Že jutri lahko migrantska kriza doseže nov vrhunec, saj naj bi Nemčija zaprla mejo z Avstrijo, ta pa bo isto storila na svoji južni meji. Tako Sloveniji, ki je včeraj sprejela skoraj 6000 legalnih in ilegalnih prebežnikov, ne bo preostalo drugega, kot da čim prej zapre mejo s Hrvaško. Takšen scenarij, ki pravzaprav sploh ni pesimističen, ampak postaja vsako uro bolj realističen, pomeni konec Evrope, kakršno smo poznali zadnjih deset let.

Tisto, kar se je še pred desetimi dnevi zdelo težko predstavljivo, morda celo neverjetno, se je začelo uresničevati le 24 ur po odločitvi Madžarske, da za migrante zapre mejo s Hrvaško, kamor ti množično prihajajo iz Srbije, tja pa iz Makedonije in Grčije. Ključna "odskočna" deska za migracijske tokove je še vedno Turčija, zato si je vikend obisk nemške kanclerke v Carigradu razlagati tudi kot začetek reševanja krize, ki je že nevarno zamajala temelje povojne Evrope.

Frau Merkel ima kar nekaj razlogov, da poskuša "urediti" primer Turčije, ki že več desetletij potrpežljivo sedi v čakalnici Evropske unije. Nemška krivda za aktualni eksodus beguncev, tistih namišljenih in tudi tistih resničnih, je namreč konkretna in tudi dokazljiva, kanclerka Angela Merkel pa pri tem ni nedolžna. Ravno njen javni poziv vsem "vojnim beguncem", da so dobrodošli v Nemčiji, je namreč pomembno sooblikoval migrantske tokove, ki jih nekateri že imenujejo selitev narodov. Države, ki ležijo na poti do Male Azije do Germanije, so postale kolateralna škoda. Dokler so Slovenci po televiziji gledali prizore z grško-makedonske meje ali pa se zgražali nad naklepi madžarskega "diktatorskega" premierja Viktorja Orbana, da na meji s Srbijo (in kasneje še Hrvaško) postavi žičnato ograjo, je bilo še vse lepo in prav. Daleč od oči, daleč od srca.

Toda v zgolj desetih dneh so se razmere dramatične zaostrile in Slovenija je nenadoma postala ključna orientacijska točka na pohodu desettisočev, željnih boljšega življenja v evropski Indiji Koromandiji. Kdor ima izkušnje s prebivalci držav, iz katerih je največ migrantov, dobro ve, na kako idealističnih in romantičnih temeljih so zgradili svoja pričakovanja in sanje. Za vso to nepregledno množico je pot do obljubljene Germanije človekova pravica, zato ne razumejo držav, ki jih pri tem ovirajo. Toda tudi posamezne dežele igrajo v tej selitvi narodov različne vloge; Grčija, Makedonija, Srbija in Hrvaška so tranzitne države in njihove vlade so doslej z migranti, zakonitimi in ilegalnimi, počele zgolj eno: čim prej so jih želele spraviti v sosednjo državo in se tako rešiti sleherne skrbi in odgovornosti zanje.

Pot se je končala tisti hip, ko je oseba, ki jo razglašamo za migranta, znašla pred schengensko mejo, torej Madžarsko in Slovenijo. V prvem primeru se je število prebežnikov čez noč zmanjšalo za 99,99%, saj sta žičnata ograja in negativni sloves te države na socialnih omrežjih naredila svoje. Ostala je le še Slovenija, katere vlada se bo morala čim prej odločiti, kaj ima prednost: varnost in blagostanje lastnih državljanov na eni ali navidezna univerzalna solidarnost in human odnos do vseh pomoči potrebnih prebivalcev tega planeta. Dilema je res le navidezna, kajti človek lahko pomaga le omejenemu število soljudi.

Ker bo Hrvaška, kjer vsa politika vrti v stampedu skorajšnjih parlamentarnih volitev, kjer socialdemokrata Zorana Milanovića resno ogroža nacionalist Tomislav Karamarko, je tudi obnašanje hrvaške vlade emotivno in iracionalno. Dovažanje na tisoče migrantov na mejo s Slovenijo brez predhodnega dogovora spominja na organizirano tihotapljenje ljudi in posredno agresijo na sosednjo državo. Težava nastopi dvakrat: najprej pri tisočih migrantih, ki čakajo na vstop v Slovenijo, potem pa še pri njihovih sotrpinih, ki v slovenskih zbirnih centrih čakajo, da bodo lahko odšli naprej v Avstrijo (in Nemčijo). V obeh primerih imamo hitro opravka s frustacijami, jezo in agresivnostjo. Sto podivjanih "beguncev", ki nimajo ničesar izgubiti, želijo si le naprej proti virtualni Indiji Koromandiji, je možno obvladati. Tisoč težje. Deset tisoč pa nemogoče. Razen z uporabo resne sile.

Vsakomur je jasno, da deset tisoč takšnih frustriranih, jeze in sovraštva na ves svet polnih migrantov - večina njih je še vedno moškega spola - predstavlja resno varnostno grožnjo, zato bi bilo povsem noro, če bi v državo spustili toliko ljudi, za katere ne bi imeli jasnih zagotovil, da bodo čez nekaj ur ali dni lahko nadaljevali pot proti Nemčiji.

V razmerah, ko bi v Slovenijo vsak dan prihajalo toliko migrantov kot včeraj, je odločitev o (začasni) zapori meje s Hrvaško le vprašanje časa. Obenem pa so izredne razmere, ki de facto nastajajo zaradi eskalacije migrantske krize, odprle zelo tehtno vprašanje vloge vojske v takšnih primerih. Sprememba, pravzaprav dopolnitev zakonov o obrambi in policiji je očitno pripravljena, pri čemer nekateri upokojeni strokovnjaki za notranje zadeve in obrambo predlagajo, da naj se smiselno ponovno uveljavijo določbe nekdanje splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, jasno v kontekstu časa in spremenjenih razmer. V bistvu predlagajo nekakšno narodno zaščito, kamor bi vključili tudi vojaške rezerviste in rezervno policijo. Takšna organiziranost, ki se morda zdi danes še pretirana, lahko postane koristna, če se uresničijo prerokbe o tem, da se migratski tokovi v prihodnjem letu še zdaleč ne bodo umirili, ampak se bodo nadaljevali. V tem trenutku ne zna nihče napovedati, kaj se bo zgodilo, če bo Evropska unija na to novo selitev narodov odreagirala s popolnim zaprtjem meja. Bo to odvrnilo morebitne nove kandidate za beg v obljubljeno deželo? Ali pa jih bo le še dodatno motiviralo?! Kaj pa če "trdnjava Evropa" sproži še več frustracij, jeze in sovraštva, kar se lahko manifestira tudi v terorističnih grožnjah? Izkušnje Izraelcev, ki se zadnje dni soočajo z množičnim pojavom arabskih napadov z noži, bi nas morale opominjati, da je pot do pomiritve, ko se enkrat začne spopad, praktično nemogoča.

Odločitve vlade o morebitnem zaprtju meje s Hrvaško kot logične posledice podobnih ravnanj Nemčije oziroma Avstrije ne more kritizirati nihče razen maloštevilnih anarhistov ali skrajnih levičarjev, ki so že davno izgubili stik z realnostjo. Problem namreč sploh nima nobene zveze s slovensko vlado, Mirom Cerarjem ali Karlom Erjavcem, saj ni nastal v Sloveniji, pač pa malce bolj severno, v Nemčiji. Konkretno odgovornost za masovni eksodus Arabcev v Evropo pa nosi Angela Merkel, ki jo je na enem od zadnjih zasedanj Evropskega parlamenta zaradi tega napadel tudi poljski evropski poslanec Ryszard Legutko, znani filozof (strokovnjak za Platona), publicist in profesor humanistike na Jagelonski univerzi v Krakovu (glej članek Zaradi Merklove Evropa poka po šivih). Tisto, na kar je Legutko eksplicitno opozoril, je pravzaprav srž evropskega problema z migranti, ki ga je zakuhala Nemčija oziroma njena kanclerka s svojimi enostranskimi potezami, zaradi katerih grozi dokončni razpad schengenskega sistema. Zakaj ste najprej javno vabili migrante, potem pa ste vabilo odpovedali, jo je spraševal poljski poslanec, ki je odlično obranil čast prevečkrat anemičnega in neambicioznega Evropskega parlamenta.

Nemčiji so soglasno pokazale sredinec že t.i. Višegrajske države (Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska), ki so se odločile, da v tej nemški trgovini z migranti kot poceni bodočo delovno silo za njihovo (avtomobilsko) industrijo ne bodo sodelovale. Na žalost (in po zaslugi oholega premierja Janeza Drnovška) smo Slovenci že davno zamudili povabilo k članstvu v tem klubu, ki bi nas danes postavljal v precej močnejši položaj glede problema migrantov. Namesto tega smo se znašli v nekakšni novi vojni krajini, tampon coni med perfierijo in središčem. V položaju, ki je najbolj nehvaležen, saj nam daje vlogo psov čuvajev trdnjave Evropa, katere del formalno smo, dejansko pa vsak dan manj.

In če se zdaj vrnemo nekoliko na začetek: ko smo na Portalu PLUS 11. oktobra objavili precej provokativen prispevek z naslovom Migrantska kriza in islam: teorija zarote ali začetek konca Evrope, kakršno smo poznali?, je Slovenijo še vedno preveval varljivi občutek varnosti in predvsem stabilnosti. Kot da bi se migrantski tokovi gibali daleč od nas, čeprav so bili v resnici že zelo blizu. Tekst, ki se je zdel preveč črnogled, senzacionalističen in v vseh pogledih preblizu teoriji zarote, smo objavili samo zato, ker smo se spraševali, če morda vseeno vsaj deloma ni realističen. Nihče si ne bi mislil, da bo minilo le deset dni, ko se bodo razmere v Sloveniji tako dramatično spremenile, da se zdi Apel, ki naj bi ga napisal neimenovani (bivši) sodelavec Sove, kot nekakšna prerokba, ki se vsaj v določenem delu začenja uresničevati.

Kaj se torej dogaja? Morda se spomnite, da smo že 1. oktobra objavili za slovenski medijski prostor popolnoma neobičajen prispevek znanega tviteraša, ki ga poznamo pod imenom @strelovod (njegova prava identiteta je ta trenutek nepomembna), Začelo se je: smo v uvodnem letu selitve narodov, v katerem avtor v nasprotju z vsemi uveljavljenimi in "mainstream" mnenji ugotavlja, da je ključni krivec za selitev narodov (pri čemer so oboroženi konflikti, državljanske in verske vojne ter socialna in ekonomska brezizhodnost le sprožilci!) pravzaprav moderna tehnologija, namreč družbena omrežja in - z eno besedo - internet.

Združimo zdaj skupaj oba dela ene in iste zgodbe, torej apel obupanega agenta, ki ga nihče ne posluša in zaradi tega deluje nekoliko neprištevno, ter lucidno analizo tviteraša, s katero je zbodel v samo bistvo našega evropskega egocentrizma, egoizma oziroma napuha. Tako dolgo smo se imeli za središče sveta, da se je naposled velik del t.i. tretjega sveta odločil, da pride k nam. Predstavljate si, da smo na barki, ki sprejme omejeno število potnikov. Zdaj pa se nanjo poskušajo vkrcati še slepi potniki, brodolomci in ljudje v stiski. Kapitan jih lahko na krov sprejme vse, a s tem tvega, da se bo ladja prevrnila in potonila z vsemi na krovu. Lahko pa nikogar ne spusti na krov, vendar bo moral to odločitev zelo kmalu dokazovati tudi z argumentom moči, saj njegovega glasu v bučanju množic nihče ne bo slišal, množice pa se bodo želele na vsak način vkrcati.

A če bo zaradi zagotavljanja miru prvič ustrelil v zrak, mora biti že naslednjič pripravljen streljati mnogo nižje. V migrantski zgodbi bo te faze, namreč nasilja, niti še nismo prišli. Toda glede na dramatično zaostrovanje krize v zgolj desetih dneh ni izključeno, da bomo že čez nekaj dni poročali tudi o nečem tako nepovratnem in usodnem, kot je argument moči.