, ker danes vemo, da niso bili. Če bi bilo drugače, potem Drago Kos zadnje mesece ne bi doživljal poslovnega božiča - in to vsak dan znova.

In še četrti razlog: če zvemo še kaj več o bratih Ananyev, potem morda lahko začnemo odmotavati bolj zanimiv klopčič, poln različnih tranzicijskih basni. Ali lahko torej povemo kaj več o bratih Ananyev?

Orožje, dragi moji, orožje!

O zgodnjih delih bratov Ananyev vemo ravno toliko kot o kvalificiranosti Draga Kosa, da opravlja delo finančnega forenzika. Torej ničesar. In to je veljalo vse do leta 2012, ko je Promsvyazbank poskusila izvesti IPO (ponudbo delnic) na londonski borzi. Takrat je na dan prišlo nekaj zanimivih zgodb, ki deloma pojasnjujejo ozadje nastanka in preživetja nekdanje partnerice slovenskega nacionalnega ponosa. Businessinsider je namreč poročal, da sta brata Ananyev poslovno povezana z Yevgenyem Ananyevom (niso v sorodu), nekoč lastnikom in direktorjem uprave MAPO banke, ki je bila znana po tem, da je služila kot depozitna enota za ruske paradržavne trgovce z orožjem iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Še več, povezavo med MAPO in Promsvyazbanko predstavlja Artem Konstandyan, bančnik, ki je svojo kariero začel v MAPO, danes pa je podpredsednik upravnega odbora Promsvyazbank.

Se kdo spomni afere zaradi prodaje ruskega MiG-29 Peruju? Takrat se je namreč izkazalo, kako zelo domiselno si je Jelcinova administracija postlala: "sposodila" si je orožje, ga prodala in si denar preko ruskih bank nakazala v davčne oaze. Glavna je bila MAPO banka. Nekaj neprecenljivega, saj tudi Slovenci radi trgujemo z orožjem zadnjih sedemdeset let. Naključje, kajne?

Ker nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je res zgodilo, naj bo to iztočnica za špekulacije, ki sledijo. Še enkrat, to epizodo moramo zapisati, sicer bo za zgodovino izgubljena, pa čeprav je lahko morda samo manjkajoči kamenček v širši zgodbi o Slovencih v bivši Sovjetski zvezi.

Predpostavke in špekulacije

Prva predpostavka: leta 2005 nisi kar vkorakal v Kremelj in kupil del druge največje zasebne banke, ki je bila za nameček v rokah oligarhov, katerih štetje se začne s preprodajo računalnikov v rajnki Sovjetski zvezi in z bančnimi posli, vezanimi na preprodajo sovjetskega orožja.

Špekulacija št. 1: brata Ananyev sta v računalniškem poslu nekako srečala s tedanjo Iskro, ki je aktivno vstopila na sovjetski trg še globoko v času komunizma. Vsekakor sta pred smrtjo Sovjetske zveze morala imeti dobre veze s Kremljem, da jima je bil posel takšni ravni sploh bil omogočen in da sta vstopila v kasto oligarhov. Te stare zveze, prelite z Iskrinimi politkomisarji, so NLB pravzaprav pripeljale do bratov Ananyev.

Špekulacija št. 2: v Sovjetski zvezi se je trgovanje z jugoslovanskim orožjem ustavilo z razpadom obeh držav, vendar pa je Ljubljanska banka s svojimi ekspoziturami ostala glavni posrednik. Čeprav je bila ugnezdena v starih ruskih strukturah, je bila njena moč šibka in je segla kvečejemu do Promsvyazbank. Kdo ve, morda se je Konstandyan spomnil starih podalpskih prijateljev, svetovnih prvakov v bančni etiki?

Druga predpostavka: vstop na ruski bančni trg je bil, vsaj po mnenju IMF, na robu poslovnega čudeža in eden od znanilcev sprememb v Ruski federaciji. Zakaj bi NLB, če ji je že uspel ta manever, izstopila iz Promsvyazbank?! Vse skupaj nima nobenega smisla - niti to ne, da portfeljska naložba neke banke traja samo eno leto, saj ne gre za nakup treh, štirih delnic preko Alta skladov. Čeprav pri takšnih upravah, kakršne so v zadnjih desetletjih vodile NLB, tudi tako bizarne ideje ne bi bile presenetljive.

Špekulacija št. 1: brata Ananyev sta ugotovila, da NLB ne prinaša nič posebnega in da so za ovinkom bolj zanimive banke, ki delujejo na območju EU. Zato so našim bančnim genijem povedali, da je čas, da zaključijo svojo slavno portfeljsko investicijo. Promsvyazbank ima namreč zgodovino odpiranja in zapiranja lastniških deležev do višine 15%, pri čemer gre zelo verjetno za poskuse pridobivanja trgov in svežega kapitala preko lastniških partnerjev, ki vstopajo v banko dveh čudaških pravoslavnih oligarhov.

Špekulacija št. 2: v balkanskih tranzicijskih dosjejih smo opazili poslovni običaj, ko nekaj pred resnim prevzemom v podjetje vstopi kopica povabljencev, ki se potem z glavni prodajalcem družno odloči za prodajo. Pri tem se iz posla realizirajo lepe provizije tako za glavnega prodajalca kot za njegove sluge. Mogoče so v Promsvyazbank videli priložnost, da "nategnejo" ceno za nemško Commerzbank in so vse skupaj fingirali z NLB, ki je kljub vsemu tako kot nemška banka prihajala iz območja EU, imela pa je balkansko bančno etiko?

Špekulacija št. 3: dejansko se ni zgodil noben poseben vstop v Promsavyazbanko, ampak je šlo za konvertiranje dolgov v lastniške deleže ali neko podobno shemo. Karkoli je že bilo, ni šlo na škodo NLB, ki je kasneje, dokler je to še zmogla (torej nekje do 2007), še naprej sklepala kreditne posle z Ananyevi. Morda se je celo nekdo napajal v celotni zgodbi in denar vrnil v Slovenijo prek "ruskega prevzema". Vse to smo na Balkanu že videli in v tem so naši prvaki v poslovni etiki res dobri.

Špekulacija št. 4: nekdo je svoj ruski posel speljal preko lastniškega gnezdenja NLB v Promsvyazbanki. To niti ni tako nemogoče, bila bi le drobna usluga neke administracije in njihovih oligarhov za velike poslovne zgodbe. Če hočete, tako je kaka provizija najhitreje prišla v podalpski raj.

Tretja predpostavka: bahatost genijev iz NLB je pripeljala do tega, da so vrgli malo morje investicijskih sredstev v odkup nepomembnega deleža Prmosvyazbanke samo zato, da so se lahko doma in po Balkanu tolkli po prsih, češ kako hudi bančniki so.

Marjan Kramar in Cvetka Selšek (Foto: Mediaspeed)

Kaj dejansko drži, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, ker nimamo te sreče, da bi podobno kot finančni forenzik Kos dostopali do bančnih map. Resnice ne bomo nikoli izvedeli niti iz medijev, saj tisti, ki celotno zgodbo poznajo, o tem nikoli ne bodo spregovorili. Poleg tega domnevamo, da policiji verjetno niti ne pade na pamet, da je šlo pri ekspresnem vstopu in izstopu NLB v Promsvyazbanko za karkoli nenavadnega. Po drugi strani so vsi, ki prihajajo iz Slovenije (z izjemo Janeza Škrabca), za Ruse enostavno preveč nepomembni, bizarni posebneži in temu primerno se o njih ne piše, se jih ne omenja in o njih ne obstaja nobena dokumentacija.

In NLB? Če bomo srečni, bomo dobili odgovor, v katerem bodo potrdili, da prav nič ne vedo in da dajejo nenormalno veliko poudarka poslovni etiki. Brata Ananyev pa sta bila takrat še poslovna škorca... Drži pa, da so na NLB še enkrat presegli sami sebe: šli so v neko čudno shemo z banko dveh oligarhov, ki sta obogatela na nenavaden način in sta danes ključna ne samo za preživetje Putinovega bančništva, ampak tudi za kreditno zalivanje ruskih paradržavnih mastodontov. Pomembnost bratov Ananyev se ne meri samo na bančnem trgu, ampak tudi na medijskem in političnem. Če k temu dodamo informacijo, da je paraputinov Rostelecom prav po ultraško polnil Promsvyazbanko s posli, o čemer je pisal Telecompaper, verjetno razumete, da zgodba ni nepomembna za razumevanje slovenske tranzicije in omrežij, ki so to tranzicijo izpeljale, oziroma da se je neka stara mreža pokazala samo za hip in potem takoj poniknila.

Zgolj kot zgodovinski podatek: v letu 2005, ko je bil izpeljan posel z Promsvyazbanko oziroma mitskega vstop na ruski bančni trg, so v upravi NLB sedeli: »Million Euro Man« Marjan Kramar kot predsednik in Matej Narat, Pierre van Keirsbilck, Erik Luts, Borut Stanič in Andrej Hazabent kot člani. Kaj točno je bila zgoraj opisana ruska epizoda, kdo jih je tja potegnil in kaj so nameravali ter za čigav račun, zagotovo najbolje vedo prav te "zgodovinske" osebnosti.

Ob koncu dosjeja se začne nova zgodba

Iz zgodovine smo izvlekli fascinantno epizodo slovenskega priklanjanja ruskim oligarhom, kar sicer ni veliko, je pa vseeno še en košček v mozaiku delovanja NLB. Če križamo rusko zgodbo z balkanskimi epopejami, se počasi začenja oblikovati slika o tem, kaj natanko je NLB ves čas bila in za koga je delovala. Naša infografika medtem postaja vse bogatejša:

Zapomnite si dobro: banka slovenska nacionalnega ponosa, imenovana NLB, bo poslovala z vsakim. Poiščite ji tajkuna, oligarha ali pa tihotapca cigaret, sploh ni problema. Prosto po Niku Kavčiču: za šverc rojeni, za šverc vzgojeni.