Veliko ljudi išče razloge na vseh straneh in krivijo skoraj vse, od ZDA do ISIS. Krive naj bi bile klimatske spremembe, destabilizirala naj bi se večja območja, ki so padla v neprekinjeno vojno... Asad je začel izvajati mobilizacijo, da bi imel vojake, ko pride na pomoč Rusija. Krivi so seveda Izraelci, Rotschildi, muslimanski bratje in drugi "end of world" protagonisti.

Res je, veliko faktorjev vpliva na trenutni val, a zagotovo ne gre za veliko zaroto ali širšo organizirano akcijo. Povečanje imigrantov iz Afrike niso zakrivili niti Američani niti Izraelci niti muslimanske vojne. Turki so lahko "nežno" porinili begunce iz svojih kampov in izkoristili oslabljen imunski sistem Evrope, ki se ji je grška debela koža spraskala do krvi in je zdaj vstop v ožilje Evrope praktično prost.

Vmes bodo begunci sicer srečali nekaj levkocitov in precej lokalnih obrambnih mehanizmov, ki še delujejo, a to ne bo zadostovalo. Tudi to ne more opravičiti nenadnega vala Afganistancev, kaj šele Pakistancev, ki prihajajo v vse večjem številu, čeprav nimajo absolutno nobenega izgovora, da se štejejo med begunce. Je veliko lokalnih faktorjev, ki so zgolj pospešili to snežno kepo, a noben ni tako pomemben kot glavni vzrok. Tudi po Kurdih padajo granate, a so ženske v prvih bojnih vrstah, med begunci pa predvsem fantje vojaških let. Za tak globalni pohod proti zahodni civilizaciji je potrebno več.

Ste že ugotovili, kdo je kriv? Ne?! Gledate ga. Na njem ste. Uporabljate ga. Internet in družabna omrežja so tista, ki so morala prej ali slej za posledico imeti novo selitev narodov.

Vse bolj dostopen internet, vse več virov informacij, ki ne potujejo preko uradnih vladnih medijev, so vse bolj frustrirali mladino v tretjem svetu. Vsi vaši instagrami, "what I really do" fotke, slastne upodobitve kosil in fanatično dokumentiranje vseh najbolj norih zabav so ustvarile čutilni overload, ki se mu ne more upreti nihče. Kar ni jasno politikom, strategom, obramboslovcem, vohunom, antropologom, filozofom, sociologom in svaštalogom, je jasno že povprečnemu marketingarju.

Seveda so vse te slike nateg, seveda ne jeste vsak dan v najdražjih restavracijah in niste vsak dan v letu ali na smučkah na snegu ali na vodi, ne slikate se vsak dan med porno ritkami v Zrčah in niste vsak dan na tekmi Barcelone. Nam Evropejcem je to jasno, ostalim ni. Marketing je dosegel svoje. Pojavilo se je ultimativno orodje dostave informacije v tretji svet in val se je začel. Najprej prvi zajčki, ki so se znašli na različnih lokacijah po Evropi, nato vedno bolj usmerjeni v tiste najbolj zanimive lokacije, ki ponujajo največ denarja, največ prostega časa in kar je najpomembneje, najbolj instaEvropo.

Um pač deluje v polju zaznavnega in fantazije navadno targetirajo predvsem mejne primere. Če si v življenju videl samo dekleta iz svoje vasi, se boš zvečer pač uspaval s fantaziranjem o najlepšem dekletu na vasi. Če ti pri tem večernem umirjanju tedne, mesece in leta pomaga internet s skoraj neskončno zalogo fotomodelov, ni čudno, če nekega dne hodiš po vasi in ugotoviš, da so vse punce nekako ... neprimerne. Tista stara kripa, ki si ji včasih rekel avto ali zanjo imel celo kakšno ljubkovalno ime, je zdaj simbol tvoje ujetosti v svet, ki ti je postal povsem tuj. Ne potrebuješ ravno padajočih bomb, da se nekega dne odločiš, da greš tja, kjer si v resnici doma. Ko ti kolega pošlje sliko, ki dokazuje (seveda po staroselski fotošop maniri), da je uspel, je skrajni čas, da spakiraš in odideš.

V takih zgodbah je daleč najbolj zgovoren primer iz devetdesetih, ko so se na Cejlonu pojavili samomori najstnikov. Fenomen je bil tako šokanten, da si je zaslužil resnejšo raziskavo, saj se tam, za razliko od številnih drugih delov sveta, najstniški samomori pač niso dogajali. Na koncu so našli vzrok - in sicer je bila to ameriška najstniška serija Beverly Hills. Do tistega trenutka se najstniki na Cejlonu niso ravno ukvarjali z zunanjim svetom in kako je možno živeti. Niso vedeli, da skoraj vsa preostala Amerika ne živi tako in tudi nikoli ne bo, dovolj je bila ena sama serija, da so se nekateri najstniki čutili ujeti v okolje, ki ga nikoli ne bodo mogli zapustiti in ki nikoli ne bo izgledalo kot Beverly Hills.

Tako je tudi bilo v preostanku sveta, a različne organizacije ugotavljajo, da sta kapitalizem in svobodni trg dvignila iz najhujše revščine več ljudi kot karkoli v zgodovini. Vse več ljudi si lahko privošči pot v deželo, o kateri fantazirajo pred spanjem. Ni jim več treba biti ujetnik svojega okolja. Ni jim več treba garati, da bi svoje okolje približali svojim sanjam. Vse več ljudi lahko ta del preskoči in ne gradi svoje dežele za vnuke, ampak si privošči sanje že zdaj, v tem življenju in predvsem sebi. Se spomnite, kako smo v socializmu praktično vsi dopustovali skoraj izključno na Hrvaškem in kako smo se razpršili po planetu, ko se je standard dvignil?

Spomnim se zgodbe fanta, ki si ni upal svojcem povedati, kako je v Evropi in da ni čisto nič podobno zgodbam, ki so jih poslušali. Predolgo so zbirali denar, da so ga poslali v Evropo in zdaj gara cele dneve, da jim lahko pošlje vsak mesec nekaj denarja v Afriko, da bodo lahko kmalu poslali še kakšnega družinskega člana in bodo morda nekoč lahko vsi skupaj v tem evropskem raju.

A teh zgodb je vse manj. V Evropo prihajajo mladi moški, ki jih ne zanima garanje. Predolgo so preko spleta opazovali življenje na drugi strani Mediterana. Ko se jih je nabralo dovolj in so čutili, da je trenutek za spremembe, so po samozažigu ubogega Tunizijca začeli svojo pomlad. Hoteli so več, hoteli so svoje virtualno življenje postaviti na svoje ulice. Žal so trčili v kruto realnost, ki je niso občutili na Facebooku in Twitterju. V realnem svetu so še vedno vladali islamisti, še vedno jih je več kot njih in predvsem v rokah vihtijo orožje in ne pametnih telefonov. Ko jim nisi uspel pobegniti, se strelska igra ni začela znova, ampak je bil game over res over. Zanje je bila odločitev preprosta. Gremo.

Zato vidite mnogo beguncev z urejenimi frizurami in pametnimi telefoni, ker so to njihovi vodiči in informatorji. Zelo dobro vedo, kam je treba oditi, kaj govoriti in čemu se izogibati. Informacije, ki so pred leti potovale mesece in se zato begunci niso mogli pravočasno ogniti pastem, so zdaj deljene v sekundah in en sam twit lahko spravi na pot stotisoče ljudi. Pravilno prestavljen deček za zgodovinsko sliko z Angelo, prepriča nemško kanclerko, da odpre vrata za vse Sirijce in nenadoma so vsi begunci Sirijci.

Ko so se Angeli priključili še Angleži, je New York Times poročal, da so v roku 48 ur v Nigeriji in drugje zaznali nenadne velike premike migrantov. Vrata so se odprla in reagiral je ves svet. Takoj. Instareakcija. A ne odhajajo v kitajska mesta duhov, fantastične in povsem prazne lokacije za več milijonov ljudi. Ni reklame. Ni odprtih vrat. Celo zdaj, ko se v Evropi postavljajo zidovi, najnovejši zemljevidi, ki si jih delijo, že vodijo od Bolgarije do Nemčije preko Poljske. Vsem je jasno, kje je radodarna politika do imigrantov, vedo, kako priti do cilja in pri tem ne delajo nobenih napak.

Seveda vi, dragi Slovenci, spet ne izstopate. Resda ste v enaki hedonistični meri dodajali svoje razvratniške izkušnje na splet kot ostali, a ste tudi na volitvah poskrbeli, da država vse bolj tone in tudi to je odmevalo po spletu. Državi ste priskrbeli ravno prav antireklame, da vam urejena in naličena begunka spotoma razloži, da ste prerevni zanjo. Pri vas ne bo instaEvrope.

Le kdo bi hotel ostati v tej državi svaštologov, kjer "pooblaščenka" kar žari od nove priložnosti za samopromocijo. V državi, kjer isti ljudje okupirajo borzo in se potem slikajo z Zokijem, kjer se protesti pred sodiščem delijo na slovenske zastave na eni strani in na drugi vse od zvezdaških do nacistično totalitarnih. V tej državi niti Slovenci več nočejo ostati, kaj šele instamigranti. Aktivisti bodo razlagali, kako moramo sprejeti na tisoče beguncev, ker bomo morda nekoč begunci mi in pozabljajo, kako smo ravnali s tistimi, ki so hoteli biti begunci leta 1945. Pozabljajo, da bi lahko tudi mi leta 1991 rekli, da mi gremo in naj nekdo drug poskrbi, da bo v Sloveniji lepo in se takrat vrnemo. Takrat nam je Zahod blokiral dostop do orožja, Vzhod pa nam je pošiljal zgolj metke in granate.

Vsi bodo pisali študije o nešteto vzrokih in se izogibali ključni besedi: pohlep.

Finančni zlom leta 2008 ni pokazal zgolj tega, kako pohlepni so bogataši na Wall Streetu. Pohlepni so postali vsi. Če je Grčija od vstopa v EU leta 1981 prejela okoli 100 milijard neto od EU in imela še dodatnih 100 milijard odpisanih, a še vedno grozi celotni Evropi s svojim bankrotom, zakaj bi bili zaskrbljeni drugi? Hiter denar in hitro insta-življenje. Kar ni všeč, se prefotošopa. Nihče več noče garati in skozi generacije dvigniti standard življenja. Če nam je v zgolj par letih attention span skrajšal iz 12 na 8 sekund, je vse jasno. Se staramo? Pa kaj. Evropejci imamo lahko toliko otrok kot drugi, saj ni problema. Ampak kdo bo imel čas in denar za vse te otroke? Kdo se bo z njimi ukvarjal? Kje je tu prostor za nas? Slike z otročički so res fajn instamoment, ampak vsak zase ve, koliko dela je zadaj. Preveč. Kakšne generacije, zdaj in tu, le da tu ne gre za budistično kanaliziranje Alana Wattsa. Ne, gre za zeitgeistovsko izjavo Erjavca o arbitražni aferi, v kateri se določajo zgodovinske meje nacije: upokojenci so dobili regres. A tudi ta izjava je bila dana šele, kakopak, po dopustu.

Vse mora biti zdaj in tu, če sem na napačnem mestu, se bom pač premaknil. Naj drugi uredijo moj stari prostor. Vsi bi se radi le še zabavali, nihče več noče po zabavi pospraviti. Angela se napije s podobo matere Tereze, ko se strezni, pa zahteva kvote. Se spomnite Shaqove iniciacijske reklame, kjer mora pospraviti razbito steklo po zabijanju? Takrat je to veljalo tudi za največjo zvezdo, danes več niti za instazvezdico.

Zato bodite pripravljeni. instaPolitiki in vsi instaKomentatorji na visoko budgetnih medijih bodo zgolj tekmovali, kdo bo sprejel več beguncev. Seveda ne bo nihče od njih njihov sosed, nihče ne bo pospravil po svoji zabavi. Vi boste na drugi strani imeli vse manj časa za instatrenutke in fotošopanje realnosti. Plačevali boste vse višje davke in posledično rojevali vse manj otrok. To bodo pograbili politiki, ki bodo še bolj entuziastično zahtevali dodatno imigracijo, da zapolnimo demografsko vrzel in da bo nekdo delal za naše penzije. Seveda jih ne bo nihče prekinil in vprašal, ali se v tem primeru imigranti ne starajo? Ne pomislijo, da bi lahko demografsko luknjo, če že moramo, lahko polnili tudi z imigranti iz Argentine in ne nujno muslimani. Garali boste in poslušali take cvetke še naprej, saj se jim ne sanja, da migranti, ki jih res zanima delo, ne izbirajo države z najvišjo socialno pomočjo. Učili se boste nove jezike, kot se jih morajo bančni uslužbenci v Kranju zaradi števila albanskih klientov, ki ne govorijo slovensko, ker boste pač radi naročili pravi kos mesa ali pravilno razložili, kako naj vas ostrižejo.

A pustimo optimizem, poglejmo raje še nekaj številk. Te dni mnogi radi omenjajo, kako je Evropa klecnila in kako jo je strah 500.000 beguncev v 500-milijonski super državi. Ti dežurni svaštologi seveda nimajo kapacitete razumeti, da bo beguncev letos precej več kot 500.000. Ne razumejo, da se begunci ne razporejajo enakomerno v vsej 500-milijonsko veliki "državi", ampak se koncentrirajo v urbanih središčih, ki so hkrati upravna in finančna središča. Središča, v katerih se sprejemajo novi šolski programi, ki ga morajo spoštovati tudi v provincah. Ne razumejo, da bo vsako leto beguncev vse več in se število sešteva in ne resetira z novoletnim šampanjcem, za zdaj še alkoholnim, seveda. Predvsem pa jim očitno ni nihče pojasnil, da je trenutno v Evropi že 50 milijonov ljudi, ki niso bili rojeni v Evropi. Pomislite, koliko otrok imajo in bodo imeli ti ljudje? Kakšno bo razmerje čez 20 let? Še naprej vam bodo razlagali, da ste ksenofobi, ko boste na ulici komajda našli koga, ki bo še govoril slovensko.

A če kdo razmišlja o morebitnih teroristih in številkah, da naj bi bil vsak 20 "begunec" v resnici poslan s strani ISIS, je morda dobro, da pogledamo nekaj zgodovinskih številk.

Kako so oblast prevzemali v preteklosti? Vsi Nemci recimo niso bili nacisti. V resnici jih je bilo le 7%. Muslimanov je bilo v Meki nekje med 5% in 10%. V Siriji je pol stoletja vladala družina Alavitov, ki predstavljajo zgolj 12% populacije. A številka, ki res bega, je doma v Afganistanu. Leta 2001 je tam živelo 26 milijonov prebivalcev. Vladalo jim je 45.000 Talibanov.

Iračanov in Sirijcev skupaj je preko 50 milijonov. Kalifat je ustanovilo, po ocenah CIE, približno 30.000 borcev ISIL.

Selitev narodov pa se je šele dobro začela.

Pripis uredništva: avtor tega, za slovenske razmere izjemno provokativnega prispevka, je znani tviteraš @strelovod.