Kaj vemo o Ivanu Zidarju, največjemu zidarju slovenske matere, ki je bil v svojih zlatih časih gradbeni faraon Slovenije in Jugoslavije? Vemo toliko, kolikor je bil pripravljen povedati redkim prijateljem, ki ga kličejo Dore in so te majhne skrivnosti potem delili dalje. Joca Pečečnika je nekoč tako navdušil s svojimi zgodbami o tem, kako je "njegov" SCT gradil za Sadama Huseina v Iraku, da je potem Pečečnik to še dolgo razlagal naokoli. Če gre verjeti tem pripovedim, potem se je slovensko gradbeništvo, ki ga je poosebljal Ivan Zidar (na čelo SCT je prišel sredi sedemdesetih), v svojih zlatih časih dejansko valjalo v denarju, Zidar in Husein pa sta bila osebna prijatelja. Pa ne samo to, SCT je veliko delal tudi v Libiji, kjer je bil na oblasti polkovnik Gadafi. O tem, s kakšnimi darili je Zidar zasipal arabske partnerje v teh deželah, obstajajo miti in legende, ki bi jih lahko poslušali ure in ure, če bi imeli čas.

Časa pa ni prav dosti, ne za naše bralce ne za našega portretiranca, za katerega je obveljalo, da mu je sreča na stara leta grdo obrnila hrbet. In ko so prejšnji teden oropali njegovega sorodnika oziroma kurirja, ki mu je, nesrečniku v stiski, prinesel nekaj drobiža v evrskih bankovcih, so zlobneži po spletu brž komentirali, da je "lopov oropal lopova".

Od človeka do Boga

Ivan Zidar je desetletja poosebljal SCT. Bil je alfa in omega slovenskega gradbenega konglomerata, ki je v najboljših časih zaposloval tudi prek 11.000 ljudi. Toda takrat je ekonomija cvetela in socializem je bil v svojih najboljših letih. Tudi Ivan je bil v odlični telesni kondiciji. A potem se je zgodila zgodovina. Jugoslavija je razpadla. Delavci so morali v vojsko. Zidar je izgubil precej moči, predvsem pa skoraj vse pomembne tuje trge. Zadovoljiti se je moral s Slovenijo, kjer je zaradi velikega političnega vpliva Zidarju pripadel gradbeni sektor, podobno kot je Janezu Zemljariču zdravstvo. Na mnogo manjšem, a še vedno dovolj bogatem trgu je postal gradbeni baron, skoraj Bog.

Čeprav odvisen od relativno majhnega trga se je zidar vseh zidarjev pametno obrnil. Znal je z levimi in desnimi. Bil je zlizan z vsemi. Namazan z vsemi žavbami. Zadrt komunist, ko je bilo potrebno (veljal je za kader in ljubljenčka nacionalista Ivana Mačka Matije, kateremu je zgradil napol zasebno in zaprto kočevsko območje, in ravno prav katolika, ko je bilo potrebno. Z njim sta se z veseljem slikala tako Milan Kučan kot Franc Rode. Slednji naj bi Zidarja ob neki priložnosti, na zasebnem kosilu v Parizu z enim od prihodnjih premierjev Slovenije, označil kot človeka plemenite krvi, nekakšnega plemiča torej.

Moder ali rdeč, saj je vseeno; Zidar je bil leta in leta predvsem nedotakljiv. Z rok so mu jedli tudi bankirji, kajti SCT vse do izbruha recesije nikoli ni imel težav s financiranjem. Še najmanj preglavic je Zidarju povzročala NLB, kjer je bil član uprave dolga leta Alojz Jamnik, brat ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika. No, tretji in ključni brat Janez Jamnik pa je bil ves čas Zidarjev ključni sodelavec na SCT, zadolžen za finance.

Milan Kučan in Ivan Zidar

O tem, kako visoko mnenje je imel o sebi Zidar, priča njegovo zaslišanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo novembra 2010, kjer je vidno razburjen, ker se mora tako poniževati in nekim nepomembnežem pojasnjevati svoja dejanja, izdavil, da je on "taprav in taplav Sloven'c". Je hotel s tem povedati, da je plemič in nedotakljiv, ker je na pravi strani?

Očitno je bil vse do leta 2011, ko se je začel potop slovenske gradbene industrije, res "taprav in taplav", saj mu je šlo kot po maslu. Ceste so bile potrebne obnove in nova država je potrebovala tudi nov cestni križ. Pa tudi delovna mesta in gospodarsko rast. Premier Drnovšek je rabil Zidarja, Ivan je rabil Janeza. Zagotovo križa ni bilo potrebno preplačati za nekaj milijard, vendar je bila priložnost. In, kot pravijo, priložnost naredi tatu. Tudi ko gre za neke diskete, s katerimi se vpliva na izbor izvajalca za Trojanski tunel. Milijarde za asfalt bi bile lahko tudi bolj koristno porabljene, vendar niso bile, ker se Zidarju politiki niso upali upreti. Ko se mu je leta 1999 poskušal Drnovškov podpredsednik vlade Marjan Podobnik, naj bi Zidar zaradi njegove zamisli o lastninjenju SCT tako ponorel, da mu je po Podobnikovih besedah zagrozil, da ga bo "počil".

Ne, z Ivanom ni bilo šale. Celo gradbeni tovariši so vedeli, kje so meje. Včasih so jih sicer tudi skupaj prestopili, saj so se po dolgem, napornem kosilu, ki mu je sledila divja degustacija alkohola, v kakšni gostilni tudi stepli. In ko so se, je letelo na vse strani. Nekdanji (in prvi) predsednik uprave DARS (Družba za avtoceste Republike Slovenije) Jože Brodnik se je nekoč stepel z Zidarjem, ki mu je zlomil roko. Ivan Zidar je bil pač vedno krepke postave in nikoli se ni branil kozarčka. Urbane legende govorijo, da je pokopal vsaj enega šoferja, ki ni zdržal takšnega tempa. Ob nočni omarici pa naj bi imel gradbeni baron kisikovo jeklenko, saj je po divjih nočeh potreboval rehabilitacijo do naslednjega jutra. V zadnjih letih, ko je že bolehen kraljeval na SCT, naj bi imel tudi ves čas v pripravljenosti medicinsko sesro, kar je privilegij, kakršnega si ne more privoščiti niti predsednik republike. Kdor je želel k Zidarju, je moral tudi mimo detektorja kovin in dveh varnostnikov.

Konec zlatih časov

Ivan Zidar se je rodil leta 1938 v vasi Škrabče na Blokah. Wikipedia o njem pove, da se je po koncu študija najprej zaposlil v podjetju Slovenija ceste v Ljubljani, sprva kot projektant, a že čez dobra tri leta je postal tudi direktor. Ključna je bila podpora Ivana Mačka Matije. Tega v Wikipediji seveda ne piše. Lahko pa napišemo mi. 

Zlate čase za SCT je za štiri leta prekinil razpad Jugoslavije in sočasni konec pravljice o neuvrščenih. Toda že leta 1994 se je Drnovškova LDS, prepričana v zgodbo o uspehu, lotila širokopoteznega infrastrukturnega projekta Slovenija gradi avtoceste, s katerim je naša država sicer trideset let prepozno, a vseeno le začela dohitevati razvito Evropo. Za koliko milijard evrov smo davkoplačevalci preplačali avtoceste, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Vprašanje je, če je to jasno ključnim akterjem gradbenega kartela, ki se je za posel stoletja "gentlemansko" dogovoril na kosilu na dvorcu Zemono pri Vipavi. Da, če še niste opazili: direktorji gradbenih firm radi hodijo na kosila v najboljše gostilne (Zidar denimo obožuje še znano gostilno Janežič na Pšati, kamor je pogosto pošiljal šoferja po pohanega piščanca za domov). Tistikrat sta bila na Zemonu, v gostilni Pri Lojzetu poleg Zidarja ključna še Dušan Črnigoj (Primorje) in Hilda Tovšak (Vegrad). Črnigoj je eno zaporno kazen že odsedel, Hildi pa grozi, da Pri Lojzetu še dolgo dolgo ne bo jedla zlate rižote (tj. posebna rižota, hišna specialiteta ki jo mojster Tomaž Kavčič potrese z zlatimi nitkami).

Leta 2011 se je začel stečajni postopek Zidarjevega imperija in sodni proces Čista lopata. Pred tem je Zidar na vse kriplje poskušal preprečiti potop SCT, angažiral je Dragana Isajlovića in pritiskal na finančnega ministra Franceta Križaniča, ki naj bi ga rešil pred neusmiljenimi bankami, ki o reprogramih posojil nenadoma niso hotele več slišati. Toda žeblje v Zoidarjevo krsto sta zabila pravnočna obsodba zaradi podkupovanja na Bavarskem (kar je SCT onemogočilo enakopravno sodelovanje na mednarodnih razpisih) in domači sodni proces Čista lopata, v katerem je bil ob Črnigoju, Tovšakovi in Srečku Gabriču tudi Ivan Zidar pravnomočno obsojen. Pazite, naj napišemo še enkrat - pravnomočno obsojen. Ali sedi v zaporu? Kako je to mogoče? Je mogoče, če prestajanje zaporne kazni ni mogoče zaradi zdravstvenih razlogov. Drugače povedano, padli gradbeni Bog se je po pomoč zatekel k bogovom v belem.

Bogovi v belem namreč gospodujejo nad kosom papirja, na katerem piše "zdravniško opravičilo". Vendar ne gre zgolj za zdravnike. Po naših informacijah naj bi bili uporabljeni še drugi vzvodi, ki izhajajo iz časov, ko so v Sloveniji ključni ljudje drug o drugem vedeli preveč, da bi si v resnici upali kogar koli dejansko spraviti za zapahe.

Zanimivo pri roki pravice glede Zidarja je namreč tudi to, da ga nikakor ni uspela zares pripeljati na sodišče na ključne obravnave. Zidar je po besedah očividcev povsem samostojno in kot katerikoli drugi državljan lahko denimo potoval v Švico ali Liechtenstein (lahko samo ugibamo zakaj prav tja), ni pa mogel sedeti v topli sodni dvorani in prisostvovati razpravam. Zanimiv medicinski fenomen. Sindrom Munchausen?

Pacient posebne vrste

Na sodišče so ga kot kakega nebogljenega stoletnika (čeprav na sliki ne izgleda nič drugače kot povsem zdrav sedemdesetletnik), med drugim vozili reševalci podjetja Pacient d.o.o. Tu pa je že več detajlov, mimo katerih ne moremo iti. Zanimivo je denimo to, da so oznake podjetja Pacient, ki sicer na veliko krasijo njihove uniforme, v primeru Zidar skrbno odstranili. Pacient je tudi podjetje, kamor je na kardiološke preglede k osebnemu kardiologu Marku Gričarju hodil baron Zidar. K tistemu Gričarju, za katerega vedo sestre z oddelka povedati, da naj bi v trenutku, ko so Zidarja tlačili v marico, prejel telefonski klic, iz telefona pa naj bi bilo slišati kričanje, in sicer nekako v smislu "takoj pridi sem, zakaj pa misliš, da te plačujemo..."

Marko Gričar

To je taisti gospod Gričar, ki mu po poročanju časnika Finance v najnovejši aferi UKC Ljubljana, s katero skušajo v naši največji bolnišnici očitno disciplinirati poredne zaposlene (afera s selektivnim preklicem dovoljenj za delo v prostem času pri drugem delodajalcu), očitno za tako dovoljenje(a) sploh ni bilo treba nikoli zaprositi. Morda zato ne, ker sta bila z najbolj vrhunskim direktorjem UKC Ljubljana vseh časov Simonom Vrhuncem gimnazijska sošolca?

To je tudi tisti Gričar, ki poleg redne službe v UKC Ljubljana (brez soglasja) dela v prostem času kot kardiolog pri podjetju Pacient. Za katerega je, po pripovedovanju naših virov iz urgence UKC Ljubljana, Gričar prebrisano organiziral, da je podjetje z uničenjem konkurence (reševalnih vozil drugih podjetij preprosto niso več klicali?!) postal praktično ekskluzivni prevoznik bolnikov na področju Ljubljane.

To pa še ni vse. Gospod Gričar je še lastnik podjetja Edumedic d.o.o., na katerem se je samo v letu 2014 obrnilo skoraj 300.000 evrov (podjetje prireja "strokovna srečanja", v resnici pa je glavni namen v ozadju seveda črpanje "sponzorskega" denarja od farmacevtskih podjetij kot zahvala za masovno predpisovanje zdravil). Zanimivo, po podatkih GVIN je poslovni izid tega podjetja, ki nima zaposlenih in nekih posebnih stroškov, leta 2014 prinašall izgubo v višini 1.600 evrov... Spretna računovodska akrobatika, prvič?

Obenem je Marko Gričar solastnik podjetja Prva zdravstvena asistenca, na katerem se letno obrne okoli milijon evrov. A glej ga zlomka, po podatkih GVIN ima samo dobrih 70.000 evrov dobička. Toliko truda za tako majhen izplen. Ali pač? Spretna računovodska akrobatika, drugič?

Ugrabljena država, nedotakljivi faraoni

Zakaj takšna digresija z naše naslovne teme, tj. portreta Ivana Zidarja? Zato ker smo bili prejšnji teden priče ropu, ki je dokončno razgalil vso bedo propadle tranzicijske Slovenije. Če pustimo ob strani, da se kljub vsem medijskim razkritjem še vedno krade na vsakem koraku (po starih, ustaljenih udbaških metodah), če pustimo ob strani, da pravni sistem v najbolj "pravni državi" ne deluje (in vodilni lahko še tisočkrat v kamero ponovijo, da je Slovenija pravna država, je že vsakemu šolarčku jasno, da je vse skupaj farsa), če pustimo ob strani, da so NPU, Specializirano državno tožilstvo, KPK in podobne institucije očitno le same sebi namen, če pustimo ob strani, da nekateri pravnomočno obsojeni nikoli ne bodo videli celice od blizu, drugi pa so jo že zapustili, če pustimo ob strani, da je že vsem jasno, da so slovenske stranke (razen redkih idealistov) samo krinka demokracije, v ozadju pa vladajo neke povsem druge strukture, potem lahko mirno rečemo, da se je ta teden zgodil vendarle precedens.

Ivanu Zidarju, ki je tako brez denarja, da je moral razglasiti osebni stečaj, so praktično pred nosom ukradli precej denarja; nekateri pravijo, da je šlo celo za 150.000 evrov gotovine. Še enkrat, medtem, ko je gospod razglasil osebni stečaj, ker naj ne bi imel denarja, njegova žena Vincencija "Cenka" (vse življenje gospodinja brez prihodkov) pa si na Obali ogleduje nepremičnine za nakup, so v lastni garaži ukradli ogromno denarja. Pripeljal se je na kolesu, potegnil pištolo in Zidarjevemu kurirju - po nepreverjenih informacijah naj bi šlo za zeta Renata Strojka - ukradel vrečko z denarjem. Kot v kakšnem slabem mafijskem filmu.

Za ta dogodek javnost v bistvu ne bi smela nikoli izvedeti. Če Zidar uradno nima denarja in mora v osebni stečaj in če je pri zdravi pameti, ne bi nikoli smel poklicati policije. Ta se je nemudoma odzvala. Policisti so v večjem številu s natančnostjo Sherlocka Holmesa prečesavali Zidarjevo garažo. Ponovno zanimivo naključje. Zakaj? Zato ker se z enako vestnostjo ne lotevajo Zidarjevih rabot v gradbeništvu, Zemljaričevih v zdravstvu in tudi vsega ostalega, kar je v zadnjih mesecih in letih vendarle pricurljalo v javnost.

Je revolucija začela žreti svoje otroke? Ali pa so se celo pripadniki paradržave začeli boriti za obstoj in preživetje?