V komunistični Sloveniji so "desničarje" pojmovali kot privržence starega režima, Cerkve, monarhije, kapitalizma, skratka sodobnim razmeram neprilagojene in nevarne ljudi. Agitacija in propaganda, predvsem pa udbovski dosjeji - tudi tisti, ki so se nanašali na pisca teh vrstic - so bili polni izgredov "meščanske desnice".

Desničarji so bili reakcionarji, sovražniki in mračnjaki.

Tostran revolucije in osvobodilnega boja pa je bil hrabri novi levičarski svet. Vse kaže, da se še vedno nismo otresli takšnih pojmovanj. Slovenski mediji označujejo kot desne/desničarske stranke recimo NSi, SLS in SDS, čeprav so vse tri povezane z Evropsko ljudsko stranko, ki velja za desnosredinsko oziroma sredinsko grupacijo. V tej skupini so tudi stranke kot nemška CDU (Merkel) ali francoska UMP (Sarkozy), ki - mimogrede povedano - spadajo med stranke splošnega tipa (Volkspartei), ker ne nagovarjajo le posameznih lokalnih, interesnih oziroma etničnih skupin ali določenih slojev (npr. delavski razred), ampak vse državljane.

V drugih evropskih državah označujejo z desnico in desničarji stranke, ki pogosto niti nimajo predstavnikov v parlamentih ali delujejo na robu političnega prostora, res pa je, da jih je vse več. Mednje - po merilih revije Time - spadajo avstrijska (Strachejeva) Svobodnjaška stranka, britanska (Griffinova) Nacionalna stranka, danska Ljudska stranka (Dansk Folkeparti Pie Kjaersgaard), francoska Nacionalna fronta (Marine Le Pen), italijanska (Bossijeva) Severna liga, madžarski (Vonov) Jobbik, nemška (Voigtova) Nacionalnodemokratska stranka (Nationaldemokratische Partei Deutschlands), nizozemska (Wildersova) Svobodnjaška stranka, norveška Napredna stranka (Siv Jensenove) in npr. švedski Demokrati (Sweden Democrats Jimmieja Akessona).

Desničarske stranke - med katerimi Time ni našel nobene slovenske - zagovarjajo evroskepticizem, kulturno identiteto, protekcionizem, tradicionalne vrednote... zavračajo pa globalizacijo, islam, kapitalizem, priseljevanje in vladajoči režim (establišment). V Sloveniji bi bilo potemtakem treba najprej razčistiti nekaj terminoloških vprašanj in odpraviti (namenoma povzročeno) ideološko zmedo, saj se pri nas stranke, ki po eni strani zagovarjajo evroskepticizem in tradicionalne vrednote (komunistično aristokracijo), po drugi strani pa zavračajo globalizacijo in kapitalizem, imenujejo levičarske oziroma leve. Takšne stranke, ki v Sloveniji skupaj s sindikati predstavljajo vladajoči establišment, so (ali so bile) v Sloveniji predvsem Desus, Jankovićeva Pozitivna Slovenija, Socialni demokrati, Zares in Zavezništvo Alenke Bratušek.

Ob tem ne bi smeli pozabiti, da so bile slovenske sredinske in desnosredinske stranke bolj ali manj (razen v času osamosvajanja 1990-1992 in med letoma 2004-2008) odrinjene od vzvodov vladanja in da večino časa - kljub padcu Berlinskega zidu - državne ustanove obvladujejo stranke, ki se imenujejo leve in sredinske, čeprav to niso, ali pa ni mogoče ugotoviti, kaj sploh so. Opravičujem se, ker se ponavljam, vendar ceterum censeo, da je 85% časa po letu 1990 najvišje položaje v Sloveniji držala t.i. levica.

Naj se slovenski voditelji iz ospredja in ozadja imenujejo tako ali drugače, je iz splošnega drsenja države po lestvicah bančne in finančne učinkovitosti, konkurenčnosti, mednarodnega ugleda, podjetniške svobode, zanimanja tujih vlagateljev za vlaganja v Sloveniji in zaščite človekovih pravic... seveda jasno, da so omenjeni strankarski monopoli usodno škodljivi za državo. Nadaljevanje škandaloznih praks okrog pravosodja, NLB, DUTB in celo UKC utegne Slovenijo pripeljati do položaja, ko bi za rešitev prosili druge države, npr. Hrvaško, Rusijo ali Srbijo.

Zaostajanje slovenskih sredinskih in desnosredinskih strank pri vodenju države (15-odstotni delež!) ima veliko negativnih posledic. Po eni strani državljani, ki po svojem prepričanju sodijo na sredino ali v desno sredino, nimajo dostopa do vodilnih javnih in državnih služb, ki so po definiciji (45 let po vojni in 20 let po osamosvojitvi) zasedene s privrženci t.i. levice. To preprosto pomeni delovanje s polovico nacionalnih zmogljivosti, iz česar je mogoče razložiti splošno slovensko zaostajanje za drugimi, celo nekdanjimi vzhodnoevropskimi državami. Toda tragedije s tem ni konec. Bistri in praktični mladi ljudje, ki ne odidejo v tujino, ugotavljajo, kje sta moč in denar, in se začnejo prilagajati razmeram. Iz praktičnih razlogov se približujejo t.i. levičarskim strankam, postajajo konformisti in oportunisti, kar pomeni, da - celo v primerih hinavstva - prihaja do značajskih poškodb. Oportunisti - žal - škode ne zmanjšujejo, ampak jo povečujejo. Škodljiva politika doživlja vse več podpore, kar pa seveda ne pelje k rešitvi, ampak k zlomu.

Iz razlogov, ki so bili večkrat predstavljeni, danes tisti del slovenske politike, ki zastopa zmerne desnosredinske ali preprosto sredinske vrednote, (morda z izjemo NSi) ne narašča v smislu privlačnosti, ki je značilna za stranke splošnega, "vse-narodnega" tipa, ampak se osredotoča na posamezne probleme, se krči oziroma na prihodnjih volitvah ne obeta večinskega rezultata, ki bi omogočil dostojno sredinsko vlado.

Kot je bilo rečeno v našem nedavnem pismu Cerarju in Janši, bi bilo mogoče dostojno sredinsko rešitev najti v veliki koaliciji. Slovenija pa v vsakem primeru potrebuje novo, široko in splošno dostopno desnosredinsko organizacijo zaradi samoohranitve.