Glede na to, da za meglo migrantske krize v resnici poteka pospešeno plenjenje preostanka državne lastnine, smo stavili, da bo paradržava nagnala Švede in v slabo banko nastavila kader iz svojega preverjenega repertoarja ter da bo dosegla imenovanje Andreja Baričiča za generalnega direktorja UKC Ljubljana. Če bi nam kdo očital, da pretiravamo, mu zagotavljamo, da bo že čez nekaj dni drugačnega mnenja. Najverjetneje.

V primeru DUTB je grozilo, da bodo Švedi dejansko počistili z zapuščino paradržavne mafije in tako prekinili dolgoletne, več milijard evrov vredne lopovščine, zaradi katerih je bila konec koncev Družba za upravljanje terjatev bank tudi ustanovljena. Uspeh slabe banke - tega, da bi Švedi delali slabo, jim nihče nikoli ni očital - bi torej izdatno pripomogel k sanaciji tranzicijskega kriminala in počasne transformacije Slovenije iz mafijske v pravno državo. V resnici je nekaj časa dejansko grozilo, da bo paradržava izgubila vojno s transparentnostjo, odgovornostjo in predvsem pravno državo. A potem se je zgodila kadrovska čistka brez primere v moderni zgodovini Slovenije.

Naj nam bralci ne zamerijo tako dramatičnega uvoda v prispevek. Razmere v Univerzitetnemu kliničnemu centru Ljubljana so namreč podobno usodnega pomena kot tiste na slabi banki pred štirinajstimi dnevi. Grozi nam namreč, da se bo po večletni epizodi s Simonom Vrhuncem nadaljevala dobro znana praksa, saj ga bo nasledil njegov prijatelj in blejski sosed Andrej Baričič, ki je trenutno vršilec dolžnosti generalnega direktorja UKCL, vendar na vseh stavnicah že kotira kot prihodnji generalni direktor.

Baričič pomeni kontinuiteto, nadaljevanje prakse zadnjih 24 let, ki so jo zaznamovali prirejeni javni razpisi, s pomočjo katerih je zdravniško-dobaviteljska mafija iz naše največje bolnišnice črpala denar na zasebne račune v tujino.  Idealisti v uredništvu Portala PLUS so stavili, da se, če se razglašamo za normalno in pravno državo, kaj takega ne more zgoditi in da Baričič nikoli ne bo dobil polnega mandata. Prvo stavo smo dobili realisti, ki ne sanjamo več, da je Slovenija normalna ali celo pravna država. Bomo dobili tudi drugo?

Najprej diskreditacija, potem likvidacija

Zakaj je torej potreben in pomemben takšen uvod? Ker potrjuje tezo, da ima, prvič, Slovenijo v rokah mafija, ki se je deloma zavlekla še iz starega in odlično dodelanega režima v novo entiteto, si nadela nova cesarjeva oblačila ter za zavarovanje interesov hitro poskrbela za nasledstvo. Da so, drugič, vse inštitucije, ki bi po svoji osnovni funkciji morale lopovščine v državi preganjati (policija, NPU, Specializirano državno tožilstvo, FURS, računsko sodišče, sodišča, KPK) perfidno prestreljene s preverjenimi kadri (vsaj na ključnih mestih) in tako pod nadzorom. In, tretjič, da omenjene službe v taki sestavi in svojstvu služijo za preganjanje kurjih tatov, drugače pa v glavnem z nadzorovano pasivnostjo skrbijo za finančne interese mafijske paradržave.

In kaj ima to skupnega z UKC Ljubljana? Bolniki, različni programi, med katerimi so nekateri dejansko vrhunski in priznani na mednarodnem nivoju, sestre v lepih modrih oblekah, zdravniki v belem. Nasmejani vrhunski direktor, preverjeni PR aparat, ki v kamere odvisnih medijev in magnetograme pridnih časnikark papagajsko ponavljajo, da so bolniki na prvem mestu (ko pa pride do resnih problemov, nenadoma obnemi, dokler vihar ne mine in ljudje pozabijo)...

It's a well oiled machine, my friends. Aparat, ki mu je zaradi svoje humane narave in osnovnega poslanstva težko pripisati, da se v njegovem ozadju dejansko dogaja nekaj povsem drugega - organizirana kraja davkoplačevalskega denarja preko preplačanega medicinskega materiala, storitev in številnih sumljivih svetovalnih pogodb. Dobro podmazan aparat, v katerega ljudje a priori ne dvomijo, saj ga bodo nekoč potrebovali. Aparat, v katerem se pa kaj takega že ne more dogajati... Super Potemkinova vas. Idealna krinka. Stari Zemljarič je to dobro vedel, zato je lahko že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vzpostavil perfiden sistem kanaliziranja javnega denarja. Kdo bi v državi, ki to v resnici ni, kjer se legalizirano krade na vsakem koraku, kjer se vsak spozna na vse in kjer nihče za nič ne odgovarja, spustil izpod kontrole institucijo, v kateri se letno obrne skoraj pol milijarde davkoplačevalskega denarja?

Se ne strinjate? Pa poglejmo le nekaj posameznih preprostih primerov. Pri tem kot izhodišče ne pozabite ekspeditivnosti finančnega ministra Dušana Mramorja, odvisnih medijev in NPU pri obglavljenju vodstva DUTB in preiskavi na sedežu te družbe - vse se je zgodilo v enem tednu, kar dokazuje, da se da, če se le hoče. In neekspeditivnosti in "nezanimanja" za preiskovanje rabot na drugi strani, ki so pripeljale do ustanovitve DUTB, do 30 milijardnega dolga tujini (da, vsak izmed vas cenjeni bralci, vključno z novorojenčki v UKC Ljubljana, je tujim posojilodajalcem neprostovoljno dolžan 15 tisoč evrov, kar je dovolj denarja za soliden avto!)) in do visoke stopnje revščine vedno večjega števila okradenih sodržavljanov.

Dušan Mramor

Afera DUTB, ki dobiva mednarodne razsežnosti, dokazuje, da če imajo služabniki paradržave dovolj "motivacije" in navodila s prave strani, se da vse urediti v enem tednu.

KPK je najverjetneje najočitnejša šarada v tem trenutku. Inštitucija, za katero se spodobi, da jo kot evropska država imamo. Toda v pohabljeni državi, kakršna je Slovenija, je KPK papirnati tiger. Imamo jo, če bi slučajno kak tečnež iz Evropske komisije spraševal po njej.

Nacionalni preiskovalni urad, ki se ob neprijetnih vprašanjih vedno izgovarja, da je kadrovsko podhranjen. A bliskoviti odziv v primeru DUTB morda le kaže na boljšo kadrovsko zasedbo v zadnjem tednu? Zakaj se z vsemi svojimi komandosi z enako vnemo ne zaletite v Nabavno službo UKC Ljubljana in tam preverite, zakaj se s prirejenimi javnimi razpisi leta in leta sistematično krade davkoplačevalski denar s preplačanim medicinskim materialom in storitvami? Da vam bo lažje nekje začeti, lahko za začetek za nasvet povprašate Urško Jurkovič ali preberete članke na temo afere Zorman v Financah.

In zakaj Simon Vrhunec kot generalni direktor in Bojan Uran kot vodja nabavne službe nista ravnala v duhu dobrega gospodarja, ampak sta rabote leta in leta mirno gledala? Sta jih morala gledati? So ju imeli v primežu? Kdo? Sta imela kaj od tega? Pa ne odgovoriti, gospodje z NPU, da so bile tiste predstave za javnost, imenovane hišne preiskave pri Zemljariču, Vrhuncu in še nekaterih, mišljene resno ...

Gremo dalje: specializirano državno tožilstvo ima po razkritju afere Zorman in pisanju Financ vso dokumentacijo in izračune na mizi že dve leti, pa ne stori ničesar. Leta in leta se je  s prirejanjem javnih razpisov za žilne opornice (t.i. stente) "izgubljalo" tudi do 2,5 milijona evrov letno. Kje ste zdaj, elitna tožilska enota pravne države?

Da ne govorimo o FURS! Ko je imela Urška Jurkovič dovolj podkupovanja zdravnikov v UKC Ljubljana, da je njeno podjetje s to vrhunsko ustanovo sploh lahko poslovalo, in je zažvižgala, je FURS takoj priletel na njeno podjetje z vso svojo mašinerijo in ji dokazal korupcijo. V slovenskih bolnišnicah je zaradi žvižganja nemudoma izgubila posel in njena podjetja so bankrotirala. Naključje? Če bi bilo, potem bi Finančna uprava nadaljevala z isto akcijo tudi pri ostalih dobaviteljih. Saj je gospa sama povedala, da vsi delajo enako. Pa niti ni potrebno, da to pove ona. Samo prisluhnite vrabcem okrog UKC Ljubljana. Zlate palice je pod posteljami zdravnikov pozabil Božiček, kajne?

Računsko sodišče? Ta bavbav res ne potrebuje dodatnega komentarja, če vemo, da ga je vsa ključna leta propadle slovenske tranzicije vodil oportunizem.

Sodišča pa so poglavje zase. Vabil na obravnavo jim ključnim igralcem praviloma ne uspe vročiti. Če jim že uspe, imajo težave z obtoženimi, ker vsi nenadoma tako hudo zbolijo, da sicer lahko potujejo v Švico, ne morejo pa sedeti v topli sodni dvorani. Ko jim vendarle uspe koga obsoditi, ga dajo za uvajalni teden na zaprti oddelek, za vikend je že na odprtem, nato pa po nekaj mesecih predčasno izpuščen. Predstava za plebs. Nekaterim obsojencem pa nikoli ni treba v zapor, ker morda preveč vedo in je bolje, da so na prostem in molčijo. Če pa že kakšni mladi in idealistični sodnici vendarle uspe vse izpeljati prav, ji za nagrado hitro poiščejo novo službo.

Kakšno zvezi ima vse to z UKC Ljubljana?

V tem tednu naj bi bili znani kandidati javnega razpisa za generalnega direktorja Kliničnega centra. Prijavljenih naj bi bilo več ljudi. Samo za enega vemo, kdo je. To je gospod, ki je bil v svoji odsotnosti brez javnega razpisa letos poleti ustoličen za v.d. generalnega direktorja naše največje, vrhunske in univerzitetne bolnišnice. Za funkcijo, ki jo statut UKC Ljubljana sploh ne predvideva (obstaja le funkcija generalnega direktorja, torej takega s polnimi pooblastili!). Ustoličen, ne da bi predstavil svetu zavoda program in vizijo ali bi bil z njim opravljen pogovor, kot to predvideva statut zavoda za generalnega direktorja. Vas takšno vehementno kršenje internih pravil morda spominja na zgoraj opisani modus operandi paradržave?

Andrej Baričič

Ko je gospod Andrej Baričič vendarle imel čas priti na predajo poslov od svojega prijatelja in soseda z Bleda Simona Vrhunca, je najprej podučil novinarje, o čem naj pišemo in o čem ne, predstavil nekaj, čemur je rekel program in vizija (denimo zimzeleno potrebo po skrajšanju čakalnih vrst) in že naslednji dan odbrzel na dopust v ZDA. Izvrstna popotnica za UKC Ljubljana. In huronski posmeh vsem poštenim in podplačanim medicinskim sestram, zdravnikom in nemedicinskemu osebju, ki za majhen denar, pošteno in veliko delajo, da je UKC Ljubljana to, kar je (in ki dopusta v ZDA v veliki večini primerov nikoli ne bodo videli). Vsem tistim, katerih glasu se ne sliši, saj si zaradi strahu pred represalijami upajo govoriti le potiho in za vogali.

Ne verjamete? Ker poredni časnik Finance ne piše lepo o liku in delu Andreja Baričiča, naj bi bil po pripovedovanju eden njegovih prvih direktorskih ukrepov ukinitev naročnine UKC Ljubljana na ta časnik. Ali pa je to morda v njegovem imenu uredil novi pooblaščenec za informacijsko varnost Simon Vrhunec? Se vam zdi metoda podobna nekim drugim časom?

Tomažu Glažarju, predsedniku Sveta UKC Ljubljana, se je odvalil kamen od srca, da je zabobnelo po vseh medijih, ko je vendarle "našel" kandidata, ki ga je zaradi vseh afer najprej delno zamrznjeni, nato pa na drugo delovno mesto v skladu s pogodbo, izobrazbo in izkušnjami varno parkirani Simon Vrhunec moral izprazniti. Našel je kandidata, ki mu za vodenje največje bolnišnice v državi prenizka plača ni bila ovira.

Seveda smo zastrigli z ušesi. Kaj je tako posebnega na človeku, ki se je edini v državi (kot bo sam povedal kasneje) pripravljen žrtvovati in za "male pare" voditi UKC Ljubljana. In na tem mestu tudi ne pozabite na vprašanje, zakaj je tako pomembno mesto v državi sploh tako slabo plačano?

Pa smo našli cel kup zanimivih podrobnosti, za katere sta dva člana Sveta UKC v kamero RTV Slovenija, ki ju je presenečena prestregla pred vhodom UKC Ljubljana, izdavila, da vsega "niso ved'li". Člani Sveta zavoda namreč. Kakopak, saj se pred ustoličenjem za v.d. direktorja z Baričičem sploh niso srečali, programa, ki ga ni predložil, niso nikoli videli, pogovora s kandidatom kot predvideva statut zavoda, katerega svetniki so, niso nikoli opravili. Kandidata, ki so ga za potrebe statusa quo iz rokava potegnili čarovniki slovenskega zdravstvenega pajdaškega kapitalizma.

Seznam svetnikov

Kdo so gospe in gospodje, ki bodo ta teden - upamo, da ne spet na kaki skrivni lokaciji in za javnost zaprtimi vrati - v UKC Ljubljana odpirali kuverte kandidatov, med drugim od kandidata Baričiča? Člani ustanovitelja UKC Ljubljana, torej države so Tomaž Glažar, Brigita Čokl, Milena Kramar Zupan, Zvezdana Snoj, Simona Hribar in Mojca Grabar. Predstavniki zaposlenih so Branko Cvjetićanin, Tomaž Kocjan in Marko Alauf. Predstavnik mesta Ljubljana je Miro Gorenšek. Predstavnik uporabnikov (ZZZS) je Suzana Jarc.

V njihovih rokah je torej odločitev, ali bo UKC Ljubljana dobil kandidata, kot si ga zaslužijo zaposleni, bolniki in vsi davkoplačevalci, ki s plačevanjem davkov in prispevkov omogočajo obstoj ustanove, v večini primerov kvalitetno oskrbo in zdravljenje, raziskovalno dejavnost in akademske kariere tistih zaposlenih, ki niso le zdravniki-obrtniki, ampak jih tako poslanstvo v univerzitetni ustanovi zanima. Omogočajo, da ima službo še nekaj tisoč medicinskih sester in nemedicinskega osebja.

Zaradi perfidno organiziranega sistema preplačevanja medicinskega materiala in storitev preko prirejenih javnih razpisov davkoplačevalci s svojim denarjem omogočajo tudi nekaterim zdravnikom in dvornim dobaviteljem organizirano, sistematično in legalizirano krajo javnega denarja, ki bi lahko bil porabljen za razvoj ustanove, raziskovalno dejavnost in stroke. Da je to sploh mogoče, pa paradržava ali zdravniško-dobaviteljska mafija ali medicinska mafija (kakorkoli ji želite reči), potrebuje na ključnih mestih svoje ljudi. Tudi na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana. In tu pridemo tudi do odgovora, zakaj je to tako pomembno mesto tako slabo plačano. Da se zanj prijavijo ljudje, ki plače ne potrebujejo. Ki bodo za gledanje v desno, medtem ko tovornjaki z denarjem vozijo po levi, nagrajeni drugače. Ti glej stran pri naših poslih, mi bomo gledali stran pri tvojih. Primitivni pajdaški kapitalizem po slovensko.

Ali bo torej UKC Ljubljana naposled, po dolgih letih agonije, afer in korupcij dobil kandidata, ki ustreza opisu priznane mednarodne strokovnjakinje Inne Mlade, ki po poročanju RTV Slovenija "več kot 20 let svetuje zdravstvenim sistemom in mrežam v 14 državah, najpogosteje v Avstriji". Kot je dejala za nacionalno televizijo, "v tujini podobno mesto, kot je šef UKC-ja, lahko zasede le neoporečen človek. Ne sme biti vtisa ali namiga, da je kandidat povezan s čim, kar ni čisto. To je eno najpomembnejših meril. Oseba, ki bo center vodila, mora zato imeti vizijo in poznati dogajanje v zdravstvu". In poudarila, "da bo razpis za šefa UKC-ja kazalnik razvitosti Slovenije".

Ali kandidat Andrej Baričič ustreza temu opisu? Presodite sami. Kako to ustreznost ocenjujejo člani Sveta UKC Ljubljana, ki bodo o njegovi (ne)izvolitvi odločali ta teden, in ali imajo lastno integriteto, pokončno hrbtenico in mislijo s svojo glavo, bomo še videli.

Ministrica za zdravje nikoli ni skrivala naklonjenosti do v.d. Baričiča

Spoštovani člani Sveta UKC Ljubljana, ta teden bo javnosti na ogled postavljena vaša podoba, izzvan bo vaš ugled!

Za osvežitev spomina: ali obstaja vtis ali namig, da je Andrej Baričič morda povezan s čim, kar ni čisto, kot enega glavnih pogojev za direktorja bolnišnice, kakršna je UKC Ljubljana, navaja poznavalka velikih zdravstvenih sistemov Inna Mlada? Naj za vsak primer ponovno naštejmo dosedanje (po njegovih besedah zakonite) posle, po našem mnenju pa čudne poslovne prakse in povezave, ki vsaj nam ne dajejo znakov čistosti. Poslov, zaradi katerih mu je (najverjetneje zaradi pomanjkanja časa) po lastnih besedah propadel celo paradižnik na blejskem vrtu. Poslov, zaradi katerih se bojimo, da bo Klinični center (zaradi pomanjkanja časa in še česa) pod njegovim vodstvom še naprej propadal, kot je propadal ob njegovem predhodniku, prijatelju ter blejskemu sosedu Simonu Vrhuncu.

Kratka zgodovina slabega filma

Andreja Baričiča "izberejo" za v.d. generalnega direktorja UKC Ljubljana na razpisu, ki ga ni bilo, v njegovi odsotnosti, ne da bi predstavil program in vizijo ali da bi opravil pogovor s svetom zavoda (medklic: ali je bil Baričič morda kot v.d. ustoličen nezakonito?!). Manj kot 24 ur kasneje po predaji poslov je že na dopustu v ZDA. Takoj po vrnitvi zaposli svojega prijatelja in soseda z Bleda, bivšega v.d. direktorja UKC Ljubljana Simona Vrhunca, strojnega inženirja in magistra ekonomije za pooblaščenca za informacijsko varnost.

Andrej Baričič se vmes ukvarja še s petimi podjetji v treh državah (medtem mu zgnije paradižnik na Bledu), z enim od njih naj bi po poročanju medijev z državo v pičlih 9 mesecih zasluži 290.000 evrov, torej tisoč evrov na dan, kar je za približno eno mesečno plačo medicinske sestre. Sedi tudi v več nadzornih svetih. Poslovno naj bi sodeloval z junakom slovenske tranzicije Leonardom F. Peklarjem, za katerim je zaradi odtekanja denarja iz SCT in Telekoma Slovenije razpisana mednarodna tiralica. 

Včasih se mu pri oceni posla lahko tudi zalomi. Tako je ponudbo za HSE dvignil kar za desetkrat, konkretno iz 20.000 na 200.000 evrov. Prijatelju Prokofjevu ponudi eno od svojih podjetij za zbiranje šolnin v bankrotirani in propadli plesni šoli Urška. Vse to uspeva Baričiču početi iz Dunaja, kjer je imel (ima?) stalno prebivališče kot tudi zdravstveno zavarovanje.

S Simonom Vrhuncem nista samo prijatelja in soseda, ampak tudi priložnostna poslovna partnerja. Baričič skupaj s svojo partnerko kandidira na razpisu za svetovanje srednjemu menedžmentu UKC Ljubljana, sta edina ponudnika, vsak s svojim podjetjem, zmaga pa Baričič s podjetjem Gea College, pogodbo podpiše Simon Vrhunec.

Na začetku devetdesetih si Baričič želi hitro priti do naziva magister in skuša nostrificirati slovensko diplomo v Avstriji, kjer diplomanti ekonomske fakultete ob končanju dobijo naziv magister ter se vrniti v Slovenijo kot magister ekonomskih ved. Leta 1996 se preizkusi v politiki, in sicer na listi Jelinčičeve SNS. Pred kratkim se udeleži zbora zaposlenih podjetja Adria Airways Tehnika, ki je sklican zaradi organizacije notranjega odkupa podjetja, kjer je pripravljen prispevati iz lastnega žepa manjkajočih 500.000 evrov. To naj bi po pripovedovanju naših virov zanj ne bil nikakršen problem. V Adrii Airways Tehnika je zaposlena tudi žena njegovega prijatelja Simona Alenka Magister. Eden dodatnih prvih podvigov je tudi menjava projektnega vodje za gradnjo ljubljanske urgence za gospoda Marolta, ki je bil umaknjen pred leti na varno v drobovje UKC Ljubljana po aferi s preplačanimi operacijskimi mizami.

Vam te lastnosti dajejo vtis čistosti?

Kakšne so torej možnosti, da Andrej Baričič ne bo izvoljen za mesto generalnega direktorja? Žal majhne. Da je najverjetneje seveda že vse dogovorjeno, kaže tudi njegov skrajno aroganten odnos do novinarjev in slovenske javnosti. Bržkone izhaja iz prepričanja, da mu nihče nič ne more. Morda mu samozavest krepi tudi poznanstvo z osebnostmi, o katerih na Portalu PLUS pišemo že več mesecev in ki z zdravniško mafijo ali lobiranjem v zdravstvu nimajo čisto nič. Tudi to, da gospod Baričič "pozna" Janeza Zemljariča (v isti stavbi sta imela sedeža svojih podjetij in Zemljarič naj bi mu omogočil službo), je nepomembno.

Simon Vrhunec

Prav tako je nepomembno prijateljevanje s Simonom Vrhuncem, bivšim direktorjem UKC Ljubljana, ki je čisto slučajno nečak Titovega tajnika in visokega funkcionarja bivše Službe državne varnosti, Marka Vrhunca, ki je čisto slučajno seveda dober prijatelj svojega bivšega šefa iz Službe državne varnosti in prvega direktorja UKC Ljubljana Janeza Zemljariča. Ki je bojda trenutno hudo bolan in se v ozadju bije boj za njegovo nasledstvo, zdravstveno kraljestvo in moč. V katerem, kot se zdi, zmaguje predvsem njegov učenec in bivši minister za zdrav(j)e, Borut Miklavčič. Ki sicer nima nič z lobiji v zdravstvu in ki čisto slučajno hodi na pleskavice po Ljubljani z Rajkom Kendo (ki je kljub katastrofalnemu poročilu mednarodne komisije glede otroških srčnih operacij še kar direktor Pediatrične klinike), jadra z Darkom Zormanom (ki je kljub aferi s stenti še kar vodja elitne dejavnosti na Kardiološki kliniki v Ljubljani)...

Če se torej malo poigramo s številkami, bomo na žalost verjetno dobili tudi drugo stavo. Naša teza, ki jo podkrepljujemo z zgoraj opisanim uvodom, je namreč, da zdravstvena mafija na ključnih mestih potrebuje svoje in obvladljive ljudi. Takšna mesta so v zdravstvu ZZZS, ministrstvo za zdrav(j)e, direktorji bolnišnic (predvsem največje s skoraj polmilijardnim letnim proračunom) in predstojniki ključnih oddelkov ali dejavnosti, kjer se obrača veliko denarja. Kar pa žal vodi v negativno selekcijo in na dolgi rok v stagnacijo ali nazadovanje ustanov in sistema, kot smo mu priča danes.

8 : 3 za Baričiča?

Če še enkrat pogledamo sestavo Sveta UKC Ljubljana, napovedujemo glasovanje: 8:3 za Andreja Baričiča. Zakaj?

Člani ustanovitelja UKC Ljubljana, torej države Tomaž Glažar, Brigita Čokl, Milena Kramar Zupan, Zvezdana Snoj, Simona Hribar in Mojca Grabar bodo najverjetneje glasovali ZA Baričiča. Kot predstavniki ustanovitelja (države, torej trenutno priložnostne stranke SMC, z najbolj moralnim in etičnim predsednikom, profesorjem prava v "pravni državi", ki je napovedal izkoreninjenje korupcije v njegovem mandatu) so vendarle tam zato, da podprejo kandidata ustanovitelja, torej pohabljene in zlorabljene slovenske države.

Tomaž Glažar je že ob prvi najavi Andreja Baričiča, ko se mu je odvalil kamen od srca, da je našel nekoga, ki je pripravljen delati za slabo plačo dejal, da "bo vesel", če bo Baričič kasneje "kaj več" kot v.d. direktorja. Ker je v zatohli ljubljanski kotlini verjetno biti "fensi" član sveta UKC Ljubljana, bodo oportunistično najverjetneje glasovale ZA tudi nežnejše predstavnice ustanovitelja. Torej 6 glasov.

Predstavniki zaposlenih so Branko Cvjetićanin, Tomaž Kocjan, in Marko Alauf. Ti bi po vsej logiki morali stati trdno za svojimi zaposlenimi kolegi, ki jim bo Andrej Baričič prej v posmeh kot v ponos. Vendar se bojimo, da bo vsaj eden oddal svoj glas Baričiču iz podobnih oportunističnih vzgibov. Torej imamo že rezultat 7:2.

Največja uganka je predstavnik mesta Ljubljana Miro Gorenšek. Ta je namreč javno dejal, "da če bo trend, da je treba Baričiča potrditi" (?!), bo on kot svetnik odstopil. Če je mož beseda, bo to tudi storil. Upamo pa, da bo pred tem vsaj simbolno oddal svoj glas PROTI. In smo najverjetneje na 7:3.

Predstavnica uporabnikov (ZZZS) Suzana Jarc bo najverjetneje, tudi če se morda intimno s tem ne strinja, po navodilih šefa morala glasovati všečno, torej ZA. Špekuliramo. ZZZS ima kot največja in v svobodni in kapitalistični državi še vedno edina (?!) zdravstvena zavarovalnica velik vpliv v zdravstvu, saj so vsi davkoplačevalci pod prisilo prisiljeni vanjo vplačevati zdravstvene prispevke (tisti, ki jih sploh še lahko). Torej tiste prispevke, ki se nato naprej skozi predrage storitve zaradi prirejenih javnih razpisov in tako organizirane kraje davkoplačevalskega denarja pretakajo na še vedno obstoječe račune bivše SDV v tujini ter tistih (tudi nekaterih zdravnikov, ja tistih prijaznih in v lepih, belih oblekah, ki vas zdravijo in ste jim neskončno hvaležni), ki celotno prehranjevalno verigo omogočajo.

Naivno bi bilo misliti, da paradržava nima strateško nastavljenih kadrov tudi v ZZZS. Konec koncev je direktor ZZZS še vedno Samo Fakin, ki je pred davnimi leti kot direktor Splošne bolnišnice Celje goljufal ustanovo, kateri danes načeluje, z dvojnim zaračuvanjem eritropoetin. To je tisti fakin, ki je letal po bolnišnici s pištolo, ko mu je ob poročanju novinarjev dokončno počil film in ki je, ko je postal direktor ZZZS, umaknil tožbo ZZZS proti samemu sebi. Lahko si predstavljate, da to ni bilo možno brez soglasja paradržave in pomembnih "figur" v zdravstvu, ki so tako dobili pridnega in poslušnega človeka na mesto direktorja ZZZS, močne finančne institucije v zdravstvu.

Napovedan rezultat je torej 8:3 ZA Baričiča. Žalostno za slovensko zdravstvo, njene finance, davkoplačevalsko malho, stroko. Lahko si samo predstavljate, koliko denarja se bo še naprej pokradlo in kakšne dolgoročne posledice bo imelo vzdrževanje takega pritlehnega in mrhovinarskega pajdaškega kapitalizma na razvoj stroke in znanosti. In predstavljajte si, koliko bo še zamujenih priložnosti.

8:3 pomeni tudi preveč ljudi brez hrbtenice. Na uredništvu, kjer počasi obupujejo še zadnji idealisti, smo tudi sanjali, da nas lahko člani Sveta UKC vendarle presenetijo s svojo pokončnostjo; morda se bo med ostalimi kandidati našel resen, po svoji moralni čistosti in etični nespornosti ustrezen kandidat, ki bo izpolnjeval tudi mednarodne zahteve in standarde za mednarodno akreditacijo bolnišnic. Morda bodo Inna Mlada in slovenski davkoplačevalci na koncu vseeno pozitivno presenečeni.

Upanje še ni umrlo, vendar je v UKC Ljubljana že dolgo na intenzivni negi...