Iz intervjuja s Požarjem, ki je bil v našem mediju objavljen 9. aprila letos, nosi pa pomenljiv naslov Borut Jamnik bo v politiko vstopil tisti hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese, smo zato ponovno izpostavili tisti del, kjer eksplicitno govori o tem fenomenu. Na Portalu PLUS o Jamniku pripravljamo tudi tranzicijski dosje, saj ocenjujemo, da gre za enega najpomembnejših "playerjev" slovenske (para)državne ekonomije v zadnjih 15 letih.

Uvodoma pa citiramo nekaj najbolj pomenljivih trditev iz omenjenega intervjuja:

"Nekaj starih fantov, danes že seveda gospodov, še vedno dobro kroži po slovenskem gospodarstvu. Ne gre pa strogo ločevati starih in novih fantov, saj se imena, ki smo jim kljub medsebojnim frakcijskim in interesnim spopadom priča že leta in leta, v nemalo poslovnih epizodah kar lepo prelivajo.

Preživelo je kar nekaj imen, ki se pojavljajo na ostankih tajkunskih imperijev ali v drugačnih in novih vlogah. Tipičen primer je Borut Jamnik, prej dolgoletni prvi človek Kapitalske družbe, zdaj predsednik uprave Modre zavarovalnice. Torej paradržavne zavarovalnice, kjer je delovno mesto predsednika uprave zelo prijetno, saj ima trg zagotovljen po črki zakona. Vendar pa Jamnik ni zgolj šef Modre zavarovalnice, ampak je bistveno več, saj se praviloma pojavlja v ozadju vseh večjih kapitalskih zgodb, vezanih na privatizacijo velikih državnih podjetij. Borut Jamnik je tipičen predstavnik neke strukture ali lobijev, ki so doslej preživeli čisto vse."

Od kod Borutu Jamniku vsa ta moč? Je to tako kot pri Cerarju posledica dolgoletnega planiranja ali procesa ali zgolj splet srečnih naključij? 

Ne, nikakor ne gre za splet srečnih naključij. Tudi pri Jamniku gre za skrbno načrtovano kariero. Morate pa vedeti, da je Jamnik tudi izjemno spreten in talentiran za zakulisne poslovno-politične operacije. To mu priznavajo tudi tisti, ki ga izrazito ne marajo. Lahko vam tudi povem, in to iz lastnih izkušenj, da je neizčrpen vir informacij, pa četudi gre za dogodke, pri katerih ni nikoli sodeloval. Vsaj formalno ne.

Jamnikov princip dela je precej podoben načinu dela Gregorja Golobiča. Oba zelo veliko delata z ljudmi, precej vlagata v kadre, tudi novinarje ali novinarke. Je pa Golobič veliko bolj ciničen. Jamnikova moč se skriva predvsem v nastavljenih ljudeh v upravah in nadzornih svetih, kar mu je uspelo sestaviti skozi leta in leta kadrovskih kombinacij. To je ključ njegove moči.

Še malo za šalo in malo zares. Na sceni se tudi govori, da se Jamnik boji edino nekdanjega pripadnika Službe državne varnosti, danes pa razvpitega lobista in poslovneža Draga Isajlovića. Menda ga je Isajlović enkrat že trdo prijel – tako ljubljanska urbana legenda.

Enako je počel Gregor Golobič, vendar on tudi v politiki. Je pa med njima ena pomembna razlika. Golobič je kadrovsko kombiniral prek svojih posrednikov, middlemanov. Golobič je namreč znan po tem, da neposredno komunicira z izjemno malo ljudmi. Zaradi tega se dostikrat celo zgodi, da nekateri ljudje sploh ne vedo, da so njegovi kadri, ker z njim niso nikoli govorili neposredno, kadrovali pa so jih direktni Golobičevi vojščaki. 

Jamnikovi ljudje pa zelo dobro vedo, čigavi so, kdo jih je nastavil, koga morajo poslušati in komu dolgujejo uslugo.

Verjetno govori Jamniku v prid tudi dejstvo, da nikoli ni, tako kot Golobič, prestopil praga politike.

V aktivno politiko res ni vstopil, čeprav vem, da ga politika zanima. Mogoče je bil kdaj že čisto pred tem, da postane pravi politik, in morda še išče primeren trenutek in primerno stranko. Verjetno pa se mu trenutno niti ne splača vstopiti v politiko. Če že, bo Borut Jamnik v politiko vstopil tistih hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način, prek politične moči in vzvodov, zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese.

Pred leti, denimo, se boste morda spomnili, se je govorilo o skupini mlajših, vendar zelo izpostavljenih poslovnežev, ki bi lahko sestavili novo levosredinsko stranko. To so bili Jamnik, Žiga Debeljak, takrat še predsednik uprave Mercatorja, Tomaž Berločnik, zdaj prvi človek Petrola, Aleksander Svetelšek, bivši šef uprave Petrola, in Tomaž Kuntarič, takrat predsednik uprave Soda, danes pa zaposlen v Gorenju. Vem, da so omenjeni gospodje resno razmišljali o politiki, drži pa tudi, da so potem ocenili, da njihova prava priložnost za vstop v politiko še ni nastopila."