Za gledalce petkovih Odmevov je moralo biti naravnost šokantno, ko je jordanski konzul v Sloveniji Amir Samarin voditelju Igorju E. Bergantu povedal dva stavka, ki bi ju nekateri mediji najraje cenzurirali (še posebej Pop TV, kjer so glede migrantske krize tako neverjetno politično korektni, kot da bi se želeli pokesati za vse svoje pretekle medijske grehe - in teh zagotovo ni malo). Samarin je namreč uporabil besedo tsunami, ko je opisoval razsežnosti migrantskega vala. Še bolj pa je zatresel optimizem gledalcev z izjavo, da v Turčiji na pot proti Evropi čaka 5 milijonov ljudi.

Tako direktnih besed brez olepševanja ali selektivne izbire informacij slovenska javnost v času intenzivnega trajanja migrantske krize še ni slišala. Velik del odgovornost za to nosijo tisti mediji, ko so se ukvarjali z detajli, včasih tudi nepomembnimi, pri tem pa pozabili na širši kontekst. Zaradi tega določen del državljanov še vedno ne ve povsem natančno, za kaj pri tej "begunski krizi" sploh gre. V primerjavi z nemškimi ali avstrijskimi mediji so se naši dolgo časa obnašali tako, kot da je v državi malo večja skupina kitajskih turistov, ne pa na desettisoče tujcev. O tem, kaj se zgodi, če ostanejo, a se silno težko integrirajo v družbo in o tem, kako je videti vsakdan prebivalcev azilnega doma, govori prispevek nemške televizije ARD, ki je vreden ogleda.

V zvezi s poročanjem medijev o migrantih velja omeniti tudi nekakšne smernice za ta namen, ki jih je novinarskim hišam posredovalo Društvo novinarjev Slovenije. Dokument dejansko deluje podobno, kot če bi morali učenci zadnjega razreda devetletke sestaviti prispevek o eksotičnih tujcih v kraju, kjer prebivajo. Kdor aktivno spremlja tuje medije med migrantsko krizo, bo nad zmedenostjo in občasnim neprofesionalizmom dela slovenske "sedme sile" zelo presenečen. Skoraj neverjetno je, denimo, da se niso lotili podrobne analize najpomembnejših vprašanj, ki jih odpira selitev narodov.

Izraz "selitev narodov" je vsak dan bolj na mestu, kajti številke potrjujejo, da gre za eno najbolj množičnih migracij v mirnem času v moderni zgodovini človeštva. Številke pa so, na to je posredno opozoril že jordanski konzul Samarin, zares impozantne oziroma za Evropejce tudi zastrašujoče; tudi če upoštevamo tiste vire, ki navajajo nekoliko nižje številke, vendar jim dodamo še vse tiste prebežnike, ki na pot proti obljubljeni Evropi skozi Slovenijo čakajo na sredozemskih obalah Severne Afrike, v Siriji, Iraku, Afganistanu in Podsaharski Afriki, potem je jasno, da gre za več kot deset, po nekaterih podatkih pa celo za več deset milijonov ljudi. V tej grozeči perspektivi so desettisoči migrantov, s katerimi se soočamo v teh dneh, zgolj neke vrsta predhodnica, za katero bo prišla glavnina. Če se bo to dejansko zgodilo, potem se bomo soočili z danes nepredstavljivmi razmerami, ko Evropa enostavno ne bo več celina, kjer je dobro živeti. O tem, kako smrtno resno eni jemljejo razmere na južni meji, priča tudi informacija, da se je v zadnjih dneh več Slovencev nenadoma začelo zanimati za možnost selitve v države, ki po splošnem prepričanju veljajo za varne, zanesljive in prijazne za življenje. To so predvsem Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Vedno več evropskih politikov se začenja zavedati resnosti selitve narodov, ki so dobile biblične razsežnosti. Če se zmerni politiki obeh blokov ne bodo učinkovito lotili migrantske krize (nejevoljo zaradi preveč ljubeznive politike do emigrantov je znotraj lastne stranke CDU začutila celo nemška kanclerka Angela Merkel), potem bodo vakuum izkoristili ekstremisti in s populističnimi slogani poskušali vplivati na migracijsko poilitiko. Izkušnje iz Belgije in Francije kažejo na to, da skrajna desnica pridobiva ravno zaradi slabo urejenih ali preveč razvodenelih politikov starega kova.

Če nedeljski vrh EU - Balkan v Bruslju ne bo prinesel prvih konkretnih potez, strategije prihodnjih odzivov in predvsem če ne bo vzpostavil porušenega sodelovanja tako med sosednjimi državami (Slovenija, Hrvaška, Madžarska) znotraj EU, kot tudi med članicami EU in njihovimi sosedami nečlanicami (Srbija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Kosovo, Albanija, Črna Gora), potem je z integracijskimi procesi na stari celini definitivno konec. Na kakšen način bodo vodilni evropski politiki vsak v svoji državi odprli javni dialog o tej izjemno pomembni, a hkrati tudi očutljivi temi, zaenkrat še ni jasno. Edini politik, ki ga je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker še ne toliko nazaj pred televizijskimi kamerami imenoval diktator, madžarski premier Viktor Orban, je o posledicah nekontroliranega priseljevanja izjavil nekaj, kar bi morda kdo še pred dnevi označil kot nedemokratično. In sicer, da takšni migracijski tokovi destabilizirajo evropske demokracije: 

"Iskreno moramo začeti razpravo o prihodnosti naše celine, brez politično korektnega govoričenja, brez pretvarjanja, z odkritim pogovorom."