Včasih v tej naši ljubi Sloveniji prav udari vate kakšna nesmiselna zagata ali problem. In ko pobliže pogledaš, vidiš, da je vzrok zanjo predvsem v birokratskem odnosu do problema. In kar je še huje, znova in znova - kot da je rešitev samo prek sodišča. Kaj pa če bi enkrat poskusili s kakšno preprosto metodo argumentacije?

Pa poglejmo enega od takšnih problemov:

Vsi vemo, da je Slovenija kot članica EU obvezana, da delež obnovljivih virov energije poveča na 20%. To je izjemno težko dosegljivo. Poznano je, kakšne težave imamo denimo s postavljanjem vetrnih elektrarn, poznano je tudi, kakšne težave in komplikacije so z izkoriščanjem sončne energije. Po drugi strani pa je znano, da se - citiram kar iz publikacije OZN ob mednarodnem letu sodelovanja na področju voda - letno po ozemlju Slovenije "samo v rekah in potokih (!) pretoči okoli 34 milijard kubičnih metrov vode. To pomeni, da skupna količina vode na prebivalca skoraj štirikrat presega evropsko povprečje."

V tem kontekstu še en pomemben, čeprav morda manj poznan podatek: svoje prve male hidroelektrarne zgradili že koncem 19. stoletja in prav one so pridelale prve kilovate elektrike v naši domovini. Dejstvo je, da so ena redkih možnosti za doseganje evropske zaveze 20% obnovljivih virov energije prav MHE (male hidroelektrarne).

Glavni razlog, da se takšnih hidroelektrarn v zadnjih letih praktično ne gradi več, so zavrnitvene odločbe Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO). Tam smo izvedeli, da je bilo od 15 prošenj za naravovarstveno soglasje za gradnjo MHE v lanskem letu zavrnjenih kar 13. Devetdeset odstotkov torej! In to, kot so nam tudi povedali na ARSO, zaradi zavrnitvenih mnenj območnih zavodov za varstvo narave. Skratka, situacija je paradoksalna, praktično edini alternativni ekološko sprejemljiv vir energije se ne povečuje zaradi ekologije.

Kar od nekaj različnih potencialnih investitorjev iz različnih koncev Slovenije smo dobili podoben odgovor na naše vprašanje, kaj navajajo v svojih pritožbah na zavrnitvene odločbe ARSO oziroma kje vidijo možno rešitev te zagate. Odgovorili so nam, da konkretnih obrazložitev ni. Da je veliko je pavšalnih opredelitev, predvsem pa da manjkajo oziroma da niso navedeni nobeni omejitveni ukrepi, ki bi jih investitorji sicer upoštevali, saj je v vsak projekt vloženo veliko časa in sredstev.

Tudi mi smo poskušali dobiti odgovor od ARSO,  zakaj območni zavodi za varstvo narave ne navajajo nobenih omejitvenih ukrepov. Odgovor smo dobili kar po telefonu, ker ni bilo pripravljenosti za kakšno podrobnejše pojasnjevanje: naj se obrnemo na posamezen območni zavod, ker ARSO mimo njihovega mnenja tako ali tako ne more. Klasična povest o birokratski jari kači in slepem polžu...

Potem pa se po navadi zgodi reakcija, značilna za naše kraje: zasebni investitorji, obupani nad dolgotrajnim in do skrajnosti zbirokratiziranim postopkom na koncu državnim uradnikom zabrusijo, da bodo svojo pravico prisiljeni (po)iskati na sodišču.

Je državni sistem res tako birokratski in tog, da ostane le še iskanje rešitve po sodnih poteh? Pa toliko lepih besed in govorov o obnovljivih virih energije! So to le floskule in prazne fraze?! In ne nazadnje, kaj lahko v tem primeru sploh reši sodišče? In v kolikšnjem času? Sodeč po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je eden glavnih grehov našega sodstva ravno kršenje pravice do sojenje v razumnem roku. Včasih so dejali: pravica odložena je pravica odrečena.

Kot da je nekakšno nihalo spet potegnilo preveč na eno stran. In smo se borili (osebno imam kar velik razlog, da pišem v prvi osebi množine) za več varstva narave, ko so brezobzirni podjetniki vplivali na politiko in je ta dovoljevala prekomerno onesnaževanje okolja. Tako je bilo nekoč. A zdaj je to nihalo očitno potegnilo na drugo, okoljevarstveno stran. Ali pa imamo diktaturo birokratov, ki smrtno sovražijo vse, kar diši po podjetniških idejah, gradnjah, posegih v prostor ipd. Birokracija na vse to velikokrat, prevečkrat odgovarja z absurdnimi blokadami. Največkrat prav zaradi birokratskega odnosa ali pa egotripa posameznih strokovnjakov za kakšno ozko področje, ki jim je sistemska zakonodaja dala določeno moč odločanja. In ti mali faraoni ne vidijo nobene potrebe po kakšni argumentaciji, zdravorazumskem kompromisu ali po jasni, razumljivi postavitvi omejitvenih ukrepov.

Rešitev namreč ni ta, da je ta in ta strokovnjak rekel "treba je zaščititi raka koščaka in konec!". Kot tudi ni rešitev trmasta, skorajda ihtava drža užaljenega podjetnika v stilu "pravico bomo iskali na sodišču!". Kajti ne gre za pravico, ampak za pravičnejšo rešitev, za zdravorazumsko sobivanje različnih interesov, hotenj in prepričanj, ki ga omogoča in zgradi le t.i. win-win koncept, dobra in kvalitetna javna argumentacija. Ne gre za to, kateri posamezen interes bo zmagal (in sodišče lahko po naravi stvari vedno odloči le tako, da ena stranka zmaga, druga pa izgubi), gre za interes Celote, to je Slovenije, moje domovine, v kateri si želim, da živita in preživita tako podjetniška ideja kot tudi rak koščak. Verjamem, da si podobno veči želi velika večina državljanov Slovenije.

Predlagamo korak k boljši, pametnejši, ne nazadnje tudi pravičnejši rešitvi tega problema. Ne avtor tega prispevka ne uredništvo Portal PLUS nismo strokovnjaki na tem področju, to je jasno. Naš korak je le ta, da odpremo argumentacijo o tem problemu v obliki, kot jo predlaga uredništvo na koncu tega prispevka. In obenem predlagamo vladi, torej državni upravi, da omogoči podobno argumentacijo na spletnem portalu, čigar delovno ime bi lahko bilo STOPbirokraciji.si. Dobro bi bilo, če bi še kakšen nacionalni medij, recimo RTV Slovenija, odprl podobno argumentacijo (naša "nacionalka" morda na svojem portalu MMC). Pa tudi kdor koli, ki bo spodbudil aktivne državljane, strokovno ini širšo javnost k sodelovanju. Na takšen način bomo skupah prisilili odgovorne k boljšim in pametnejšim rešitvam.

PRIPIS UREDNIŠTVA: Portal PLUS pozdravlja pobudo našega sodelavca Mihe Burgerja in svoje bralce vabi, da bodisi prek možnosti spletnega komentiranja bodisi prek elektronske pošte info@portalplus.si izražajo svoja mnenja, dajejo predloge ali opozarjajo na konkretne probleme z birokratskim Leviatanom, s katerim se srečujejo v Sloveniji. Obljubljamo, da njihovi prispevki ne bodo ostali prezrti.