Komentar

Uredniški komentar: civilizacij ne rešujejo ograje ali zidovi, ampak vedno samo ljudje

Lahko se sicer slepimo, da bodo "tehnične ovire" - kar je naš birokratski izraz za ograjo in bodečo žico - na južni meji z(a)držale naslednjo etapo v selitvi narodov v Evropo, vendar je to že srednjeročno približno tako učinkovita metoda, kot da bi snežni plaz skušali zaustaviti z nasipom iz papirja.

10.11.2015 23:20
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   migranti   begunci   ograja   evropa   slovenija   meje   zda

Foto: arhiv Portala PLUS

Ključno sporočilo slovenskega začetka nove mejne politike pa je precej širše od aktualne vladne koalicije v Ljubljani ali Zagrebu. Govori namreč o umazenem delu, ki ga mora za nekompetentno evropsko birokracijo v Bruslju opravljati periferija, kamor spadamo tudi mi. Ker EU ni sposobna zagotavljati skupne varnostne in obrambne politike, se je evropski projekt začel podirati. Najprej v Grčiji, ki je bila najšibkejši člen.

Včerajšnji nastop predsednika vlade Mira Cerarja pred novinarji je dokončno uradno potrdil, kar smo nekateri mediji o ograji na južni schengenski meji vedeli že več tednov. Vseeno pa je čudno sovpadal s pomembnim in simbolnim trenutkom ohranjanja socialnega miru in dobrih odnosov s sindikati. Minister za javno upravo in predstavniki skoraj tridesetih reprezentativnih sindikatov javnega sektorja so namreč podpisali plačni dogovor za leto 2016. Za Cerarjevo vlado precej pomemben dosežek, nad katerim pa bistveno manj navdušenja kaže zasebni sektor, ki se bo odslej počutil še bolj deprivilegiranega in neenakega pred zakonom.

 

Kljub pomembnosti socialnega dialoga je bila novica včerajšnjega dne povezana z neizbežno eskalacijo t.i. migrantske krize, do česar bo zagotovo prišlo v prihodnjih dneh. Stabilno jesensko vreme z nadpovprečno toplimi temperaturami, strah pred bližajočo se zimo in skorajšnjim koncem nemške gostoljubnosti ter še nekateri, na prvi pogled ne preveč izstopajoči dejavniki, so namreč proti Zahodni Evropi pognali nov val migrantov iz Turčije, kjer jih na pot čakata še vsaj dva milijona, približno toliko kot na obalah Severne Afrike.

 

Tokrat je slovenski varnostno-obveščevalni aparat le uspel pravočasno sešteti 1 plus 1 in vlado prepričati, da se nam dejansko bliža "tretja pošiljka". Ta pa bo za Nemčijo že predstavljala problem, zato se bo začel postopek omejevanja njihovih prihodov. Bavarski CSU je dovolj dolgo pritiskal na zvezno kanclerko Angelo Merkel, da je ta sprejela logiko, po kateri Nemčija zaradi nekakšnega zgodovinskega občutka krivde sicer nikoli več, nie wieder, ne bo zapirala meja ali nanje postavljala ograj in bodeče žice, bo pa po drugi strani vseeno začela omejevati dotok tujih migrantov.

 

Nemški zasuk, do katerega je prišlo v zadnjih nekaj dnevih (po tem, ko je latentno samodestruktivna kanclerka že skoraj razbila Evropsko unijo), je sprožil olajšanje tudi v Avstriji, ki je takoj razglasila, da odslej dnevno ne bo več sprejemala več kot 6000 tujcev. De facto domino efekt se je moral poznati tudi v Sloveniji, kajti še včeraj blaga, sprenevedava retorika predstavnikov vlade se je čez noč začela spreminjati. Do določene mere je to logično, saj bi prezgonje forsiranje mejnih ograj lahko preveč negativno vplivalo na javno mnenje, predvsem pa na koalicijski partnerici. Domnevamo, da je premier v strahu pred resno vladno krizo tako dolgo odlašal z odločitvijo. Morda celo predolgo.

 

Prve resnejše poizvedbe o varovalni ograji so po zaupnih kanalih iz vladne palače odšle že pred dobrima dvema mesecema, ko je kazalo, da bo Madžarska zaradi nevzdržnih razmer kmalu fizično zaprla zeleno mejo s Srbijo. Toda Orbanovo politiko so si tedaj skoraj vsi evropski mediji povsem napačno interpretirali, kajti madžarski premier je neljubo odločitev sprejel zaradi čedalje večjega nezadovoljstva prebivalcev ob meji s Srbijo, ki vsakodnevnih incidentov z migranti niso mogli več prenašati in so zagrozili s samoobrambo (skrajno desničarska stranka Jobbik Magyarországért Mozgalom pa je "na teren" pošiljala celo nekakšne paravojaške formacije v pomoč prestrašenim domačinom).

 

Naslednji razlog za Cerarjevo zavlačevanje so bile hrvaške volitve. Nobena skrivnost ni, da so odnosi med slovenskim in hrvaškim premierom zelo dobri in da v levo-liberalni Ljubljani ni posebne želje, da bi hrvaško vlado prihodnja štiri leta vodil Tomislav Karamarko oziroma konservativno-nacionalistična HDZ (čeprav bi to, na prvi pogled paradoksalno, glede migrantske krize celo pozitivno vplivalo na odnose s Slovenijo). Zaradi tega je slovenska stran do zadnjega čakala z začetkom projekta Ograja, kajti dovolj bi bilo, da bi uradna potrditev v javnost prišla dan ali dva pred hrvaškimi volitvami, pa bi Zoran Milanović in njegova SDP na volitvah dosegla še bistveno slabši rezultat kot sicer; slovenska ograja na meji s Hrvaško, bi zmagoslavno trdili hadezejevci, pomeni odrivanje Hrvaške nazaj na Balkan, v neko novo Jugoslavijo. Ob tej retoriki bi se tehtnica skoraj zagotovo nagnila na stran HDZ, kajti Hrvati za razliko od svojih alpskih sosedov o nekaterih zgodovinskih pojmih nočejo niti slišati več...

 

Kaj torej predstavlja začetek resnejšega varovanja meje s Hrvaško? V prvi fazi preventivni korak za primer tolikšnjega zmanjšanja sprejemanja migrantov v Nemčiji in Avstriji, ki bi pomenil, da v Sloveniji teoretično lahko obtiči na tisoče migrantov. Če bo strožji režim na južni schengenski meji dejansko funkcioniral, potem naša država v nobenem primeru ne bo sprejela več tujcev, kot jih bo potem naprej prevzela Avstrija, ta pa se bo seveda prilagajala nemški migracijski in azilni politiki.

 

Druga zadeva pa je domino efekt oziroma reakcije Hrvaške na slovenski ukrep. Kajti logično bi bilo, da bi tudi Hrvati uvedli strožji nadzor na meji s Srbijo, kajti sicer bi sami postali neke vrste slepa ulica, kar bi imelo katastrofalne posledice na gospodarskem, socialnem in družbenem področju, posledično pa bi na političnem prizorišču močno okrepilo desnico (v tem pogledu so strahovi visokih funkcionarjev nemške CDU, da jim doktorica kemije Angela Merkel uničuje stranko in njeno desno krilo potiska še bolj na desnico, bržkone zelo utemeljeni).

 

Ključno sporočilo slovenskega začetka nove mejne politike pa je precej širše od aktualne vladne koalicije v Ljubljani ali Zagrebu. Govori namreč o umazenem delu, ki ga mora za nekompetentno evropsko birokracijo v Bruslju opravljati periferija, kamor spadamo tudi mi. Ker EU ni sposobna zagotavljati skupne varnostne in obrambne politike, se je evropski projekt začel podirati. Najprej v Grčiji, ki je bila najšibkejši člen. Potem se je po hitrem postopku vdala še najmlajša članica Hrvaška, glede Slovenije pa ni dosti manjkalo, da bi se ji zgodilo isto. Morda nas je rešila sreča, kajti neke posebne pameti ali celo strategije nismo mogli najti niti s povečevalnim steklom.

 

Odločitev, da se preneha s toleriranjem masovnih ilegalnih prehodov t.i. zelene meje, je bila sprejeta dobesedno pet miut pred dvanajsto, ko je na poti proti Sloveniji še vsaj 30.000 novih migrantov. In za njimi še stotisoči novih. Nemško "gostoljubje" se bo končalo, zelo verjetno že kmalu, in takrat se bodo razmere dramatično poslabšale. Če za zdaj še veljajo besede, ki jih je ob vrhuncu t.i. drugega migrantskega vala izrekel zelo pomemben državni funkcionar, namreč da "smo v vojni, v kateri ne smemo izstreliti enega samega naboja", ni nikjer rečeno, da ne bo Slovenija dejansko že konec leta stražarnica "trdnjave Evrope", v katero se bo hotelo na vsak način preseliti še nekaj milijonov ljudi. To pa v skrajni konsekvenci pomeni izredne razmere, konec evropskega humanizma in razsvetljenstva, saj tolikšne množice nepovabljenih mirgrantov stara celina enostavno ni sposobna integrirati. Morda bi jih lahko Združene države Amerike, ampak t.i. Združena Evropa jih v tem trenutku pač ne zmore. Evropska zavest je premalo razdelana, da bi se lahko soočila z tako vseobsežnim izzivom, kajti migrantska kriza ni le humanitarna, temveč je v naslednji fazi tudi socialna, finančna, družbena, religiozna, moralna, svetovnonazorska in - na to smo moderni Evropejci zelo občutljivi - pravna. Kajti na koncu dneva gre za enakost pred zakonom, sicer ob spoštovanju različnosti, vendar kljub temu ob upoštevanju enakih pravic in dolžnosti vsakega.

 

Evropi manjka identifikacijsko-motivacijsko lepilo, s katerimi bi zakrpali široke razpoke med bruseljskim središčem in slabo razvito periferijo. S tem Američani nimajo težav, zato je tudi njihova integracijska politika tako uspešna. Na prvo mesto so že pred dvesto leti postavili vladavino prava, vrednostni sistem in enakost pred zakonom, ki jo zagotavlja učinkovito delujoč pravni red. Brez tega bi se Američanom družba prej ko slej sesula, prevladale bi sredobežne sile in prvinski strahovi pred tujci, ki želijo zlorabiti njihove pridobitve in se infiltrirati v njihovo družbo s slabmi nameni. Nekaj podobnega lahko pri nas poslušamo skoraj vsak dan.

 

Če bo ograja na južni meji delovala pomirjujoče in slovenske strahove pred "Turki" vsaj malo zmanjšala, potem je treba njeno postavitev pozdraviti kot del psihoterapije, vlogo in pomen za nacionalno samozavest pa povzdigniti na simbolno raven Kitajskega zidu...

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
0
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
21
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,019
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,484
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,292
04/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,237
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,914
06/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,283
07/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,250
08/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,335
09/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,085
10/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,353