Danes so Stožice sinonim propadle megalomanije neke oblasti, ki je znana po hvalisanju o "najlepšem mestu na svetu", vendar je realnost bistveno manj romantična. Ravno večnamenski nogometni štadion v Stožicah je namreč razkril, kako mizerna je ljubljanska realnost - da namreč niti enega takšnega športnega objekta nismo sposobni spraviti skupaj.

Letošnji avgust je prinesel tudi peto obletnico podpisa prirejene pogodbe o sofinanciranju 9,4 milijona evrov evropskih sredstev za štadion v Stožicah - pravilno ljubljanščini se izgovori "u Stož'cah" -, prihodnji mesec pa bomo praznovali prav tako petletnico zlorabe sindiciranega kredita v višini 115 milijonov evrov, ki ga je velikodušno odobrilo sedmih bank, med njimi tudi državne.

Spremljajoči trgovski objekt v Stožicah, od katerega ni ne duha ne sluga, obstaja le v virtualnem svetu maket in računalniških simulacij; tam je tudi 34 lokalov, v katerih prebivajo duhovi, na drugi strani pa kljub zelo očitnim nezakonitim poslom, neplačevanju podizvajalcev in statusu quo, še vedno čakamo na proaktivno vlogo nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) in specializiranega državnega tožilstva. Stožice so namreč eden izmed bolj razvpitih primerov plenjenja naših javnih financ, v njihovi zgodbi pa se pojavljajo zanimiva imena, med katerimi so nekatera doslej ostajala "na varnem", vendar jih bomo v dosju Stožice potegnili iz predalov in jim dali takšno pozornost, kot si jo zaslužijo.