V tako zaostrenih razmerah se današnjemu napovedanemu obisku Dimitrisa Avramopoulosa, evropskega komisarja za migracije, notranje zadeve in državljanstvo lahko pravzaprav zgolj nasmehnemo, saj prihaja gasiti požar z nekaj kapljicami vodenih obljub, v katere pa nihče več ne verjame. Evropska komisija je namreč postala popolnoma nepomemben igralec, njen predsednik Jean-Claude Juncker pa spominja na lutko na daljinsko upravljanje. O tem, da je daljinec v Berlinu, nihče ne dvomi.

Prav Nemčija igra ključno igro v migrantski krizi in zlobneži že razlagajo, da bo Angela Merkel dokončala to, kar ni uspelo Frideriku Velikem, Viljemu II. ali Hitlerju: uničiti Evropo. Četudi je slišati kot znanstvena fantastika, pa se vsaj določen del te "prerokbe" že uresničuje v Sloveniji, ki trenutno v vlogi vojne krajine brani del schengenske meje, na katero dnevno pritiska že blizu 10,000 migrantov.

Ograja ali 30,000 mož?

Kako dolgo lahko še ohranimo vsaj približen nadzor na meji s Hrvaško? Ali bi bilo potrebno na najbolj ogroženih območjih razglasiti izredne razmere in začeti postavljati ograjo, kajti z obstoječimi varnostnimi silami naša država ne more zaščititi celotne južne meje, ki meri 670 kilometrov; za kaj takšnega bi potrebovali vsaj 30.000 ljudi, ocenjujejo naši sogovorniki, ki menijo, da se Slovenija, če bo želela ohraniti oziroma ponovno vzpostaviti popoln nadzor na meji in tako ostati del Schengena, ne bo mogla izogniti postavitvi ograje na najbolj izpostavljenih delih slovensko-hrvaške meje. Upokojeni pripadniki nekdanjih varnostnih struktur, s katerimi smo se pogovarjali o migratski krizi, so nas tudi opozorili, da zunaj Evrope na "selitev narodov" čaka še več milijonov ljudi (!), a več o tem na koncu.

V tem trenutku je pomembno predvsem eno vprašanje: kako dolgo lahko Slovenija še vzdrži silovit pritisk na južno mejo in ali lahko pri tem računa na solidarnost ostalih članic Evropske unije, predvsem tistih, ki so del t.i. Schengena. Konkretno nas zanima Avstrija, ki je za mnoge prebežnike že tudi prva ciljna država. Zaradi nemške zgodovinske travme, povezane s koncentracijskimi taborišči, katerih sinonim je bila tudi bodeča žica, je logično, da Angela Merkel ne bo nikoli dovolila fizičnih ovir na meji z Avstrijo. Namesto tega bodo Nemci - pravzaprav se po naših podatkih to že nekaj dni dogaja - aktivno sodelovali z Avstrijci pri zavarovanju meje s Slovenijo, predvsem v zvezni deželi Štajerski, saj se zaradi konfiguracije terena in prometnic (Šentilj) tam pojavlja daleč največji pritisk migrantov.

Avstrijska zvezna vojska je že na meji, pripravljena zavarovati "rezervni Schengen".

Avstrijski Bundeswehr pripravljen

Po naših informacijah so Avstrijci s pomočjo Nemcev že pripravili mejo s Slovenijo tako, da jo lahko z ograjami zavarujejo v 24 urah: na vsako vstopno točko, kjer bi se lahko pojavila skupina migrantov, so namestili bataljon pehote z oklepno četo, kar pomeni skoraj 600 vojakov. Da gre za resno silo, dokazuje torkov incident, ko je več kot tisoč migrantov prebilo kordon policije in vdrlo na avstrijsko ozemlje: posredovalo je 600 vojakov, ki so v hipu naredili red (izstreljen ni bil niti en naboj).

Zakaj smo morali v Sloveniji tako zelo zakomplicirati glede uporabe vojske pri zagotavljanju varnosti na meji, ni jasno. Slovenska vojska takšnih pooblastil za sodelovanje pri zaščiti meje sploh ne potrebuje, poleg tega bodo začela veljati šele po preteku vakacijskega roka, torej v najboljšem primeru čez osem dni. Potem sledi ponovna seja parlamenta, da ta posebna pooblastila z absolutno večino podelijo ministrici. Po oceni naših virov bo trajalo vsaj 15 dni - razen če na posameznih območjih ne bodo prej razglasili izrednih razmer -, da bodo lahko ta pooblastila na ministrstvu za obrambo sploh lahko izvajali. Ne pozabite tudi na 15-dnevni rok, ki ga ima legitimni pritožnik zaradi neustavnosti podelitve pooblastil vojski...

Nespodobna ponudba

Skratka, v pristni slovenski birokratski maniri utegne do "zakonite uporabe vojske" miniti še toliko časa, da bo obrambna linija na južni meji že zdavnaj popustila, državo pa preplavili migranti iz Hrvaške, kamor jih vsak dan prihaja na tisoče iz Srbije, tja pa hodijo iz Makedonije, vstopna točka je Grčija, kamor se migranti zgrinjajo iz Turčije. O tem so včeraj na Dunaju govorili tudi šefi policij iz Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, ki so prišli do zaključka, da je edina rešitev oblikovanje t.i. hot spotov v Grčiji, od koder migranti začenjajo svojo balkansko pot, hkrati pa so se strinjali, da bi morali ekonomske migrante začeti vračati Turčiji.

Ravnatelj hrvaške policije Vlado Dominić je po poročanju nekaterih hrvaških medijev na tem srečanju svojemu slovenskemu kolegu ponudil možnost, da bi Hrvaška sama "razvozila" migrante do slovenskih zbirnih centrov, s čemer bi razbremenili delo policije na meji. Nespodobno povabilo, mar ne?

A če se vrnemo k nepregledni množici migrantov, ki so ta hip na svoji balkanski poti in ki na vsak način želijo priti v Evropsko unijo (zlasti Nemčijo in Švedsko), je težko reči, koliko je dejansko teh ljudi. Ocene se gibljejo od 40,000 navzgor. Problem je predvsem v tem, da jih do slovenske meje pravzaprav nič ne ustavi in da se bo v prihodnjih dneh pritisk nadaljeval.

Kaj so delale ambasade in Sova?

Ali se bo efekt domin, tj. zapiranja meja dejansko sprožil, je odvisno od zavarovanja slovensko-hrvaške meje, ki je ta trenutek formalno še vedno meja schengenske Evrope. Rezervni scenarij, ki so ga pod budnim nemškim očesom pripravili Avstrijci, prevideva "selitev" Schengena na slovensko-avstrijsko mejo. Ob tem so nas iz diplomatskih krogov tudi opozorili, da bi morala Slovenija o svojih naporih za zajezitev nekontroliranega migrantskega vala sprožiti ustrezno diplomatsko iniciativo, s katero bi pridobila zaveznike in podpornike. Vendar se to doslej še ni zgodilo, veleposlaništvo v Zagrebu je celo še vedno brez veleposlanika, kar se v tako kritičnih časih zdi skrajno neodgovorno. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, kaj sta ves avgust in september počeli veleposlaništvi v Beogradu in Skopju, kajti tako Srbija kot Makedonija sta bili že sredi poletja preplavljeni s t.i. begunci iz Sirije.

Varnostni mehanizmi so odpovedali, pri čemer vloga Slovenske varnostno-obveščavalne službe ni povsem jasna. Ko bomo dodatno preverili še nekaj namigov, ki smo jih dobili - denimo to, da so bili nekateri visoki državni funkcionarji že konec lanskega leta opozorjeni na migrantski eksodus, pa se na to niso odzvali... -, se bo izkristalizirala čistejša podoba, iz katere bomo lahko razbrali tudi morebitne odgovorne osebe.

Medijska cenzura in selektivno poročanje

Ker že ves čas govorimo o migrantih, je čas, da se posvetimo tudi njihovi strukturi. Med migranti naj bi bilo okoli 30% resničnih žrtev državljanske vojne v Siriji (v glavnem družine z mladoletnimi otroci), medtem ko so vsi ostali klasični ekonomski migranti najrazličnejših nacionalnosti, ki segajo od Bližnjega pred Srednjega Vzhoda do Bangladeša. O tem, kako zelo površno ali celo manipulativno je poročanje vodilnih slovenskih medijiev, priča izpoved brežiškega predstavnika Civilne zaščite Matije Kolariča, ki je 12 ur preživel v včeraj požganem begunskem centru v Brežicah.

Poročanje nemške N24 je bilo skladno z dejstvi: šotore so zažgali migranti (samovžig je izključen).

Poročanje slovenskega 24ur.si: šotori so očitno zagoreli kar sami. Čemu takšne manipulacije?

Kolaričevo pričevanje je dobesedno "iz prve roke", zato ima po naši oceni večjo vrednost od nacionalne RTV in zlasti komercialne POP TV, ki sta v zadnjih dneh - še posebej to velja za komercialno televizijo v ameriški lasti - nekajkrat selektivno obravnavali dogajanje, povezano z migranti, ki jih pogosto še vedno imenujejo "begunci", kljub temu da je takšnih po uradnih policijskih podatkih le okoli 30%. Matija Kolarič sicer opozarja, da je zgrešeno metati vse "begunce" v isti koš, saj gre za zelo različne skupine ljudi. Prva skupina migrantov, ki je v Brežice prišla v ponedeljek, je bila zelo problematična, pravi:

"Zažgali so šotore, se medsebojno pretepali za hrano in za sabo pustili svinjarijo."

Precej drugače je bilo v torek, ko je v Brežice prišla druga skupina, ki je bila pravo nasprotje prve:

"Begunci so se sami organizirali, ko smo delili hrano. Formirali so vrste in poskrbeli, da ni bilo prerivanja. Sami sebe so nadzirali, da so hrano dobili vsi; tudi otroci, ki so že spali, so dobili hrano na zalogo. Med begunci je bil tudi sirski zdravnik (begunec), ki je naredil selekcijo ljudi, ki prvi potrebujejo pomoč. Pomagali so iskati pogrešane svojce in sodelovali tako s Civilno zaščito kot Rdečim križem."

Policistom kapo dol, o novinarjih pa brez besed

V nadaljevanju Matija Kolarič opisuje postopek:

"Migrante najprej registrirajo in odpeljejo družine z majhnimi otroci in bolni. Zdravniška služba skrbi za bolne in poškodovane. Rdeči križ deli hrano. Vodje posameznih služb imajo redne sestanke tako, da se ve kdo kaj dela... Policistom kapo dol. Večina jih dela drugo ali tretjo 12-urno izmeno v zadnjih dveh dneh. Izredno spoštljivi do beguncev, razen seveda, ko je potrebno narediti red. Zgledno so sodelovali tako s Civilno zaščizo kot Rdečim križem. Ko smo delili hrano, so prostovoljno priskočili na pomoč ter beguncem pomagali organizirati vrste. Pomagajo pri iskanju pogrešanih oseb. Veliko število 'thank you' s strani beguncev je bilo slišati namenjenih policistom. Miren, a odločen pristop. Še enkrat pohvale vredno."

Precej manj pohval je pripadnik brežiške Civilne zaščite namenil prostovoljcem, ki naj bi bili krivi za veliko nemira:

"Včeraj (v torek, 20.10., op. ur.) smo preko prevajalca beguncem sporočili, da bomo pričeli z delitvijo hrane in naj se postavijo v vrste. V tem trenutku pa je prostovoljka iz Poljske pred 1500 beguncev prinesla 4 sendviče. Lahko si predstavljate, za kakšno prerivanje in nemir je s tem poskrbela. Prostovoljci so se pokazali šele, ko je bilo potrebno deliti hrano. Ob tem so nam žugali, da begunci nočejo hrane, ker je preveč suhoparna (kruh, paštete, sirni namazi, sardine, jabolka, mleko, voda). Ko smo predstavniki Civilne zaščite in Rdečega križa čistili sranje za prvo skupino beguncev, ni bilo nikjer nobenega prostovoljca, ki so kasneje skakali naokoli v jopičih z napisi "no borders" ali "we are all equal". Lahko je deliti hrano. Težje je čepeti na vseh štirih in brisati razmazano pašteto in sardine ter v rokah nositi prenosna stranišča. Za čiščenje ni nikoli premalo ljudi. Če želi kdo biti koristen, naj pomaga tam. Za deliti hrano nas je dovolj. Izjema so prostovoljci prevajalci. Ti so rešili marsikatero težavo."

Na dnu pa so, žal, novinarji:

Uradni podatki so zaskrbljujoči: v zadnjih 72 urah se je v Slovenijo zgrnilo že blizu 30.000 migrantov, mnogi so prišli ilegalno prek t.i. zelene meje. Če se dotok novih in novih iskalcev boljšega življenja ne bo zmanjšal - in vse kaže, da se še zlepa ne bo -, so nadaljnji ukrepi takorekoč neizogibni. Bodo pa v prvi vrsti zahtevali tudi politično soglasje, saj gre za izjemno občutljvo področje. Radikalna Združena levica se je že sama izključila iz dialoga, vprašanje je, kakšne posledice bo imelo občasno migrantsko nasilje in izgredništvo na skrajno desnico. Pozornim opazovalcem ni ušlo, da imamo tudi v Sloveniji odslej Pegido. 

Če del medijev misli, da bo z ignoriranjem ali celo cenzuriranjem temne plati migrantske krize komu kaj prihranil, se bridko moti, saj ob današnji tehnologiji ni več moč ničesar prikrivati. "Selfie" mladega Arabca, ki se nasmejan slika pred gorečim šotorom v Brežicah, o čemer smo poročali tudi na Portalu PLUS, dejansko pove več kot tisoč besed; in med migranti so zagotovo tudi takšni, ki predstavljajo neposredno varnostno grožnjo.

Toda še bolj zaskrbljujoče je nekaj drugega. Po podatkih, ki so pricurljali iz sedeža zveze NATO, je trenutni migrantski val le predhodnica, saj v Grčiji in Turčiji ter na obalah Severne Afrike na selitev čaka še vsaj 2,5 milijona, v Podsaharski Afriki pa še približno trikrat toliko nesrečnikov, ki menda verjamejo, da je Evropska unija sinonim raja na zemlji.