Najprej zagotovo kadrovski, kajti po čistki na DUTB pred mesecem dni je bil zdaj idealen čas za še en odločilni udarec, s katerimi želi paradržava, ki obvladuje pomemben del državnih podjetij, prevzeti popoln nadzor nad prodajo državnega premoženja. Zakaj idealen? Zato ker je pozornost politike, medijev in javnosti takorekoč 99% usmerjena v reševanje migrantske krize, v katero je intenzivno vpletena takorekoč celotna vlada, še posebej pa premier. In če velja star ljudski rek, da priložnost naredi tatu, potem je logično, da so ključni akterji paradržave pograbili priložnost in se za Cerarjevim hrbtom najprej znebili politično relativno nevtralnih Mateja Runjaka in Mateja Pirca, dosedanjih članov uprave SDH.

Družinski posli

Bistveno za razumevanje tretjega kroga privatizacije je namreč to, da ima Slovenski državni holding, ki je nastal pred poldrugim letom, izključno pristojnost za upravljanje kapitalskih naložb države. SDH je naslednik Slovenske odškodninske družbe (SOD) in v svojem portfelju vsaj nominalno razpolaga z več kot 10 milijardami evrov premoženja. Da bi zaščitili interese paradržave, ki po mnenju pisca tega članka deluje po podobnih principih kot mafijska združba, so pred mesecem dni obglavili vodstvo Družbe za upravljanje terjatev bank. Tuji menedžment pač ni dvigoval telefonov, zavračal je "kavice" z vplivnimi posamezniki in lobisti, s tem pa si je na koncu izkopal jamo.

Petčlansko kadrovsko komisijo, ki jo je nadzorni svet SDH imenoval, da izmed 46 prijavljenih kandidatov (formalno je šlo celo za mednarodni razpis, vendar se po farsi s slabo banko vsi tuji menedžerji, ki nekdaj dajo na svoje ime, naše države na daleč izogibajo) izbere novo tričlansko upravo, je vodila Barbara Smolnikar, za katero so nekateri mediji celo plaho ugibali, da naj bi bila dobra prijateljica Mateja Narata, nekdanjega člana uprave NLB in aktualnega predsednika uprave holdinga Sava - prav tiste družbe, zaradi katere je prišlo do hudega konflikta s Skandinavci na slabi banki, v medijski vojni, ki so jo spin doktorji genialno zgradili na "škandalozno visokih plačah" njenih izvršnih direktorjev, pa je po naših informacijah pomembno vlogo odigrala prav Sava in njeni lobisti.

Toda Narat je očitno naredil še korak dlje, saj se ni zadovoljil s čistko na DUTB (kamor je zdaj prišel bolj prijateljsko naravnan Marko Simoneti, nekdanji prvi nadzornik NLB), ampak je s podporo Boruta Jamnika, sive eminence slovenske paradržavne ekonomije, svoj pohod nadaljeval tudi na SDH.

Našo tezo namreč potrjujeta dva argumenta: prvi je ta, da je razpis tako ali drugače diktirala kadrovska komisija, v kateri je imela glavno besedo Barbara Smolnikar, drugi argument pa se nanaša na izbor nove uprave SDH. Kdo so trije "novi obrazi", ki bodo naslednje štiri leta - če se seveda ne zgodi čudež in jih Cerarjeva ali kakšna druga vlada prej ne razreši - kraljevali na Slovenskem državnem holdingu, ki drži roko nad približno 11 milijardami evrov našega davkoplačevalskega premoženja?

Trije "novi obrazi"

Najprej je tu Marko Jazbec, nekdanji član uprave NLB (2009-2012) in potemtakem sodelavec Mateja Narata: dejstvo je, da je Jazbec sedel v upravi naše največje državne banke ravno v času, ko se je zaradi finančne krize začelo lomiti gospodarstvo, številna slovenska podjetja pa so od NLB zaman pričakovala reprograme kreditov, o katerih banka ni hotela več slišati. Če so še nekaj let prej veselo kreditirali tajkune, so kasneje obrnili ploščo in zaradi preveč rigorozne kreditne politike dokončno potopili vrsto slovenskih podjetij in infrastrukturnih projektov. Tudi bankrot mariborske nadškofije je del te zgodbe.

O konkretni odgovornosti Marka Jazbeca pri tem ne moremo govoriti, saj o tem (še) nimamo podatkov. Je pa vsekakor imel precej nesrečno roko pri izbiranju dosedanjih delodajalcev. Naj jih naštejemo, da vam bo jasno, o čem govorimo: Droga, NLB, Intereuropa, NKBM in Hoteli Bernardin.

Manj prahu se dviguje okoli novih članic uprave SDH; Nada Drobne Popovič je članica nadzornega sveta igralniške skupine HIT, v času 2. Janševe vlade pa je nekaj mesecev vodila tudi SOD. Nekaj več je znanega o Anji Strojin Štampar, dosedanji članici uprave Kapitalske družbe (KAD) in dolgoletni varovanki Boruta Jamnika. Strojin Štamparjeva velja za neproblematično, vendar obenem tudi nesamostojno osebnost. Morda ji bodo desni mediji očitali članstvo v združenju YES, vendar je to dejstvo, ki samo po sebi pove manj kot to, da je v letih 2007-2009 kot odvetnica delala pri Miru Senici.

Poker ni ruska ruleta

Vrnimo se zdaj na začetno premiso: dejali smo, da je pri odpoklicu nove in imenovanju nove uprave SDH šlo za skrbno načrtovano operacijo, katere namen je imel dva cilja. O prvem smo napisali, da sovpada s čistko na DUTB in da služi konsolidaciji paradržavnih interesov po ohranitvi nadzora nad t.i. nacionalnim interesom (ki je sicer čisto navadna larpurlartistična farsa, ki zlorablja strah pred tujimi lastniki in tako prikriva domačo plenilsko privatizacijo).

Drugi cilj, o katerem lahko v tem trenutku le sklepamo na podlagi določenih indicev, pa je usmerjen proti "zlu vsega zla", kot nekateri imenujejo NLB. Hudič se skriva v podrobnostih, ki skupaj sestavljajo mozaik milijardnega oškodovanja državnega premoženja, kar brez dvoma predstavljajo t.i. tajkunski krediti iz obdobja 2002-2009, ko je v upravi NLB sedel Matej Narat.

Aktualni predsednik uprave NLB Janko Medja se morda niti ne zaveda, po kako tankem ledu se giblje, odkar njegova banka s pomočjo zunanjih forenzikov pospešeno preiskuje kreditne mape in drugo dokumentacijo, katere vsebina je lahko obremenjujoča za tedanje člane uprave NLB (pa tudi njene nadzornike, med katerimi najdemo Marka Simonetija). Iz koluarjev se je namreč slišalo, da se potencialni kandidati za kazenske ovadbe dobro zavedajo, kako hitro se lahko tudi formalno znajdejo v kazenski preiskavi, zato naj bi bili pripravljeni storiti vse, da zaščitjo svoje interese in zabrišejo sledi, pri čemer je usoda Janka Medje zanje še najmanjša skrb.

Zaradi vsega tega lahko upravičeno domnevamo, da je po slabi banki in SDH naslednji na seznamu za odstrel prav Medja.