V angleškem in večini anglosaksonskih sistemov je dokaz bistvenega pomena, kajti na osnovi dokazov porota odloči, ali je obtoženi kriv, krivda pa mora biti v kazenskih primerih dokazana onkraj razumnega dvoma.
V zadnji kolumni sem citiral dr. Thomasa Fullerja, ki je dejal: "Dobite dejstva, sicer bodo dejstva dobila vas. In ko jih dobite, jih dobite na pravilen način, sicer vas bodo razumeli narobe."
Zadnji primer Volkswagnove prevare to odlično pokaže. Uradniki Združenih držav so bili zelo potrpežljivi v njihovem preiskovanju testiranja emisij, v nasprotju z – to smem reči – Evropsko komisijo. Zakaj je EU tako slaba v takih zadevah? Zato, ker je vpliv industrijskih lobijev premočan?
So pa še druge razlage tega; ena od njih je sramotni Janšev proces, pri katerem se zdi, da razsodba sloni na pomanjkljivih dokazih. To ni edini razlog, da je zaupanje v sodstvo splahnelo, zagotovo pa je eden od njih.
Potem lahko vidite, kako dolgo je trajalo, da so na dan prišli dokazi v Fifinem škandalu. Tožilci v ZDA so trdno prepričani, da imajo dovolj dokazov, da lahko zahtevajo izročitev Seppa Blatterja.
V angleškem in večini anglosaksonskih sistemov je dokaz bistvenega pomena, kajti na osnovi dokazov porota odloči, ali je obtoženi kriv, kar mora biti v kazenskih primerih brez vsakega razumnega dvoma. Sodnik, ki vodi sodni postopek in jamči, da se upoštevajo dokazna pravila, osvobodi obtoženca, če ni spoznan za krivega, ali ga obsodi, če ga spoznajo za krivega. Sodnikovo mnenje ni odločujoči dejavnik.
V primeru ameriškega kolesarskega šampiona Lancea Armstronga je trajalo leta, da so zbrali dokaze, toda oblasti so prišle stvari do dna. Tako kot v primeru s VW so oblasti razvile sistem, kjer so najvažnejši dokazi in ne mnenja.
Seveda v mnogih situacijah vsa dejstva niso na dosegljiva in odločitve je treba sprejeti v omejenem časovnem obdobju. To se pogosto primeri pri poslovnih odločitvah, ko morajo menedžerji in podjetniki ugibati, pametno ugibati o prihodnosti. Tako je tudi v politiki in v nekaterih znanstvenih slučajih. Pri vprašanju o globalnem segrevanju se zdi, da imamo dokaze, da se dogaja, vendar so dokazi, češ da so glavni vzrok človekove aktivnosti, veliko manj prepričljivi.
Seveda diktature ne marajo dokazov, ker spodkopavajo njihove zahteve in moč, in ker radi predstavijo lastno verzijo resnice ali zgodovine. Če se diktatorji odločijo, da je nekdo kriv, potem je, brez ozira ali obstajajo vsa dejstva ali celo kak resničen dokaz.
Dostop do resnice in dejstev je bilo tisto, kar je zrušilo Berlinski zid in razkrilo laži in izkrivljanja komunistične in socialistične propagande. Dokazov ni več mogoče skrivati. Zato mnogi politiki po vsem svetu še vedno poskušajo nadzirati medije.
Kot je dejal Fuller, brez dejstev boste napačno razumljeni, če jih ne boste priskrbeli. VW, Lance Armstrong, Sepp Blatter, DUTB in vsi tisti komunisti to vedo.