Zakaj je Slovenija edina dežela nekdanjega komunističnega bloka, ki nikoli ni izvedla lustracije? Poleg tega je tudi edina članica EU, ki je zavrnila deklaracijo o obsodbi vseh treh zločinskih režimov 20. stoletja, fašizma, komunizma in nacionalnega socializma.
Vesel sem, da je vprašanje lustracije prišlo nazaj na nacionalno agendo. Zakaj, se sprašujem, je Slovenija edina nekdanja komunistična dežela v Srednji Evropi, ki v tej smeri doslej ni naredila ničesar? Zanimivo bi bilo slišati odgovor od tistih, ki so kmalu po osamosvojitvi zavrnili predlagani zakon o lustraciji. Prav tako bi bilo zanimivo slišati tiste, ki blokirajo popolno odprtje nacionalnih arhivov, navkljub dejstvu, da je bilo veliko dokumentov uničenih v letih 1988 – 1991.
Človek je po naravi nezaupljiv, če se arhivi uničujejo. Tako kot v primeru prikritih povojnih grobišč si moramo zastaviti vprašanje: "Zakaj morajo skrivati svoja dejanja?"
Zdi se mi, da je možno, da je po tistem, ko so Tita vrgli iz Informbiroja in se je njegov sedež iz Beograda preselil v Prago, nacionalna verzija jugoslovanskega komunizma pomenila, da mora globlje prodeti med prebivalstvo. Ni mogel več nadaljevati po dotedanji stalinistični poti. Pravzaprav je moral Tito navkljub vsem dokazom zanikati, da je bil njegov režim sploh bil kdaj stalinističen (glej arhivsko sporočilo Churchilla feldmaršalu Alexandru)
Faksimile britanskega arhivskega dokumenta, ki Tita imenuje "prevarant" (angl. crook).
Mlajšo generacijo bo osupnilo dejstvo, da se je prevajalki Angleško-slovenskega slovarja, ki ga je leta 1947 izdala Državna založba, zdelo nujno potrebno razložiti, zakaj je takšen slovar nujen. Avtorica namreč v predgovoru zapiše:
"Vkljub temu, da anglosaksonski svet ne more ali noče razumeti naprednega duha ljudske demokracije, ki je po zmagoviti vojni zavladala v slovanskih deželah s Sovjetsko zvezo na čelu, je ostala potreba po znanju angleščine velika…"
Faksimile predgovora, spisanega v "sovjetskem duhu".
Ta stavek bo verjetno presenetil mnoge, kajti vzgojeni so bili v mitu, da so deželo osvobodili le domači komunisti – ne pa v glavnem Sovjetska zveza ali orožje zaveznikov ali pa njihova pobuda kapitulirani italijanski vojski, naj svoje orožje preda partizanom.
Globoko penetracijo režima v družbo so v Jugoslaviji nadalje dosegali s pomanjkljivim sistemom samoupravljanja, ki je formalno vključeval vsakogar, četudi so bile pomembne odločitve sprejete za zaprtimi vrati komunistične elite.
To je, v povezavi z razvejanim sistemom nadzora tajne policije in njenih ovaduhov, pripeljalo marsikoga, ki v resnici ni podpiral nedemokratičnega sistema, do razumljivega strahu pred maščevanjem.
Toda dober lustracijski zakon bo jasno povedal, da so bili mnogi v takšnem sistemu tudi žrtve, obenem pa bo tudi počistil z govoricami in sumi, za katere vem, da še vedno obstajajo.
Lustracija ni pomembna samo interno, za slovensko družbo, ampak tudi zaradi vtisa, ki ga ta država daje v tujini – izjemno negativnega, kajti dejstvo je, da je Slovenija edina članica Evropske unije, ki ji ni uspelo obsoditi tri največja zatiranja 20. stoletja: komunizma, nacionalnega socializma in fašizma.
Kakorkoli že pogledamo na lustracijo, v demokraciji imajo ljudje pravico vedeti. Torej lustracijo, prosim. Četudi tako pozno.