Tako je na primer v televizijski seriji Vzporedna ekonomija, objavljeni na RTV Slovenija koncem leta 2009 (dostopno tule in tule, tule ter tule) najti mnenje, da so v bivši Jugoslaviji, v okviru Službe državne varnosti (SDV), sprva ustanovili ali zgolj okrepili ekonomske oddelke z nalogo, da prebijejo trgovinsko izolacijo z zahodnoevropskimi državami. Hkrati pa naj bi slovenska SDV pod svoje okrilje prevzela velik del premoženja zamejskih Slovencev v Italiji in na Koroškem. Tako naj bi v Jugoslaviji komunistična oblast in v njenem imenu SDV (oziroma na zvezni ravni UDBA) doma in v tujini ustvarili pogoje za ilegalno dejavnost. Ustvarila naj bi se nekakšna vzporedna ekonomija prek različnih podjetij v državi in v tujini, nadaljevala in razširila naj bi se ilegalna trgovina, razplamtelo tihotapljenje, med glavnimi ekvivalenti slednjega pa so bile cigarete. Zgodba o nezakoniti trgovini, ki ni bila ukinjena vse leta 1955, to je bila uradna razlaga, naj bi živela še vse do leta 1990, torej do smrti SFRJ.

Tranzicija in cigarete

V trilogiji Tranzicijski dosje Balkan, objavljenih na Portalu PLUS (dostopno tule, tule, tule in tule) je med drugim zapisano, da naj bi po primarni akumulaciji kapitala, o kateri je bilo govora v navedenih televizijskih razkritjih, prišlo še do nadaljnjih epizod povezanih tudi s "švercom cigaret", v središču katerih naj bi se znašlo slovensko omrežje. V prispevkih so zastavljena vprašanja, kaj nam to pove o vzorcih delovanja slovenske družbe in ali smo res leta 2015 v EU ali pa smo strukturno obstali v Kavčičevem letu 1954? Navedeno pa se nadaljuje z razkrivanjem nekaterih položajev določenih posameznikov, podjetij ter mehanizmov, ki naj bi se jih uporabljalo za pranje in legalizacijo denarja od cigaret.

Toda razkrivanje morebitnega obstoja "vzporedne ekonomije" in njenega mehanizma napajanja z denarjem preko "šverca cigaret", trka na dokaj zapleteno področje pravne regulative in prakse. To pa je ena od ovir nadaljnjemu drobnogledu in zaznavanju obstoja morebitnih anomalij. Zaradi lažjega premagovanja takšnih ovir bomo menili, da "šverc cigaret" pogovorno označuje nezakonito odstranitev izpod carinskega nadzora in transport cigaret z zunajskupnostnim carinskim statusom na carinskem ozemlju Evropske unije. V nasprotju s tem – nezakonitim – je v praksi izjemno pogost zakoniti primer takšnega transporta tisti v carinskem postopku zunajskupnostnega tranzita cigaret, pogovorno v "uradnem tranzitu". Tudi v zakonitih in ne le v nezakonitih primerih pa je drobnogled in zaznavanje obstoja morebitnih nenavadnih anomalij ter uvid v širši kontekst zaznanega dokaj zahteven.

Poglejmo primer takšne zahtevnosti:

Ključna oseba pri "uradnem tranzitu" cigaret je pooblaščeni organizator. Navadno je to špediter, ki opravlja posebno dejavnost, povezano s tranzitom cigaret kot blaga z visokim tveganjem za goljufije. Ob strogo določenih pogojih so mu za tranzit cigaret odobrena specialna pooblastila in dovoljenja. Najdemo ga vpisanega v polju 50 – glavni zavezanec katerekoli carinske deklaracije za "uradni tranzit" cigaret.

Pri "uradnem tranzitu" so cigarete in drugo blago, ki vsebuje tobak, strogo regulirane s pravom carinske unije. To je več kot 10 let, torej od uveljavitve pristopa Slovenije k temeljnim pogodbam Evropske unije 1. maja 2004 dalje, v izključni pristojnosti Unije. Dejansko pa ga moramo upoštevati že od 8. junija 1997 dalje v okviru Evropskega sporazuma o pridružitvi [...], ki je kot pomemben predpogoj za gospodarsko vključevanje Slovenije zajemalo tudi približevanje na področju carinskega prava. To pravo lahko razlaga carinska sodna praksa Sodišča Evropske unije – ne pa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Razlog stroge regulative je tveganje tihotapljenja tega blaga, ki je tako visoko, da je blago razvrščeno med Blago z visokim tveganjem za goljufije. Zaradi tega se morajo glavni zavezanci "uradnega tranzita" cigaret posluževati posebnih aktivnosti in ukrepov za preprečitev tihotapstva cigaret. Za primer nezakonitega izginotja cigaret v tranzitu pa se glavnega zavezanca šteje za enega od carinskih dolžnikov, to je za odgovorno osebo, ki mora plačati carinski dolg. Ta dolg je visok, saj je obračunan ob uporabi visokih carinskih in trošarinskih stopenj, davka na dodano vrednost in zakonskih zamudnih obresti.

Malo vemo o preteklem obdobju "šverca cigaret" v Sloveniji. Toda po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je povsem nenavadno, če je glavni zavezanec "uradnega tranzita" cigaret, ki v postopku tranzita nastopa samostojno – glede na podatek, da je carinska tranzitna deklaracija brez vpisa v polju 14 Deklarant/Zastopnik –, med tranzitom cigaret očitno neaktiven in ne izvaja specialnih ukrepov za preprečitev izginotja cigaret, kot sta določitev obvezne prevozne poti in namestitev naprav za sleditev (sistem GPS, sistem Track and trace …) idr. Povsem nenavadno je tudi, če po izginotju cigaret zoper to osebo ni sprožen prekrškovni postopek in mu ni naložena globa od 2.000 do 125.000 evrov (28. točka 1. odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti). Povsem nenavadno je še, če nato tak neaktivni glavni zavezanec s tožbo prevaljuje carinski dolg na svojega naročnika, ki s "švercanjem cigaret" nima nobene zveze. Končno je povsem nenavadno, da pravdno sodišče tožbi ugodi ob uporabi določb Carinskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Pravo SFRJ je še veljavno?!

Tako nenavaden primer najdemo pred nekaj meseci v izdani sodbi nekega pravdnega sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbi tožnika kot glavnega zavezanca v "uradnem tranzitu" izginulih cigaret. Vpogled v podrobnost temelja razkrije nenavadno ugodnost sodne presoje, v kateri se sodišče opira na domačo sodno prakso in enega najbolj uveljavljenih virov domače strokovne literature, ki pa sta – po njuni analizi – prav tako nenavadna. Navedba nedavne sodbe je naslednja:

"Ker je carinski postopek poseben upravni postopek in ker iz določbe 254. člena CZ izhaja, da je špediter, če nastopa v postopku carinjenja v imenu carinskega zavezanca, odgovoren za pravilnost izpolnjenih dejanj, to pomeni, da je pooblaščen za vsa dejanja carinskega postopka. […] Komentar Obligacijskega zakonika N. Plavšak, B. Zabel …, 4. knjiga stran 646, sodna praksa."

Prvič: Navedba sodbe glede "254. člena CZ" bi, glede na veljavnost pravnega reda Evropske unije, kazala na veljavni Carinski zakonik Skupnosti. Toda ta nima 254., temveč ima 253. členov. Nenavadno.

Drugič: Zato iščemo pojasnilo v navedbi sodbe "Komentar OZ N. Plavšak, B. Zabel", kar kaže na uveljavljeno strokovno literaturo Obligacijski zakonik s komentarjem, ki je izšla v 4. knjigah med letoma 2003 in 2004. V letih izida literature bi navedba "CZ«, lahko kazala na Carinski zakon Slovenije iz leta 1995. Toda njegova uporaba v literaturi bi bila nenavadna, saj je bilo v času izida literature dobro poznano, da je slovenski Carinski zakon vse od 8. junija 1997 dalje v procesu razveljavitve, razveljavljen pa je bil s 1. majem 2004.

Tretjič: Toda literatura in nedavna sodba ne obravnavata niti slovenskega Carinskega zakona iz leta 1995. Tudi ta zakon namreč nima 254., temveč ima 190. členov. Zato poglejmo nadaljnjo navedbo "4. knjiga stran 646, sodna praksa". Ob vpogledu na "646. stran" 4. knjige literature ugotovimo, da je tam besedilo dobesedno enako gornjemu besedilu nedavne sodbe. Nadalje pa tam literatura navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi številka U 658/95. To je v našem primeru nenavadno, saj je izključna pristojnost Evropske unije na področju carinske unije povezana tudi s primarno veljavnostjo carinske sodne prakse Sodišča Evropske unije – ne pa sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1995.

Četrtič: V sodni praks« U 658/95 najdemo obravnavano besedilo, torej: "Ker je carinski postopek […]." Toda ob proučitvi te sodne prakse ugotovimo, da je vezana na določbe Carinskega zakona Jugoslavije iz leta 1976, ki se ga je prenehalo uporabljati že leta 1995. Šele tako ugotovimo, da pomeni sklicevanje nedavne sodbe in literature ter sodne prakse glede "254. člena CZ", dejansko sklicevanje na 254. člen neveljavnega Carinskega zakona Jugoslavije iz leta 1976. Nenavadno.

Petič: Končno je povsem nenavadno naslednje. Ob vpogledu v določbo 254. člena neveljavnega jugoslovanskega Carinskega zakona ugotovimo, da govori o carinski odgovornosti tistih oseb, ki nastopijo v imenu carinskega zavezanca (špediterji in drugi) po pismenem pooblastilu tega zavezanca. To spominja na določbo 5. člena veljavnega Carinskega zakonika Skupnosti, ki določa položaj neposrednega in posrednega carinskega zastopnika ter položaj nastopanja v svojem imenu in za svoj račun. Šele tako je razvidna nenavadna ugodna obravnava tožnika nedavne sodbe. Za naš primer je namreč 254. člen jugoslovanskega Carinskega zakona dokaj nejasen in blag nasproti 5. členu Carinskega zakonika Skupnosti. Slednji namreč v 2. pododstavku 4. odstavka jasno in strogo določa, da se, v kolikor ni podane ustrezne izjave, šteje, da glavni zavezanec nastopa v svojem imenu in za svoj račun. Naš primer je brez takšne izjave, kar je razvidno iz podatka, da je carinska tranzitna deklaracija brez vpisa – izjave v polju 14 Deklarant/Zastopnik.

Šestič: Določba 5. člena veljavnega carinskega zakona je usodna za položaj tega tožnika, neaktivnega glavnega zavezanca "uradnega tranzita" izginulih cigaret. Neuporaba jasne in stroge določbe veljavnega zakona ter uporaba nejasne in blage določbe neveljavnega jugoslovanskega zakona v nedavni sodbi pa je njegova nenavadna sreča.

Vzporedna ekonomija in "šverc cigaret"

V širšem kontekstu dokaj redka medijska razkritja šele v zadnjih letih nakazujejo pojav t. i. "vzporedne ekonomije". Enega od mehanizmov za njeno denarno napajanje omenjajo t. i. "šverc cigaret". Ta mehanizem je obraten od mehanizma zakonitega oziroma "uradnega tranzita" cigaret, zapletenost regulative in prakse na teh področjih pa je ena od ovir drobnogledu in zaznavanju obstoja morebitnih anomalij.

Na to zapletenost opozarja podani primer, ki se pod drobnogledom, minuciozno osredotoča na eno izmed množice zapletenih pozicij v praksi sodnega postopka. Hkrati se zaznava morebitno iskano anomalijo. Odstira se namreč mogoč mehanizem, po katerem je neaktiven pooblaščeni organizator "uradnega tranzita" izginulih cigaret pri "švercu cigaret" deležen nenavadno ugodne obravnave z opustitvijo uporabe strogih zakonitih določil in s prevalitvijo bremena carinskega dolga na naročnika tranzitnega posla, ki pa s "švercanjem" nima nobene zveze.

Dodatno pa se zazna nadaljnjo anomalijo, ki je v tem, da se v Sloveniji tudi po vstopu v EU v pravni praksi uporablja neveljavno jugoslovansko carinsko pravo. Kar nakazuje, da je poleg "vzporedne ekonomije" morebiti zaznati tudi "vzporedno pravo"...