Komentar

Uredniški komentar: civilizacij ne rešujejo ograje ali zidovi, ampak vedno samo ljudje

Lahko se sicer slepimo, da bodo "tehnične ovire" - kar je naš birokratski izraz za ograjo in bodečo žico - na južni meji z(a)držale naslednjo etapo v selitvi narodov v Evropo, vendar je to že srednjeročno približno tako učinkovita metoda, kot da bi snežni plaz skušali zaustaviti z nasipom iz papirja.

10.11.2015 23:20
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   migranti   begunci   ograja   evropa   slovenija   meje   zda

Foto: arhiv Portala PLUS

Ključno sporočilo slovenskega začetka nove mejne politike pa je precej širše od aktualne vladne koalicije v Ljubljani ali Zagrebu. Govori namreč o umazenem delu, ki ga mora za nekompetentno evropsko birokracijo v Bruslju opravljati periferija, kamor spadamo tudi mi. Ker EU ni sposobna zagotavljati skupne varnostne in obrambne politike, se je evropski projekt začel podirati. Najprej v Grčiji, ki je bila najšibkejši člen.

Včerajšnji nastop predsednika vlade Mira Cerarja pred novinarji je dokončno uradno potrdil, kar smo nekateri mediji o ograji na južni schengenski meji vedeli že več tednov. Vseeno pa je čudno sovpadal s pomembnim in simbolnim trenutkom ohranjanja socialnega miru in dobrih odnosov s sindikati. Minister za javno upravo in predstavniki skoraj tridesetih reprezentativnih sindikatov javnega sektorja so namreč podpisali plačni dogovor za leto 2016. Za Cerarjevo vlado precej pomemben dosežek, nad katerim pa bistveno manj navdušenja kaže zasebni sektor, ki se bo odslej počutil še bolj deprivilegiranega in neenakega pred zakonom.

 

Kljub pomembnosti socialnega dialoga je bila novica včerajšnjega dne povezana z neizbežno eskalacijo t.i. migrantske krize, do česar bo zagotovo prišlo v prihodnjih dneh. Stabilno jesensko vreme z nadpovprečno toplimi temperaturami, strah pred bližajočo se zimo in skorajšnjim koncem nemške gostoljubnosti ter še nekateri, na prvi pogled ne preveč izstopajoči dejavniki, so namreč proti Zahodni Evropi pognali nov val migrantov iz Turčije, kjer jih na pot čakata še vsaj dva milijona, približno toliko kot na obalah Severne Afrike.

 

Tokrat je slovenski varnostno-obveščevalni aparat le uspel pravočasno sešteti 1 plus 1 in vlado prepričati, da se nam dejansko bliža "tretja pošiljka". Ta pa bo za Nemčijo že predstavljala problem, zato se bo začel postopek omejevanja njihovih prihodov. Bavarski CSU je dovolj dolgo pritiskal na zvezno kanclerko Angelo Merkel, da je ta sprejela logiko, po kateri Nemčija zaradi nekakšnega zgodovinskega občutka krivde sicer nikoli več, nie wieder, ne bo zapirala meja ali nanje postavljala ograj in bodeče žice, bo pa po drugi strani vseeno začela omejevati dotok tujih migrantov.

 

Nemški zasuk, do katerega je prišlo v zadnjih nekaj dnevih (po tem, ko je latentno samodestruktivna kanclerka že skoraj razbila Evropsko unijo), je sprožil olajšanje tudi v Avstriji, ki je takoj razglasila, da odslej dnevno ne bo več sprejemala več kot 6000 tujcev. De facto domino efekt se je moral poznati tudi v Sloveniji, kajti še včeraj blaga, sprenevedava retorika predstavnikov vlade se je čez noč začela spreminjati. Do določene mere je to logično, saj bi prezgonje forsiranje mejnih ograj lahko preveč negativno vplivalo na javno mnenje, predvsem pa na koalicijski partnerici. Domnevamo, da je premier v strahu pred resno vladno krizo tako dolgo odlašal z odločitvijo. Morda celo predolgo.

 

Prve resnejše poizvedbe o varovalni ograji so po zaupnih kanalih iz vladne palače odšle že pred dobrima dvema mesecema, ko je kazalo, da bo Madžarska zaradi nevzdržnih razmer kmalu fizično zaprla zeleno mejo s Srbijo. Toda Orbanovo politiko so si tedaj skoraj vsi evropski mediji povsem napačno interpretirali, kajti madžarski premier je neljubo odločitev sprejel zaradi čedalje večjega nezadovoljstva prebivalcev ob meji s Srbijo, ki vsakodnevnih incidentov z migranti niso mogli več prenašati in so zagrozili s samoobrambo (skrajno desničarska stranka Jobbik Magyarországért Mozgalom pa je "na teren" pošiljala celo nekakšne paravojaške formacije v pomoč prestrašenim domačinom).

 

Naslednji razlog za Cerarjevo zavlačevanje so bile hrvaške volitve. Nobena skrivnost ni, da so odnosi med slovenskim in hrvaškim premierom zelo dobri in da v levo-liberalni Ljubljani ni posebne želje, da bi hrvaško vlado prihodnja štiri leta vodil Tomislav Karamarko oziroma konservativno-nacionalistična HDZ (čeprav bi to, na prvi pogled paradoksalno, glede migrantske krize celo pozitivno vplivalo na odnose s Slovenijo). Zaradi tega je slovenska stran do zadnjega čakala z začetkom projekta Ograja, kajti dovolj bi bilo, da bi uradna potrditev v javnost prišla dan ali dva pred hrvaškimi volitvami, pa bi Zoran Milanović in njegova SDP na volitvah dosegla še bistveno slabši rezultat kot sicer; slovenska ograja na meji s Hrvaško, bi zmagoslavno trdili hadezejevci, pomeni odrivanje Hrvaške nazaj na Balkan, v neko novo Jugoslavijo. Ob tej retoriki bi se tehtnica skoraj zagotovo nagnila na stran HDZ, kajti Hrvati za razliko od svojih alpskih sosedov o nekaterih zgodovinskih pojmih nočejo niti slišati več...

 

Kaj torej predstavlja začetek resnejšega varovanja meje s Hrvaško? V prvi fazi preventivni korak za primer tolikšnjega zmanjšanja sprejemanja migrantov v Nemčiji in Avstriji, ki bi pomenil, da v Sloveniji teoretično lahko obtiči na tisoče migrantov. Če bo strožji režim na južni schengenski meji dejansko funkcioniral, potem naša država v nobenem primeru ne bo sprejela več tujcev, kot jih bo potem naprej prevzela Avstrija, ta pa se bo seveda prilagajala nemški migracijski in azilni politiki.

 

Druga zadeva pa je domino efekt oziroma reakcije Hrvaške na slovenski ukrep. Kajti logično bi bilo, da bi tudi Hrvati uvedli strožji nadzor na meji s Srbijo, kajti sicer bi sami postali neke vrste slepa ulica, kar bi imelo katastrofalne posledice na gospodarskem, socialnem in družbenem področju, posledično pa bi na političnem prizorišču močno okrepilo desnico (v tem pogledu so strahovi visokih funkcionarjev nemške CDU, da jim doktorica kemije Angela Merkel uničuje stranko in njeno desno krilo potiska še bolj na desnico, bržkone zelo utemeljeni).

 

Ključno sporočilo slovenskega začetka nove mejne politike pa je precej širše od aktualne vladne koalicije v Ljubljani ali Zagrebu. Govori namreč o umazenem delu, ki ga mora za nekompetentno evropsko birokracijo v Bruslju opravljati periferija, kamor spadamo tudi mi. Ker EU ni sposobna zagotavljati skupne varnostne in obrambne politike, se je evropski projekt začel podirati. Najprej v Grčiji, ki je bila najšibkejši člen. Potem se je po hitrem postopku vdala še najmlajša članica Hrvaška, glede Slovenije pa ni dosti manjkalo, da bi se ji zgodilo isto. Morda nas je rešila sreča, kajti neke posebne pameti ali celo strategije nismo mogli najti niti s povečevalnim steklom.

 

Odločitev, da se preneha s toleriranjem masovnih ilegalnih prehodov t.i. zelene meje, je bila sprejeta dobesedno pet miut pred dvanajsto, ko je na poti proti Sloveniji še vsaj 30.000 novih migrantov. In za njimi še stotisoči novih. Nemško "gostoljubje" se bo končalo, zelo verjetno že kmalu, in takrat se bodo razmere dramatično poslabšale. Če za zdaj še veljajo besede, ki jih je ob vrhuncu t.i. drugega migrantskega vala izrekel zelo pomemben državni funkcionar, namreč da "smo v vojni, v kateri ne smemo izstreliti enega samega naboja", ni nikjer rečeno, da ne bo Slovenija dejansko že konec leta stražarnica "trdnjave Evrope", v katero se bo hotelo na vsak način preseliti še nekaj milijonov ljudi. To pa v skrajni konsekvenci pomeni izredne razmere, konec evropskega humanizma in razsvetljenstva, saj tolikšne množice nepovabljenih mirgrantov stara celina enostavno ni sposobna integrirati. Morda bi jih lahko Združene države Amerike, ampak t.i. Združena Evropa jih v tem trenutku pač ne zmore. Evropska zavest je premalo razdelana, da bi se lahko soočila z tako vseobsežnim izzivom, kajti migrantska kriza ni le humanitarna, temveč je v naslednji fazi tudi socialna, finančna, družbena, religiozna, moralna, svetovnonazorska in - na to smo moderni Evropejci zelo občutljivi - pravna. Kajti na koncu dneva gre za enakost pred zakonom, sicer ob spoštovanju različnosti, vendar kljub temu ob upoštevanju enakih pravic in dolžnosti vsakega.

 

Evropi manjka identifikacijsko-motivacijsko lepilo, s katerimi bi zakrpali široke razpoke med bruseljskim središčem in slabo razvito periferijo. S tem Američani nimajo težav, zato je tudi njihova integracijska politika tako uspešna. Na prvo mesto so že pred dvesto leti postavili vladavino prava, vrednostni sistem in enakost pred zakonom, ki jo zagotavlja učinkovito delujoč pravni red. Brez tega bi se Američanom družba prej ko slej sesula, prevladale bi sredobežne sile in prvinski strahovi pred tujci, ki želijo zlorabiti njihove pridobitve in se infiltrirati v njihovo družbo s slabmi nameni. Nekaj podobnega lahko pri nas poslušamo skoraj vsak dan.

 

Če bo ograja na južni meji delovala pomirjujoče in slovenske strahove pred "Turki" vsaj malo zmanjšala, potem je treba njeno postavitev pozdraviti kot del psihoterapije, vlogo in pomen za nacionalno samozavest pa povzdigniti na simbolno raven Kitajskega zidu...

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
10
19.10.2021 22:03
Osnovni vzrok vseh zagat, v katere pada bolj ali manj celotna človeška skupnost in zadnje čase naša ožja skupnost, Slovenija, še ... Več.
Piše: Miha Burger
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
10
17.10.2021 22:30
Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
12
17.10.2021 11:00
Skrb za naše zdravje je omejena na biznis. Še bolj intenzivno boste v prihodnosti lahko zbirali zamaške za bolne otroke, ki jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Giorgio De Chirico: Kaj umetnik dela, ko dela? Tisto, kar je najtežje: nič.
2
16.10.2021 22:00
De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
12
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
23
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
Zeniteum: To čemur pravimo resničnost, je neskončnost brez teže, mere, časa in prostora
10
09.10.2021 20:00
Kdo je naš skupni nasprotnik? Ta sovražnik je narava. Dokler bomo nemočni, bo ona močna, dokler ne postanemo njena volja, bo ona ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
9
08.10.2021 21:25
Dragi bralci, preglejte svoje knjižne police. Premislite, katere knjige so vam posebej ljube in jih obdržite, morda jih znova ... Več.
Piše: Stella Šibanc
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
10
07.10.2021 21:00
Stopila sem v samopostrežno trgovino in prodajalka na blagajni, tik ob vhodu, me je vprašala, če imam PCT. Od vseh kupcev se je ... Več.
Piše: Ana Jud
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
19
06.10.2021 20:20
Slovenci se moramo čim bolj poenotiti. Naj nas politika združuje, naj ji stroka pomaga pri premagovanju bolezni Covid-19, saj ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenski paradoksi: Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti!
9
05.10.2021 21:20
Estonija je mrzla, imajo sicer morje, nimajo pa gora in višjih hribov. In so nas v dvajsetih letih prehiteli po plačah. Plačne ... Več.
Piše: Borut Hrobat
Zakaj se nekdo, ki vstopi v politiko, tako hitro prelevi iz mojega prijatelja v politično svinjo, ki "krade, laže, bolhe je"?
13
04.10.2021 22:00
Komu verjeti? Arogantni znanstveni skupnosti, zdravnikom z božjim sindromom ali lažnivim politikom? Novinarjem? Medijskim hišam? ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Nova zunanjepolitična doktrina Združenih držav Amerike: Manj militarizma, manj aktivizma
7
03.10.2021 22:30
Poteka proces oblikovanja najnovejše ameriške zunanjepolitične doktrine, nekateri jo imenujejo tudi Bidenova, čeprav njeni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Nedeljska pridiga: Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!
14
03.10.2021 10:07
Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Včasih povabi občinstvo, da skupaj spijo v njeni sobi, tako se jim lahko prikrade v sanje in jim pleše
2
02.10.2021 21:00
Ekin Bernay pravi, da jeotrok plesa, da nikoli ni bila čudežni otrok: Želim biti smiselna, ne pa virtuozna plesalka. Hočem biti ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.174
02/
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 2.192
03/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 2.253
04/
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
Pavle Okorn
Ogledov: 2.071
05/
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
Milan Krek
Ogledov: 1.493
06/
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
Ana Jud
Ogledov: 1.328
07/
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
Vili Kovačič
Ogledov: 1.103
08/
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
Miha Burger
Ogledov: 1.476
09/
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
Bine Kordež
Ogledov: 1.616
10/
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
Miha Burger
Ogledov: 618